Škof Irenej Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797. V Mali vasi je preživel prvi dve leti svojega življenja, nato pa je nadaljnja zgodnja leta skupaj z rodnima sestrama živel v trebanjskem gradu. Študiral je na Dunaju, kjer se je srečal z duhovnikom Klemenom Dvoržakom, ki je »kriv« za to, da se je Baraga po končanem študiju prava vpisal v bogoslovje.
Leta 1821 stopil v ljubljansko semenišče in bil leta 1823 posvečen v duhovnika. Pastoralno delo je opravljal v Metliki, kjer je dokončal molitvenik Dušna paša, ki je do leta 1905 izšel v približno 120.000 izvodih.
Po predhodnih pripravah je 18. januarja 1831 prispel v Cincinnati kot misijonar. Dne 1. novembra 1853 je bil v Cincinnatiju posvečen v škofa, 18. januarja 1868 pa je umrl v duhu svetosti.
Vir
Fran Jaklič o Frideriku Baragi
FRIDERIK IRENEJ BARAGA se je rodil 29. junija 1797 v Mali vasi pri Dobrniču. Že čez dve leti se je družina preselila v trebanjski grad, kjer je Baraga ostal do devetega leta, nato pa je odšel v osnovno šolo v Ljubljano. Z odličnim uspehom se je leta 1809 vpisal v srednjo šolo, šolanje pa je prekinilo vojskovanje med Francozi in Avstrijci; z izobraževanjem je nadaljeval v nižji srednji šoli, v kateri je bil tedaj ravnatelj Valentin Vodnik. Pri enajstih letih je Frideriku umrla mati, pri petnajstih pa oče. Skupaj s sestrama Amalijo in Antonijo se je preselil v Ljubljano k družini pravnika in profesorja dr. Jurija Dolinarja. Leta 1816 je z odličnim uspehom zaključil višjo gimnazijo ter odšel študirat pravo na Dunaj.
Po končanem študiju je leta 1821 brez pomislekov, najbrž pod vplivom dela patra Hofbauerja, vstopil v ljubljansko bogoslovje, ki ga je uspešno zaključil tri leta kasneje, ko je prevzel mesto kaplana v Šmartnem pri Kranju. Tu je zaslovel kot pridigar, zaradi osebne skromnosti in pomoči ubogim pa si je pridobil široko zaupanje ljudi. Konec maja 1828 je bil premeščen v Metliko, kjer je zasedel mesto tretjega kaplana. Nekorektnost sodelavcev ga je tudi tu zelo prizadela, zato je ob spoznanju, da je svet med Alpami in Kolpo zanj premajhen, zaprosil za odpustnico iz ljubljanske škofije.
Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je prisluhnil Baragovemu notranjemu klicu in mu dovolil odhod v misijone. Na silvestrovo 1830 se je Baraga končno izkrcal v New Yorku. Pot ga je najprej vodila v Cincinnati, od tam pa je nadaljeval potovanje proti vzhodni obali Michiganskega jezera. Prva postaja je bil misijon Abre Croche na ozemlju Indijancev iz plemena Otava. Tu je ostal poldrugo leto. Indijanci so ga lepo sprejeli, prav tako pa je tudi on imel primeren občutek za komuniciranje z njimi. Leta 1832 je uspel objaviti prvi otavski molitvenik. Jeseni 1833 se je Baraga preselil v misijon ob reki Grand River. Tu je zgradil novo cerkev, ki jo je v notranjosti krasilo šest slik Matevža Langusa. Delo v misijonu je potekalo v napetem ozračju neprestanega boja s preprodajalci kož, ki so Indijance zalagali z alkoholom. Čez dve leti je odpotoval v misijon La Pointe na južni obali Gornjega jezera. Med Indijanci plemena Očipve je bil prijazno sprejet, tudi zaradi znanja otavskega jezika.
Baraga se je z vso vnemo lotil misijonarskega poslanstva. Pozimi 1835-36 je napisal kar pet knjig in med njimi tudi eno v slovenščini z naslovom Premišljevanje štirih poslednjih reči. Še posebej pa je zanimiva knjiga, ki jo je prvotno napisal v nemščini, namreč o življenju Indijancev. Knjiga prinaša med drugim še danes zelo popularno zgodbo o Indijanki Pocahontas, ki je rešila življenje na smrt obsojenemu belcu Jamesu Smithu.
