Škof Irenej Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797. V Mali vasi je preživel prvi dve leti svojega življenja, nato pa je nadaljnja zgodnja leta skupaj z rodnima sestrama živel v trebanjskem gradu. Študiral je na Dunaju, kjer se je srečal z duhovnikom Klemenom Dvoržakom, ki je »kriv« za to, da se je Baraga po končanem študiju prava vpisal v bogoslovje.
Leta 1821 stopil v ljubljansko semenišče in bil leta 1823 posvečen v duhovnika. Pastoralno delo je opravljal v Metliki, kjer je dokončal molitvenik Dušna paša, ki je do leta 1905 izšel v približno 120.000 izvodih.
Po predhodnih pripravah je 18. januarja 1831 prispel v Cincinnati kot misijonar. Dne 1. novembra 1853 je bil v Cincinnatiju posvečen v škofa, 18. januarja 1868 pa je umrl v duhu svetosti.
Vir
Fran Jaklič o Frideriku Baragi
FRIDERIK IRENEJ BARAGA se je rodil 29. junija 1797 v Mali vasi pri Dobrniču. Že čez dve leti se je družina preselila v trebanjski grad, kjer je Baraga ostal do devetega leta, nato pa je odšel v osnovno šolo v Ljubljano. Z odličnim uspehom se je leta 1809 vpisal v srednjo šolo, šolanje pa je prekinilo vojskovanje med Francozi in Avstrijci; z izobraževanjem je nadaljeval v nižji srednji šoli, v kateri je bil tedaj ravnatelj Valentin Vodnik. Pri enajstih letih je Frideriku umrla mati, pri petnajstih pa oče. Skupaj s sestrama Amalijo in Antonijo se je preselil v Ljubljano k družini pravnika in profesorja dr. Jurija Dolinarja. Leta 1816 je z odličnim uspehom zaključil višjo gimnazijo ter odšel študirat pravo na Dunaj.
Po končanem študiju je leta 1821 brez pomislekov, najbrž pod vplivom dela patra Hofbauerja, vstopil v ljubljansko bogoslovje, ki ga je uspešno zaključil tri leta kasneje, ko je prevzel mesto kaplana v Šmartnem pri Kranju. Tu je zaslovel kot pridigar, zaradi osebne skromnosti in pomoči ubogim pa si je pridobil široko zaupanje ljudi. Konec maja 1828 je bil premeščen v Metliko, kjer je zasedel mesto tretjega kaplana. Nekorektnost sodelavcev ga je tudi tu zelo prizadela, zato je ob spoznanju, da je svet med Alpami in Kolpo zanj premajhen, zaprosil za odpustnico iz ljubljanske škofije.
Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je prisluhnil Baragovemu notranjemu klicu in mu dovolil odhod v misijone. Na silvestrovo 1830 se je Baraga končno izkrcal v New Yorku. Pot ga je najprej vodila v Cincinnati, od tam pa je nadaljeval potovanje proti vzhodni obali Michiganskega jezera. Prva postaja je bil misijon Abre Croche na ozemlju Indijancev iz plemena Otava. Tu je ostal poldrugo leto. Indijanci so ga lepo sprejeli, prav tako pa je tudi on imel primeren občutek za komuniciranje z njimi. Leta 1832 je uspel objaviti prvi otavski molitvenik. Jeseni 1833 se je Baraga preselil v misijon ob reki Grand River. Tu je zgradil novo cerkev, ki jo je v notranjosti krasilo šest slik Matevža Langusa. Delo v misijonu je potekalo v napetem ozračju neprestanega boja s preprodajalci kož, ki so Indijance zalagali z alkoholom. Čez dve leti je odpotoval v misijon La Pointe na južni obali Gornjega jezera. Med Indijanci plemena Očipve je bil prijazno sprejet, tudi zaradi znanja otavskega jezika.
Baraga se je z vso vnemo lotil misijonarskega poslanstva. Pozimi 1835-36 je napisal kar pet knjig in med njimi tudi eno v slovenščini z naslovom Premišljevanje štirih poslednjih reči. Še posebej pa je zanimiva knjiga, ki jo je prvotno napisal v nemščini, namreč o življenju Indijancev. Knjiga prinaša med drugim še danes zelo popularno zgodbo o Indijanki Pocahontas, ki je rešila življenje na smrt obsojenemu belcu Jamesu Smithu.
Z namenom, da za misijone pridobi prepotrebna finančna sredstva in nove misijonarje, se je Baraga jeseni 1836 odpravil v Evropo, kjer se je dlje časa zadržal v Parizu, v Rimu se je ustavil na avdienci pri papežu Gregorju XVI., sredi aprila 1837 pa je pri nedeljski maši v ljubljanski stolnici spregovoril o misijonarskem delu med Indijanci. Na povratku ga je spremljala sestra Antonija, zadovoljen pa je bil tudi s finančno podporo, ki si jo je pridobil na stari celini. Maja 1843 se je preselil v L’ Anse na sredi južne obale Gornjega jezera. Tu je ostal do leta 1853, ko je bil 1. novembra v cincinatski stolnici posvečen za škofa. Pod škofovskim geslom »Eno je potrebno« je njegov duh zavladal nad obsežnim ozemljem obrežij Gornjega, Michiganskega in Huronskega jezera. Dva tedna pozneje se je ponovno odpravil v Evropo, da bi pridobil novih sodelavcev in sredstva za delovanje škofije. S pomočjo duhovnikov, ki so se mu pridružili iz Evrope, je nadaljeval misijonsko delo med Indijanci in belimi naseljenci v novonastalih rudarskih središčih.
Utrudljivo delo in nenehna potovanja so načenjala Baragovo zdravje. Oktobra 1866 ga je na cerkvenem zboru v Baltimoru zadela kap, od katere si je delno opomogel, toda zdravje se mu je vidno slabšalo. Friderik Irenej Baraga je umrl ponoči 19. januarja 1868. »Velika črna halja« ali Mekatewikwanaie, kot so Očipvejci klicali Barago, je za vedno odvihrala preko zasneženih poljan do skrivnostnega cilja v kraljestvu božjega …
Vir