Leta 1881. se je vršil v Benetkah mednarodni geografski kongres. In ob tej priliki so odkrili v malem furlanskem mestecu Pordenone kip preprostega meniha, frančiškana, ki ga prišteva geografska veda najznamenitejšim srednjeveškim potopiscem in raziskovalcem azijskih dežel. Italijanski listi so ob tej slavnosti objavljali vznesene članke s podobo slavljenčevo in ponosno poudarjali, da je dala Italija že v srednjem veku omikanemu svetu poleg slavnega geografa, Benečana Marka Polo še drugega imenitnega potovalca — brata Odorika Matiuzzija. Ali si Italijani tega moža po pravici prilastujejo? Nato hočemo pozneje odgovoriti. — Za sedaj moramo žal priznati, da je bil zanimivi frančiškanski misijonar in potopisec doslej Slovanom in posebno še nam Slovencem skoraj popolnoma neznan. Angleži, Francozi in Italijani so se bavili z njegovo osebo, objavljali njegove potopise in jih tolmačili s pomočjo najnovejših geografskih preiskav, a pri nas so ga poznali skoraj izključno le njegovi redovni bratje, ki ga imajo uvrščenega med blažene svojega reda. In vendar je živel brat Odorik v naši bližnji soseščini, je bil slovanskega rodu, njegovo ime je slovelo med Slovenci v srednjem veku in pogosto so romali naši pradedi k njegovemu grobu v Videm, da pomolijo pri častitljivih ostankih svetega moža, ki je prepotoval skoraj ves tedaj znani svet, ki je veljal za čudo svoje dobe, in tudi še po smrti ostal neizbrisno v spominu svojih rojakov. — Vzroka je torej dovolj, da se nekoliko seznanimo z življenjem misijonarja, brata Odorika in njegovim zanimivim potopisom, ki je večkrat izšel pod naslovom „Mirabilia mundi”.
Po smrti zadnjega Babenberžana Friderika Bojevitega so prišle slovenske dežele za nekaj časa pod oblast češkega kralja Otokarja II. Najskrajnejša postojanka njegovega prostranega kraljestva je bila na jugu mala grofija Pordenone v Furlaniji, ki je prej nad sto let pripadala Vojvodini Štajerski. Kralj Otokar je poslal 1. 1270. tje posadko, da zavaruje ta del svoje posesti proti napadom akvilejskih patriarhov in drugih tekmecev. In neki vojaški družini češke posadke se je rodil 1. 1286. Ulrik ali Odorik.
Komaj štirinajst let star je vstopil Odorik v frančiškanski red, ki je uprav tedaj zbiral v svojem okrilju najplemenitejše, najidealnejše in najbolj nadarjene mladeniče vseh slojev. Bila je to zlata doba frančiškanskega reda, ko je slovel po svojih apostolskih misijonarjih in velikih učenjakih, ki so zavzemali večino tedanjih vseučiliških stolic.
Odorikovi življenjepisci vedo mnogo povedati o njegovem strogem vzdržnem življenju v frančiškanskem redu in o raznih pokorilih, ki si jih je nalagal. Še sedaj kažejo v Vidmu njegov cilicij (pas), sestavljen iz malih plošč in železnih členov, ki ga je nosil na golem životu. Z dovoljenjem redovnih predstojnikov je nekaj časa živel kot puščavnik v samoti in si tako pridobil ono utrjenost, ki je pozneje na obsežnih njegovih potovanjih premagala vse vremenske nezgode in napore. Vrnivši se v samostan v Videm prosi Odorik 1. 1314. generala frančiškanov, da ga pošlje v azijske misijone.
Tamkaj na daljnem Vzhodu se je v XIII. in XIV. stoletju pričelo veliko versko gibanje. Križarske vojske so seznanile zahodne narode z Azijo in odprle njene dežele evropskemu vplivu. Pričelo se je živahno misijonsko delo. Na Čelu velikega podjetja sta bila dva novoustanovljena redova, polna apostolske gorečnosti in delavnosti, red frančiškanov in dominikanov. Preko Poljske, južne Rusije in Sibirije so prodirali njih misijonarji v Mongolijo in Kino. V Perziji, Indiji so se ustanavljale misijonske postojanke, in na najskrajnejši obali azijski, v Kini in Mandžuriji je zasnoval frančiškan Joannes de Monte-Corvino leta 1292. šest škofij in jih zastavil s svojimi redovnimi brati. Prve kali so bile položene v prostrano polje in obetala se je bogata žetev!
Kaj čuda, če je tudi Odorika gnalo tja v daljne dežele, kjer se je brezmejni delokrog odpiral njegovi gorečnosti. L. 1318. je nastopil svojo pot.
