Praznik Jezusove spremenitve na gori so na vzhodu obhajali že na prelomu med 4. in 5. stoletjem. Vsebina praznika se nanaša na evangeljski dogodek Jezusove spremenitve na gori Tabor v Galileji. Jezus se je na omenjeno goro odpravil skupaj s Petrom, Janezom in Jakobom. Tam se je pred njimi čudovito spremenil in jim dal za trenutek videti svoje božanstvo. Ob njem sta se prikazala Mojzes in Elija, dva največjima lika stare zaveze, Mojzes kot predstavnik postave, Elija kot predstavnik prerokov. Za Zahodno Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457.
Vir
Dogodek na Taboru, tej precej visoki gori se je zgodil potem, ko je Peter izpovedal vero v Jezusa kot Mesijo in preden je Jezus napovedal trpljenje in nujnost odpovedi v hoji za njim.
Dogodek je kot poduk Petru, Jakobu in Janezu, ki jih je vzel s seboj. Nauk: odrešenjska pot vodi skozi trpljenje in smrt v poveličanje. Spremenjenje na gori naj bo znamenje dokončne zmage in velikonočne slave. V tej vaji so učenci bolj bedno predstavljeni: »premagal jih je spanec«. Tudi prej niso bili boljši. Peter je Jezusu izrecno branil hoditi v Jeruzalem. Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, pa sta pristopila k njemu s špekulantskimi željami. V njunem imenu mati prosi Jezusa: naj bi bil eden na desni, eden pa na levi. Strah pred trpljenjem in želja po slavi. To so izkušali učenci in izkušamo vsi mi.
S spremenjenjem na gori Jezus uvaja učence v drugačno spoznanje, v drugačno držo: stopimo na pot trpljenja, vendar ne kot na zadnje in dokončno; vse naj bo osmišljeno in ožarjeno s ciljem, to je z zrenjem poveličanega Gospoda. Simbolika gore uvaja v resničnost molitve. Pot na goro pomeni vzpon nad raven običajnega, navadnega, predvidljivega doživljanja kot edino možnega. Jezus je vzel najbližje učence s seboj na goro, da bi jih tam s posebnim doživetjem navdušil za težko pot – svojo in njihovo. Spremenjenje se je zgodilo med molitvijo; v času Jezusovega bivanja z Očetom. Evangelist govori o nastalem spremenjenju Jezusovega obličja, o belini njegovega oblačila. Govori o neizrekljivem, ki naj bi izžarevalo sijaj božje bližine in glas razodetja: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« V postu naj bi se tudi sami vsaj za nekaj časa »podali na goro«. Svet okrog nas je glasen: poln dogajanja in neposrednih obvez; poln glasnih medijskih sporočil in zasičen z vabili razkošnih reklam … Ali smo sposobni izstopiti iz gravitacije takšnega sveta v neki drug svet, lahko da najprej svet tišine, odmaknjenosti, poglobitve in odprtosti srca za globino, smisel, navdih?
Vir
Praznik spremenitve Gospoda, v kateri je Edinorojenec Jezus Kristus, ljub Večnemu Očetu, razodel svojo slavo pred svetimi apostoli Petrom, Jakobom in Janezom. Po pričevanju postave in prerokov naj bi v ponižnosti naše suženjske narave, od njega prevzete, pomenil našo slavno prenovo po milosti, in podobo božjo, po kateri je bil človek ustvarjen, čeprav uničena v Adamu, po Kristusu obnovljena, kar naj bo oznanjeno do konca zemlje.
Vir
Obhajanje praznika
Na Vzhodu so praznik Gospodovega spremenjenja obhajali gotovo vsaj že na meji med 5. in 6. stoletjem. Za vzhodno Cerkev je to najodličnejši poletni praznik, stari praznik Kristusa Kralja. V Španiji so ga poznali od 9. stoletja naprej. Na Zahodu ga je za vso Cerkev uvedel papež Kalikst III. l. 1457 v hvaležen spomin, da so kristjani na ta dan, l. 1456, pod vodstvom sv. Janeza Kapestrana premagali pri Beogradu Turke, pred katerimi je trepetala vsa Evropa.
