Škof Irenej Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797. V Mali vasi je preživel prvi dve leti svojega življenja, nato pa je nadaljnja zgodnja leta skupaj z rodnima sestrama živel v trebanjskem gradu. Študiral je na Dunaju, kjer se je srečal z duhovnikom Klemenom Dvoržakom, ki je »kriv« za to, da se je Baraga po končanem študiju prava vpisal v bogoslovje.
Leta 1821 stopil v ljubljansko semenišče in bil leta 1823 posvečen v duhovnika. Pastoralno delo je opravljal v Metliki, kjer je dokončal molitvenik Dušna paša, ki je do leta 1905 izšel v približno 120.000 izvodih.
Po predhodnih pripravah je 18. januarja 1831 prispel v Cincinnati kot misijonar. Dne 1. novembra 1853 je bil v Cincinnatiju posvečen v škofa, 18. januarja 1868 pa je umrl v duhu svetosti.
Vir
Fran Jaklič o Frideriku Baragi:
Irenej Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797 v Mali vasi pri Dobrniču. Že čez dve leti se je družina preselila v trebanjski grad, kjer je Baraga ostal do devetega leta, nato pa je odšel v osnovno šolo v Ljubljano. Z odličnim uspehom se je leta 1809 vpisal v srednjo šolo, šolanje pa je prekinilo vojskovanje med Francozi in Avstrijci; z izobraževanjem je nadaljeval v nižji srednji šoli, v kateri je bil tedaj ravnatelj Valentin Vodnik. Pri enajstih letih je Frideriku umrla mati, pri petnajstih pa oče. Skupaj s sestrama Amalijo in Antonijo se je preselil v Ljubljano k družini pravnika in profesorja dr. Jurija Dolinarja. Leta 1816 je z odličnim uspehom zaključil višjo gimnazijo ter odšel študirat pravo na Dunaj.
Po končanem študiju je leta 1821 brez pomislekov, najbrž pod vplivom dela patra Hofbauerja, vstopil v ljubljansko bogoslovje, ki ga je uspešno zaključil tri leta kasneje, ko je prevzel mesto kaplana v Šmartnem pri Kranju. Tu je zaslovel kot pridigar, zaradi osebne skromnosti in pomoči ubogim pa si je pridobil široko zaupanje ljudi. Konec maja 1828 je bil premeščen v Metliko, kjer je zasedel mesto tretjega kaplana. Nekorektnost sodelavcev ga je tudi tu zelo prizadela, zato je ob spoznanju, da je svet med Alpami in Kolpo zanj premajhen, zaprosil za odpustnico iz ljubljanske škofije.
Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je prisluhnil Baragovemu notranjemu klicu in mu dovolil odhod v misijone. Na silvestrovo 1830 se je Baraga končno izkrcal v New Yorku. Pot ga je najprej vodila v Cincinnati, od tam pa je nadaljeval potovanje proti vzhodni obali Michiganskega jezera. Prva postaja je bil misijon Abre Croche na ozemlju Indijancev iz plemena Otava. Tu je ostal poldrugo leto. Indijanci so ga lepo sprejeli, prav tako pa je tudi on imel primeren občutek za komuniciranje z njimi. Leta 1832 je uspel objaviti prvi otavski molitvenik. Jeseni 1833 se je Baraga preselil v misijon ob reki Grand River. Tu je zgradil novo cerkev, ki jo je v notranjosti krasilo šest slik Matevža Langusa. Delo v misijonu je potekalo v napetem ozračju neprestanega boja s preprodajalci kož, ki so Indijance zalagali z alkoholom. Čez dve leti je odpotoval v misijon La Pointe na južni obali Gornjega jezera. Med Indijanci plemena Očipve je bil prijazno sprejet, tudi zaradi znanja otavskega jezika.
Baraga se je z vso vnemo lotil misijonarskega poslanstva. Pozimi 1835-36 je napisal kar pet knjig in med njimi tudi eno v slovenščini z naslovom Premišljevanje štirih poslednjih reči. Še posebej pa je zanimiva knjiga, ki jo je prvotno napisal v nemščini, namreč o življenju Indijancev. Knjiga prinaša med drugim še danes zelo popularno zgodbo o Indijanki Pocahontas, ki je rešila življenje na smrt obsojenemu belcu Jamesu Smithu.
Z namenom, da za misijone pridobi prepotrebna finančna sredstva in nove misijonarje, se je Baraga jeseni 1836 odpravil v Evropo, kjer se je dlje časa zadržal v Parizu, v Rimu se je ustavil na avdienci pri papežu Gregorju XVI., sredi aprila 1837 pa je pri nedeljski maši v ljubljanski stolnici spregovoril o misijonarskem delu med Indijanci. Na povratku ga je spremljala sestra Antonija, zadovoljen pa je bil tudi s finančno podporo, ki si jo je pridobil na stari celini. Maja 1843 se je preselil v L’ Anse na sredi južne obale Gornjega jezera. Tu je ostal do leta 1853, ko je bil 1. novembra v cincinatski stolnici posvečen za škofa. Pod škofovskim geslom »Eno je potrebno« je njegov duh zavladal nad obsežnim ozemljem obrežij Gornjega, Michiganskega in Huronskega jezera. Dva tedna pozneje se je ponovno odpravil v Evropo, da bi pridobil novih sodelavcev in sredstva za delovanje škofije. S pomočjo duhovnikov, ki so se mu pridružili iz Evrope, je nadaljeval misijonsko delo med Indijanci in belimi naseljenci v novonastalih rudarskih središčih.
Utrudljivo delo in nenehna potovanja so načenjala Baragovo zdravje. Oktobra 1866 ga je na cerkvenem zboru v Baltimoru zadela kap, od katere si je delno opomogel, toda zdravje se mu je vidno slabšalo. Friderik Irenej Baraga je umrl ponoči 19. januarja 1868. »Velika črna halja« ali Mekatewikwanaie, kot so Očipvejci klicali Barago, je za vedno odvihrala preko zasneženih poljan do skrivnostnega cilja v kraljestvu božjega …
Vir
Štefana Rutarja zbirka o Frideriku Baragi
Morda bomo Slovenci kmalu na današnji dan obhajali god Ireneja Friderika Barage, velikega misijonarja med ameriškimi Indijanci in našega svetniškega kandidata. Ta junaški mož je končal svojo življenjsko pot 19. januarja 1868 v Marquettu, kjer je bil prvi škof. Luč sveta je zagledal 29. junija 1797 v gradu Mala vas pri Trebnjem in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi v Dobrniču. Zgodaj je izgubil starše in po nasvetu varuha je v letih 18161821 na dunajski univerzi študiral pravo. Na Dunaju je srečal redovnika Klemena Hofbauerja (Dvoržaka), svetniškega redovnika. V pogovorih z njim je Baraga začutil, da ni rojen za graščaka, ampak za apostola. Šel je v Ljubljano študirat bogoslovje in bil 21. septembra 1823 posvečen v duhovnika. Tedaj je pri nas vladal mrzli janzenizem, ki je Boga prikazoval kot neizprosnega sodnika. Baraga pa je kot kaplan v Šmartinu pri Kranju in Metliki ljudem govoril o Bogu, ki je oče in trpi, če vidi, da je njegova ljubezen zavrnjena. O tem je tudi pisal. Slovenskim vernikom je leta 1830 podaril molitvenik Dušna paša.
Ljudje so ga ljubili kot dobrega pastirja, mnogi duhovniki pa ga niso marali, zato je leta 1831 odšel v misijone v Ameriko. Škofa je prosil, naj ga pošlje na sever med Indijance, ki so jih brezvestni belci izkoriščali in uničevali. Naučil se je njihovega jezika, jim sestavil slovnico in slovar ter napisal molitvenik za indijanski plemeni Čipevcev. Živel je skrajno revno. Pred vsakim napornim delom je dolge ure molil. 1. novembra 1853 je postal škof v Marquettu. Bil je pravi oče Indijancem, prvi škof, ki jim je govoril v njihovem jeziku. Do kraja izčrpan je sklenil svoje bogato življenje 19. januarja leta 1868. Njegovo življenjsko vodilo je bilo njegovo škofovsko geslo: »Le eno je potrebno.«
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Molitev za beatifikacijo častitljivega božjega služabnika Friderika Ireneja Baraga
Vsemogočni Bog, Oče luči, ki od tebe pride vsak dober dar
in ki si nam po svojem častitljivem služabniku škofu Frideriku Ireneju Baragu
poslal tako velikega misijonarja, učitelja in pastirja,
usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga,
da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet k zveličanim.