Se danes, ko živimo v dobi najživahnejšega prometa, ko vsled modernih prometnih sredstev skoraj izginjajo razdalje, ki so se nekdaj zdele neprehodne, moramo občudovati razsežnost Odorikovih potovanj. Armenijo, Perzijo in Mezopotamijo, Indijo z njenimi neštetimi otoki, neizmerno kitajsko kraljestvo, Mongolijo, Tibet in Turkestan, vse te dežele, izmed katerih je skoraj vsaka večja kot pol Evrope, je prehodil goreči misijonar. In ako čitamo o strašnih nezgodah in nepremagljivih ovirah, s katerimi so se imeli še v naših dneh boriti preiskovavci Azije (Sven Heddin, Landor i. dr.) in potem uvažujemo, da je že pred šeststo leti preprost frančiškan brez organizirane in dobro oskrbljene ekspedicije, potujoč le v družbi siromašnega brata laika prehodil vse tiste bajne, nedostopne pokrajine, kamor si šele sedaj Evropejci z orožjem izsiljujejo dohod, potem se ni čuditi, če se Odorikovo poročilo zdi, kakor izmišljena bajka. A resnicoljubnost pobožnega misijonarja, katero še sam s slovesno prisego potrjuje in novejše znanstvene preiskave izključujejo vsak dvom.
Dvanajst let se je mudil Odorik v Aziji in v tem času krstil nad 20 tisoč nevernikov. Leta 1330. se je vrnil domov, da si poišče novih pomočnikov za svoje misijone. Sprejeli so ga z veliko častjo in občudovali kot izredno prikazen. Sloves o njegovih potovanjih pa se je razširil skoraj po vseh evropskih deželah. Na povelje provinciala Guidotta je Odorik v Padovi narekoval bratu Viljemu de Solagna znamenite dogodke svojega potovanja. Tako je nastala geografska knjiga, ki še dandanes zanima učeni svet. — Papež Janez XXII. je pozval izrednega moža v Avinjon, da mu osebno poroča o uspehih misijonov na daljnem Vzhodu. A na potu zboli Odorik v Pizi.
Z veliko težavo se je vrnil nazaj v Videm, kjer ga je dohitela smrt 14. januarja 1. 1331. Pokopali so ga z veliko slovesnostjo. Kmalu potem je ukazal akvilejski patriarh Pagano della Tore prenesti njegovo truplo v novozgrajeno in lepo okrašeno kapelo sv. Ludovika in mu dal izklesati lep marmornat nagrobni spomenik. Iz vseh krajev je drlo ljudstvo k njegovemu grobu; komaj so se mogle
zvrstiti mnogobrojne procesije, ki so prihajale iz slovenskih, nemških in italijanskih pokrajin. Dogodila so se čudežna zdravljenja.
Neka plemkinja iz Beljaka je ozdravela dolgotrajne bolezni, doteknivši se obleke svetega moža. Grofica Goriška ga je prišla počastit s sijajnim spremstvom, prav tako plemstvo iz Kranjske, Koroške in Štajerske. V akvilejski škofiji so Odorika splošno častili kot svetnika a šele 1. 1755. ga je papež Benedikt XIV. prištel blaženim. Njegovo truplo počiva zdaj v kar-melitski cerkvi v Vidmu.
Preden sledimo bratu Odoriku v prostrane azijske dežele, še nekaj opazk k potopisu, ki je izšel pod njegovim imenom. Omikani krogi XIV. stoletja so sprejeli poročila pogumnega potovavca z velikim zanimanjem. Kako hlastno se je čitalo njegovo delo izpričujejo pa mnogi rokopisi, ki so še zdaj najti v raznih knjižnicah po Italiji, Franciji, Avstriji, Nemčiji in Angliji. Cordier, ki je proučeval raznovrstne variante prvotnega teksta, je preiskal 73 raznih pisanih kodeksov; med temi je našel 47 latinskih tekstov, 18 italijanskih prestav, šest francoskih in dve nemški; tiskanih izdaj je naštel štirinajst.1) — Poznejši prepisovalci so Odorikovo poročilo v marsičem spremenili in olepšali z novimi pripovedkami; izšel je celo ilustriran potopisni roman pod imenom nekega Mandevilla, ki se večinoma naslanja na Odorikovo delo. Marsikaj, kar pripoveduje Odorik o tujih mestih in deželah, narodih in njih razmerah se je zdelo bajno in neverjetno, a novejša preiskovanja so njegov popis sijajno potrdila. Zato ga po pravici prištevajo najznamenitejšim potopiscem. Poleg Arabca Ibn Batoutah in Benečana Marka Polo, gre tretje častno mesto v vrsti srednjeveških geografov bratu Odoriku.
Meseca aprila 1. 1318. se je vkrcal Odorik v družbi brata Jakoba, rodom Irca, na benečansko ladjo, da se poda v Orient. Naj-navadnejša pot v Indijo in Kino je vodila tedaj preko Perzije. Trapezunt (Trebisonde) ob severni obali Male Azije je bilo izhodišče misijonskim in trgovskim karavanam. Preprosto in naivno pričenja Odorik svoje poročilo pišoč: „Mnogi so že opisovali navade ljudi in razmere v tujini, kakor jih nameravam tu opisovati. Vendar sem jaz, brat Odorik iz Furlanije, hoteč potovati v pokra jine nevernikov, da pridobim kaj duš za Kristusa, videl in slišal toliko izredno čud nega in zanimivega, da je vredno vse to po resnici pripovedovati.” Trapezunt imenuje „vrata Perzije, Medije in vseh dežel, ki so onstran morja.”Bilo je takrat važno trgovsko mesto, odkoder so Benečani in Genuezi orientalsko blago in pridelke prevažali na zahod. Med mestnimi znamenitostmi imenuje grob svetega Atanazija, ki je sestavil simbolum: „Quicumque vult salvus esse”, in opisuje zanimiv prizor s ceste. Videl je moža, ki je celo trumo krotkih jerebic vodil za seboj. Ptiči so ga obletavali, kjerkoli je hodil, in ponoči počivali kraj njega. Šli so za njim celo v kraljevo palačo.
