Janez Gnidovec se je rodil 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec, ki se od ustanovitve nove škofije v Novem mestu aprila 2006 nahaja v škofiji Novo mesto. V domači župniji je opravil enorazrednico, nato pa je šolanje nadaljeval na ljudski šoli in gimnaziji v Novem Mestu. V duhovnika je bil posvečen 23. julija 1897. Po kaplanski službi in študiju je leta 1905 postal prvi ravnatelj in rektor novoustanovljene škofijske gimnazije Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. V decembru leta 1919 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov. Za skopsko-prizrenskega škofa je bil imenovan 29. oktobra 1924. Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Leta 1934 je sedež škofije iz Prizrena prenesel v Skopje. Dne 10. januarja leta 1939 je težko bolan sam prispel v Ljubljano. Umrl je na prvi petek, 3. februarja 1939. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.
Leta 1977 se je začel škofijski postopek za Gnidovčevo beatifikacijo, ki je bil končan leta 1984. Leta 2000 je Kongregacija za zadeve svetnikov v dveh zajetnih knjigah izdala zbrano dokumentacijo o krepostnem življenju in delu Božjega služabnika. Predstavljen je kot pastir, ki je duhovno in materialno zanemarjeno škofijo v težkih razmerah uspel prenoviti s svojim oznanjevanjem, obiski župnij in družin, s pastirskimi pismi ter z gradnjami cerkva. Največ pa je storil z apostolsko gorečnostjo, osebnim pričevanjem, ponižnostjo, skromnostjo, zatajevanjem, uboštvom, predvsem pa z molitvijo in čaščenjem Jezusa v Najsvetejšem zakramentu.
Posebnost osebnosti Janeza Frančiška Gnidovca je bila njegova preprostost. Napori mu niso bili odveč. Svoje poslanstvo je videl v apostolatu, molitvi in pastoralni dejavnosti; vodila ga je gorečnost za duše. Od Šentvida do Skopja ga zaznamujejo leta dela, molitve, skromnosti, službe Cerkvi in prek te službe tudi služba ljudem, h katerim je bil poslan. Njegovo škofovsko geslo je bilo Vsem vse! To je zgodovina vzponov in padcev, uspehov in neuspehov, podpore in nerazumevanj. Duhovni teren zgodovine je obvladal bolj z življenjem, vztrajanjem in zvestobo. Življenje mu je bilo služenje Bogu. V njegovem življenju so nekaj veljala načela, volja in zvestoba. Ta način dojemanja v svoji globini presega specifično učiteljsko, vzgojiteljsko in pastirsko dolžnost. Močna je bila tudi njegova izkušnja temne noči vere in trpljenja. To je izkušnja, ki ga v marsičem povezuje z velikimi svetniškimi osebnostmi vesoljne Cerkve.
Ohranjene Gnidovčeve zapisane besede so zelo redke. Več je tistih, ki govorijo o njem. Med temi izstopa in obenem tudi vse zastopa zapisano pričevanje njegove učenke iz Skopja Agnes Gonxhe Bojaxhiu, danes blažene Matere Terezije (1910–1997). O Gnidovcu je na skromen listič, ki ga je 22. avgusta 1974 podarila dvema slovenskima Marijinima sestrama v Rimu, takole zapisala: »Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: ‘V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju’. – Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika. Mati Terezija«.
(Tiskovni urad Slovenske škofovske konference in pIR)
Vir
29.09.1873 rojen v Velikem Lipovcu (župnija Ajdovec)
30.09.1873 krščen v župnijski cerkvi
29.01.1880 mu umre mati Jožefa, rojena Pust
1880.1881 domača enorazrednica
1881.1892 ljudska šola in gimnazija v Novem mestu
11.02.1892 mu umre oče Janez
1892.1896 bogoslovje v Ljubljani
23.07.1896 mašniško posvečenje v Ljubljani
30.07.1896 nova maša v Ajdovcu
1896.1899 kaplan v Idriji in Vipavi
1899.1904 študij klasične filologije, slovenskega in nemškega jezika na dunajski univerzi
1903.1905 suplent za latinščino na gimnaziji v Kranju
19.07.1904 doktorska diploma
22.08.1905 profesor in prvi ravnatelj škofijske gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano
07.12.1919 vstop v Misijonsko družbo lazaristov (Tabor 12, Ljubljana)
08.12.1921 večne zaobljube v Ljubljani
09.09.1921 podravnatelj bogoslovcev MD, spovednik v kaznilnici v Begunjah, misijonar
05.03.1923 ravnatelj notranjega semenišča (noviciata) MD v Grobljah, misijonar
29.10.1924 imenovanje za skopskega škofa
30.11.1924 škofovsko posvečenje v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani
08.12.1924 slovesno ustoličenje v Prizrenu (Kosovo)
19.03.1930 blagoslovi novo stavbo malega semenišča v Prizrenu
1934 preselitev sedeža škofije v Skopje
1928.1938 zgrajene cerkve v Peči, Đakovici, Prištini, Smaču, Uroševcu, Đakovici, Letnici, Krvoseriji, Zlokućanih, Dušanovcu, Gusinju, Bistrenici, Pešteru in Dunavu.