To prosimo po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Oče naš … Zdrava Marija … Slava Očetu …
na Baragovo priprošnjo mi podeli milost … /uslišanja sporočite na škofijski ordinariat Novo mesto/
Vir
Friderik Baraga, ki se je rodil 29. junija 1797 v Mali vasi pri Trebnjem, je bil velik človek pred Bogom in ljudmi. Vse svoje talente je daroval za misijonsko oznanjevanje in skrb za sočloveka. Umrl je 19. januarja 1868 v Marquettu, zanimivo, v »velikem snegu«.
Od prava k duhovništvu in misijonom
Marsikaj navdušujočega o Baragi je zbranim pri sveti maši povedal pridigar Franci Petrič. »Najprej se je odločil za študij prava, ki bi mu zagotovilo tisto, kar je zapisal njegov sodobnik Prešeren, da ‘mirno plavala bi moja barka’. Pa si je premislil, se odločil za duhovništvo in vstopil prav v ljubljansko bogoslovje, tam študiral in molil, deloval kot kaplan v župnijah Kranj Šmartin in Metlika ter nato šel v neznano, v divjino, med Indijance v Severno Ameriko,« je na kratko povzel njegova mlada leta.
Več kot pionir
»V njem je bilo nekaj posebnega. Pionir med slovenskimi izseljenci je bil zagotovo. Toda označiti ga le za pionirja je veliko premalo,« je razmišljal. »Baraga je drugačen, ker je duhovni pustolovec, pustolovec v plemeniti duhovni vsebini, človek, ki ga označuje neomajna predanost poslanstvu, ki si ga je izbral in kakor ga odraža njegovo škofovsko geslo Le eno je potrebno – zveličanje duš. Za to zveličanje duš je bil sposoben prehoditi na stotine kilometrov v najhujšem mrazu in snegu, samo da je prišel do umirajočega in ga z zakramenti pospremil v večnost ali do novorojenca in mu zagotovil zveličanje.«
Njegovo življenje je kot pustolovski roman
Baragove življenjepise je primerjal z napetimi romani, saj v njih »ne manjka silnih razdalj, nevarnih napadov Indijancev in opisov strašnih potovanj po ledeni divjini, pa tudi poročil o tihem pisanju v samotnih nočeh, ko je vrsto za vrsto polnil papir z nauki in molitvami, pa tudi s slovnico in slovarjem, ne le za Indijance, ampak tudi za rojake v domovini«. Bil je torej več kot pustolovec: mož pokončne duhovne drže ter zaupanja v besede Svetega pisma in nauk Cerkve. »To mu je dala rodna Dolenjska! Bil je polnokrven mož, pogumen in vztrajen, človek volje in moči, predvsem pa mož močne vere. In tako je premagal vse ovire, zemljepisne in družbene, da bi rešil kar največ duš svojih dragih Indijancev,« je podčrtal Petrič.
Da bi bili pogumni kot misijonarji
Vprašal se je, ali je tovrstno duhovno pustolovstvo mogoče tudi danes. Odgovor je preprost: »O tem nam npr. govori lazarist Peter Opeka na Madagaskarju, ki deluje med smetiščarji. In o tem pričujejo mnogi drugi naši misijonarji.« Takega poguma je na Baragovo priprošnjo zaželel tudi vsem zbranim.
Molili so za beatifikacijo
Pri bogoslužju v Trebnjem so molili predvsem za uspešen zaključek postopka za Baragovo svetništvo. »Naj bo ozdravljenje na Baragovo priprošnjo v Vatikanu kmalu razglašeno za čudež,« si želi trebanjski župnik Jože Pibernik.
Vir
Baraga se je rodil 28., po nekaterih virih pa 29. junija 1797 na gradu Mala vas pri Trebnjem. Krstili so ga še isti dan v župnijski cerkvi v Dobrniču. Zgodaj je izgubil starše in po nasvetu varuha je med letom 1816 in 1821 na dunajski univerzi študiral pravo. Na Dunaju je srečal redovnika Klemena Hofbauerja (Dvoržaka), svetniškega redovnika. V pogovorih z njim je Baraga začutil, da ni rojen za graščaka, ampak za apostola.
V Ljubljano je šel študirat bogoslovje in bil 21. septembra 1823 posvečen v duhovnika. Tedaj je pri nas vladal mrzli janzenizem, ki je Boga prikazoval kot neizprosnega sodnika. Baraga pa je kot kaplan v Šmartinu pri Kranju in Metliki ljudem govoril o Bogu, ki je oče in trpi, če vidi, da je njegova ljubezen zavrnjena. O tem je tudi pisal. Slovenskim vernikom je leta 1830 podaril molitvenik Dušna paša. Ljudje so ga imeli radi kot dobrega pastirja.
Leta 1831 je odšel v Ameriko. Škofa je prosil naj ga pošlje na sever, med Indijance, ki so jih brezvestni belci izkoriščali in uničevali. Naučil se je njihovega jezika, jim sestavil slovnico in slovar ter napisal molitvenik za indijanski plemeni Otava in Očipva. Živel je skrajno revno. Pred vsakim napornim delom je dolge ure molil. 1. novembra 1853 je postal škof v Marquettu. Bil je pravi oče Indijancem, se boril za njihov obstanek in napredek. Bil je prvi škof, ki jim je govoril v njihovem jeziku. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil 19. januarja 1868 v Marquettu v ZDA, kjer je bil prvi škof. Njegovo življenjsko vodilo je bilo njegovo škofovsko geslo: »Le eno je potrebno.«
Vir
Friderik Irenej Baraga je bil rojen 28. junija 1797. Po koncu srednje šole je odšel na Dunaj, kjer se je vpisal na pravno fakulteto. V sebi je čutil močan klic, da postane duhovnik, a ga je njegov spovednik Klemen Dvoržak (danes že svetnik) prepričal, naj najprej končna študij.
Po končanem študiju prava se je Baraga vpisal na študij teologije in bil leta 1823 posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v župniji Šmartin pri Kranju, nato pa kaplan v Metliki, kjer je napisal zelo znan molitvenik z naslovom Dušna paša.
Velika želja, da bi odšel v misijone
Baraga si je zelo želel, da bi lahko odšel v misijone med Indijance Severne Amerike. Ta želja se mu je z dovoljenjem takratnega škofa Wolfa tudi uresničila.
Leta 1831 se je Baraga ustalil na misijonskem področju Vaganakisi, da bi tam nadaljeval že dobro vpeljano civilizacijsko in evangelizacijsko delo med maloštevilnimi Indijanci plemena Ottawa.
Leta 1835 pa je prispel med Indijance plemena Očipve, kjer je ostal vse do leta 1853. Novembra tega leta je bil posvečen za škofa v Sault Ste. Marie (Slap sv. Marije), od koder je moral z nekaj duhovniki voditi okoli 10.000 katoličanov.
Leta 1865 je prenesel sedež škofije v mesto Marquette v zvezni državi Michigan. Po težki bolezni je umrl 19. januarja 1868 in je pokopan v marquettski stolnici.
Skrbel za versko vzgojo Očipvejcev
Baraga je zaslovel predvsem po svojem prizadevanju za pokristjanjenje Očipvejcev. To pleme je takrat štelo okoli 15.000 oseb, ki so bili razseljeni na velikem območju in težko dosegljivi zaradi popolnega pomanjkanja cest in poti.
Za njihovo versko vzgojo bi bilo potrebnih vsaj kakih 50 duhovnikov, Baraga pa je sprva povsem sam nosil breme misijonarja, kulturnega delavca in zdravnika.
Svojim Očipvejcem je bil vedno blizu z verskim tiskom, ki ga je posebej zanje pripravil v njihovem jeziku. Priskrbel jim je molitvenike, katekizem in cerkvene pesmarice, pa celo slovar in slovnico.
Od časa do časa jih je tudi osebno obiskal, kolikor je bilo pač zaradi nepredstavljivih razdalj sploh mogoče, in jim delil zakramente. Nekoč je pozimi prehodil več kot 90 kilometrov neobljudene dežele, da bi krstil umirajočega otroka.
Nenehna molitev
Pri teh neverjetnih telesnih napornih mu je bila v edino uteho neomajna vera. Baraga je že kot zelo mlad duhovnik vstajal zelo zgodaj. Vsako jutro – od četrte ure dalje – je bil na kolenih, ogrnjen v svoj plašč, in se je zaupno pogovarjal s svojim Stvarnikom.