Pravi predmet praznovanja je brez ozira na kakršen koli zunanji povod po vsebini zelo bogat. Saj so se cerkveni očetje mogli sklicevati na sv. pismo, ko so spremenjenje na gori prištevali k največjim čudežem, kar jih je storil Bog v izkaz Kristusovega božanstva in v odrešenje človeštva.
V neki zvezi s praznikom so tudi pogostne slike Gospodovega spremenjenja, zlasti na Vzhodu. Najdemo jih najprej v apsidah iz časa vzhodnorimskega cesarja Justinijana (527-565), najprej pač v spominski cerkvi na gori Taboru, za katero mnogi mislijo, da je bila prizorišče dogodka; dalje v Marijini cerkvi samostana sv. Katarine na Sinaju, pa tudi v apsidi cerkve sv. Apolinarija v Raveni, kjer Kristusovo podobo nadomešča z biseri posejani križ in kjer je lepo izražena povezanost med trpljenjem in poveličanjem. Gospodovo spremenjenje so potem v dobi romanske umetnosti pogosto upodabljali tudi na Zahodu. Iz poznejšega časa (1520) je najbolj znana slovita mojstrovina Rafaela Santija.
Predigra Kristusovega vstajenjskega poveličanja
O Gospodovem spremenjenju na gori pripovedujejo vsi trije sinoptični evangelisti (Mt 17, 1-13; Mr 9, 2-13; Lk 9, 28-36), sv. Peter pa ima v svojem 2. pismu (1, 16-19) nekakšno razlago tega dogodka. Izvršil se je v odločilnem trenutku, ko so se voditelji izraelskega ljudstva že zagrizli v nasprotje in sovraštvo do Jezusa, ki se je sedaj posebej obrnil na izbrane učence. Ti so ga po Petrovih ustih priznali za Mesija, Jezus pa je napovedal, da bo sezidal svojo Cerkev, namenjeno vsem rodovom in postavljeno na neporušno skalo – Petra. Obenem je učencem razodel, kako bo izvršil svoje mesijansko delo: njegovo poveličanje bo vstajenje od mrtvih, zato pa prehod skozi najbridkejše trpljenje in smrt (Mt 17, 1-9 vzpor.; prim. 16, 13-23 vzpor.). V povezavi z vsem tem moramo gledati Kristusovo spremenjenje na gori, če naj nekoliko globlje razumemo, kakšen smisel ima to v Jezusovem življenju samem in kaj pomeni za oblikovanje kristjanovega življenja. Predvsem se Jezus v prizoru spremenjenja izkazuje za tistega, na katerem se spolnjujejo svetopisemske napovedi (prim. Lk 24, 44 ss) o Mesiju kot božjem služabniku in kot Sinu človekovem.
Za priče dogodka je Jezus izbral prav tiste apostole, ki so bili navzoči tudi ob njegovem smrtnem boju na Oljski gori: Petra, Jakoba in Janeza (Mr 14 , 33 vzpor.; prim. 5, 37). Prizor spominja na velika božja prikazanja, kakršnih sta bila deležna edinstvena moža stare zaveze na »božji gori« (Sinaj je istoveten s Horebom: prim. 2 Mojz 19, 9 ss; 24, 15-18; 3 Kralj 19, 8-18). Toda Bog sedaj razodeva svojo navzočnost ne le s tem, da govori iz oblaka in ognja (prim. 5 Mojz 5, 2-5); Jezus se marveč v navzočnosti Mojzesa in Elija prikaže spremenjen s sijajem božjega veličastva. Iz Kristusove človeške narave same je zasijalo veličastvo (ali »slava«, toda ne v pomenu »slovitosti« med ljudmi!). Kar se tukaj javlja, ni le veličastvo nečesa zgolj duhovnega, marveč »veličastvo duha prek telesa, telesa v duhu, veličastvo človeka. Ni to le veličastvo Boga, ne gre tukaj le za nebesa, ki se odpro, ne gre le za Gospodov sijaj, kakršen je bil nad skrinjo zaveze, marveč za veličastvo Besede-Boga v Sinu človekovem… To je neizrekljiva enota. To je povezanost plamenov, Življenje nad življenjem in smrtjo: življenje telesa, toda prihajajoče iz duha; življenje duha, toda iz Besede; življenje človeka Jezusa, toda iz Sina božjega« (R. Guardini).
