Tomaž se rodi 16. septembra 1876 pobožnim kmečkim staršem v Ðurđinu blizu Subotice in gre po šestih letih gimnazije v Subotici v semeniško gimnazijo Kaloči; pripravlja se za vstop h karmeličanom avstro-ogrske province in vstopi 11. septembra 1896 k bosonogim karmeličanom v Gradcu, sprejeme redovno obleko in dobi novo ime – brat Gerard od sv. Štefana kralja; v Gradcu opravi noviciat, filozofsko-teološki študij pa na visoki šoli v Györu na Madžarskem, kjer je leta 1902 posvečen v duhovnika
– je edini Hrvat v provinci, zato ga predstojniki že čez dve leti pošljejo v novoustanovljeni samostan v Sombor; njegova duhovniška dejavnost je osredotočena na pridiganje, spovedovanje in neutrudno obiskovanje bolnikov; široka izobrazba, znanje nemškega in madžarskega jezika, značajska skromnost ter evangeljska preprostost pa mu lajšajo stike z najrazličnejšimi ljudmi
– v Somboru je njegova župnija (v času Avstroogrske) edina katoliška v mestu in karmeličanski samostan s cerkvijo sodi pod madžarsko karmeličansko provinco
– po prvi svetovni vojni mesto pripada novi državi kraljevini SHS; nov položaj postavi patre karmeličane pred nove izzive: vrhovno vodstvo karmelskega reda odloči izločiti samostan iz madžarske province in ga vključiti pod neposredno upravo Reda v Rimu, da bi se razvil karmelski red na Hrvaškem
– v Somboru zato odprejo malo semenišče in noviciat, skrb zanj je zaupana edinemu patru Hrvatu – očetu Gerardu; da kandidatom, ki se javljajo, omogoči čim boljšo formacijo, prosi za sodelovanje poljsko karmeličansko provinco, nekatere pa pošlje na študij v Rim
– dobri sadovi se pokažejo že pred drugo svetovno vojno; p. Gerard naredi prve korake tudi za ustanovitev samostana v Zagrebu (dolgoleten sen); zagrebški nadškof, nato kardinal Alojzij Stepinac, je navdušen in v januarju 1939 je že kupljeno primerno zemljišče za samostan; začetek druge svetovne vojne gradnjo prepreči; karmeličani pridejo v Zagreb šele v letu 1959, na praznik svetega Jožefa 1960 dobijo v upravo svetišče Matere Božje Remetske, zaščitnice Hrvatov; tega težko pričakovanega trenutka Božji služabnik p. Gerard ne dočaka
– Bog ga pokliče k sebi 24. junija 1956 (kljub temu velja za očeta Hrvaške province sv. Jožefa)
– p. Gerard je v karmelu Sombor dolga leta predstojnik, goji in razširja pobožnost do malega praškega Jezusa, ki mu v hudi nevarnosti reši življenje; z govorjeno in pisano besedo (ohranjenih je več tisoč strani najrazličnejših rokopisov) je goreč pobudnik karmeličanske duhovnosti med laiki: v Somboru ustanovi karmeličanski tretji red in širi marijansko pobožnost (škapulir), vztrajno obiskuje bolnike in jim postaja pravi oče, goji globoko notranje življenje, je asket in kontemplativec; veliko moli in druge uči moliti; molitev je zanj dihanje duše
– p. Gerard zapiše: »Kdor ima dar kontemplacije, mu Bog pošlje najhujše trpljenje. Je kakor zastavonoša: zastave ne sme spustiti iz rok, da bi sovražniku vrnil udarce. Kdor tega daru nima, naj bere, se pogovarja z Bogom, moli ustno … Naj občuduje lepoto stvarstva in posluša petje ptic, naj vonja cvetje in obdeluje zemljo, naj izdeluje pohištvo, kuha ali šiva obleko. Vse to je služba. A služenje mine, ostane češčenje.«
– zaradi razširjenega češčenja p. Gerarda med ljudstvom in zaradi mnogih uslišanj na njegovo priprošnjo je odprt postopek za beatifikacijo (na škofijski ravni že uspešno zaključen)
Vir