Tudi na potovanjih je venomer molil, ne glede na to, kje se je nahajal: v pragozdu, na robu jezera, sredi neurja ali v neudobni sobici, kjer je prebival.
Velika ljubezen do Jezusa in Marije
Posebno rad se je Baraga zatekal k Mariji. Nekoč je zapisal: »Neizmerno rad imam to Kraljico vseh svetnikov in jo častim, ker imam trdno upanje, da ona prosi in bo vedno prosila zame in za moj misijon pri Bogu.«
S prav posebnim zaupanjem pa se je obračal na Jezusa. Pogosto je molil: »Jezus, vedno skŕbi zame, da bom tudi jaz lahko skrbel za vse tiste, ki si jih zaupal moji skrbi. Daj, da bom vedno delal samo to, kar je tebi všeč. Jezus moj, neizmerno te ljubim!«
Strip o Baragovem življenju
O Baragovem življenju je izšlo več poljudnih in literarnih del, med njimi roman Alojza Rebule Duh Velikih jezer. Pri založbi Družina pa je nedavno izšel izviren slovenski strip o delovanju Friderika Ireneja Baraga med Indijanci ob Velikih jezerih z naslovom Baraga, Črna suknja med Indijanci. Avtor stripa Damijan Stepančič je sledil Baragovim dnevniškim zapisom in pismom ter skušal predstaviti njegovo življenje in misijonarsko delovanje.
Baragovo svetništvo
Postopek za priznanje Baragovega svetništva se je začel 17. avgusta 1972. Papež Benedikt XVI. je 10. maja 2012 podpisal odlok, s katerim je Baragu priznal junaške kreposti. Odtlej ga smemo imenovati Častitljivi Božji služabnik. Za njegovo beatifikacijo je potrebno le še priznanje čudeža na njegovo priprošnjo.
Vir
Ameriška škofija Marquette preiskuje čudež na priprošnjo Božjega služabnika škofa Friderika Barage
Kot poročajo s Tiskovnega urada SŠK, je ameriška katoliška škofija Marquette uvedla preiskavo o domnevnem čudežnem ozdravljenju na priprošnjo Božjega služabnika škofa Friderika Barage (1797–1868). Če bi se čudež izkazal za pristnega, bi bil to odločilen korak naprej k razglasitvi škofa Barage za blaženega.
Čudež naj bi se zgodil pri pacientu, ki je bolehal za tumorjem na jetrih, kar je potrdilo več preiskav, vključno z magnetno resonanco in ultrazvokom. Pacientova družina in krajevni župnik so molili za ozdravljenje na priprošnjo škofa Barage, pri čemer so na pacientov trebuh pri molitvi položili tudi Baragovo štolo. Bolečina je po tem dogodku popustila, preiskovalna operacija pa ni več odkrila sledov tumorja.
Škofija je ustanovila škofijsko preiskovalno komisijo, ki bo preiskalo domnevni čudež. Čudež bo veljaven, če znanost ne bo mogla razložiti ozdravljenja in če bo ozdravljenje res mogoče pripisati priprošnji škofa Barage. Če bo priprošnja škofa Barage obveljala kot najverjetnejši razlog ozdravljenja, bo v postopku za beatifikacijo pridobljen ključni dokaz o njegovi svetosti pred Bogom.
Postopek za razglasitev škofa Friderika Barage za blaženega se je začel leta 1952. Postulator postopka je dr. Andrea Ambrosi, ki v Rimu vodi pravno pisarno za postopke za beatifikacijo in kanonizacijo. Kongregacija za zadeve svetnikov je najprej pregledala dokumentacijo o Baragovem življenju in krepostih, njegove spise in spise o njem ter potrdila upravičenost postopka za ugotavljanje njegove svetosti. Škofija Marquette, kjer je Baraga služboval, je sedaj na drugi stopnji postopka, kjer zbira obvestila o morebitnih čudežih in preiskuje, če so ti znanstveno nerazložljivi in če so se res zgodili na njegovo priprošnjo. Če bo to potrjeno, bo Kongregacija za zadeve svetnikov znova pregledala vso dokumentacijo in sestavila priporočilo papežu o priznanju junaške stopnje Baragovih kreposti. Papež bo potem sprejel dokončno odločitev o razglasitvi škofa Barage za blaženega.
Za razglasitev Barage za svetnika je potreben še drugi čudež, ki mora iti skozi enak postopek preverjanja in ocenjevanja kot v primeru razglasitve za blaženega. Baraga bi z razglasitvijo za svetnika postal zgled krščanskega življenja in predmet javnega čaščenja za vso Cerkev.
Združenje Bishop Baraga Association, ki si prizadeva za razglasitev Barage za blaženega in svetnika, je bilo ustanovljeno leta 1930.
Vir
Častitljivi škof Friderik Baraga, prvi škof škofije Marquette (od 1853 do 1868), je bil prvi izmed mnogih slovenskih misijonarjev, ki so prišli v Združene države Amerike, da bi pomagali pri gradnji ameriške katoliške cerkve. Baragova dva naslednika v Marquette, prečastiti Ignacij Mrak in prečastiti Janez (Johann) Vertin, svojo misijonarsko poklicanost prav tako pripisujeta njemu. Seminarist sv. Janez Nepomuk Neumann se je odločil priti v Ameriko, potem ko je prebral Baragove misijonske zapise v publikaciji Berichte, ki jo je izdajalo Leopoldinsko misijonsko društvo na Dunaju.
Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797 na gradu Mala vas v Sloveniji. Politični pretresi v Avstrijskem cesarstvu so nehote pripravili mladega Barago na njegovo prihodnost kot misijonarja. Ko je bil star devet let, je tekoče govoril slovenski, francoski in nemški jezik. Baraga, ki je pri 14 letih ostal sirota, je študiral pravo na Univerzi na Dunaju in diplomiral z odliko. Katolištvo v cesarstvu je bilo pod nadzorom cesarja in zamrznjeno zaradi ledenih vetrov janzenizma. Friderik Baraga je poiskal nasvet sv. Klementa Hofbauerja, ki je takrat živel na Dunaju, in ga je ta karizmatični mož močno ganil. Baragovo odločitev, da študira za duhovnika, deluje za versko reformo v svoji škofiji, sodeluje z indijanskimi misijami v Ameriki in piše molitvenike, lahko pripišemo vplivu Hofbauerja. Ko je prišel čas, da nadaljuje zadevo Klementa Hofbauerja, je Baraga v pismu papežu Piju IX. iz leta 1865 napisal: »Tri leta sem užival edinstveno blagoslov, da je bil moj spovednik Božji služabnik, blagoslov, ki ga uvrščam med največje blagoslove, ki mi jih je božja previdnost podarila v mojem življenju.«
Oče Baraga je prispel v Novi svet 31. decembra 1830. V naslednjih 37 letih je potoval po celotnem območju Velikih jezer, da bi služil indijancem Ottawa in Chippewa (fr. Ojibwe, sl. Očipva). Njegova prva misija (Arbre Croche, 1833–1835) je bila ustanovljena ob obali Michiganskega jezera, na mestu današnjega Harbor Springs do Cross Village. Oče Baraga je dve leti deloval v Grand River (1833–1835), danes znanem kot Grand Rapids, preden je svojo misijo preselil v LaPointe (1835–1843) in L’Anse (1843–1853) ob jezeru Superior. V poletnih mesecih je oče Baraga potoval peš in s kanujem. V zimskih mesecih je potoval s krpljami, zaradi česar je dobil naziv »apostol jezerskih dežel« in »duhovnik s krpljami«. O svojih misijonskih dejavnostih je pisal dolga in pogosta poročila, vključno s tridelnim dnevnikom. Napisal je tudi sedem slovenskih molitvenikov in 20 knjig o ameriških staroselcih, vključno s svojim monumentalnim delom »Slovnica in slovar jezika Chippewa«, ki se uporablja še danes. Bil je prvi škof, ki je napisal pastoralno pismo v angleškem in čipevskem jeziku.
