Pred prenovljenim bogoslužjem je bil praznik Jezusovega krsta skoraj neopazen. Nekoliko ga je sicer omenjalo bogoslužje praznika Gospodovega razglašenja, vendar se je sam spomin nanj obhajal osem dni kasneje, na delavnik, 13. januarja.
Pokoncilska prenova je dala prazniku pomen, ki mu ga pripisuje Sveto pismo. Za božičem in Gospodovim razglašenjem je zdaj praznik Jezusovega krsta tretji božični praznik, ki ga obhajamo na nedeljo po Gospodovem razglašenju.
O Jezusovem krstu poročajo vsi prvi trije evangelisti kot začetnem dogodku Jezusovega javnega delovanja. (prim. Mt 3,13-17; Mr 1,16-11; Lk 3,21-22). Jezus je sam o sebi vedel, da je tisti Božji služabnik, o katerem je bilo napovedano, da bo naložil nase grehe mnogih (prim. Iz 53). Ko je prišel od Očeta določen čas se je, čeprav je bil brez greha, uvrstil med grešnike, ki so od Janeza Krstnika prejemali krst pokore. Kakor vedno in v vseh stvareh je hotel tudi s prejemom Janezovega krsta izpolniti Očetovo voljo. Kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta (prim. Jn l, 29), je hotel nepokorščino in napuh prvega Adamovega greha in greha vseh Adamovih potomcev popraviti s ponižnostjo in pokorščino.
Jezusov krst v Jordanu je že naznanjal in pripravljal njegov dokončni odrešitveni krst, to se pravi smrt na križu (prim. Lk 12, 50 ). S krstom je Jezus tako rekoč uradno potrjen v svoji odrešenjski službi. Oče in Sveti Duh sta poroka da je res božji Sin in ga predstavita svetu, da bi svet sprejel njegovo oznanilo. Tako se zgodovina odrešenja uresničuje v Kristusu s sodelovanjem Svete Trojice. S krstom je Jezus začel delo našega odrešenja. S krstom tudi mi postanemo deležni tega njegovega odrešenja. Tudi za nas je krst sam po sebi le začetek in izhodišče našega poslanstva, kakor je bil za Jezusa njegov krst. Ves teži za dosego polnosti življenja v Kristusu.
S praznikom Kristusovega krsta se liturgično konča božični čas. Ima pa božični značaj tudi še praznik Jezusovega darovanja (svečnica), ki je na 2. februar postavljen zato, ker se takrat izteka štirideset dni po božiču. V naši ljudski zavesti in pobožnosti je pravzaprav šele takrat pravi sklep božičnega časa. Zato navadno šele takrat pospravimo jaslice in nehamo peti božične pesmi.
Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 83
***
Vsak oče se razveseli moškega potomca. V patriarhalni družbi je sin upanje, da rod ne bo izumrl. V moškega potomca se prenesejo vsa pričakovanja, posebno če je prvorojenec, kaj šele, če je edinec. Ne le mati, ampak tudi oče skrbno bedi nad njim, ga iz dneva v dan vodi v umetnost življenja, mu razkriva skrivnosti rodovine in pazi, da se mu ne bi zgodilo kaj hudega.
»Lepi stari časi!« bi morda kdo pripomnil. Res je. Večina bi pritrdila, da se je mnogo teh starodavnih navad in uvajanj v življenje izgubilo. In kaj nam ostane, ko te stvari pokopljemo? Posameznik, ki ne ve, od kod je prišel in kam je usmerjeno njegovo življenje. Zato se danes srečujemo z generacijami, ki so izgubljene, ker nimajo korenin in zato ne zmorejo nadaljevati zgodovine na temeljih svojih prednikov.
Praznik Jezusovega krsta nam razodeva Očeta, ki se veseli svojega Sina. Oče je prenesel svoje poslanstvo na Sina preden je ta prišel na svet in je sedaj ponosen, da je Sin začel dosledno izpolnjevati nalogo, ki mu je bila zaupana. Zato lahko s ponosom reče: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Poznam očete, ki z velikim ponosom govorijo o svojih otrocih, še prav posebej o svojih sinovih. Njihov obraz zažari v neki posebni svetlobi, besede so premišljene in na pravem mestu, kot da prihajajo iz prostranstva, kjer je vse urejeno in se ni bati kakšnega spodrsljaja. Od kod jim ta modrost, ki jo prenašajo na svoje otroke? Je v ozadju močna tradicija? Imajo morda drugačen odnos do dediščine svojih prednikov? So morda bili sami deležni modrosti svojih očetov in sedaj delijo bogato izkušnjo s svojimi otroki? V ozadju je verjetno vse našteto, še prav posebej pa želja, da bi bili njihovi otroci srečni in zadovoljni, k čemur zgoraj naštete stvari vodijo. Ko temu dodamo še Božji blagoslov, dobijo temelji pravo trdnost.