1925.1938 imel 9 škofijskih sinod, kjer so se zbrali po možnosti vsi duhovniki v škofiji; vernikom poslal 11 pastirskih pisem; obhajal tri evharistične kongrese in dva marijanska. Šel petkrat v Rim ter enkrat v Chicago.
1933 zelo resno obolel, vendar je ozdravel; imel stalen glavobol.
10.01.1939 težko bolan sam odpotuje v Ljubljano.
11.01.1939 prepeljan iz hiše na Taboru 12 v Leonišče na Zaloški cesti.
03.02.1939 na prvi petek tam umre.
06.02.1939 pokopan med sobrati lazaristi na Žalah.
15.12.1977 Kongregacija za zadeve svetnikov ljubljanskemu nadškofu dr. Jožetu Pogačniku dovoli začetek postopka.
08.02.1978 nadškof Jože Pogačnik začetek procesa razglasi.
1984 proces o življenju in krepostih zaključen in dokumenti poslani v Rim.
13.01.2005 začetek škofijskega postopka o domnevni ozdravitvi na Gnidovčevo priprošnjo.
24.07.2006 sklep škofijskega postopka o domnevni ozdravitvi na Gnidovčevo priprošnjo.
07.08.2006 dokumenti oddani Kongregaciji za zadeve svetnikov.
9.6.2007 prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov potrdi veljavnost škofijskega postopka
27.3.2010 papež Benedikt XVI. dovoli objavo odloka o junaški stopnji krepostnega življenja
29.9.2010 ekshumacija posmrtnih ostankov in prenos v cerkev Srca Jezusovega v Ljubljani
Vir
V današnjem branju nas bo nagovorilo svetniško življenje rojaka Janeza Frančiška Gnidovca, ki se je rodil leta 1873 v Velikem Lipovcu pri Ajdovcu. Bil je goreč v molitvi in služenju ljudem. Dovolimo, da kratko razmišljanje o njegovem življenju nagovori tudi nas k tej lepi kreposti, ki jo je sveti Vincencij tako močno cenil. Bog ga je izbral za svojega izrednega služabnika. Že v otroštvu je rad molil. Kot gimnazijec in bogoslovec je bil predan delu in je rad pomagal ubogim, proste minute pa je preživljal v kapeli. Izredna pobožnost je bila vidna, ko je opravljal službo kaplana, študiral klasične jezike na Dunaju in slednjič prevzel mesto ravnatelja novoustanovljene klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano. Molitev mu je dajala moč, da je dobro opravljal svoje naloge. Bil je hkrati rektor Zavoda svetega Stanislava, direktor gimnazije, vzgojitelj, profesor in vojaški kurat. Zmogel je prenašati vsa ta bremena, saj sta mu milost in vaja v molitvi utrdili voljo, da je iskal le Boga. Ure in ure je preklečal pred tabernakljem in tam reševal vse svoje težave.
Leta 1919 se je Gnidovec odrekel svojemu mestu v Zavodu in vstopil v Misijonsko družbo svetega Vincencija Pavelskega. Tja ga je gnala ljubezen do preprostih in ubogih ljudi. Že pet let kasneje je bil imenovan za skopskega škofa, ki je takrat imel sedež v Prizrenu. Težo nove službe dobro oriše vprašanje, ki ga je takrat zastavil duhovnik tamkajšnje škofije: »Ali zna škof dobro moliti in veliko trpeti?« Ob pritrdilnem odgovoru je duhovnik dejal: »Potem pa naj le pride!«
Škof Gnidovec se je res srečal s težko nalogo; razmere v škofiji so bile zahtevne. Ni bilo bogoslužnih prostorov, verouk je bil slabo organiziran. Verniki so bili večinoma zelo revni in so se morali boriti za preživetje, zato niso imeli veliko volje, da bi se trudili za duhovne dobrine. V deželo je prihajalo vedno več tujih priseljencev. Domači duhovniki niso kazali posebnega navdušenja, da bi jim nudili duhovno oporo.
