3. februarja 2018 je v kraju Vigevano na severu Italije potekala beatifikacija mučenca Teresia Olivellija, mladega Italijana, ki je umrl v nacističnem koncentracijskem taborišču. Več o njegovem življenju je v intervjuju za Radio Vatikan povedal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.
Asistent prava, dejaven katoličan, velikodušen
»Teresio Olivelli se je rodil 7. januarja 1916 blizu Coma, v Bellagiu. Po končani osnovni in srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto Univerze v Pavii. Bil je odličen študent je želel resno živeti svojo vero. Sodeloval je pri Katoliški akciji in skupini sv. Vincencija, kjer je zorel za izredno velikodušnost. Po končanem študiju je postal asistent na Univerzi v Torinu, napisal je veliko člankov pravne in socialne narave glede tematik, ki so bile v tistem času posebej aktualne. Čeprav je bil dejavno vključen na kulturnem in političnem področju, je bil pomemben vidik njegovega življenja dejavna ljubezen, pogosto je namreč obiskoval tudi bolnike v ustanovi Cottolengo.«
Od oficirja planinske enote do koncentracijskega taborišča
»Februarja leta 1941 je šel prostovoljno k vojakom ter odšel v Rusijo kot oficir planinske enote. Ker je po povratku v Italijo nasprotoval fašistični idelologiji, so ga Nemci zaprli in poslali v koncentracijska taborišča: najprej v Gries blizu Bolzana, potem v Flossenbürg na Bavarskem ter na koncu v Hersbruck.«
V vseh okoliščinah je ohranjal neokrnjeno vero
»V vseh teh okoliščinah je blaženi Olivelli ohranjal neokrnjeno vero. S pogumnim upanjem je skrbel za sojetnike ter jim skušal lajšati tpljenje. Oskrboval jim je rane, pomagal jim je preživeti tudi tako, da se je odpovedoval svojim obrokom hrane. Ko je bil že precej oslabel, je stregel Odoardu Focheriniju (ki je bil prav tako razglašen za blaženega) ter umrl nekaj dni za njim, 17. januarja 1945 zaradi udarcev, ki jih je dobil od jetnika paznika (kapo): s svojim telesom je želel zaščititi mladega ukrajinskega jetnika, ki so ga kruto pretepli. Njegovo telo so zažgali v krematoriju v Hersbrucku.«
Prejel je tudi zlato medaljo za vojne zasluge
»Govoriti o Teresiu Olivelliju pomeni govoriti o mladem fantu, ki je bil navdušen nad svojo vero in je ljubil svojo domovino. Če mu je Italija podelila zlato medaljo za vojne zasluge, ga je Cerkev prepoznala kot junaškega mučenca v živetju kreposti vere, upanja in dejavne ljubezni. Teresio Olivelli, kot tudi blaženi Odoardo Focherini, blaženi Piergiorgio Frassati in mnogi drugi potrjujejo, da niso vsi svetniki duhovniki ali redovniki. Krst so vrata, ki nas vodijo v Božje življenje, v dejavno ljubezen in usmiljenje brez meja. Blaženi Teresio Olivelli je svoj krst naredil za vir Božje moči, ki jo tvorijo dejavna ljubezen, dobrota, apostolska dinamičnost in junaško pričevanje evangelija.«
Svojo krščansko doslednost je naš blaženi gojil preko molitve in evharistije
»Svojo krščansko doslednost je naš blaženi gojil preko molitve in evharistije. Ena izmed prič pravi: “Imel je globoko vero. Vsak dan je pristopal k obhajilu in v nedeljo je prihajal k zadnji maši k sv. Lovrencu, kjer je na tešč, kot je bila tedaj navada, prejemal Kruh močnih.”«
Pristnost vere, izražene z besedami in predvsem z dejanji