Današnja nedelja izpostavi krst kot zakrament, ki nam odpira neslutene možnosti polnega življenja. Tukaj ne gre za Janezovo oblivanje z vodo in simbolično zunanje znamenje, da se človek želi spremeniti. Mi smo prejeli Jezusov krst v moči Božjega Duha, ki nas dejansko postavi v drugačno stanje, kjer je polno, smiselno življenje možno.
Voda umiva, očiščuje in prenavlja na ravni fizičnega bivanja, v zakramentu pa dobi moč, da človeka postavi v svet nadnaravnega. Brez tega zadnjega cilja je človek izgubljen, prisiljen živeti iz dneva v dan. Ko postavimo svoje življenje na te temelje, se zavemo poslanstva, ki nam je bilo izročeno, pred nami se odpre novo prostranstvo in zaslišimo Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje.«
župnik Branko Balažic
Vir
***
S praznikom treh kraljev smo zaključili božično praznovanje in vesel sem, da se vas je toliko zbralo pri maši zvečer in da ste otroci mislili na svoje vrstnike, ki umirajo, ker nimajo dovolj hrane. Kako pomembno je, da znamo v določenih dnevih odložiti svoje navajene obveznosti in posvetiti urico časa Bogu. Nekateri tega niso mogli zaradi službe, nekateri pa tudi pomislili niso na to možnost, morda jih bo ta beseda v prihodnje spomnila. Dobro vem, da tisto, kar žrtvujemo iz ljubezni do Boga v njem tisočkrat pridobimo.
Nedelja po treh kraljih je praznik Jezusovega krsta. Obenem se to nedeljo spominjamo Jezusovega prvega čudeža v Kani galilejski, ko je na svatbi spremenil vodo v vino, ker je zmanjkalo vina za goste. Ta dogodek nam govori o Jezusovi tenkočutnosti za stiske in potrebe malega človeka in to po posredovanju Marije njegove in naše matere. Za nas je to nauk, kako naj ravnamo v stiskah in težavah. Da se obrnemo na nebeško mater in Jezusa s prošnjo. Prošnja je vedno potrebna, ker odpira naše zavedanje Boga. Čeprav Bog že naprej ve, kaj potrebujemo in kaj je dobro.
JEZUSOV IN NAŠ KRST.
Ko je Janez Krstnik oblil z vodo Jezusa, so se odprla nebesa in zaslišal se je Očetov glas, sveti Duh pa se je nad Jezusom prikazal v podobi goloba. Za Jezusa je to začetek oznanjevanja odrešenja, ki je trajalo tri leta, da se je izvršilo s smrtjo in vstajenjem ter po prihodu svetega Duha nadaljevalo v Cerkvi v kateri danes mi to odrešenje uresničujemo. V proces smo se vključili s krstom, ko so se tudi nad nami odprla nebesa in Oče je vsakega med nami poklical: »Ta je moj ljubljeni sin, zelo sem ga vesel!«. Od trenutka krsta naprej smo otroci Boga Očeta, bratje in sestre Sina Jezusa in maziljenci sv. Duha.
NAŠE POSLANSTVO.
S krstom smo prejeli trojno poslanstvo kot sodelavci odrešenja
Duhovniško poslanstvo uresničujemo pri vsakdanji molitvi in daritvi svete maše, kjer z duhovnikom darujemo Bogu svoje življenj, delo trpljenje in veselje. To je izmenjava življenja med Bogom in nami, ki najgloblje sega v naše bivanje, saj z darovanjem Bogu omogočimo delovanje v naš prid. Kajti s tem, ko nam je Bog dal svobodno voljo, mu mi lahko preprečimo delovanje v našem življenju, če mu z darovanjem ne dovolimo vstopa vanj. To se zgodi takrat, ko zanemarimo in zavržemo možnost izmenjave, ki jo je Bog zapovedal: »Posvečuj Gospodov dan!«. Ne zaradi sebe, ampak zaradi nas, ker nas pozna in ve za našo šibkost.
