1. januarja leta 1905 je v Hasseltu (blizu Tongerena, v Belgiji) umrl blaženi Valentín Paquay, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je, ob službi pridiganja, dajal čudovit zgled krščanske ljubezni, sprave in pobožnosti do rožnega venca. Rodil se je 17. novembra 1828 v kraju Tongeren v Belgiji kot Janez Ludvik.
Vir
Valentin Paquay se je rodil 17. novembra 1828 v Tongresu v Belgiji Henriju in Anne Neven, ki sta bila zgledno poštena in globoko verna, kot peti od enajstih otrok, pri krstu pa je dobil ime Ludvik.
Po končani osnovni šoli se je vpisal v internat redovnih kanonikov svetega Avguština v Tongresu, da bi nadaljeval študij književnosti; leta 1845 je bil sprejet v majhno semenišče St-Trond, kjer se je učil retorike in filozofije.
Po očetovi zgodnji smrti leta 1847 je po materini privolitvi vstopil v red manjših bratov belgijske province in 3. oktobra 1849 začel noviciat v samostanu Thielt.
4. oktobra naslednjega leta je v roke gvardijana samostana očeta Ugolina Demonta izrekel svoje zaobljube in takoj zatem odšel v Beckheim na teološki tečaj, ki ga je končal v samostanu St-Trond. V duhovnika je bil posvečen 10. junija 1854 v Liègeu, nato pa so ga predstojniki poslali v Hasselt, kjer je ostal do konca življenja in opravljal tudi službi vikarja in gvardijana. Leta 1890 in 1899 je bil izvoljen za provincialnega definitorja.
“Po vodstvu svetega Janeza Berchmansa, svojega najljubšega učitelja očeta Valentina,“ je zapisal Avguštin Gemelli, “se je vcepil v frančiškansko duhovnost in nas učil kreposti vseh trenutkov, vrednotenja najmanjših stvari pod vidikom najbolj odkrite in neposredne ponižnosti.” (prim. I. Beaufays, Father Valentine Paquay, the ‚Holy Father‘ of Hasselt , Milan, Ed. Vita e Pensiero, 1947, Presentation).
Oče je neutrudno deloval na področju apostolata. Skoraj neprekinjeno je pridigal in bil zaradi svojih preprostih in prepričljivih besed zelo cenjen, zlasti v ljudskih krogih in v verskih ustanovah. Posebej vztrajen je bil v spovednici, pri čemer se je zgledoval po svetem arškem župniku, s katerim so ga včasih primerjali. Pogosto je dokazoval dar, da je na izjemen način prodrl v vest spovedancev, ki so k njemu prihajali tudi od daleč.
Imel je posebno pobožnost do svete evharistije in je bil s svojim polstoletnim apostolatom za pogosto obhajilo dejavni predhodnik znamenitega odloka papeža svetega Pija X.
Bil je častilec Srca Jezusovega, o čigar vzvišenih popolnostih ni nehal meditirati in poveličevati, ter je širil njegovo češčenje, zlasti med sestrami laiške frančiškanske redovne bratovščine v Hasseltu, ki jo je vodil šestindvajset let. Vedno je ohranjal živ spomin na Jezusovo trpljenje z vsakodnevnim izvajanjem pobožne vaje križevega pota. Zelo predan Devici Mariji jo je kot mladenič častil v župnijski cerkvi v Tongresu z naslovom Causa nostræ lætitiæ (Začetek našega veselja), v svetišču v Hasseltu pa z naslovom Virga Jesse, vendar je kot frančiškan pred vsemi Marijinimi naslovi dal prednost naslovu Brezmadežno spočetje in je kljub svoji slabotnosti hotel z velikim veseljem praznovati petdesetletnico razglasitve te dogme, ki je sovpadala z njegovim duhovniškim jubilejem.
Umrl je v Hasseltu 1. januarja 1905 v starosti sedeminsedemdeset let. Herojsko naravo njegovih kreposti je priznal papež Pavel VI. z dekretom z dne 4. maja 1970.
Janez Pavel II. ga je beatificiral 9. novembra 2003.