Svojo službo je Gnidovec začenjal tako, da je veliko molil in se pokoril. Misijonaril je po obširni škofiji in oznanjal evangelij. Pomagal je, kjerkoli je mogel. Vsem je hotel biti vse. Albanski verniki so se čudili njegovi požrtvovalnosti, svetnika pa so v njem prepoznavali tudi muslimani in pravoslavni. Nesebično se je žrtvoval za uboge, ne glede na njihovo veroizpoved. Kralj Aleksander ga je osebno spoznal in zelo spoštoval. Škof je sicer užival naklonjenost in spoštovanje ter prejemal dobro državno plačo, vendar je živel zelo preprosto in skromno. Vse, kar je imel, je razdelil; deloma za škofijske potrebe, deloma za reveže, ki jih nikoli ni manjkalo. Tudi glede obleke je ostajal preprost in skromen. Hotel je imeti le najnujnejše, da se je lahko preoblekel. Ko je nekoč dobil v dar nove čevlje in je prišel mimo revež, mu jih je dal, sam pa je dal popraviti svojo staro obutev. Marijine sestre, ki so prihajale gospodinjit, so mu večkrat skušale priskrbeti boljšo odejo ali novo perilo, pa je vedno vse novo razdelil med uboge, zase pa je hotel imeti le staro. Čeprav je veliko razdal, so bile potrebe vedno velike. Večkrat je šel zato trkat na vrata premožnih meščanov, da bi izprosil denar za uboge. Na lastni koži je okušal »sramoto uboštva«, saj ga niso vedno s spoštovanjem sprejeli. Po pomoč se je obračal tudi na rojake v domovini in Ameriki, v Egiptu in na Nizozemskem. Tudi sam sveti oče je prispeval za delo skopskega škofa.
Škof Gnidovec je bil šibkega zdravja in je trpel za hudim glavobolom. Leta 1939 je zopet težko zbolel in si ni več opomogel. Težko bolan je z vlakom sam dopotoval v Ljubljano. Zadnje dni je bil že povsem onemogel, vendar je tiste, ki so mu stregli, ponižno prosil, da ga odnesejo pred tabernakelj. Še zadnjič je pokleknil pred Najsvetejše, nekajkrat nemo stegnil roke k svojemu Bogu in globoko zavzdihnil. Na prvi petek, 3. februarja 1939, je dotrpel in za vedno zaspal v Gospodu. Katoličani, pravoslavni in muslimani so govorili: »Umrl je svetnik!« Škof Gnidovec nas s svojim zglednim življenjem vabi, naj bomo v svojem poslanstvu goreči. O tej kreposti je sveti Vincencij zapisal: »Gorečnost je peto življenjsko pravilo, ki je v čisti želji, da postanemo prijetni Bogu in koristni bližnjemu.« Janez Frančišek Gnidovec se v gorečnosti za Božje kraljestvo ni nikoli utrudil, moč za to pa je črpal v molitvi. Vedno znova je prihajal pred tabernakelj, da bi se naužil Božje bližine in se utrdil v zaupanju, da ga Bog spremlja in vodi njegovo življenje.
Tudi Marija je bila goreča v zaupanju v Božjo previdnost. V trpljenju in preizkušnji pod križem ogenj v njej ni ugasnil. Ko je bilo najtežje in je v naročje sprejemala mrtvo telo svojega Sina, ni obupala nad Božjim načrtom, ampak se je še bolj goreče oprijela molitve. Skupaj z učenci je vztrajala za zaprtimi vrati in molila. Bolečina zaradi izgube Sina, zaradi nerazumljivih dogodkov ni preglasila njenega hrepenenje po Božji bližini. Odgovor na njeno molitev je bilo uresničenje Jezusove obljube, o kateri danes govori evangelij. Bog je svetu poslal Tolažnika; po njem ostaja med nami in je v nas. Sveti Duh odgovarja na naše neizpolnjeno hrepenenje, da bi bili sprejeti in ljubljeni. To je pravzaprav hrepenenje po Božji bližini, ki kakor žerjavica tli v naših srcih. Molitev odpira srce Svetemu Duhu, da zaveje in v nas razplamti speči ogenj. V goreči molitvi se krepi moč naše vere, prebuja se naša zavest o poslanstvu in želja po darovanju.
