Imena: Eromen, Jerko, Jerome, Jeron; Jerka, Jerkica, Hieronima, …
Rodil se je leta 1486 v ugledni družini v Benetkah. Sprva je deloval v vojaški službi, leta 1518 pa je postal duhovnik. 1528. leta je ustanovil red somaskov, ki so se prvotno imenovali Družba služabnikov revnih. Člani tega moškega reda so vodili sirotišnice in bolnišnice, internate in ustanove za reveže. V severnoitalijanskih mestih Bergamo, Brescia, Verona, Como in Milano je ustanovil številne sirotišnice. Umrl je 8. februarja 1573 v Somasci, v kraju, po katerem se člani tega reda imenujejo somaski. Leta 1767 je bil razglasen za svetnika, leta 1928 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zavetnika sirot. V Belgiji se člani reda, ki se posveča vzgoji sirot in negovanju starih in bolnih moških, imenujejo “bratje sv. Hieronima Emilianija”.
Upodobljen je v imenitnih oblačilih, z verigo in železnimi kroglami, ali kot redovnik z otroki.
Goduje 8. februarja.
Hieronim je bil v mladosti najprej deležen odlične izobrazbe, s komaj petnajstimi leti pa je že začel kariero v vojaški službi: od oficirja je napredoval do generala. Leta 1508 mu je bila zaupana trdnjava v mestu Castelnuovo nad Piavo. Tu je tri leta kasneje ob napadu cesarskih čet padel v ujetništvo, kjer se je začelo njegovo »spreobrnjenje«. Čudežno je bil rešen iz ječe, nato pa začel svojo nesebično delo ljubezni do trpečih in revežev. Razdal je premoženje, postal je duhovnik in s podporo beneške vlade najprej prevzel »Bolnišnico neozdravljivih«, kasneje pa razširil svojo dejavnost ter ustanovil posebno družbo oz. red. Med nego bolnikov si je na koncu tudi sam nakopal kugo in za posledicami bolezni umrl.
Ime: Izhaja iz grškega imena Hieronimos, zloženega iz besed hieros »svet, božji« in onoma »ime«; t. j. »tisti, ki ima sveto, od Boga posvečeno ime«.
Rodil se je leta 1481 v Benetkah v Italiji, umrl pa 8. februarja 1537 v vasici Somasco pri Bergamu, prav tako v Italiji.
Družina: Rodil se je v plemiški beneški rodbini Emiliani. Njegov oče Angelo je bil član najvišjega državnega sveta, mati Eleonora pa je izvirala iz prav tako sloveče družine Morosini.
Spreobrnjenje: Ko je bil v ječi in je veliko trpel, se je počasi spreobrnil in obžaloval svoje mladostne zablode in častihlepnost. Mariji se je zaobljubil, da bo peš in bos romal na njeno božjo pot v Treviso. Takrat se mu je Marija čudežno prikazala, ga nagovorila po imenu, mu dala ključe za okove in ječo in ga pozvala, naj takoj izpolni svojo zaobljubo.
Delo: Njegova poglavitna skrb so bili trpeči in revni. Zanje je razdal vse svoje premoženje, ponoči pobiral in pokopaval mrliče, ki so ležali na cesti, in negoval bolnike. Otrokom brez staršev je dajal prenočišče, hrano in delo. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel za izgubljena dekleta in poučeval verouk.
Skupnost: Za mnoge, ki so se mu pridružili pri njegovem dobrodelnem delu, je ustanovil moški red, ki se je sprva imenoval »Družba služabnikov revnih«, kasneje pa red somaskov, po vasici Somasco, kjer je postavil osrednjo hišo. Red ima danes okoli 500 članov, skrbijo pa za vodenje sirotišnic, ubožnic in bolnišnic, pa tudi vzgojnih zavodov.
Sodobniki: slikar Albreht Dürer, cesar Maksimiljan I., sv. Ignacij Lojolski, papeža Pavel III. in IV.
Kreposti: Bil je človek molitve, veliko se je postil in bičal, spal je malo na trdi in goli skali in se veliko pokoril za grehe drugih.
Čudež: Legenda pravi, da je na njegovo priprošnjo v votlini nad Bergamom, kamor se je umikal v samoto, iz tal privrel studenec, ki teče še danes.
Zavetnik: sirot in zapuščene mladine; Trevisa in Benetk, ustanoviteljev šol in sirotišnic.
Upodobitve: Upodabljajo ga v imenitnih oblačilih, z verigo in železnimi kroglami; največkrat pa kot redovnika, obdanega z otroki.
Beatifikacija: 29. sept. 1747 ga je papež Benedikt XIV. razglasil za blaženega, 16. jul. 1767 pa Klemen XIII. za svetnika.
Vir
Rodil se je leta 1486 v Benetkah kot patricijski sin. V tistih nemirnih časih ga je zamikalo, da bi se spopadel v kakšnem boju in se zapletel v pustolovščine. Poveljstvo rodnega mesta mu je zaupalo trdnjavo Castelnuovo nad Piavo. Ob napadu avstrijskih čet je trdnjava padla in Hieronim (Girolamo) je prišel v ujetništvo. V samotni ječi je doživel notranji preobrat, k čemur je pripomogla čudežna rešitev na Marijino priprošnjo. Tedaj se je ves posvetil ljubezni do bližnjega in skrbi za trpeče in revne.
