Blaženi Simforian se je rodil 10. maja 1888 v Varšavi kot sin Gašperja in Marijane. Pri krstu je dobil ime Feliks. Ljudsko šolo je obiskoval v Varšavi. Ko so se kapucini leta 1918 spet lahko vrnili v svoj samostan, ki ga jim je vzelo carsko preganjenje leta 1864, se jim je takoj pridružil naš Feliks. Rad je sam sebe imenoval “redovniški kandidat iz starih časov”. Kot redovni kandidat je najprej krepko pomagal pri obnovitvi samostana. Leta 1918 je začel postulat. Po dveh letih preizkušnje je bil 19. maja 1920 sprejet v noviciat v Nowe Miasto, kjer je dobil redovno ime Simforian. Po končanem noviciatu je deloval med brati v Varšavi in Lomzi.
V Varšavi je opravljal službo, da je hodil na zbirco. Predvsem je imel nalogo, da zbira darove za izgradnjo semeniškega kolegija svetega Fidelisa v Lomzi. Več let je opravljal službo provincialovega spremljevalca.
Po značaju je bil družaben, preprost, vljuden in prijazen. Zato si je hitro pridobil simpatije ljudstva in nove prijatelje za red. Kljub tolikemu delu med ljudmi in z ljudmi, ni nikoli izgubil duha molitve in notranje zbranosti. Prav posebno ga je označevala predanost goreči molitvi. Ljudje so ga poznali in cenili ter ga vsi klicali za patra, čeprav ni bil duhovnik.
Ob izbruhu 2. svetovne vojne je skrbel, da ni njegovim bratom in revežem nič manjkalo.Tako je šlo vse dobro do 27. junija 1941, dokler niso tega dne vse kapucine v Varšavi zaprli. Dva meseca je bil brat Simforian zaprt v Pawiaku, 3.septembra 1941 je bil poslan v Oswiecim. Ker je bil krepke postave, je še bolj trpel lakoto in zlobo nacistov. Vse pa je prenašal s tiho potrpežljivostjo. Hrana, ki so jo prejemali, ni zadoščevala niti tretjino potreb človeškega organizma. Po sedmih mesecih je začel vidno propadati – umirati.
Nekega večera, ko so Nemci začeli na zverinski način razbijati glave s svojimi gumijevkami, je nenadoma vstal br. Simforian, se jim približal in s slovesno gesto naredil znamenje križa nad njimi govoreč: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”. Priča in sotrpin Česlav Ostankovič poročata, da so bili čisto iz sebe. Nato so vzeli revolverje v roke. Br. Simforijan je za trenutek molčal. Nato se je obrnil k sozapornikom in rekel: “Vsem tistim, ki boste umrli in vam vsem, ki obžalujete svoje grehe, podeljujem odpuščanje v imenu vsemogočnega Boga.” Nemci so bili zmedeni. Končno je sledil ukaz, naj ga pobijejo. Br. Simforijan je dobil udarec z gumijevko po glavi in je po dolžini padel na tla pred noge Nemcev, na prostor med Nemci in zaporniki. Kmalu nato je prišel do moči, da se je dvignil. Še enkrat je napravil znamenje križa v smeri zločincev, nato so ga popolnoma pobili. To se je zgodilo 11. aprila 1942.
Smrt br. Simforiana je bila tudi začasen konec strašnega pobijanja, ki so ga začeli Nemci .Okoli petnajst zapornikov je bilo rešenih zaradi hrabrega nastopa br. Simforiana. Z velikim spoštovanjem so nato truplo z drugimi naložili na cizo (dvokolnico), s katero so vozili trupla v krematorij.
Br. Simforian je s svojo pričevalno smrtjo pokazal pravo junaštvo, priznal svojo vero v troedinega Boga in rešil življenje mnogim svojim tovarišem.
Goduje 11. aprila, pri kapucinih pa 16.junija.
Vir