Preroško poslanstvo – uresničujemo z razbiranjem božjih sporočil in posredovanjem teh v svoje okolje. Tu so navdihi, opozorila, znamenja in vsa tista najbolj notranja doživetja odnosa z Bogom, ki so največkrat namenjena samo nam, včasih pa tudi bližnjim. Nekateri svetniki so ta razodetja dobili za vso Cerkev in ves svet. To poslanstvo se lahko uresničuje le v tesnem in iskrenem odnosu z Bogom. Bogoslužno leto nas na različne načine želi z doživljanjem posameznih obdobij vključiti v skrivnost odrešenja.
Kraljevsko – vodstveno poslanstvo – uresničujemo s pričevanjem, to je življenjem po božjih zapovedih in uresničevanjem zgleda Jezusa v svojem življenju. V najodličnejši meri živimo to poslanstvo v družini z uresničevanjem obljub, danih pri krstu. Verjetno bo to eno najtežjih vprašanj, ko se bomo srečali z Očetom ob koncu življenja, kako smo družino oblikovali v veri.
Vir
Bratje kapucini o Jezusovem krstu
SPOMIN JEZUSOVEGA KRSTA V JORDANU
Bogoslužna besedila že na dan Gospodovega razglašenja razen prihoda modrih z Jutrovega omenjajo tudi Jezusov krst v Jordanu. Takrat je bil Kristus »razglašen« judovski javnosti. Kot obljubljenega Mesija ga je spoznal in »razglasil« Mesijev predhodnik Janez Krstnik. Omenjen je pa tudi prvi čudež, ki ga je Jezus storil na ženitnini v Kani, ko je spremenil vodo v vino in »razodel svoje veličastvo«, tako da so »njegovi učenci verovali vanj« (Jan 2, 11). Ker pa že prihod zastopnikov poganskih narodov h Gospodu vsebuje dovolj bogastva za praznovanje, je razumljivo, da zahodna Cerkev skrivnost Jezusovega krsta obhaja posebej, čeprav ne brez zveze s praznikom Gospodovega razglašenja. Tako imamo na sklepni dan prazniške osmine »Spomin krsta našega Gospoda Jezusa Kristusa«.
O Jezusovem krstu poročajo vsi prvi trije evangelisti kot o začetnem dogodku Jezusovega javnega delovanja (Mt 3, 13-7; Mr 1, 9 sl; Lk 3, 21. 22); sv. Janez pa Jezusov krst vsaj nakazuje (Jan 1, 32 sl.; prim. še Apd 10, 38).
Jezus je sam o sebi vedel, da je tisti božji služabnik, o katerem je bilo napovedano (Iz 53), da bo naložil nase grehe »mnogih«, to se pravi »množice«, vseh (Mr 10, 45; 14, 24; Jan 1, 29). Ko je prišel od Očeta določeni čas, se je – čeprav je bil brez vsakega greha – uvrstil med grešnike, ki so od Janeza Krstnika prejemali krst pokore (Mt 3, 6), poslušni njegovemu klicu: »Spreobrnite se, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 3, 2). Kakor vedno in v vseh stvareh, je hotel tudi s prejemom Janezovega krsta izpolniti Očetovo voljo. To svojo temeljno usmerjenost – popolno pokorščino božji volji – je izrazil že tedaj, ko je kot dvanajstletni deček spričo Marijine in Jožefove zaskrbljenosti zaradi njegovega zaostanka v templju izrekel svojo prvo nam znano besedo: »Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2, 49). Kot Jagnje, ki odjemlje greh sveta (Jan 1, 29), je hotel nepokorščino in napuh prvega Adamovega greha in greha vseh Adamovih potomcev popraviti s ponižnostjo in pokorščino. Ta Jezusov krst v Jordanu je že naznanjal in pripravljal njegov dokončni odrešitveni »krst«, to se pravi smrt na križu (Lk 12, 50; Mr 10, 38), ko se je ponižnost in pokorščina »drugega Adama« povzpela do vrhunca (prim. Flp 2, 8).