IT
Naša sveta katoliška Cerkev ne bi bila prava Jezusova Cerkev, ne bi bila sveta, če ne bi še naprej pošiljala v nebesa neštetih svetnikov. Prav tako neopazen kot njihovo pobožno življenje na zemlji je vstop blaženih Božjih otrok; niti svet okoli njih niti Cerkev jih ne krasi z imenom svetnika. Če pa se njihova svetost vidno pokaže, je najprej verno ljudstvo tisto, ki svoje izbrance ustrezno počasti, dokler morda pozneje, po dolgem in skrbnem preverjanju, Cerkev glas ljudstva ne potrdi z Božjo avtoriteto. 1. januarja 1905 je v Hasseltu v belgijski pokrajini Limburg umrl mož, ki je bil v mestu in okolici znan samo kot „sveti oče“, oče Valentin Paquay (izgovorjava Pakäh), svetnik našega časa.
Ludwig Paquay, rojen 17. novembra 1838 v Tongerenu, si je že kot dijak prislužil častno pričevanje sošolcev, da je bil svetel zgled velike pobožnosti, ponižnosti in bratske ljubezni ter popoln vzor poslušnosti svojim učiteljem. Tudi v semenišču v St Trondu so ga imeli za svetnika. V drži angela je bil popolnoma zatopljen v kontemplacijo najsvetejše skrivnosti na oltarju, kot drugi Johannes Berchmans, ne da bi videl ali slišal kar koli od tega, kar se je dogajalo okoli njega. Ko je krepostni mladenič 24. septembra 1849 s tresočim srcem potrkal na vrata samostana v Thieltu, ga ni vodil noben drug motiv kot najbolj goreča želja, da bi se v družini svetega očeta Frančiška lažje in hitreje povzpel do popolnosti. Pozneje je na rekolekcijah za redovnike rad ponavljal besede: „Kdor postane redovnik s kakšnim drugim namenom, kot da bi postal svetnik, je resnično bedak v polnem pomenu besede. „Vstopil sem v red, da bi postal svetnik,“ je dejal Johannes Berchmans. In to je rekel zelo glasno, da so ga vsi slišali. No, potem pa tudi mi to povejmo na glas, da bodo vsi slišali. Ko smo vstopili v samostan, smo se zaobljubili, da bomo postali svetniki. In nekega dne bodo naši meniški tovariši in svet ugotovili, ali smo bili možje besede. Trdo delajmo, oborožimo se z nepremagljivim pogumom in neomajnim zaupanjem v Boga, potem bomo zagotovo dosegli svoj cilj.“
Tisti, ki je tako govoril, je tako tudi deloval in le tako je tudi sam dosegel želeni cilj. Kajti tudi naš pobožni mož je moral premagovati odpor in težave, kot vsak borec za najvišje cilje. Njegov značaj je imel v sebi nekaj bojevitosti, zato je imela v njegovih mladih letih celo skrb za njegovo popolnost pridih nepremišljenosti. Toda po mnogih prizadevanjih je zmagal nad svojo bojevitostjo in vsa njegova dejanja so se odvijala v mejah, ki jih je določala preudarnost. Kako skrbno je brat Valentin varoval dragoceni zaklad čistosti srca! „Hvala Bogu,“ je nekoč dejal glede čistosti, ki jo je Bogu zaobljubil že pri trinajstih letih, “držal sem se je, a kako težko je bilo vedno paziti na svoje oči!“
Božji služabnik je nadvse sovražil greh, ne glede na to, ali je bil hud ali lahek. Sam ni delal razlik. Nekoč, novembra 1897, je moral na zaslišanju priznati, da zaradi posebnega Božjega varstva ni nikoli storil smrtnega greha. „Ta sveti redovnik,“ je zapisal eden od njegovih sobratov, “ki je tako ljubeznivo skrbel za druge, je bil neizprosno strog tudi do samega sebe in je s svojim telesom ravnal s strogostjo neusmiljenega biriča.“
Svetost raste le na podlagi ponižnosti. Učenec ponižnega svetnika iz Assisija je to težko krepost prakticiral s takšno prizadevnostjo, da se je pogosto namerno obnašal neumno, da bi omajal visoko mnenje, ki so ga drugi imeli o njem. Že od nežnega otroštva so bile njegove sanje osredotočene na duhovništvo kot največjo srečo na zemlji. A vendar se je že prej odločil, da bo po zgledu svojega serafskega očeta ostal diakon. Na predvečer njegovega posvečenja so očeta Valentina, ki se je skrival, dolgo iskali in le zaradi poslušnosti je privolil, da gre s svojimi sobrati v Liège, kjer je bil 10. julija 1854 posvečen v duhovnika.