Marija, pomagaj nam, da bomo v svojem poslanstvu goreči, posebno takrat, ko je težko videti smisel!
Vir
»Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: ‘V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo zanj živite, bodite samo Njegovi, samo Njega ljubite, samo zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju.’ Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika.« (Mati Terezija)
Ime: Pri krstu je prejel ime Janez Frančišek. Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, Frančišek pa pomeni »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«.
Rojen: 29. septembra 1873.
Kraj rojstva: Veliki Lipovec, župnija Ajdovec, škofija Novo mesto.
Umrl: 3. februarja 1939.
Kraj smrti: Leonišče v Ljubljani.
Družina: Izhaja iz verne kmečke družine. Oče Jožef je bil podjeten kmet in dober gospodar. Z ženo Jožefo, roj. Pust, sta imela pet sinov (Jožef, Franc, Janez, Karl in Vincencij). Po ženini smrti se je oče poročil z Ano Poznik in imel z njo še štiri otroke (Ana, Marija, Alojzija, Anton).
Mašnik: 23. julija 1896 v Ljubljani.
Službe: 1896–1899 kaplan v Idriji in Vipavi; 1899-1904 študij na Dunaju; 1903–1905 suplent za latinščino na gimnaziji v Kranju; 1905–1919 ravnatelj Škofovih zavodov; 1919–1924 službe znotraj Misijonske družbe lazaristov; 1924–1939 škof v Skopju.
Zavodi: 22. avgusta 1905 je bil imenovan za prvega ravnatelja škofijske gimnazije Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano.
Skupnost: Po 23 letih duhovniške službe se je odločil, da vstopi v Misijonsko družbo, da bi se še bolj posvetil notranjemu življenju in apostolskemu delu. V noviciat je vstopil 7. decembra 1919.
Škof: 30. novembra 1924 je bil v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani posvečen v skopsko-prizrenskega škofa. Škofija je bila v njegovem času zaradi turške nadvlade versko zanemarjena, kmečko prebivalstvo pa večinoma hudo ubožno.
Geslo: »Vsem sem postal vse.«
Kreposti: Bil je mož globoke vere, molitve, preprost in ponižen ter velik asket in goreč častilec sv. Rešnjega telesa. Veliko se je zatajeval in se zadovoljil s čisto osnovnimi stvarmi.
Zavetnica: Nima še določenega posebnega patronata.
Upodobitve: Na fotografijah je običajno resen, upodobljen v škofovskem talarju. Bil je vitke, suhe postave z izrazito asketskimi potezami na obrazu.
Postopek: Leta 1978 se je začel škofijski postopek, leta 2010 pa je papež Benedikt XVI. potrdil njegovo krepostno življenje in mu s tem nadel naziv »častitljivi božji služabnik«.
Grob: Pokopali so ga med lazaristi na ljubljanskih Žalah, 29. septembra 2010 pa so ga prenesli v cerkev Srca Jezusovega v Ljubljani.
Goduje: Za njegov spominski dan je določen 3. februar.
Iz družinske šole v bogoslovje in na dunajsko univerzo
Njegov rojstni kraj je Veliki Lipovec v župniji Ajdovec pri Žužemberku na robu Suhe Krajine. Janez je bil prvi otrok Jožefa in Jožefe roj. Pust; luč sveta je zagledal 29. septembra 1873. V družini so bili vsi pogoji, da je Janez postal plemenit človek, vzoren duhovnik in škof, svetniška osebnost. Otroci so bili deležni trdne človeške in krščanske vzgoje. Mati je bila mirna, krotka žena, oče pa je bil podjeten kmet, odločnega značaja in vsaka tri leta je šel k Sv. Jožefu v Celje in tam opravil tridnevne duhovne vaje. Vsak večer so otroci s starši pokleknili ob družinski mizi in molili rožni venec. Ob zimskih večerih je oče bral iz knjige Življenje svetnikov. Mati Jožefa je umrla v 33. letu starosti po porodu tretjega otroka, ko je bilo Janezu osem let. Oče se je znova poročil; v drugem zakonu so se rodili prav tako trije otroci. Oče je dal kar tri sinove v šolo k frančiškanom v Novo mesto. Vsi trije – Janez, Karel in Anton so postali duhovniki. Janez je bil vseskozi – od ljudske šole do univerze marljiv učenec. Leta 1892 je z odličnim uspehom končal gimnazijo in vstopil v ljubljansko bogoslovno semenišče. Po štirih letih študija je 23. julija 1896 v ljubljanski stolnici prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Idrijo, naslednje leto pa je bil prestavljen v Vipavo. Vsi so ga takoj vzljubili in splošno so mu ljudje rekli sveti Alojzij.