Tako je bilo Jezusovo javno mesijansko delovanje postavljeno tako rekoč v okvir dveh krstov, od katerih je prvi le začetni korak na poti k drugemu, odločilnemu za odrešenje in prenovitev sveta. Na drugi Jezusov »krst« misli evangelist sv. Janez, ko poroča, da sta iz Jezusove prebodene strani pritekla kri in voda, simbol dveh temeljnih zakramentov, namreč evharistije in krsta (Jan 19, 34. 35; 1 Jan 5, 6-8); obenem vidi sv. Janez v vodi, ki je pritekla iz Jezusovega prebodenega srca, simbol milosti Svetega Duha: ko je bila izvršena daritev novozaveznega velikonočnega Jagnjeta, so začeli teči »studenci odrešenja« (Iz 12, 3) in »potoki žive vode« (Jan 7, 38) iz Mesijevega osrčja, kakor so napovedovali preroki (Zah 14, 8). Da evangelisti sploh poročajo o Jezusovem krstu, ima svoj razlog v odrešitvenem pomenu tega krsta. Ta pomen odseva iz pojavov, ki so nastopili za krstom. Vsi trije sinoptiki poročajo o trojem:
a) Takoj po krstu so se nad Jezusom odprla nebesa. To nas spominja na napoved preroka Izaija (64, 1) in je znamenje, da se začenja eshatološki (= poslednjemu veku pripadajoči) čas milosti: nastopil je Mesija, po katerem bo človeštvu omogočen »dostop k Očetu« (Ef 2, 18), vstop »v sama nebesa« (Hebr 9, 24). Pogoj za vstop v to eshatološko božje kraljestvo pa bo krst (prim. Jan 3, 5).
b) Prvi pojav je pogoj za drugega: Ko so se odprla nebesa, je Sveti Duh v podobi goloba prišel nad Jezusa. Tudi to je znamenje poslednjih časov in pomeni, da je Jezus s pomočjo Svetega Duha (to hoče povedati hebraistični izraz »s Svetim Duhom in močjo« v Apd 10, 38; »in« ima tukaj pojasnjevalni pomen!) usposobljen (»maziljen«) za to, da bo začel izvrševati mesijansko nalogo, ki mu jo je določil Oče (prim. Sodn 3, 10; 6, 34; 11, 29; 1 Kralj 10, 6; 11, 6). Začela se je izpolnjevati napoved o mesijanskem božjem služabniku: »Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti…« (Iz 11, 2; prim. Jan 1, 32. 33); »Glej, moj služabnik…, moj izvoljeni, nad katerim imam veselje. Del sem nanj svojega duha…« (Iz 42, 1; 16, 1). Prihod Svetega Duha je umestitev Mesija, o kateri govori stara zaveza. Obenem je to naznanilo binkošti, s katerimi se bo začela Cerkev (Ef 5, 25-32; Tit 3, 5 sl.) in za vse, ki bodo vanjo vstopili, začel krst v Svetem Duhu (Apd 1, 5; 11, 16). Nastopil je on, o katerem je Janez Krstnik oznanjeval, da bo krščeval s »Svetim Duhom in ognjem«. Sveti Duh je obljubljeni mesijanski dar; ogenj pa je sodba, ki se začenja z Jezusovim prihodom izpolnjevati (Jan 3, 18-21; 5, 22-25; 9, 39). Oboje se začenja z Jezusovim krstom, ki je uvod v krst vernikov.
c) Tretji pojav je glas nebeškega Očeta: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3, 17). Izraza »ljubljeni« in »nad katerim imam veselje« spominjata na izpolnitev tega, kar pravi Izaija (42, 1) ob začetku svojega prvega speva o Gospodovem služabniku. Besede »nad katerim imam veselje« pomenijo: »Tebe sem izvolil« (prim. 1 Mkb 10, 47), izvolil za božjega služabnika – Mesija. – Izvolitev se je izvršila pred začetkom sveta; a svojo mesijansko nalogo prevzema božji služabnik – Mesija sedaj; sedaj se bo začel izvrševati večni božji sklep odrešenja (prim. Ps 2, 7). Besedo »sin« pa je treba razumeti tako, kakor jo razume Jezus sam, kadar govori o sebi kot božjem Sinu in o Bogu Očetu kot svojem Očetu v čisto drugačnem smislu, kakor pa to velja za učence (Mt 11, 27; Lk 10, 22; 17, 25. 26; Mr 13, 32; itd.). Z besedo »sin« tukaj ni mišljen Mesijev naslov, marveč izraža edinstveni osebnostni sinovsko-očetovski odnos med Jezusom in Bogom Očetom. Ta odnos je tukaj omenjen zato, ker je to vzrok, zakaj je bil Jezus od Očeta izvoljen za Mesija; zdaj pri krstu v Jordanu se mu ta mesijanska naloga dejansko podeljuje.