Življenje duhovnika in redovnika je bilo preprosto in preprosto; nič ga ni navzven razlikovalo od njegovih sobratov. Vendar pa je bil v notranjosti popolnoma zatopljen v Boga. Njegovo srce je prežemala izredna ljubezen do Jezusa. Ta ljubezen je spodbujala njegova dejanja in se prenašala na ljudi okoli njega. „Oče Valentin nam je pridigal čudovite stvari. Od kod jih je dobil? Zagotovo ne iz knjig, saj ves čas rekolekcij ni odprl nobene knjige. Ves prosti čas je preživel na kolenih pred tabernakljem. Tam je bil vedno zatopljen v molitev in kontemplacijo.“ Tako je o njem zapisal njegov redovni predstojnik. V najbolj privlačnih podobah in primerjavah je hvalil združitev duše z Jezusom, to „zaželeno združitev, to sveto združitev, to združitev, polno neskončne sladkosti“. Zato je vedno priporočal vsakodnevno obhajilo. Ko je nekega spovedanca vprašal, zakaj se ne obhaja vsak dan, in mu je ta odgovoril, da se mu ne zdi vreden, mu je živo odgovoril: „Vreden? Ali sem jaz vreden? Nikoli ne boš vreden. Če bi bil vreden, ti sveto obhajilo ne bi bilo več potrebno. Počakaj, jaz te bom naredil vrednega! Odslej boš hodil vsak dan. Prihajati moraš k obhajilu, a ne tako, kot da si ga zaslužiš, ampak zato, da bi postal manj nevreden. Dragemu Jezusu daš več zadovoljstva, če ga iz ljubezni pogosto prejemaš, kot če se iz ponižnosti držiš stran od Gospodove mize.“
Oče Valentin je neki nuni, ki se je pritoževala, da ne smejo vsak dan k Gospodovi mizi, odgovoril: „Prišel bo dan, ko boš lahko vsak dan sprejemala Boga.“ In tako je tudi bilo. Navdušenec za pogosto obhajilo je bil mrtev komaj eno leto, ko je papež Pij X. izdal znameniti dekret o pogostem obhajilu.
Ljubezen do Odrešenika rodi ljubezen do duš. Valentinova gorečnost za duše, njegova predanost odrešenju duš je bila brezmejna. Prav ta ljubezen mu je prinesla zaupanje tisočev in njegovo ime ponesla daleč prek meja njegove domovine. Reševanje duš se mu je zdelo najlepša stvar na svetu. Noben napor zanj ni bil prevelik. Zato je večino svojega življenja preživel v spovednici. Le neizprosna gorečnost njegove duše mu je omogočala, da je zdržal nenehne napore, ki jih je opravljal dan in noč. Kolikokrat so si ga umirajoči, grešniki, ki s spreobrnjenjem niso hoteli imeti ničesar skupnega, želeli kot zadnjega rešilnega vratarja raja. Če je bilo zanj sladka tolažba, da je vodil srca k Gospodu, je morala njegova izjemno nežna in čista duša pogosto trpeti muke, ko je moral poslušati in zdraviti toliko moralne bede. Le zavest o svoji dolžnosti je njemu, ki je bil navajen samoodrekanja, omogočila, da je premagal odpor narave. Živel je v spovednici, kjer se je posvečal. „Dragi prijatelj,“ je rekel mlademu sobratu, “mi duhovniki se moremo in moramo posvečati v spovednici”.
Kako je izbrani Božji služabnik deloval na sodišču pokore, je bila skrivnost. Duh modrosti in vse tolažbe je moral govoriti skozi njegova usta. To je splošno prepričanje. „Čudno, kesalci gredo k njemu; on ne pove skoraj ničesar, pa vendar se vrnejo spremenjeni in spreobrnjeni.“ Zelo kratek opomin, beseda je bila dovolj, da je ublažila najbolj grenko bolečino, razsvetlila najgostejšo temo, razrešila največje dvome, dala čudovito moč in živahnost slabotnim. Tudi pri vodenju duš je Bog „nadnaravno razsvetlil izjemno sposobnega človeka, svetnika“, kot priča škof Doutreloux (izgovor. Dutrelu`) iz Liègea. Na najbolj verodostojen in zanesljiv način je postala znana cela vrsta dejstev, kjer je sveti oče iz Hasselta kesancem natančno po času, številu in kraju napovedal njihove najbolj skrite grehe, napovedal prihodnje stvari, trpljenje, smrt, pogosto tudi poklic, pogosto povsem v nasprotju z ustreznimi nagnjenji in razmerami, saj je pričakoval njemu povsem neznane ljudi: „Zakaj nisi prišel prej? Že pred štirinajstimi leti si hotel priti in si to vedno znova odlašal.“ Ali pa: „Oh, tukaj si. Celo noč sem molil zate.“
Lokalni škof je v sožalnem pismu provincialu reda ob smrti očeta Valentina označil za „svetega redovnika“; „apostola spovednice“. To bo ostal njegov slavni naziv. Moč njegove priprošnje pri Bogu se je že izkazala za učinkovito. Proces beatifikacije se je začel v začetku 20. stoletja. Papež Janez Pavel II. je 9. novembra 2003 razglasil očeta Valentina Paquaya za blaženega.