Leta 1898 je vodstvo ljubljanske škofije prevzel škof Anton Bonaventura Jeglič. Ena njegovih prvih zamisli je bila ustanovitev škofijske klasične gimnazije, kjer naj bi poučevali profesorji duhovniki. Na škofovo željo je vipavski kaplan Janez Gnidovec leta 1899 odšel na Dunaj, kjer se je vestno posvetil študiju klasične filologije in slovenskega ter nemškega jezika.
Ravnatelj in profesor prve slovenske gimnazije
Od duhovnikov, ki so na željo škofa Jegliča odšli študirat na Dunaj za profesorje na škofijski klasični gimnaziji, je študije prvi končal z doktoratom Janez Gnidovec, zato ga je škof Jeglič imenoval za ravnatelja Zavoda sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, katerega je blagoslovil 21. septembra 1905. Tej dragoceni ustanovi je Gnidovec posvetil štirinajst let svojega duhovniškega življenja.
Začetki prve slovenske gimnazije so bili težki. Predvsem je bilo čutiti pomanjkanje slovenskih učnih knjig. Sproti so jih sestavljali šentviški profesorji in s svojim delom omogočili, da so še na drugih srednjih šolah začeli s poukom v materinem jeziku. Vsako leto so začeli z novim razredom in tako je bila gimnazija popolna v šolskem letu 1912/1913. Na koncu tega šolskega leta je bila prva matura. Ravnatelj Gnidovec se je trudil, da bi bili gojenci deležni splošne izobrazbe. Predvsem pa mu je šlo za to, da bi bilo v dušah mladih bogato duhovno življenje, zato je za svoje učence veliko molil. Uspeh zavodske vzgoje je videl v samostojnem gledanju na svet v luči vere. Šentviška gimnazija je dijake navajala k resnemu delu, zato je v času pred drugo svetovno vojno, ko je prenehala delovati, veljala za najboljšo v Sloveniji.
Med prvo svetovno vojno je Zavod sv. Stanislava postal rezervna vojaška bolnišnica, kamor so sprejemali ranjence – okoli 39.000 se jih je zvrstilo v teh letih. Ravnatelj Gnidovec se jim je posvečal kot usmiljeni Samarijan. Bili so iz vseh dežel tedanjega avstrijskega cesarstva in z vsemi je govoril v njihovem materinem jeziku.
Skopsko-prizrenski škof: »Vsem sem postal vse«
Leta 1919 je Janez Gnidovec prosil škofa Jegliča, naj ga razreši službe ravnatelja, ker se je želel še bolj posvetiti duhovnemu življenju in apostolskemu delu. Odločil se je za vstop v Misijonsko družbo lazaristov, ko je bil že oblikovana svetniška osebnost. Vstopil je 7. decembra 1919. Po dveh letih notranjega semenišča je leta 1921 naredil večne zaobljube in še pred tem postal voditelj novincev. Upal je, da bo v Misijonski družbi varen pred novimi odgovornostmi.
Po skoraj petih letih življenja pri lazaristih je bil 29. oktobra 1924 imenovan za skopsko-prizrenskega škofa. Razmere v škofiji, ki je bila že štiri leta brez višjega pastirja, so bile težke in zahtevne. Zahtevale so škofa, trdnega v veri, gorečega v ljubezni do duš in pripravljenega trpeti zanje. Vse te lastnosti je Gnidovec imel v polni meri. Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Za škofovsko geslo, ki ga je potem dosledno uresničeval, je izbral besede apostola Pavla Vsem sem postal vse. Dan po posvečenju je odpotoval v svojo škofijo – preko Beograda in Skopja v Prizren, kjer je bil takrat sedež škofije.