Z namenom, da za misijone pridobi prepotrebna finančna sredstva in nove misijonarje, se je Baraga jeseni 1836 odpravil v Evropo, kjer se je dlje časa zadržal v Parizu, v Rimu se je ustavil na avdienci pri papežu Gregorju XVI., sredi aprila 1837 pa je pri nedeljski maši v ljubljanski stolnici spregovoril o misijonarskem delu med Indijanci. Na povratku ga je spremljala sestra Antonija, zadovoljen pa je bil tudi s finančno podporo, ki si jo je pridobil na stari celini. Maja 1843 se je preselil v L’ Anse na sredi južne obale Gornjega jezera. Tu je ostal do leta 1853, ko je bil 1. novembra v cincinatski stolnici posvečen za škofa. Pod škofovskim geslom »Eno je potrebno« je njegov duh zavladal nad obsežnim ozemljem obrežij Gornjega, Michiganskega in Huronskega jezera. Dva tedna pozneje se je ponovno odpravil v Evropo, da bi pridobil novih sodelavcev in sredstva za delovanje škofije. S pomočjo duhovnikov, ki so se mu pridružili iz Evrope, je nadaljeval misijonsko delo med Indijanci in belimi naseljenci v novonastalih rudarskih središčih.
Utrudljivo delo in nenehna potovanja so načenjala Baragovo zdravje. Oktobra 1866 ga je na cerkvenem zboru v Baltimoru zadela kap, od katere si je delno opomogel, toda zdravje se mu je vidno slabšalo. Friderik Irenej Baraga je umrl ponoči 19. januarja 1868. »Velika črna halja« ali Mekatewikwanaie, kot so Očipvejci klicali Barago, je za vedno odvihrala preko zasneženih poljan do skrivnostnega cilja v kraljestvu božjega …
Vir
Štefana Rutarja zbirka o Frideriku Baragi
Morda bomo Slovenci kmalu na današnji dan obhajali god Ireneja Friderika Barage, velikega misijonarja med ameriškimi Indijanci in našega svetniškega kandidata. Ta junaški mož je končal svojo življenjsko pot 19. januarja 1868 v Marquettu, kjer je bil prvi škof. Luč sveta je zagledal 29. junija 1797 v gradu Mala vas pri Trebnjem in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi v Dobrniču. Zgodaj je izgubil starše in po nasvetu varuha je v letih 18161821 na dunajski univerzi študiral pravo. Na Dunaju je srečal redovnika Klemena Hofbauerja (Dvoržaka), svetniškega redovnika. V pogovorih z njim je Baraga začutil, da ni rojen za graščaka, ampak za apostola. Šel je v Ljubljano študirat bogoslovje in bil 21. septembra 1823 posvečen v duhovnika. Tedaj je pri nas vladal mrzli janzenizem, ki je Boga prikazoval kot neizprosnega sodnika. Baraga pa je kot kaplan v Šmartinu pri Kranju in Metliki ljudem govoril o Bogu, ki je oče in trpi, če vidi, da je njegova ljubezen zavrnjena. O tem je tudi pisal. Slovenskim vernikom je leta 1830 podaril molitvenik Dušna paša.
Ljudje so ga ljubili kot dobrega pastirja, mnogi duhovniki pa ga niso marali, zato je leta 1831 odšel v misijone v Ameriko. Škofa je prosil, naj ga pošlje na sever med Indijance, ki so jih brezvestni belci izkoriščali in uničevali. Naučil se je njihovega jezika, jim sestavil slovnico in slovar ter napisal molitvenik za indijanski plemeni Čipevcev. Živel je skrajno revno. Pred vsakim napornim delom je dolge ure molil. 1. novembra 1853 je postal škof v Marquettu. Bil je pravi oče Indijancem, prvi škof, ki jim je govoril v njihovem jeziku. Do kraja izčrpan je sklenil svoje bogato življenje 19. januarja leta 1868. Njegovo življenjsko vodilo je bilo njegovo škofovsko geslo: »Le eno je potrebno.«
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Molitev za beatifikacijo častitljivega božjega služabnika Friderika Ireneja Baraga
Vsemogočni Bog, Oče luči, ki od tebe pride vsak dober dar
in ki si nam po svojem častitljivem služabniku škofu Frideriku Ireneju Baragu
poslal tako velikega misijonarja, učitelja in pastirja,
usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga,
da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet k zveličanim.