Oče Valentin je dejal: „Kaj je križ? To je človekova volja, ki ovira božjo voljo. Če ti dve volji postavimo drugo ob drugo, imamo namesto križa dve vzporedni črti, dva železniška tira, po katerih lahko brez težav vozimo s polno paro.“
DE
Blaženi Valentin Paquay, znan tudi kot Jan Louis Paquay, Joannes Ludovicus Paquay, Valentijn Paquay, Valentine Paquay in Valentinus Paquay, se je rodil 17. novembra 1828 v Tongresu v Limburgu v Belgiji kot Ludvik Paquay. Bil je peti od enajstih otrok, ki so se rodili Hendriku Paquayu in Anne Neven, pobožnemu paru, ki je svojim otrokom privzgojil globoko vero in močno povezanost s Cerkvijo.
Louis se je izobraževal na področju književnosti na kolidžu v Tongresu. Leta 1845 pa se je odločil, da bo sledil svojemu poklicu, in vstopil v semenišče v Saint Trondu. Žal so se njegovi načrti prekrižali, ko je leta 1847 nepričakovano umrl njegov oče. Zaradi tega dogodka je Louis opustil šolanje in se pridružil frančiškanskemu redu. Zaobljube je naredil 4. oktobra 1850 in prevzel ime Valentin, pozneje pa je nadaljeval s študijem.
Valentin Paquay je bil posvečen 10. junija 1854 in dodeljen samostanu Hasselt v Belgiji, kjer je živel do konca svojega življenja. V samostanu je opravljal različne funkcije, kot sta podprior in prior hiše. Med letoma 1890 in 1899 je bil provincialni definitor, s čimer je dokazal svojo predanost in vodstvo v frančiškanski skupnosti.
Blaženi Valentin Paquay je bil znan po svojih zgovornih in navdušujočih pridigah. Imel je izjemno sposobnost branja vesti obiskovalcev, zaradi česar je bil zelo iskan spovednik in duhovni voditelj. Valentinovo pisanje je bilo obsežno, saj se je vse življenje vztrajno ukvarjal s pisanjem.
Valentin je še bolj poudarjal svojo vero, saj je bil močno predan sveti evharistiji in je dejavno spodbujal pogosto obhajilo med verniki. Poleg tega je bil globoko predan Svetemu Srcu Jezusovemu in je k tej pobožnosti spodbujal tudi druge, zlasti svoje sobrate frančiškane. Valentinovo duhovnost je zaznamovala vsakodnevna molitev križevega pota, ki je dokazovala njegovo globoko ljubezen do Kristusovega trpljenja.
Valentin Paquay je umrl 1. januarja 1905 v Hasseltu v Limburgu v Belgiji zaradi naravnih vzrokov. Njegovo sveto in krepostno življenje je pripeljalo do njegovega čaščenja, ki ga je papež Pavel VI. uradno priznal 4. maja 1970 z dekretom o junaških krepostih. Papež Janez Pavel II. ga je nato 9. novembra 2003 razglasil za blaženega, s čimer je priznal njegovo zgledno življenje in vpliv njegovega duhovnega nauka na vernike.
Zapuščina blaženega Valentina Paquaya še vedno navdihuje in usmerja mnoge na njihovi poti vere. Spominjamo se ga zaradi njegove globoke duhovnosti, predanosti pridiganju, njegovih spisov ter predanosti sveti evharistiji in Srcu Jezusovemu. Njegova beatifikacija je pričevanje o njegovi svetosti in globokem vplivu, ki ga je imel na Katoliško cerkev.
EN