Ta razglasitev Jezusa za božjega Sina obenem naznanja posinovljenje verujočih za božje otroke, tisto posinovljenje, ki se bo uresničevalo z zakramentom sv. krsta. Kdor se bo odzval Jezusovemu oznanilu o božjem kraljestvu in se dal krstiti, bo po Duhu edinorojenega božjega Sina deležen Jezusovega božjega sinovstva (Gal 4, 6). Jezusov »smrtni krst« (krst v Jordanu usmerja Jezusa na drugi, za odrešenje odločilni krst) nujno vodi k poveličanemu vstajenju, ko bo Kristusova poveličana človeška narava prejela polnost Svetega Duha in bo za človeštvo postajala »oživljajoči duh« (1 Kor 15, 45): vsem namreč, ki bodo verovali in se dali krstiti, bo podeljevala Svetega Duha.
Zelo staro izročilo pripoveduje še o četrtem pojavu ob Jezusovem krstu: Voda reke Jordana je visoko vzvalovila in velikanska luč je zažarela; za Jordanovo vodovje je bil to dan nad vse dni. Gotovo je, da – v naslonitvi na sv. pismo samo (Hebr 6, 4) – cerkveni očetje krst kot zakrament vere radi imenujejo »razsvetljenje«; Kristus sam, v katerega se s krstom vcepimo kakor mladike v trto, je sebe imenoval »luč sveta« in »luč življenja« (Jan 8, 12). In komu ni znan bogati simbolizem luči, posebej še v zvezi z blagoslavljanjem krstne vode na veliko soboto?
Mnogi stari cerkveni očetje izražajo prepričanje, da je o priliki Jezusovega krsta v Jordanu voda vsega sveta prejela posvečevalno moč po Jezusu Kristusu in po Svetem Duhu, ki je prišel nad vodo. Sv. Gregor iz Nise npr. pravi: »Jordan je edini izmed rek vase prejel prvine posvečenja in blagoslova in je kakor iz studenca razlil milost krsta na ves svet« (Homil. o Kristusovem krstu: PG 46, 593). Znana je trditev sv. Atanazija: Kristus »je bil krščen za nas, in njegov krst je bil naš krst«. Neredki sholastični teologi so zato trdili, da je Jezus postavil zakrament sv. krsta tedaj, ko je bil v Jordanu sam krščen. Nobenega dvoma pa ni, da je Jezusov krst v Jordanu kazal na zakramentalno krstno dejanje in na učinke sv. krsta, ki nam odpre dostop do nebes in nas s podelitvijo mesijanskega daru Svetega Duha (polnost tega daru daje sv. birma) napravi deležne Kristusovega božjega sinovstva. Utemeljena je tudi misel, da je Gospod z dotikom svojega telesa posvetil vodo za krst, tako da je mogoče reči: »glede na snov« je krst že tedaj postavil (prim. sv. Tomaž 3 q. 39 a. 1).
Ker so se na razglašenje Gospodovo v bogoslužju zlasti na Vzhodu spominjali razen prihoda Modrih v Betlehem tudi Jezusovega krsta v Jordanu (in Jezusovega prvega čudeža v Kani galilejski), so na ta dan blagoslavljali krstno vodo in tudi slovesno krščevali. O tem npr. poroča Antonin Placentinus v svojih romarskih zapiskih (itinerariju) iz 1. 560-570. Tak blagoslov se je razširil deloma tudi na Zahodu. Iz južne Italije imamo ohranjen prevod grškega blagoslovitvenega obrazca, ki ima svoj višek v besedah: »Danes si posvetil vode reke Jordana, ko si poslal svojega Svetega Duha iz nebes in si strl glave tu skritih zmajev. Ti torej, dobrotljivi Kralj, bodi navzoč s prihodom Svetega Duha in posveti to vodo. Daj ji milost odrešenja, blagoslov Jordana.« – Ker je zahodna Cerkev krščevanje na razglašenje Gospodovo v splošnem odklanjala, je v latinskem obredu ostal le blagoslov vode, ki ni namenjen krščevanju, pač pa blagoslavljanju hiš
Dr. Anton Strle