To prosimo po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Oče naš … Zdrava Marija … Slava Očetu …
na Baragovo priprošnjo mi podeli milost … /uslišanja sporočite na škofijski ordinariat Novo mesto/
Vir
Friderik Baraga, ki se je rodil 29. junija 1797 v Mali vasi pri Trebnjem, je bil velik človek pred Bogom in ljudmi. Vse svoje talente je daroval za misijonsko oznanjevanje in skrb za sočloveka. Umrl je 19. januarja 1868 v Marquettu, zanimivo, v »velikem snegu«.
Od prava k duhovništvu in misijonom
Marsikaj navdušujočega o Baragi je zbranim pri sveti maši povedal pridigar Franci Petrič. »Najprej se je odločil za študij prava, ki bi mu zagotovilo tisto, kar je zapisal njegov sodobnik Prešeren, da ‘mirno plavala bi moja barka’. Pa si je premislil, se odločil za duhovništvo in vstopil prav v ljubljansko bogoslovje, tam študiral in molil, deloval kot kaplan v župnijah Kranj Šmartin in Metlika ter nato šel v neznano, v divjino, med Indijance v Severno Ameriko,« je na kratko povzel njegova mlada leta.
Več kot pionir
»V njem je bilo nekaj posebnega. Pionir med slovenskimi izseljenci je bil zagotovo. Toda označiti ga le za pionirja je veliko premalo,« je razmišljal. »Baraga je drugačen, ker je duhovni pustolovec, pustolovec v plemeniti duhovni vsebini, človek, ki ga označuje neomajna predanost poslanstvu, ki si ga je izbral in kakor ga odraža njegovo škofovsko geslo Le eno je potrebno – zveličanje duš. Za to zveličanje duš je bil sposoben prehoditi na stotine kilometrov v najhujšem mrazu in snegu, samo da je prišel do umirajočega in ga z zakramenti pospremil v večnost ali do novorojenca in mu zagotovil zveličanje.«
Njegovo življenje je kot pustolovski roman
Baragove življenjepise je primerjal z napetimi romani, saj v njih »ne manjka silnih razdalj, nevarnih napadov Indijancev in opisov strašnih potovanj po ledeni divjini, pa tudi poročil o tihem pisanju v samotnih nočeh, ko je vrsto za vrsto polnil papir z nauki in molitvami, pa tudi s slovnico in slovarjem, ne le za Indijance, ampak tudi za rojake v domovini«. Bil je torej več kot pustolovec: mož pokončne duhovne drže ter zaupanja v besede Svetega pisma in nauk Cerkve. »To mu je dala rodna Dolenjska! Bil je polnokrven mož, pogumen in vztrajen, človek volje in moči, predvsem pa mož močne vere. In tako je premagal vse ovire, zemljepisne in družbene, da bi rešil kar največ duš svojih dragih Indijancev,« je podčrtal Petrič.
Da bi bili pogumni kot misijonarji
Vprašal se je, ali je tovrstno duhovno pustolovstvo mogoče tudi danes. Odgovor je preprost: »O tem nam npr. govori lazarist Peter Opeka na Madagaskarju, ki deluje med smetiščarji. In o tem pričujejo mnogi drugi naši misijonarji.« Takega poguma je na Baragovo priprošnjo zaželel tudi vsem zbranim.
Molili so za beatifikacijo
Pri bogoslužju v Trebnjem so molili predvsem za uspešen zaključek postopka za Baragovo svetništvo. »Naj bo ozdravljenje na Baragovo priprošnjo v Vatikanu kmalu razglašeno za čudež,« si želi trebanjski župnik Jože Pibernik.
Vir
Baraga se je rodil 28., po nekaterih virih pa 29. junija 1797 na gradu Mala vas pri Trebnjem. Krstili so ga še isti dan v župnijski cerkvi v Dobrniču. Zgodaj je izgubil starše in po nasvetu varuha je med letom 1816 in 1821 na dunajski univerzi študiral pravo. Na Dunaju je srečal redovnika Klemena Hofbauerja (Dvoržaka), svetniškega redovnika. V pogovorih z njim je Baraga začutil, da ni rojen za graščaka, ampak za apostola.
V Ljubljano je šel študirat bogoslovje in bil 21. septembra 1823 posvečen v duhovnika. Tedaj je pri nas vladal mrzli janzenizem, ki je Boga prikazoval kot neizprosnega sodnika. Baraga pa je kot kaplan v Šmartinu pri Kranju in Metliki ljudem govoril o Bogu, ki je oče in trpi, če vidi, da je njegova ljubezen zavrnjena. O tem je tudi pisal. Slovenskim vernikom je leta 1830 podaril molitvenik Dušna paša. Ljudje so ga imeli radi kot dobrega pastirja.