Od leta 1840 do svoje smrti je skrbel za priseljence, ki so prišli na Zgornji polotok Michigana, da bi delali v rudnikih železa in bakra v tej regiji. Približno v istem času je začel vstajati ob 3. uri zjutraj poleti in ob 4. uri zjutraj pozimi, da bi tri ure preživel v molitvi, kar je nadaljeval do konca svojega življenja. Njegove odgovornosti so postale še večje, ko je bil imenovan za škofa novo ustanovljenega vikariata Zgornjega Michigana. Za škofa je bil posvečen 1. novembra 1853 v Cincinnatiju. Pomanjkanje duhovnikov in denarja mu je težko ležalo na srcu. Zaradi svojega trdega dela in predanosti je škof Baraga leto pred smrtjo Svetemu sedežu lahko poročal, da je njegova škofija stala na trdnih temeljih, z dovolj duhovniki in cerkvami za hitro rastoče območje. Sault Ste. Marie je bil njegovo škofijsko mesto do leta 1866, ko se je preselil v Marquette, mesto, ki je bilo bolj centralno in dostopno tako z ladjo kot z vlakom. Jeseni 1866, med udeležbo na koncilu v Baltimoru, je škof Baraga doživel hudo možgansko kap. V strahu, da mu njegovi škofovski kolegi ne bodo dovolili vrnitve v surovo podnebje in oddaljene regije jezera Superior, je prosil duhovnika, ki ga je spremljal (Rev. Honoratus Bourion), naj ga odpelje nazaj v Marquette. Ker je razumel, da želi škof umreti med svojimi verniki, je Rev. Bourion Barago praktično odnesel na vlak za dolgo potovanje nazaj v Marquette.
Škof Baraga se je nekoliko pozdravil in nadaljeval z upravljanjem svoje škofije, medtem ko je nestrpno čakal na koadjutorja, ki mu je bil obljubljen na koncilu. Smrt je prišla k Pastirju divjine zgodaj zjutraj 19. januarja 1868, na praznik Svetega imena, ki mu je bil posebej predan. 30. januar, dan njegovega pogreba, je bil v mestu Marquette razglašen za državni dan žalovanja. Kljub mrzlemu vremenu in snežni nevihti je bila katedrala sv. Petra polna do zadnjega mesta, ljudje pa so stali zunaj stavbe, da bi se udeležili pogreba. Pisni in ustni zapisi iz tistega časa kažejo, da so tako katoliki kot nekatoliki verjeli, da je med njimi živel in umrl svetnik.
Prepričanje o izjemni svetosti škofa Frederica Barage se je po njegovi smrti še okrepilo. V slovenščini in angleščini je bilo objavljenih več biografij. Društvo in arhiv škofa Barage je bilo ustanovljeno leta 1930. Leta 1952 je škof Marquette imenoval zgodovinsko komisijo, ki naj bi zbrala in katalogizirala gradivo, pomembno za beatifikacijo škofa Barage.
EN
Njegove sledi so vidne po vsem območju jezera Superior, ki velja za največje jezero na svetu z obalo dolžine približno 2800 milj. Zaradi svojih obsežnih potovanj s krpljami v zgodnjih 1800-ih, ko med Ojibwe (Očipva) še ni bilo avtomobilov, vlakov ali cest, je dobil vzdevek »duhovnik s krpljami«. Približno v tem času je ustanovil več misij, da bi pomagal pri skrbi in skrbi za domorodce Ojibwe.
Oče Baraga je dal zgled, kaj resnično pomeni biti tam za »najmanjše od mojih bratov«, skrbeti za ljudi, ki so doživljali pomembne spremembe in neupravičene težave. Ko je bila vlada proti njim, je bil tam zanje. Ko so jih izkoriščali trgovci s krznom, jim je pomagal kolikor je mogel. Bil je njihov zdravnik, svetovalec, odvetnik, učitelj, prijatelj in zagovornik v času, ko jih je le malo podpiralo. Naučil jih je načel Kristusovega evangelija ne le z besedami, ampak tudi z zgledom.
Oče Baraga se je rodil 29. junija 1797 v graščini v Mali vasi blizu vasi Dobrnič kot četrti od petih otrok. Danes je to občina Trebnje v Sloveniji. Njegovo polno krstno ime je bilo Irenaeus Frederic Baraga ali Irenej Friderik Baraga. Odraščal je v času napoleonskih vojn, kar mu je pomagalo, da se je pred 16. letom naučil več jezikov. Ko je prišel v Združene države, je znal nemščino, francoščino, angleščino, slovenščino, latinščino in hebrejščino. Starše je izgubil v mladih letih, zato je otroštvo preživel v hiši Jurija Dolinarja, ki je bil laični profesor na škofijskem semenišču v Ljubljani. Zaročil se je z Dolinarjevo hčerjo in se vpisal na pravno fakulteto, da bi lahko preživljal svojo bodočo družino in graščino, ki je po smrti staršev postala njegovo posestvo.
Med študijem prava na Univerzi na Dunaju je spoznal Klementa Marijo Hofbauerja, ki je bil kasneje razglašen za svetnika. Tu se je v njem okrepila želja, da bi služil Cerkvi, in po diplomi iz prava je začel študij na semenišču, pri čemer je moral svoji zaročenki Ani sporočiti žalostno novico, da bo postal duhovnik. Zaradi svoje poklicne poti je svoje posestvo prepustil svojemu svaku, da bi podprl eno od svojih sester, Antonijo. 21. septembra 1823 ga je ljubljanski škof v katedrali sv. Nikolaja posvetil v rimokatoliškega duhovnika.
Med študijem v semenišču je pritegnil pozornost novega škofa v regiji, ki mu je v zadnjem letu študija dodelil prvo nalogo kot pomočnika v znani cerkvi sv. Martina. To je bila redka priložnost, saj so te naloge dodeljevali predvsem tistim, ki so dosegli napredek na literarnem področju, ali tistim, ki so imeli izjemno zgodovino službovanja. Takratni škof je želel, da bi oče Baraga pridigal o tem, kar je veljalo za priljubljene prakse jansenizma, ki so obhajilo omogočale le tistim, ki so bili za to vredni, in so spovednico uporabljali kot kraj za določanje te vrednosti. Škof je dal vedeti, da so to njegova pričakovanja in da bo vsak, ki se temu upira, nosil posledice.
Oče Baraga je bil zaradi svojih redemptorističnih korenin, ki jih je pridobil od Clementa Maryja Hofbauerja, v ostrem nasprotju z naukom janzenizma. Gibanje janzenizma je povzročilo močan upad udeležbe v katoliški cerkvi. Kmalu so se njegova učenja razširila, njegova slava se je razširila v tujino in kmalu so se začele oblikovati dolge vrste v zgodnjih urah, ko je začel skrbeti za ljudi v skupnosti. Njegova priljubljenost in upiranje želenim učenjem sta ga na koncu stala službe pri Sv. Martinu in dobil je drugo delovno mesto kot pomočnik na bolj oddaljeni lokaciji, kjer je janzenizem prevladoval tudi v njegovi novi župniji, le da še bolj. Oče Baraga je ponovno začel poučevati svoje razumevanje Kristusovega evangelija. Kmalu je opazil, da se število spovedancev povečuje, zato je včasih vstal ob 3. uri zjutraj, da bi poslušal spovedi, in ostal pokonci do polnoči, dokler ni končal. Neutrudno je delal za skrb in blaginjo ljudi.
Kmalu po svojem drugem imenovanju je očeta Baraga navdušila priložnost za misijonarsko delo v Združenih državah Amerike in možnost dela med domorodnim prebivalstvom. Poln misijonarskega zanosu je zaprosil za ponovno imenovanje in leta 1830 je dobil dovoljenje, da pride v Združene države Amerike in dela z domorodci Ojibwe (en. Chippewa) okoli jezera Superior in Michiganskega jezera.
V letih, ko je oče Baraga preučeval svojo vero, je domorodno prebivalstvo Ojibwe v Severni Ameriki doživljalo pomembne spremembe. Na vzhodu reke Mississippi so se sklepale pogodbe, ki so se raztezale vse do vzhodne obale v regijah Montreal in Quebec, kar je vplivalo na celotno domorodno prebivalstvo Ojibwe.
Leta 1805, ko je bil oče Baraga star sedem let in je živel v Evropi, je bil eden od prvih sporazumov, ki so bili sklenjeni, sporazum s plemeni Sauk (Sac) in Fox v jugozahodnem delu Michiganskega jezera. Sporazum, imenovan sporazum iz St. Louisa, je bil podpisan leta 1805 in je predvideval odstopitev več kot 50 milijonov akrov zemlje, podpisalo pa ga je le pet oseb. Ta pogodba je pripeljala do tega, da so se Sauki med vojno leta 1812 postavili na stran Britancev, saj so trdili, da so bili pri podpisu pogodbe prisotni ustrezni voditelji Ojibwe. Glede na zgodovino so Ojibwe in Britanci vojno izgubili in kmalu so njihovo regijo zajele nove pogodbe.
