Hermas je bil osvobojenec, laik, ki je živel v Rimu v 2. stoletju. Možno je, da je bil brat papeža Pija I. (140-155). Bil je slabo izobražen, tako kot mnogi v Cerkvi tistega časa. Biblijo je zagotovo poznal, čeprav nikoli ne citira ne iz Stare, ne iz Nove zaveze. Kasnejši pisci so ga pogosto zamenjali s Hermasom, omenjenim v Rim 16,14.
Delo
V Rimu je v grškem jeziku napisal avtobiografsko delo Pastir. Delo je bilo zelo priljubljeno v zgodnjem krščanstvu in so ga cerkveni očetje, kot sta Tertulijan in Irenej, uvrščali med svetopisemske spise. Evzebij nam poroča, da je bil Pastir javno bran in priporočen za branje katehumenov. Avtor se ima za preroka, saj naj bi mu angel pokore ukazal, da zapiše seznam moralnih zapovedi in vzporednih prispodob za vodenje Cerkve. Le-te govorijo o veri v enega Boga, zaupanju in veselju, strahu in veri, resnicoljubnosti, vzdržnosti, zmernosti, usmiljenju in dobrih strasteh in so tako zanimive za razumevanje razvoja etike v zgodnjem krščanstvu. Delo izpostavlja krščanske vrednote in je tako bolj etično kot teološko.
Delo Pastir vsebuje 5 videnj, 12 zapovedi in 10 prispodob. Glavna tema je pokora. Pri tem ima dva vodnika, in sicer žensko, ki simbolizira najprej Cerkev v njenem izvoru in večnosti in potem Cerkev kot devico in Kristusovo nevesto. Hermas vidi stolp v gradnji, pri čemer se nekateri kamni tesno prilegajo stolpu, nekatere je treba še obdelati, nekateri kamni so poleg zgradbe, drugi pa še daleč stran. To so kristjani z različno stopnjo pobožnosti oziroma svetosti. Nekateri so za Cerkev za vedno izgubljeni, medtem ko so ti ob Cerkvi še lahko rešeni. Hermasov drugi vodnik je pastir, po katerem ima knjiga tudi naslov. Izpostavlja problem greha po krstu in kliče Cerkev k obžalovanju grehov in k pokori, dokler je še čas. Tudi v primeru smrtnega greha, imajo taki grešniki še upanje in se lahko enkrat pokorijo. Te Hermas primerja s poganjki oziroma vejami na vrbi, saj lahko zrastejo tudi če so odtrgani in jih damo v zemljo in jih zalijemo. Tako knjiga izraža skrb za tiste, ki so odpadli in so se pregrešili v času preganjanj. Hermas nam daje bežen pogled v občestvo kristjanov v 2. stoletju.
Evharistija
Hermas ne uporablja izraza evharistija. Evharistija je zanj občestvo, ki išče, da bi se znova uredilo preko sprave in pokore. Enega redkih namigov na evharistijo je videti v izrazu »zdravilo nesmrtnosti«, ki ga prejme občestvo zbrano s škofom. Drugi pa v izrazu služenje (leitourgia), ki ga omogoča post. Ta ima lahko tudi bolj splošen pomen in ni nujno liturgija v današnjem pomenu besede.
Hermas tudi nikoli ne uporabi imena Jezus, govori le o Gospodu in o Njegovem križu in Njegovi smrti. Poudarja pokoro, dobra dela in pripravljenost za trpljenje v Njegovem imenu. Zelo poudarja pomen krsta v Njegovem imenu, ki je nujen za vstop v Kraljestvo. On je Cerkev, Skala, Vrata, Zakon.
To si lahko razložimo z dejstvom, da je bil Hermas eden od prerokov, katerih naloga ni bila vodenje bogoslužja, ampak karizmatično oznanjevanje.
Citat
Ko izpolniš vse, kar je pisano, tisti dan, ko se postiš, ne uživaj nič drugega kakor kruh in vodo, nato preračunaj, koliko jedi bi tisti dan porabil zase, in jih toliko daj vdovi, siroti ali revežu … Če tako izpolniš post, kakor sem ti naročil, bo tvoja daritev prijetna pri Bogu, ta post se bo zapisal in služba, ki jo tako izvršiš, je dobra/lepa, vesela in prijetna Gospodu.
(Pastir, prisp. 5, 3)
Vir