Gospodovo spremenjenje obstoji v tem, da je tisto notranje božje veličastvo, ki je bilo v Jezusovi človeški naravi navzoče že od začetka, prodrlo navzven. Z grško besedo se tak pojav imenuje »epifanija«, »prikazanje«: v človekovo izkustvo stopi nekaj, kar je temu izkustvu samo po sebi docela odmaknjeno, združeno s skrivnostjo in vznemirljivostjo – to je vdor nečesa božjega v človeško stvarnost. Bistvena za »epifanijo« je tudi kratkost pojava, pri katerem dobiva poudarek začetek in konec. To Kristusovo spremenjenje, pri katerem je njegova človeška narava postala »transparent« božanstva, je bilo predznamenje in nekakšna napoved Kristusovega vstajenja in dokončnega spremenjenja, globokega preoblikovanja, ki ga je v Kristusovi človeški naravi povzročilo Kristusovo vstajenje. To obenem kaže na tisto dovršitev, ko se bo ob koncu sveta Kristus pred vsem človeštvom še posebno prikazal v veličastvu (»slavi«) in moči, obdan od svojih angelov. To Kristusovo poveličanje, ta popolna prešinjenost njegove človeške narave z božjim veličastvom pa je tudi poroštvo tistega poveličanja, kakršno čaka Kristusove učence ob koncu časov: »Takrat se bodo pravični zasvetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13, 43).
Evangelisti vsi omenjajo silno belino oblačil in žar luči, kakršen ne pripada navadnemu območju sveta. Jezusov obraz »se je zasvetil ko sonce in njegova oblačila so postala bela ko luč« (Mr 17, 2). Posebej je omenjen tudi »oblak«, v stari zavezi tako znano znamenje božje navzočnosti. Pod tem oblakom ni mišljena meteorološka (vremenoslovna) tvorba, kakršno poznamo; mišljeno je marveč nekaj, za kar nimamo pravega izraza: to je svetloba, ki hkrati zakriva; nebeška stvarnost, ki se odpre, a vendarle ostane hkrati nedostopna in neoprijemljiva. Vsa poročila o Jezusovem spremenjenju kažejo na to, da gre tu ne ravno za Jezusovo doživetje, marveč za razodevanje Jezusovega skritega dostojanstva in veličastva učencem. To razodevanje se uresničuje na način videnja in slišanja. Na značaj videnja kaže med drugim tudi nenadnost, s katero se je dogodek odigral: vsi pojavi so naenkrat tu, a potem spet nenadno izginejo, in nastane nekak občutek puščobe, kakor v nekom, ki so ga nebesa zapustila. Spet pa ni to takšno videnje, ki bi bilo nekaj zgolj subjektivnega, nekaj, kar bi se odigravalo le v pričah prizora – v apostolih. To ni podoba, ki bi si jo kdo sam naredil. Pač pa gre za način, kako človek dojema višjo, nadčloveško stvarnost – podobno kakor je čutno izkustvo način, kako dojemamo vsakdanjo zemeljsko stvarnost. Apostolom je tukaj dano, da vidijo, kako Jezus zažari v skrivnostni pretresljivi luči, ki prodira iz globin njegovega božjega človeškega bistva in razodeva to bistvo.