Leta 1819, medtem ko je oče Baraga študiral pravo, je vlada Združenih držav sprejela zakon, imenovan Civilization Fund Act, ki je pomagal spodbuditi proces civilizacije ameriških staroselcev. Ojibwe so potrebovali pomoč in to hitro. Škofija Cincinnati je hitro rasla in škof Fenwick je nujno potreboval dodatne misijonarje, da bi zadostil povpraševanju. Zato je bila ustanovljena Leopoldina družba in škof Fenwick je v Evropo poslal svojega generalnega vikarja, očeta Reseja, ki je objavil opis škofije Cincinnati. Rezultat je bil audienca pri cesarju.
Oče Baraga je v Evropi slišal za to misijo in v svojem srcu vedel, da je to smer, ki jo želi slediti. Pisal je škofu Fenwicku v upanju, da se bo pridružil misiji. Leta 1830 je prejel dolgo pričakovano novico, da je bil sprejet v misijo v rastočih Združenih državah Amerike.
Medtem ko so Združene države Amerike vse bolj prodirale proti Mississippiju, so Ojibweju dale vedeti, da od vseh ameriških staroselcev pričakujejo, da se civilizirajo. Civilizacija za Ojibwe in druge indijanske narode po Združenih državah Amerike je pomenila, da so se morali naučiti kmetovati, graditi hiše in se naseliti v določeni regiji, prav tako pa so se morali naučiti krščanske vere. Kmalu so predstavniki različnih veroizpovedi začeli obiskovati različne indijanske plemena po Združenih državah Amerike, vendar to ni bilo prvič, da so Ojibwe spoznali krščanstvo. Oče Baraga je imel predhodnike v tej regiji.
Ojibwe so bili pripeljani na otok Madeline, kjer je oče Baraga predvsem služil in ki je bil za Ojibwe posebej sveto ozemlje. Ojibwe so sem prišli pred prihodom Evropejcev okoli leta 1400. V preroštvu je bilo rečeno, da morajo slediti sveti školjki, imenovani Megis, dokler ne pridejo do kraja, kjer je »Manomin«, kar v njihovem jeziku pomeni »hrana na vodi«. Končno so našli to hrano in se spočili na zemlji, ki so jo zaradi tega preroštva šteli za sveto. Ta hrana je splošno znana kot »divji riž« in je bila več sto let vir hrane za pleme Ojibwe. Prerokba je govorila tudi o prihodu Evropejcev in vedeli so, da bodo s selitvijo na to lokacijo lahko preživeli to, kar se bo zgodilo.
Približno 150 let pred prihodom očeta Barage so ljudje Ojibwe srečali ljudi, ki so jih imenovali Črne suknje. Jezuitski duhovniki so prišli iz Montreala in sledili ljudem Ojibwe, ki so zdaj prebivali ob jezeru Superior. Ti jezuitski duhovniki so govorili francosko, podobno kot trgovci s kožuhovino v njihovi regiji v tistem času, in si pridobili srca ljudstva Ojibwe z enakopravnim deljenjem svoje vere in razumevanjem vere Ojibwe. V svetu Ojibwe je bil to čas črnih oblek, ki je sledil francoski vladavini (modri plašči), nato britanski (rdeči plašči) in nazadnje ameriški (dolgi noži).
Zgodbe o črnih oblekah so se prenašale iz generacije v generacijo. Poznali so zgodbe iz svetih spisov, ki so jim jih naučili na pamet, in jih celo znali recitirati. Nekateri Ojibwe so si po tem, ko so slišali te zgodbe, želeli, da bi spet imeli duhovnika med seboj. Kot je mogoče videti v knjigah, ki jih je oče Baraga napisal za Ojibwe, je na koncu pogosto napisal »Frederic Baraga, Mekatowikwannie«, kar se prevede kot »Frederic Baraga, Črna obleka«. Oče Baraga je poznal svoje prednike in naziv, ki ga je nosil med Ojibwe po prihodu mednje.
Leta 1830, tik pred prihodom očeta Barage v Združene države, je po Združenih državah pustošil velik balvan, ki je vplival na tisoče domorodcev. Ta je bil akt, ki ga je sprejel kongres, in se je imenoval »Zakon o preselitvi Indijancev«. V skladu s to zakonodajo so bili vsi ameriški domorodci, ki so živeli vzhodno od reke Mississippi, prisiljeni oditi na zahod. Za Ojibwe je to pomenilo, da bodo prisiljeni zapustiti svojo zemljo. Pogodbe so se hitro širile v njihovo regijo in kmalu so vplivale na celotno območje jezera Superior in preostale Ojibwe v tej regiji. Oče Baraga je čutil poziv, da pomaga Ojibwe, ko je bil še v Evropi, in 31. decembra 1830 je oče Baraga prispel v New York na ameriško ozemlje.
Ko je oče Baraga prispel v Združene države, so ga takoj zaposlili. V Cincinnatiju je začel delati z Nemci. Poučeval je množice v protestantskih cerkvah in domovih ljudi, ki jih je srečal na svojih potovanjih. Videti je bilo, da je potreba po njegovih storitvah velika, vendar je bil njegov glavni cilj vedno ljudstvo Ojibwe.
Kmalu je v Cincinnatiju začel razumevati jezik Ojibwe od Metisa (pol Ojibwe/pol Evropejca), ki je obiskoval semenišče. Kmalu zatem so ga odpeljali v Arbre Crochet k plemenu Ottawa iz naroda Ojibwe v severnem delu Michigana, ki se danes imenuje Cross Village. Tu je začel učiti in zbirati besede, ki so kasneje postale njegov »leksikon« ali njegov slavni slovar ojibwe, ki še danes velja za največji slovar ojibwe.
Njega in škofa, ki ga je pripeljal tja, so sprejeli z veseljem. Škof Fenwick se je težko sprijaznil s tem, da je moral zapustiti vas in se vrniti k svojim delom, in je nekoliko zavidal očetu Baragi njegovo prihajajočo misijo med ojibwe. Za njega bodo poskrbeli… Ojibweji bodo poskrbeli za to. Največja radost očeta Barage bo delo z Ojibweji. Ti so ga z odprtimi rokami sprejeli v svojo skupnost. V prvem letu je krstil več kot 150 ojibvejskih družin, med katerimi je bilo le malo otrok. Bil je več kot zadovoljen s tem, kako dobro so ga sprejeli, s svojim vedenjem, vztrajnostjo, pripravljenostjo, da se žrtvuje za višje dobro, in dobro oblikovanimi argumenti, ki so to omogočili. Kmalu je njegovo ime postalo znano po vsej regiji. Včasih je ugotovil, da so v misijonih, ki jih je obiskal, zanj zgradili kapelo, še preden je stopil na njihovo ozemlje, in da so ga z veseljem sprejeli v njihove regije s salvami streljanja.
Med svojo prvo misijo tukaj je oče Baraga napisal svojo prvo knjigo v jeziku Ojibwe z naslovom Ottawa Anamie-Masaigon, kar v jeziku Ojibwe pomeni Ottawa Prayer Book (Ottawa molitvenik). To je bilo prvič, da je oče Baraga spregovoril o odhodu na otok Madeline, vendar se je kmalu znašel v osrednjem Michiganu, kjer je delal na nezaseženem ozemlju na nasprotni strani reke od nedavno vzpostavljene pogodbene meje. Tu je oče Baraga ugotovil, kako močno mu nasprotuje protestantski misijonar, ki se je naselil v tej regiji. Kmalu je ugotovil, da mora zapustiti to lokacijo, ker ni imel ustreznega zimskega zavetja, saj je imel tisto leto težave pri gradnji cerkve. Ne več kot tri leta kasneje se je oče Baraga znašel na lokaciji, o kateri je govoril prej, na otoku Madeline, kjer je delal s poglavarjem Buffalo.
Otok Madeline je bil osrednji dom ljudstva Ojibwe in leži na jugozahodni strani mogočnega jezera Superior. Na poti z vzhodne strani Združenih držav proti zahodu so našli končno postajo, kraj zadnjega počitka, na otoku Madeline. Tu je živel poglavar Buffalo, glavni poglavar ljudstva Ojibwe. Kmalu po prihodu očeta Barage je ugotovil, da bo trgovina s krznom preselila svoj sedež v to regijo. Ta lokacija je bila še vedno daleč od lokacij pogodb, ki so posegale v regijo, in še vedno vzhodno od reke Mississippi. Preselitev še ni začela za ljudstvo Ojibwe, ki se je zaradi prerokb svojega ljudstva upiralo zapustiti te dežele, vendar je bila to stalno v njihovih mislih. Oče Baraga je prišel na to lokacijo leta 1835 in istega leta ustanovil svojo prvo majhno cerkev, tik ob njej pa pokopališče, na katerem so kasneje pokopali poglavarja Buffaloja in druge pomembne osebnosti te dežele.