Leta 1831 je odšel v Ameriko. Škofa je prosil naj ga pošlje na sever, med Indijance, ki so jih brezvestni belci izkoriščali in uničevali. Naučil se je njihovega jezika, jim sestavil slovnico in slovar ter napisal molitvenik za indijanski plemeni Otava in Očipva. Živel je skrajno revno. Pred vsakim napornim delom je dolge ure molil. 1. novembra 1853 je postal škof v Marquettu. Bil je pravi oče Indijancem, se boril za njihov obstanek in napredek. Bil je prvi škof, ki jim je govoril v njihovem jeziku. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil 19. januarja 1868 v Marquettu v ZDA, kjer je bil prvi škof. Njegovo življenjsko vodilo je bilo njegovo škofovsko geslo: »Le eno je potrebno.«
Vir
Friderik Irenej Baraga je bil rojen 28. junija 1797. Po koncu srednje šole je odšel na Dunaj, kjer se je vpisal na pravno fakulteto. V sebi je čutil močan klic, da postane duhovnik, a ga je njegov spovednik Klemen Dvoržak (danes že svetnik) prepričal, naj najprej končna študij.
Po končanem študiju prava se je Baraga vpisal na študij teologije in bil leta 1823 posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v župniji Šmartin pri Kranju, nato pa kaplan v Metliki, kjer je napisal zelo znan molitvenik z naslovom Dušna paša.
Velika želja, da bi odšel v misijone
Baraga si je zelo želel, da bi lahko odšel v misijone med Indijance Severne Amerike. Ta želja se mu je z dovoljenjem takratnega škofa Wolfa tudi uresničila.
Leta 1831 se je Baraga ustalil na misijonskem področju Vaganakisi, da bi tam nadaljeval že dobro vpeljano civilizacijsko in evangelizacijsko delo med maloštevilnimi Indijanci plemena Ottawa.
Leta 1835 pa je prispel med Indijance plemena Očipve, kjer je ostal vse do leta 1853. Novembra tega leta je bil posvečen za škofa v Sault Ste. Marie (Slap sv. Marije), od koder je moral z nekaj duhovniki voditi okoli 10.000 katoličanov.
Leta 1865 je prenesel sedež škofije v mesto Marquette v zvezni državi Michigan. Po težki bolezni je umrl 19. januarja 1868 in je pokopan v marquettski stolnici.
Skrbel za versko vzgojo Očipvejcev
Baraga je zaslovel predvsem po svojem prizadevanju za pokristjanjenje Očipvejcev. To pleme je takrat štelo okoli 15.000 oseb, ki so bili razseljeni na velikem območju in težko dosegljivi zaradi popolnega pomanjkanja cest in poti.
Za njihovo versko vzgojo bi bilo potrebnih vsaj kakih 50 duhovnikov, Baraga pa je sprva povsem sam nosil breme misijonarja, kulturnega delavca in zdravnika.
Svojim Očipvejcem je bil vedno blizu z verskim tiskom, ki ga je posebej zanje pripravil v njihovem jeziku. Priskrbel jim je molitvenike, katekizem in cerkvene pesmarice, pa celo slovar in slovnico.
Od časa do časa jih je tudi osebno obiskal, kolikor je bilo pač zaradi nepredstavljivih razdalj sploh mogoče, in jim delil zakramente. Nekoč je pozimi prehodil več kot 90 kilometrov neobljudene dežele, da bi krstil umirajočega otroka.
Nenehna molitev
Pri teh neverjetnih telesnih napornih mu je bila v edino uteho neomajna vera. Baraga je že kot zelo mlad duhovnik vstajal zelo zgodaj. Vsako jutro – od četrte ure dalje – je bil na kolenih, ogrnjen v svoj plašč, in se je zaupno pogovarjal s svojim Stvarnikom.
Tudi na potovanjih je venomer molil, ne glede na to, kje se je nahajal: v pragozdu, na robu jezera, sredi neurja ali v neudobni sobici, kjer je prebival.