»Med vojno na ruski fronti ali v koncentracijskih taboriščih je globok vtis na druge naredila pristnost njegove vere, ki je bila preprosta, gotova, izražena z besedami in predvsem z dejanji: vzpodbujal je, podpiral, tolažil in opogumljal. Molil je in vabil druge k molitvi. Težave ga niso zrušile, ampak so krepile njegov duh vere. Ljubil je Boga, ljubil je Cerkev, papeža, druge je ljubil s tisto evangeljsko dejavno ljubeznijo, ki nas jo je naučil Jezus: ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Njegovo življenje je bilo prežeto z dejavno ljubeznijo. Imel je neizmerno veliko srce, polno dobrote in velikodušnosti brez primere. Tisti, ki so preživeli holokavst pravijo, da je bil zakon koncentracijskih taborišč, da je vsak mislil nase: “Samo Teresio – je zatrdila ena izmed prič – je bil 100-odstotni altruist.”«
Vir
»Med vojno na ruski fronti ali v koncentracijskih taboriščih je globok vtis na druge naredila pristnost njegove vere. Ta je bila preprosta, gotova, izražena z besedami in predvsem z dejanji. Spodbujal je, podpiral, tolažil in opogumljal. Molil je in vabil druge k molitvi. Težave ga niso zrušile, ampak krepile njegovega duha vere. Ljubil je Boga, Cerkev, papeža, druge je ljubil s tisto evangeljsko dejavno ljubeznijo, ki nas je je naučil Jezus. Imel je neizmerno veliko srce, polno dobrote in velikodušnosti brez primere.«
Ime: Je moška oblika imena Terezija, ki ga povezujejo z grško besedo thera »lov, marljivo prizadevanje«.
Vzdevki: »Upornik iz ljubezni«, »Zagovornik nemočnih«, »Sin groma«.
Rojen: 7. januarja 1916.
Kraj rojstva: Mestece Bellagio na severozahodu Italije ob jezeru Como.
Umrl: 12. januarja 1945.
Kraj smrti: Mestece Hersbruck na Bavarskem v Nemčiji.
Družina: Rodil se je v verni družini očetu Dominiku in materi Kleliji, roj. Invernizzi.
Študij: Diplomiral je na pravni fakulteti v Pavii.
Duhovni vodja: Stric duhovnik Rok Invernizzi.
Duhovnost: Njegova vera je bila ves čas kristalno jasna – enkrat tedensko je hodil k spovedi, vsak dan k maši in obhajilu ter redno premišljeval Božjo besedo.
Poklic: Leta 1938 je postal asistent prava na Univerzi v Torinu. Napisal je številne članke o pravu, družbenih razmerah in aktualnih dogodkih.
Delovanje: Že kot študent je postal član Katoliške akcije, sodeloval pri skupini sv. Vincencija ter veliko delal in se razdajal ubogim in zapuščenim. Kot protagonist upora proti fašizmu je bil povezan s člani osvobodilnega gibanja.
Časopis: Bil je pobudnik ustanovitve časopisa »Upornik«, kjer je začrtal glavne smeri prenove »svobodnejše, pravičnejše, bolj solidarne in bolj krščanske« Italije.
Vojna: Leta 1936 se je kot prostovoljec boril v španski državljanski vojni, leta 1941 pa kot oficir planinske enote odšel na rusko fronto.
Taborišča: Po vrnitvi s fronte so ga zaradi odkritega nasprotovanja fašistični ideologiji Nemci 27. aprila 1944 aretirali in mučili v več koncentracijskih taboriščih: v Griesu blizu Bolzana, Flossenbürgu na Bavarskem ter na koncu v Hersbrucku. Povsod je bolj kot zase skrbel za svoje sojetnike, jim dajal hrano, jih branil in zdravil njihove rane.
Vzrok smrti: V začetku januarja 1945 so ga v taborišču do smrti zbrcali besni stražarji, ker je pred udarci s svojim telesom branil mladega Ukrajinca.
Zavetnik: Italijanske Katoliške akcije, vojakov, mladine.
Goduje: 17. januarja.
Beatifikacija: Papež Frančišek ga je 3. februarja 2018 razglasil za blaženega.
Vir