Iz Trapezunta je šel Odorik v Erzerum (imenuje ga Artiron), kjer so imeli frančiškani misijonsko postajo. O Erzerumu pravi, da ima najvišjo lego med vsemi mesti na svetu, da je celo sredi poletja zelo hladno, sicer pa je bogato na vsakovistnem trgovskem blagu in ima živahen promet. Novejši geografi večinoma vse to potrjujejo. In čeprav Erzerum ni najvišje mesto, vendar je njegova lega zelo visoka (1960 metrov nad kaspiškim morjem). Poleg tega starega mesta (Erzerum = arx Romanorum) je Odorika v Armeniji zlasti zanimala gora Ararat. Značilno je za podjetnost neustrašnega potovalca, da je bil takoj pripravljen splezati na njen, 5156 metrov visoki vrh. Toda Armenci so mu branili, češ da nihče še ni prišel tja gori, ker Bog ne pripušča, da bi človek oskrunil sveto goro. Šele sredi XIX. stoletja so prvi Evropejci izvršili njegovo namero.
Iz Armenije je krenil Odorik proti Perziji, kjer so tedaj vladali Ukani mongolskega rodu. Ker so bili Mongoli mnogo bolj naklonjeni krščanstvu, kakor drugi mohamedovci, je bilo mogoče za njihove vlade, ki je obsegal v XIV. stoletju skoraj vso Azijo, ustanoviti dokaj novih misijonov.
Takoj v prvem velikem mestu Tauris (sedaj Tabris) je našel dva samostana frančiškanov in veliko množico kristjanov. Tauris je bilo važno prehodno mesto karavan, ki so hodile iz južne Perzije in Indije v Bizanc in Aleppo. Zaloge vsakovrstnih orientalskih pridelkov (indigo, muškat, rhabarbara) so bile tam nagrmadene. Odorik popisuje živahno trgovino, ugodno lego mesta in označuje njegovo bogastvo, „češ da donaša perzijskemu vladarju več davkov, kakor jih dobiva francoski kralj iz vsega svojega kraljestva.”
Iz Taurisa je šel Odorik po navadni trgovski poti preko mest Sultanieh (Sol-dona) in Kaschan. Sultanieh je bila poletna stolnica perzijskih vladarjev. Papež Janez XXII. je prav tisto leto ondi ustanovil nadškofijo in jo poveril dominikanom. Kaschan je zanimal pobožnega moža, ker je po legendi pripadalo onim trem mestom, odkoder so modri prišli molit novorojenega Zveličarja.
Pridruživši se tartarski karavani je potoval dalje skozi veliko puščavo, ki je bila zelo nevarna popotnikom, ker je veter znašal vedno nove kupe peska in večkrat zasipal ljudi in živino. Dan hoda onkraj puščave, pa se mu je odprla rodovitna pokrajina, polna vinogradov, palm in figovih dreves, in sredi rodovitne dežele bogato mesto Get, sedaj Jezd. Poleg mesta Jezd pa je našel Odorik v tistih krajih še drugo znamenitost, ruševine mesta Perzepolis, starodavne sto-lice nekdanjega perzijskega kraljestva. Odorik je menda tu opazoval zanimive velike skulpture v skalovju, ki proslavljajo zmago kralja Schapurja nad rimskim cesarjem Valerijanom (1. 260. p. Kr.). Omenja namreč, da je to mesto povzročilo nekdaj velik poraz slavnemu Rimu. Videl je še veliko palač skoraj popolnoma ohranjenih in mestno zidovje, ki je merilo petdeset milj v obsegu.
Iz Persepolisa Odorik ni šel naravnost proti jugu v Ormus, kamor je bil namenjen, temveč je napravil velik ovinek čez Chusi-stan v Kaldejo. So ga li napotili tja oziri na misijone ali pa je hotel obiskati Ninive in Babilon, o tem ne pove ničesar. Pot skozi zahodno Perzijo je bila prijetna, vodila je mimo obraščenih gor z lepimi pašniki, kjer so se pasle velike črede ovac in goveje živine. Odorik spominja, da je to dežela Hus (sedaj Chusistan), kjer je nekdaj živel pravični Job, ki je bil tudi bogat na živini.
V Kaldeji so ga zanimale nošnje ljudi in njih šege, mimogrede je ogledal razvaline babilonskega stolpa, potem ga je pa gnalo naprej čez Basohro in perzijski zaliv — v Indijo. (DALJE.)
Vir