Za poklic, ki je terjal junaške odpovedi, se je utrjeval najprej tri leta v Castelnuovu s spokornimi deli in z ljubeznijo do bližnjega. Nato se je odpravil na pot, o kateri je bil prepričan, da mu jo je določila božja previdnost. V Benetkah je bil pri 32 letih posvečen za mašnika. Ko sta v letu 1528 pustošili lakota in kuga, je svoje imetje razdal potrebnim, ponoči pokopaval mrliče, ki so ležali na cesti, in negoval bolnike, dokler se ni sam nalezel pegavice. Po ozdravitvi se je posebej posvetil otrokom brez staršev. Dejavnost je razširil do Milana. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel za izgubljena dekleta, negoval bolnike in poučeval verouk. Njegov zgled je pritegnil sodelavce. Leta 1532 je ustanovil moški red po avguštinskih pravilih, ki še danes deluje v Italiji. Po ustanovnem sedežu Somasca pri Bergamu se člani redovne družine imenujejo somaski.
Vir
Sveti Hieronim Emiliani, ki je preživel togotno in razuzdano mladost, a se je spreobrnil k Bogu, ko so ga sovražniki zaprli v ječo. Potem se je, skupaj z zbranimi tovariši, vsega izročil revnim, predvsem sirotam in bolnikom, kar je bilo začetek Kongregacije redovnih klerikov od Somaske. Kmalu je zbolel za kugo, ko je zdravil revne v Somaski, ter je umrl pri Bergomu v Lombardiji.
Vir
Če znamo pravilno brati evangelij, vemo, da Jezus hoče, naj njegovi učenci svojo povezanost z njim dokažejo z dejavno ljubeznijo do ljudi, posebno do tistih, ki trpijo ali so zapostavljeni. Cerkev se je tega vedno zavedala in v vseh časih, posebno še tedaj, ko svetna družba ni poznala ‘socialnega skrbstva’, je ustanavljala bolnišnice in sirotišnice, kjer so dobili primerno oskrbo bolniki, brezdomci, revni ljudje vseh vrst. To oskrbo so jim nudili možje in žene, ki se jim posvetili z vso dušo in z vsem srcem kot redovniki in redovnice. Ustanovitelja ene take redovne družbe se spominjamo danes.
To je bil Hieronim Emiliani, ki je izšel iz beneške patricijske družine. Rodil se je leta 1486, ko je bila na višku renesansa, ki je vsebovala mnogo poganskih prvin. Z njo se je povezalo tudi papeštvo, kar je močno škodovalo Cerkvi in verskemu življenju. To je bilo obdobje moralnega propada in velikih stisk, ki so jih povzročale politične zdrahe. Vojaški poklic je bil zelo cenjen.
Tudi mladega Hieronima je mikalo, da bi dosegel slavo kot vojak. Poveljstvo rodnih Benetk mu je v sporu s cesarjem Maksimilijanom I. zaupalo trdnjavico Castelnuovo nad Piavo: ob napadu cesarskih čet je trdnjavica padla in Hieronim je prišel v ujetništvo. Njegovi upi v bojno slavo so splahneli, toda samotna ječa je bila zanj milost. Primerilo se mu je nekaj podobnega kot sv. Ignaciju Lojolskemu, ustanovitelju jezuitskega reda: od slavohlepnega vojaka se je spremenil v gorečega bojevnika za Kristusa. Mesec dni ječe in čudežna rešitev na Marijino priprošnjo sta zadostovala za Hieronimovo spreobrnitev. Ves se je posvetil trpečim in revnim. Za ta poklic, ki je terjal junaške odpovedi, se je utrjeval najprej tri leta v Castelnuovu s spokornimi deli in z ljubeznijo do bližnjega. Potem se je odločno odpravil na pot, o kateri je bil prepričan, da mu jo je namenila božja previdnost.
V Benetkah se je pripravljal na duhovniški poklic. Leta 1518, ko mu je bilo 32 let, je bil posvečen v duhovnika in zdaj se je s še večjo vnemo lotil svoje življenjske naloge. Ko sta malo kasneje tod pustošili lakota in kuga, je Hieronim vse svoje imetje razdal potrebnim, sam pa je negoval bolnike, ponoči pokopaval mrliče, dokler ni staknil pegavice. Ta bolezen je bila kakor noviciat za njegovo hrepenenje po krščanski popolnosti. Ko je ozdravel, se je odpovedal vsemu premoženju in se posvetil samo službi revežev, zlasti sirotam brez staršev. Priskrbel jim je stanovanje, hrano in delo. Vlada beneške republike je njegovo delo podprla, saj ji je s svojo dobrodelnostjo odvzel marsikakšno skrb in breme.
Uspehi v Benetkah so ga spodbudili, da je svojo dejavnost razširil po vsej severni Italiji. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel je za izgubljena dekleta, negoval bolnike. Njegov zgled je pritegnil še druge. Da bi jim uredil skupno življenje, jih utrjeval in versko krepil, je najzvestejše pomočnike združil v versko bratovščino. Papež Pavel III. je leta 1540 potrdil moški red po avguštinskih pravilih, ki še danes deluje v Italiji: po ustanovnem sedežu Somasca pri Bergamu se člani redovne družine imenujejo somaski in skrbe za vodstvo sirotišnic, ubožnic in bolnišnic.
Njihov ustanovitelj Hieronim Emiliani je umrl 8. februarja 1537 v Somaski za kugo, ki si jo je nakopal, ko je stregel kužnim bolnikom. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen XIII. leta 1767.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.