Vlada je vedela, da se bodo Ojibwe morali naučiti delati in asimilirati z novo kulturo, ki je preplavila državo, če bodo hoteli ostati na svojih zemljiščih. Oče Baraga je lahko pomagal pri asimilaciji in Ojibwe pomagal, da so se navadili na evropsko kulturo. Asimilacija je pomenila tudi, da bi se Ojibwe lahko bolje preskrbeli in zgradili hiše, ki bi jim omogočale udobno življenje, saj zaradi ostrih zim okoli jezera Superior ne bi mogli več živeti nomadsko in se seliti po različnih regijah.
Ko je oče Baraga prvič srečal Ojibwe, je videl, da so njihove življenjske razmere težke. Imeli so minimalno oblačilo, njihova bivališča pa niso bila primerna za zime v primerjavi z udobjem evropskega življenja, na katerega je bil navajen. Hrana je postajala vse bolj redka zaradi prekomernega lova za pridobivanje krzna za trgovino s krznom. Smrt je pogosto spremljala življenje Ojibwe zaradi lakote, bolezni, zastrupitve, vojn z drugimi plemeni ali mraza.
Oče Baraga je vedel, da je potrebno veliko dela, da bi pomagal Ojibwejem, če želijo uspeti v tem okolju in preiti iz nomadskega življenja na življenje na določenem koščku zemlje. Imel je na voljo le kratek čas, da jim pomaga ne le spoznati krščanske navade, ampak jim tudi pomaga vstopiti v to življenje, ki je pomirilo vlado, jih pripravilo, da ostanejo na svojih zemljiščih, in jim omogočilo, da imajo potrebne zaloge. Da bi to storil, se je oče Baraga moral podvreči enakim izzivom, s katerimi so se soočali Ojibwe. Opustil je svojo graščino v Sloveniji z velikimi kmetijskimi zemljišči in se naučil ljubiti življenje, na katerega se je zdaj navadil:
»Majhna lesena koča, v kateri je bival misijonar, ni bila primerna za boj proti naravnim elementom. Tako kot cerkev in šola je imela streho iz brezovega lubja, zato je med deževnim obdobjem moral razprostreti svoj plašč čez mizo, da knjige in papirji ne bi bili poškodovani. Odprt dežnik nad posteljo je služil vsaj za to, da se del postelje ni premočil. Ko je bilo vreme slabo, je oče Baraga poiskal mesto v sobi, kjer je najmanj kapljalo, in ostal tam, dokler se nevihta ni umirila. »Kljub temu,« je napisal, »sem v svoji majhni sobi srečnejši kot mnogi, ki živijo v pozlačenih palačah.« (-Shepherd of the Wilderness, 64)
Oče Baraga je moral, da bi se povezal z Ojibwe, naučiti tudi, kako potovati po deželi, saj so ti pogosto potovali več sto milj med zimo, da bi prišli v različne regije, v katere so ga prosili, naj potuje. Odšel je obiskat in skrbeti za Ojibwe v vigvamih, na katere so bili navajeni, da bi jih poučeval ali da bi izpolnil njihove zadnje želje in potrebe po zdravljenju. Da bi jim lahko poučeval vero, je moral nekoč celo zgraditi vigvam, ki so ga uporabljali kot cerkev. Če na območju, kjer so živeli, ni bilo mogoče kmetovati, je poiskal kovača in tesarja, da so se lahko naučili teh poklicev in se navadili na nov način življenja. Dan za dnem je delal na kmetiji in gradil, medtem ko je skrbel za njihove potrebe, pogosto se je zbujal ob štirih zjutraj in spal šele ob polnoči, pogosto pa je potoval skozi noč, da je lahko prispel na svoje destinacije. To niso bili edini izzivi, s katerimi se je oče Baraga soočal med svojim bivanjem med Ojibwe.
Vlada, ki je bila sicer naklonjena civilizaciji, je na koncu želela Ojibwe preseliti v regijo zahodno od Mississippija, kar je bilo v skladu z zakonom o preselitvi Indijancev. Vlada je bila naklonjena skrbi in pomoči misijonarjem, ki so podpirali njene načrte. Misijonarji, ki so bili resnično tam, da bi pomagali Ojibwe, kot je bil oče Baraga, pogosto niso prejeli dodatne pomoči od vlade. Oče Baraga je nato storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi pomagal plemenu Ojibwe, da bi kljub tem nasprotovanjem uspelo.
Zaradi pomanjkanja finančne pomoči je oče Baraga pogosto moral potovati izven Združenih držav in govoriti o svojih misijah, da bi lahko zagotovil ustrezna sredstva, potrebna za uspeh teh misij. Ljudje so mu nato pisali in mu sporočali znesek, ki so ga darovali za njegove misije. Pogosto je bil ta denar celo vezan v škofiji in moral je večkrat pisati, da je sploh lahko do njega prišel. Ne glede na to je oče Baraga uporabil vse razpoložljive vire, da bi pomagal svojim posameznim misijam uspeti.
Eden od načinov, na katerega je vlada zagotavljala sredstva za misijonarje, so bili sporazumi. Ko so Ojibwe podpisali sporazume, je vlada najprej s pogajanji z Ojibwe dogovorila pogoje sporazumov. Ojibwe niso bili naklonjeni prodaji svoje zemlje, ampak so raje dovolili drugim, da prebivajo na njihovi zemlji, pri čemer so ohranili svoje pravice do zemlje, kot je možnost nadaljnjega lova in ribolova na njej. Ker se je trgovina s krznom še naprej zmanjševala, so bili Ojibwe odvisni od teh pogodb. Pogodbe so Ojibwe pomagale tudi pri civilizaciji, saj so misijonarjem zagotovile pomoč, da so lahko pridobili kovače, tesarje, denar za šole in cerkve.
V nekaterih primerih je vlada celo poskušala sabotirati uspeh, ki so ga Ojibwe dosegli pri asimilaciji. Ojibwe so ugotovili, da takoj, ko so obdelali zemljo in ustvarili prostor za življenje, so kmalu zatem v regijo prišli naseljenci in poskušali pridobiti zemljo, ki je bila pravkar obdelana za njihov razvoj. Da bi to preprečil, je oče Baraga kupil določena zemljišča, tako da Ojibwe niso bili ogroženi z izselitvijo. Ko je bila zemlja zavarovana in nevarnost izselitve zmanjšana, je oče Baraga zemljišče prepustil poglavarju plemena.
Trgovina s krznom je bila za očeta Barago prav tako velik izziv kot vlada. Leta 1835, ko je oče Baraga prispel na otok Madeline, je Michel Cadotte, znani trgovec s krznom, znan po svojem kakovostnem značaju, ki je bil poročen z Ojibwe, kmalu zatem zapustil ta svet. To je zaznamovalo začetek nove dobe v trgovini s kožuhovino, saj so dobri možje iz te panoge kmalu nadomestili ljudje, ki so želeli le čim več zaslužiti na račun Ojibwe. Oče Baraga se je kmalu znašel v boju proti alkoholu in nadaljnjemu izkoriščanju ljudstva Ojibwe.
Oče Baraga je bil, tako kot drugi misijonarji, odvisen od takratnih pogodb, da je lahko imel dostop do teh virov. Obljubili so financiranje šol, obljubili so tesarje in kovače, obljubili so pomoč cerkvam. Toda ko je prišel čas, da se te obljube izpolnijo, je vlada pogosto odločila, da jih sploh ne bo izpolnila, tako da je oče Baraga in njegove misije ostale brez denarja, ali pa je vlada pomoč zagotovila drugim krščanskim misijam.
V enem primeru na otoku Madeline je vlada pomoč za šolsko stavbo dala protestantskim misijam. Oče Baraga ni prejel ničesar, čeprav je bilo katoličanov bistveno več kot protestantov med Ojibwe. Večkrat je moral povečati svojo cerkev, da je lahko skrbel za te Ojibwe, medtem ko so protestantske misije imele skupaj okoli šest spreobrnjencev. Oče Baraga je našel način, da je ustvaril situacijo, v kateri so vsi zmagali, tako da je protestantski misijonar vodil šolo, kar mu je pomagalo pri njegovem času in zmožnosti potovanja, da se je povezal z Ojibwe.