Tam je vernike pozdravil v srbskem in albanskem jeziku, ki se ga je neverjetno hitro naučil. Njegova škofovska služba je bila eno samo neprestano darovanje: božje ljubezni, ki ga je razvnemala, materialne pomoči, ki je nikomur ni odrekel, življenjske moči, ki je v hudih naporih naglo izgorevala. Ko je 9. januarja 1939 bolan odhajal v Ljubljano, je dejal: »Grem domov umret.« Prišel je k lazaristom na Taboru, ki so ga prepeljali v sanatorij Leonišče, kjer je 3. februarja 1939 izdihnil svojo svetniško dušo. Jakob Šolar, profesor na šentviški gimnaziji, je dejal, da bi si Slovenci “dali spričevalo duhovne lenobe, če takega moža ne bi spravili na oltar”.
Vir
Ko je bil slovenski lazarist Janez Gnidovec leta 1924 imenovan za škofa v Skopju, si je za svoje škofovsko geslo izbral besede apostola Pavla “Vsem postati vse” in ga dosledno uresničeval do zadnjega diha. Vsi so ga imeli za “živega svetnika”. Postopek za njegovo beatifikacijo se je uradno začel 14. septembra 1974 na škofiji v Ljubljani. Zaključil se je leta 1984, ko je bilo vse gradivo poslano v Rim. Papež Benedikt XVI. je 27. marca 2010 odobril objavo odloka o zaključenem postopku in potrdil junaško stopnjo kreposti škofa Gnidovca, ki mu gre naslov častitljivi. Če bo potrjen domnevni čudež na njegovo priprošnjo, bo razglašen za blaženega. »Škof Gnidovec, verjetno prvi Slovenec, ki je na vrsti za beatifikacijo po Slomšku in Grozdetu, je vseskozi v svojem življenju od same mladosti do dramatične smrti v Ljubljani, ustvarjal vtis posebnosti med svojimi študentskimi tovariši, med profesorji v Št. Vidu, med sobrati lazaristi in nedvomno tudi med tedanjimi jugoslovanskimi škofi. Vtis posebnosti zaradi svoje odmaknjenosti od drugih, zaradi svoje globoke zbranosti, zaradi izjemnega obvladovanja v izražanju, zaradi stalnega intenzivnega pogovora z Bogom, kar je bilo vsem bolj ali manj jasno.« Tako je v Spremni besedi h knjigi Lojzeta Gajška Na poti k svetosti (Založba Družina, Ljubljana 2011) zapisal kardinal Franc Rode.
več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Svetniški škof Janez Gnidovec: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (1999), 58-59.
S. Čuk, Škof Janez Frančišek Gnidovec: Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Janez Frančišek Gnidovec: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 2 (2023), 99.
Nekaj njegovih misli:
Delajte radi, ker je delo dolžnost. In spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste s svojim trpljenjem posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji … Delajte z duhom vere.
Ne preslišite glasu tistih, ki vas prosijo za molitev. Vedite, da vas potrebujejo, da so zelo potrebni božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnjujte svoje dolžnosti. Bodite zvesti.
Nisem pil in ne pijem, ker se pri nas preveč pije. Ko sem bil ravnatelj gimnazije v Šentvidu, sem videl, da se v Sloveniji preveč pije, zato sem sklenil, da ne pokusim pijače, ki je mnogim v pogubo, narodu pa v sramoto.
Opravljaj službo marljivo, potrpežljivo, z veselim srcem in dobrim namenom, da razveseljuješ Boga. Svoja dela začni s ponižno molitvijo, z molitvijo jih tudi nadaljuj in končavaj.
Bodi ljubezniv do vsakega človeka, stori dobro vsakemu. Nikoli ne vračaj hudega za hudo. V odnosih do ljudi bodi vedno plemenit. Pazi, da vedoma nikogar ne razžališ. Prizadevaj si, da boš v ljubezni v vsem posnemal Jezusa, ki je pot, resnica in življenje.
Ne govori veliko, govori samo resnico. Pazi nase, da ne boš zaklel ali izgovoril grde besede.
molitev za beatifikacijo:
Gospod Bog,
Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec
se je iz ljubezni do Tebe
nesebično ves žrtvoval za uboge.
Poveličaj ga s čudeži,
da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja
in nam bo močneje zasvetil njegov zgled.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.
Vir