Velika ljubezen do Jezusa in Marije
Posebno rad se je Baraga zatekal k Mariji. Nekoč je zapisal: »Neizmerno rad imam to Kraljico vseh svetnikov in jo častim, ker imam trdno upanje, da ona prosi in bo vedno prosila zame in za moj misijon pri Bogu.«
S prav posebnim zaupanjem pa se je obračal na Jezusa. Pogosto je molil: »Jezus, vedno skŕbi zame, da bom tudi jaz lahko skrbel za vse tiste, ki si jih zaupal moji skrbi. Daj, da bom vedno delal samo to, kar je tebi všeč. Jezus moj, neizmerno te ljubim!«
Strip o Baragovem življenju
O Baragovem življenju je izšlo več poljudnih in literarnih del, med njimi roman Alojza Rebule Duh Velikih jezer. Pri založbi Družina pa je nedavno izšel izviren slovenski strip o delovanju Friderika Ireneja Baraga med Indijanci ob Velikih jezerih z naslovom Baraga, Črna suknja med Indijanci. Avtor stripa Damijan Stepančič je sledil Baragovim dnevniškim zapisom in pismom ter skušal predstaviti njegovo življenje in misijonarsko delovanje.
Baragovo svetništvo
Postopek za priznanje Baragovega svetništva se je začel 17. avgusta 1972. Papež Benedikt XVI. je 10. maja 2012 podpisal odlok, s katerim je Baragu priznal junaške kreposti. Odtlej ga smemo imenovati Častitljivi Božji služabnik. Za njegovo beatifikacijo je potrebno le še priznanje čudeža na njegovo priprošnjo.
Vir
Ameriška škofija Marquette preiskuje čudež na priprošnjo Božjega služabnika škofa Friderika Barage
Kot poročajo s Tiskovnega urada SŠK, je ameriška katoliška škofija Marquette uvedla preiskavo o domnevnem čudežnem ozdravljenju na priprošnjo Božjega služabnika škofa Friderika Barage (1797–1868). Če bi se čudež izkazal za pristnega, bi bil to odločilen korak naprej k razglasitvi škofa Barage za blaženega.
Čudež naj bi se zgodil pri pacientu, ki je bolehal za tumorjem na jetrih, kar je potrdilo več preiskav, vključno z magnetno resonanco in ultrazvokom. Pacientova družina in krajevni župnik so molili za ozdravljenje na priprošnjo škofa Barage, pri čemer so na pacientov trebuh pri molitvi položili tudi Baragovo štolo. Bolečina je po tem dogodku popustila, preiskovalna operacija pa ni več odkrila sledov tumorja.
Škofija je ustanovila škofijsko preiskovalno komisijo, ki bo preiskalo domnevni čudež. Čudež bo veljaven, če znanost ne bo mogla razložiti ozdravljenja in če bo ozdravljenje res mogoče pripisati priprošnji škofa Barage. Če bo priprošnja škofa Barage obveljala kot najverjetnejši razlog ozdravljenja, bo v postopku za beatifikacijo pridobljen ključni dokaz o njegovi svetosti pred Bogom.
Postopek za razglasitev škofa Friderika Barage za blaženega se je začel leta 1952. Postulator postopka je dr. Andrea Ambrosi, ki v Rimu vodi pravno pisarno za postopke za beatifikacijo in kanonizacijo. Kongregacija za zadeve svetnikov je najprej pregledala dokumentacijo o Baragovem življenju in krepostih, njegove spise in spise o njem ter potrdila upravičenost postopka za ugotavljanje njegove svetosti. Škofija Marquette, kjer je Baraga služboval, je sedaj na drugi stopnji postopka, kjer zbira obvestila o morebitnih čudežih in preiskuje, če so ti znanstveno nerazložljivi in če so se res zgodili na njegovo priprošnjo. Če bo to potrjeno, bo Kongregacija za zadeve svetnikov znova pregledala vso dokumentacijo in sestavila priporočilo papežu o priznanju junaške stopnje Baragovih kreposti. Papež bo potem sprejel dokončno odločitev o razglasitvi škofa Barage za blaženega.
Za razglasitev Barage za svetnika je potreben še drugi čudež, ki mora iti skozi enak postopek preverjanja in ocenjevanja kot v primeru razglasitve za blaženega. Baraga bi z razglasitvijo za svetnika postal zgled krščanskega življenja in predmet javnega čaščenja za vso Cerkev.
Združenje Bishop Baraga Association, ki si prizadeva za razglasitev Barage za blaženega in svetnika, je bilo ustanovljeno leta 1930.
Vir