V drugem primeru, ko je oče Baraga prispel v L’Anse, je našel metodistično misijo, ustanovljeno na drugi strani zaliva. Vlada je metodistični misiji zagotovila potrebnega kovača, kmeta in tesarja. Če bi se Ojibwe odločili za sodelovanje z metodistično misijo, bi imeli vse te ugodnosti. Oče Baraga ni dobil ničesar od tega. Kljub nasprotovanju metodistične misije in tem oviram je vztrajal pri ustanovitvi misije v L’Anse. Kmalu je pomagal zgraditi cerkev s prostorom zase, šolo in petnajstimi majhnimi brunaricami. Oče Baraga je delal ob boku domorodcev Ojibwe na polju, kljub temu da mu vlada ni hotela dati niti semen za njegovo kmetijo. Ponovno se je obrnil na zasebne vire, da bi lahko pridobil, kar je bilo potrebno za uspeh misije. Domorodci Ojibwe so se nato začeli seliti v misijon očeta Barage na nasprotni strani zaliva. Nekdanji metodistični duhovnik je bil nato odstranjen iz postaje in nadomeščen z novim metodističnim duhovnikom, ki je kmalu postal dober prijatelj očeta Barage.
Tik pred prihodom očeta Barage leta 1835 je industrija trgovine s krznom začela opažati upad trenda za krzno v Evropi. Trgovci s krznom so kmalu spoznali, da bodo morali spremeniti svoj poslovni model. Najprej so se preusmerili na ribištvo, nato na lesno industrijo, vendar se je njihov poslovni model v prvi vrsti spremenil iz prodaje blaga v ustvarjanje dobička iz pogodb. Razumeli so šibke točke Ojibwe: alkohol in potrebo po hrani in materialih za preživetje. Trend v Evropi je Ojibwe dodatno otežil, saj je prišlo do upada populacije živali, ki je bila eden od njihovih edinih virov preživetja in hrane poleg plačil iz pogodb.
Alkohol je bil prav tako velik problem, trgovci s kožuhovino pa so to vedeli in to izkoristili za večji dobiček. Včasih so jim sledili na mesta, kjer so lovili. Trgovci s kožuhovino so čakali v zasedi in se pojavili, ko so se lovci spočili in nabrali veliko količino kožuhovine. Trgovec s kožuhovino je prinesel steklenico alkohola, da bi jo delil z Ojibwe, in kmalu zatem je trgovec s kožuhovino odšel s kožuhovino, Ojibwe pa so ostali pijani, z le steklenico alkohola kot dokazom za svoje delo.
Alkohol je povzročil tudi nemir. Ojibweji so postali ne le nagnjeni k nesrečam, pri katerih so pogosto izgubljali življenja, ampak so utrpeli tudi trajne poškodbe, ko so izbruhnili prepiri med moškimi in ženskami ali drugimi člani plemena. Eden redkih zabeleženih primerov, ko je bil oče Baraga v fizični nevarnosti, je bil leta 1833 v Grand Rapidsu v Michiganu. Takrat so misijonarji iz druge cerkve in trgovci s krznom spodbudili Ojibwe, naj očetu Baragi vzamejo življenje. Sam v majhni koči je slišal pijano množico zunaj in se kmalu znašel v življenjsko nevarni situaciji. V majhni koči je prisegel, da če bo ostal živ, se ne bo nikoli več prepustil opojnim pijačam, ki jih je pil le, ko je potoval, da bi se ogrel. Rešil ga je ameriški šerif, ki je prišel razgnati množico.
Po tem incidentu in ko je videl škodo, ki jo je povzročila plemenu Ojibwe, je oče Baraga popolnoma prepovedal alkohol v regijah, kjer je deloval. Ustvaril je nekatere od prvih obljub treznosti, pri čemer so Ojibwe na svoje obljube napisali svoja imena, da se bodo odpovedali ognjeni vodi. Postal je tako uspešen, da so Ojibwe med njegovim bivanjem na otoku Madeline prepovedali alkohol na otoku in trgovcem s kožuhovino povedali, da bodo prenehali poslovati z njimi, če ga bodo prinesli na otok. Trgovci s kožuhovino so se uklonili in na majhnem otoku je zavladal mir. Njegovi misijonarski tovariši, ki so sledili njegovim stopinjam, so kmalu spoznali, da je to najpomembnejši izziv, ki ga je treba rešiti še pred poučevanjem o cerkvi. V 1800-ih je bilo ustanovljeno prvo srečanje AA, da bi misijonarji pomagali Ojibweju postati trezni, da bi lahko sprejemali trezne odločitve glede svojega življenja in sprememb, ki so se dogajale.
Oče Baraga je bil izredno vesel, da je lahko z Ojibwe delil svoje znanje o katoliški veri. Neutrudno je delal, da bi Ojibwe pomagal razumeti, kaj je po njegovem mnenju Bog, in Ojibwe so se odzvali ne le na njegove besede, ampak tudi na njegova dejanja. Med svojim delovanjem je bil oče Baraga nenehno soočan z izzivi drugih krščanskih religij. Na koncu se je moral soočiti s podobnimi situacijami, kot so mu jih predstavili v Evropi njegovi nasledniki.
Ko je bil oče Baraga v Grand Rapidsu v Michiganu, je protestantski misijonar, ki je bil že tam, imel popolno oblast nad ozemljem. Bil je oseba, ki je pomagala voditi žago in je v očetu Baragi videl grožnjo. Zato je oviral poskuse očeta Barage, da bi zgradil misijon, in storil vse, kar je lahko, da bi pokazal, da katoliški misijonar ni dobrodošel v tej regiji. Na koncu je to privedlo do grožnje očetu Baragi, saj so se proti njemu uprli tudi Ojibwe.
Del razloga za odstranitev metodističnega duhovnika v L’Anse je bil povezan z napadi, ki jih je metodistični duhovnik sprožil, ko je misija očeta Barage začela dosegati uspehe. Metodistični duhovnik je poslal pritožbene pisma namestniku nadzornika za indijanske zadeve v Detroitu in zahteval odstranitev očeta Barage. Vlada je to odobrila brez preiskave in izdala okrožnico, v kateri je navedla, da ne bo dopustila, da ena sekta posega v drugo, zlasti med isto skupino Indijancev. Če bi kdor koli ravnal v nasprotju s tem, ne bi prejel svojega deleža šolskega sklada. Misija je takrat obstajala že sedem mesecev in oče Baraga je ni nameraval opustiti. Ukrepal je tako, da je pisal škofu, njegova misija je nadaljevala z rastjo, metodistični duhovnik je nadaljeval z ustvarjanjem negativnega ugleda zase in kmalu, z zamenjavo metodističnega duhovnika, je oče Baraga ugotovil, da je pridobil podporo vladnih uradnikov v regiji in da so se njegove težave razblinile.
Domorodci Ojibwe so bili pod nenehno grožnjo izselitve. Zaradi Zakona o izselitvi Indijancev iz leta 1830 je vlada želela, da se jih izseli na ozemlje zahodno od reke Mississippi. Oče Baraga je uporabil tudi svojo diplomo iz prava, da je zagotovil, da so Ojibwe lahko ostali na svojih zemljiščih. Medtem ko je bil na otoku s poglavarjem Buffalo, so bili sprejeti sporazumi iz let 1836, 1837 in 1842, ki so vplivali na skoraj celotno regijo na južnem koncu jezera Superior in zahodnem Wisconsinu. Poglavar Buffalo je bil eden od glavnih podpisnikov, ki so zastopali pleme. Vodja Buffalo in oče Baraga sta vedela, da je edini način, da morda osvojita zemljišča v regiji, da to storita mirno, odločno in z dokazi, ki podpirajo njune trditve. Vodja Buffalo, ki je bil glavni podpisnik in glas plemena, se je v svojih poznih letih moral nenehno predstavljati pred vlado, da bi zagotovil razumevanje, da so podpisali določene pogodbe le zato, da bi naseljencem omogočili uporabo zemljišč. Podpisi niso bili namenjeni za odstranitev.
