Atributi: palma, kelih, relikvije, tiara
Imena: Urban, Urbi, Urbanja, …
Rodil se je okoli leta 1310 v južni Franciji. Postal je benediktinec. Bilo mu je dvaintrideset let, ko si je pridobil doktorat znanosti in postal profesor cerkvenega prava. Leta 1362 ga je presenetila izvolitev za papeža kot naslednika Inocenca VI. Takrat so papeži živeli v Avignonu.
Avignonski papeži v krščanskem svetu niso bili deležni posebne naklonjenosti. Kristjani se niso mogli sprijazniti z dejstvom, da so najvišji cerkveni poglavarji za 70 let (od 1305-1376) zapustili večno mesto in živeli tako daleč od grobov apostolov Petra in Pavla. Ko je Urban V. nastopil službo, se je začel odločno bojevati proti zlorabam v Cerkvi, zlasti proti kopičenju duhovnih služb in časti in s temi povezanimi dohodki na eno samo osebo. Njegove reforme je hvalil tudi pesnik Petrarca, čeprav niso dosegle pričakovanih uspehov.
Najpomembnejši dogodek njegove dobe papeževanja pa je bila odločitev, da se bo vrnil v Rim. Vendar je moral od odločitve do uresničitve premagati mnogo težav in nasprotovanj. Razmere v Rimu niso bile vabljive, podoba mesta je bila hudo žalostna, glavne cerkve in papeške palače so bile napol v razvalinah. Revolucionarni nemiri so stresali prebivalstvo papeške države. Vrnitvi v Rim je močno nasprotoval tudi francoski kraljevski dvor, ki se je zavedal, da bo s papeževim odhodom iz Francije izgubil veliko svojega vpliva. Pesnik Petrarca pa mu je pisal ganljivo pismo v imenu »vdove Rima«. Sv. Brigita, vidka s severa, ki je od leta 1350 živela v Rimu, je v mnogih pismih rotila papeža, naj se vrne v Rim.
Šestnajstega oktobra 1367 se je papež v slovesnem sprevodu res vrnil v Rim in se naselil v Vatikanu, ki je bil le za silo obnovljen. Rimsko-nemški cesar Karel IV. ni posegel v rimske razmere in naredil reda. Papež je zaradi neurejenih razmer ostal nezadovoljen. Istega leta je umrl kardinal Albomoz, njegova edina opora. Papež se je želel vrniti v svojo rodno Francijo. Leta 1370, tri mesece po prihodu v Avignon, je po hudi bolezni, ki ga je mučila že v Rimu, umrl. Čeprav so ga kmalu po smrti začeli častiti kot svetnika, ga je šele Pij IX. leta 1870 razglasil za blaženega.
Goduje 19. decembra.
Vir
Čeprav plemenitega rodu, je imel Viljem, poznejši papež Urban V., strogo vzgojo, ki naj bi ga navajala k preprostemu življenju. Tak je tudi v resnici vseskozi bil. Vstopil je v benediktinski samostan v Chiracu in kasneje kot sposoben in nadarjen redovnik študiral na vseučiliščih v Toulousu, Montpellieru, Avignonu in Parizu. Postal je doktor znanosti in sprva na različnih krajih predaval cerkveno pravo, kasneje pa prevzemal odgovorne službe znotraj reda. Tako je bil opat samostana v St. Germainu v Auxerru ter samostana Saint Victor v Marseillu, obenem pa še upravitelj škofije Avignon. Papeži so mu večkrat zaupali posebne naloge. Leta 1362 je postal papež. Za papeža so ga ustoličili in kronali v Avignonu, a brez običajnega sijaja in ceremonij. Novi papež je namreč obdržal svojo redovno obleko in tudi sicer živel bolj kot redovnik kakor pa najvišji cerkveni vladar. Že kmalu po svoji izvolitvi je Urban V. sklenil, da bo zapustil Avignon in se vrnil v Rim. Sklep, ki ga je kasneje tudi uresničil, in pa njegov boj proti zlorabam v Cerkvi mu je prinesel »sloves« najboljšega avignonskega papeža. Papeži so bili namreč v času svojega avignonskega prostovoljnega izgnanstva (sedemdeset let) precej nepriljubljeni (razkošno življenje, prevelika odvisnost od francoskih kraljev). Urban pa je začel vzpostavljati red in se bojevati zlasti proti kopičenju služb, podkupljivosti uradnikov, nemoralnosti … Bil je strog do sebe in to zahteval tudi od duhovnikov, po naravi pa je bil dobrotljiv in skromen. Podpiral je znanost na vseh področjih, uredil dragoceno papeško knjižnico, ustanavljal vseučilišča in podpiral študente s štipendijami. Njegovo najpomembnejše dejanje pa je bila prav gotovo načrtovana vrnitev v Rim. Pri tem mu je veliko pomagal kardinal Ambrozij, ki je v Rimu vzpostavil mir in red. Kljub temu pa je moral premagati veliko težav: na eni strani so ga od sklepa odvračali tako cerkveni dostojanstveniki kakor tudi francoski dvor; po drugi strani pa so iz Rima, čeprav napol porušenega, prihajali spodbudni glasovi. Zlasti cesar Karel IV. in Brigita Švedska sta si želela njegove vrnitve. 30. aprila 1367 je zapustil razkošni Avignon in se naselil sprva v Viterbu, kasneje pa v za silo obnovljenem Vatikanu. Mesto Rim ga je pričakalo v slovesnem sprevodu, ljudstvo je vzklikalo in vse je kazalo, da bo vrnitev uspešna. Pa ni bila. V Rimu in okolici so kmalu izbruhnili nemiri, cesar je popolnoma »odpovedal«, najemniške tolpe so pustošile, spopadale so se stranke. Papež je bil vedno bolj nezadovoljen, ko pa je spet izbruhnila vojna med Francijo in Anglijo, se je odločil za vrnitev v Francijo, tudi za to, da bi vojno ustavil. Slovo od Rima je bilo težko. V Avignon se je vrnil bolan in po treh mesecih je umrl. Tako se je pretresljivo uresničila prerokba sv. Brigite, ki mu je ob pozivih, naj ostane v Rimu, napovedala bližnjo smrt, če bo odšel.
Ime: Rodil se je kot Viljem Grimoard. Ime Urban, ki si ga je privzel kot papež, izhaja iz latinske besede urbanus, ki pomeni: »mestni, meščan; uglajen, olikan, duhovit, drzen«.
Rodil se je okoli l. 1310 v Grisacu v Franciji, umrl pa 19. decembra 1370 v Avignonu v Franciji.
Družina: Bil je plemiškega rodu, rodil se je na gradu Grisac.
Upodobitve: Upodabljajo ga običajno v srednjih letih in brez brade; njegovi atributi so palma, kelih, relikvije in tiara. Njegova najbolj znana upodobitev je z glavama apostolov sv. Petra in sv. Pavla, ki naj bi ju našel v lateranski baziliki.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Pij IX. 10. marca 1870.
Goduje: 19. decembra.
Vir
V Avignonu [avinjónu] (v Provansi, v Galiji), blaženi papež Urban V., ki je bil iz meniha povišan na Petrov sedež, in je takoj začel obračati pozornost k vrnitvi na Apostolski sedež v Rim in k vzpostavitvi edinosti Cerkve.
Vir