Kljub vsem poskusom, ki so jih Ojibwe naredili, da bi ostali na svojih zemljiščih, je jeseni 1850 prišlo do prikritega poskusa izselitve Ojibwe, ki je povzročil izgubo več kot 400 življenj Ojibwe, ki so bili vsi povezani z različnimi regijami, v katere je stopil oče Baraga. V tem poskusu so indijanski agenti spremenili kraj izplačila pogodbenih plačil z Madeline Island, WI, na Sandy Lake, MN. Da bi Ojibwe prejeli plačila in obroke, so morali potovati 150 milj zahodno od svojega običajnega kraja. Ko so prispeli, se indijanski agent več kot mesec dni ni pojavil, ko pa je prispel, je prinesel le skromne zaloge in brez potrebnih plačil. Ta mesec in dodatni izzivi, ki so sledili, so povzročili bolezni, lakoto in izpostavljenost. Zaradi števila izgubljenih življenj je ta dogodek postal znan kot tragedija Sandy Lake.
Ta poskus preselitve je očitno le še bolj utrdil odločnost očeta Barage, da najde način, kako poskrbeti zanje. Začel je delati na tem, da bi Ojibwe pridobili širši obseg ugodnosti, tako da je poskušal postati škof v škofiji. Še preden je bil izbran, je začel načrtovati, kako bo uvedel spremembe. Oče Pierz, ki ga je oče Baraga navdihnil, da je prišel v regijo leta 1835, je skrbel za ozemlje Sault Ste. Marie. Leta 1852, dve leti po ustanovitvi škofije St. Paul v Minnesoti, se je znašel v sporu s škofijo Detroit. Posledica tega je bila, da se je oče Pierz preselil v Minnesoto in prevzel celotno območje, ki je vključevalo Ojibwe severno od St. Paula. Oče Baraga je leta 1853 postal škof in kmalu mu je bilo zaupano skrbništvo nad območji v severnih delih Michigana, nekaterimi območji v Kanadi, severnim Wisconsinom in severovzhodno Minnesoto. V tem času je natisnil svoj slovar jezika Ojibwe in zaprosil za pomoč druge misijonarje iz Evrope, naj pridejo in pomagajo pri tej nalogi. Oče Lautischar (Lautežar) iz Slovenije je kmalu prevzel misijo Red Lake, ki je skozi leta postala v mnogih pogledih sedež plemena Ojibwe. Oče Pierz je nadaljeval s pomočjo pri ustanavljanju misij po vsej Minnesoti, kjer sta danes glavna rezervata.
Leta 1854 je ljudstvo Ojibwe končno uspelo ustanoviti ozemlje vzhodno od reke Mississippi in okoli svojih glavnih plemenskih domovin v Lake Superior. Nekatere od največjih rezervatov vzhodno od reke Mississippi je mogoče videti po tem, ko je poglavar Buffalo ponovno odpotoval na obisk k vladnim uradnikom. Tu je podal predlog za zemljišča, ki jih je želel, in označil regije. Njegovo delo in delo očeta Barage za ljudstvo se je izplačalo in dobil je zemljišča v tej regiji. Rezervat Red Cliff leži jugozahodno od otoka Madeline in je veljal za katoliški rezervat. Rezervat Bad River leži jugovzhodno od otoka Madeline in je veljal za protestantski rezervat. Ljudstvo Ojibwe je dobilo tudi zemljišča na severnem delu jezera Superior, ki je veljalo za njihovo najljubše ribolovno območje. Druge rezervacije so bile razpršene po južnem in zahodnem delu jezera Superior, Manomin, hrana na vodi, ki jih je pripeljala v to regijo, pa je bila zaščitena s pogodbo iz leta 1854. Niti leto kasneje, leta 1855, je umrl poglavar Buffalo in bil pokopan na pokopališču otoka Madeline nasproti majhne plošče, ki označuje lokacijo prvotne cerkve očeta Barage na otoku. Omeniti je treba, da je bil poglavar Buffalo istega leta tudi krščen kot katolik. Vsa leta, ko je bil poglavar, je izražal željo, da bi to storil, vendar mu je vloga poglavarja to preprečevala.
V naslednjih treh letih (1855–1857) je v tej regiji potekalo obsežno poročanje v medijih, ki je po svetu razširilo poznavanje ljudstva Ojibwe. Znani slikar Eastman Johnson je začel preživljati čas na zahodni strani jezera Superior med ljudstvom Ojibwe in jih risal, kar je še danes mogoče videti v muzejih, kot je St. Louis County Historical Society v Duluthu. Johann Kohl je bil v spremstvu samega očeta Barage in napisal knjigo Kitchi Gami, ki mu je prinesla slavo v Evropi. Henry Longfellow je istega leta objavil svojo slavno pesem »Pesem o Hiawathi«. V svoji pesmi, polni besed iz jezika Ojibwe, je v zadnjem poglavju opisal misijonarja s križem okoli vratu, ki je prišel na obisk k ljudstvu Ojibwe.
Oče Baraga je bil vedno na voljo za ljudstvo Ojibwe, tvegal je svoje življenje in zdravje, vstajal je ponoči, da bi jim pomagal, neutrudno je delal, da bi jim pomagal doseči njihove cilje in jim pomagal doseči tisto, kar jim je po pravici pripadalo. Bil je njihov zdravnik, jim je dajal upanje v času žalosti, se spopadal s trgovci s kožuhovino in vladnimi uradniki, da bi jim na koncu zagotovil oskrbo. V času hitrih sprememb jih je učil civilizacije, jih učil katolištva, ki ga je ljubil in mu je bilo pri srcu, ter v vsaki situaciji uporabljal evangelij Jezusa Kristusa. »Če te nekdo prosi, da hodiš z njim eno miljo, hodi z njim dve. Če te nekdo prosi, da mu daš svoj plašč, mu daj tudi svoj suknjič. Ne sodite, da ne boste sojeni. Blagor mirotvorcem, ker bodo imenovani Božji otroci.«
Križ očeta Barage je dokaz tega, kdo je bil. Na tej poti je poskušal prečkati jezero Superior, kar je veljalo za nemogočo misijo, da bi dosegel ljudstvo Ojibwe v Grand Portage. Na zahodni strani jezera Superior so se oblikovali beli grebeni in njegov veslač in pomočnik iz ljudstva Ojibwe bi lahko prisegla, da bosta na tem mestu zapustila ta svet. Oče Baraga je opazoval in nenadoma zagledal odprtino. V bistvu je rekel: »Vedel sem, da bomo varni. Zaupaj v Boga.« Ko je prispel do ustja majhne reke, je oče Baraga odšel v gozd, posekal drevo in postavil križ, da bi ljudem Ojibwe pokazal, da je tam, in da bi se zahvalil Bogu za varen prihod na to mesto. Na tem mestu je bil kasneje postavljen spomenik, ki se danes imenuje Križ očeta Barage. Reka ob tem križu je bila po tej poti prav tako poimenovana in se imenuje Cross River (Križna reka).
Tudi v zadnjih dneh svojega življenja, ko je redneje delal s priseljenci v tej regiji, je tistim, ki so ga vprašali, kdo je, odgovoril, da je »predvsem indijanski misijonar«. Po možganski kapi v regiji, ki je bila daleč od Ojibwe, je kljub nasprotovanju prosil, da ga vrnejo na delo z njimi. Na koncu svojega življenja je zadnji denar podaril ljudem Ojibwe in misijam, ki jih je ustvaril med njimi.
V času svojega duhovništva je oče Baraga krstil in birmal več kot 1000 ljudi v tej regiji. Njegova zapuščina je vidna po vsej regiji jezera Superior v različnih svetiščih in številnih katoliških cerkvah, ki so bile zgrajene po vsej regiji, ko je hodil ob obali jezera Superior.
Očetova skrb in zanimanje za ljudstvo Ojibwe je vidno po vsej regiji še danes, ko Ojibwe poleg katolicizma prakticirajo tudi svojo kulturo, s čimer prepletajo dva različna, a podobno povezana sveta. To je ena redkih regij v Združenih državah Amerike, kjer je mogoče opaziti pozitivno povezovanje dveh kultur. To kaže, kako je njegova sposobnost poučevanja katoliške vere z ljubeznijo pustila pozitivno in trajno zapuščino. Kot končni rezultat je bil oče Baraga zlahka uvrščen na pot svetništva.
Glede na vse, kar je oče Baraga dosegel, ga bo katoliška cerkev kmalu priznala na poti k svetništvu. To je mogoče doseči šele potem, ko oseba zapusti ta svet in se njena dela lahko štejejo za zelo pomembna za svet, ker je živela in umrla na vzoren in svet način. Njegov postopek je bil začet leta 1952, uradni postopek pa se je zanj začel leta 1973.
EN