Pri spremenjenju na gori se je Kristus že vnaprej izkazal za »Gospoda veličastva« (1 Kor 2, 8), kar je v sv. pismu ena od najizrazitejših označb za Kristusovo božanstvo. Priče spremenjenja so živo začutile, da je tukaj nekdo, ki je »odsvit Očetovega veličastva in podoba njegovega bitja« (Hebr 1, 3). Za hip so se srečali z odsevom »božjega veličastva na obrazu Jezusa Kristusa« (2 Kor 4, 6), s tistim odsevom, s katerim se je srečal sv. Pavel pred Damaskom in popolnoma preokrenil svojo pot življenja (Apd 9, 3-8; 22, 6-14, 13-23). Sv. Pavel, ki je pač prvi izrečno označil Kristusa kot »Gospoda veličastva«, nam razlaga, kako je veličastvo na gori Sinaju bilo le senca tistega veličastva, ki se je razodevalo v vstalem Kristusu (2 Kor 3, 10; 4, 6). Kristjanom pa je Pavel obljubljal, da bodo »z odgrnjenim obrazom« gledali kakor v zrcalu Gospodovo slavo in se bodo »v isto podobo spreminjali iz sijaja v sijaj, kakor po Duhu Gospodovem« (2 Kor 3, 18). Vzhodna mistika je še posebno rada gledala v Gospodovem spremenjenju tako rekoč počelo napredujočega človekovega upodabljanja po Kristusu, uresničevanega v kontemplaciji (zrenju) Kristusove poveličane človeške narave.
»Gospod veličastva« najprej trpeči božji služabnik.
Vendar bi ne bilo prav, če bi pozabili na senco križa, navzočo na gori spremenjenja, kjer »križ in veličastvo prebivata tako tesno skupaj« (Chr. Schütz). Naša vera mora biti brez dvoma velikonočna. Napak bi torej bilo, če bi se kratko malo ustavili pri velikem petku in bi ne videli, da se odrešenje ne ustavi pri Kristusovi smrti kot taki; temina velikega petka se marveč prelije v veličastvo velikonočnega jutra. A tudi tedaj bi bilo narobe, če bi pozabili na grozoto Kalvarije: vstali Kristus je in ostane križani Gospod; kakor je križ več kakor le katastrofa in poraz, tako je tudi poveličanje velikonočnega jutra več kakor nekakšno popravilo katastrofe – velika noč je (z veličastvom vstajenja uresničeno) ovekovečenje križa, ki je odet v sijaj vstajenjske zmage nad smrtjo v vsej njeni razsežnosti.
»In glej, dva moža sta govorila z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovi smrti, ki ga je čakala v Jeruzalemu« (Lk 9, 30. 31). Izvirnik ima na mestu, kjer v slovenščini stoji beseda »smrt«, izraz »exodos«, kar pomeni nekaj takega, kakor je bil izhod (exodos!) iz egiptovske sužnosti. To da besedilu večjo globino. A v vsakem primeru je povedano, da sta Mojzes in Elija z Jezusom govorila o Jezusovi smrti v Jeruzalemu. Glede Markove pripovedi razlagavci še posebej poudarjajo, da je v njej poudarjeno tole: s spremenjenjem naj se učencem dokončno odpro oči za nujnost Jezusovega trpljenja in smrti – Jezus je »na poti« do križa. Če glas iz oblaka Jezusa razglaša kot »edinega« ali »ljubljenega Sina«, se to izvrši neposredno z ozirom na trpljenje, kateremu gre Jezus naproti. Jezus je Sin božji – ne kljub, marveč ravno na temelju svojega trpljenja (prim. tudi Mr 12, 1-12). In Jezus se je pač redko kdaj tako izrečno označil kot božjega Sina, kakor je to storil v getsemanski uri, kjer je v molitvi s takšnim silnim naglasom Boga imenoval svojega »Očeta« (prim. Mr 14, 36). Poleg tega je bil tudi dejansko spoznan in priznan kot božji Sin ravno v trenutku smrti (prim. 15, 39), ki pa ni ostala pri smrti, ampak prešla v poveličanost vstajenja.
Pri spremenjenju sta se prikazala in z Jezusom govorila o trpljenju in smrti Mojzes in Elija. »Mojzes, ki je doživljal brezuspešnost prizadevanja, da bi ljudstvo iztrgal iz jetništva njihovega lastnega srca; Elija, ki se je moral z duhom in mečem upirati zoper satansko temo… Ali nismo tukaj na gori spremenjenja priča nečesa takega, kakor da se je zbralo poldrugo tisočletje svete zgodovine in se zgrnilo na Gospoda? Vse, kar je zraslo in se dvignilo v dolgi dobi; vse, kar se je postavilo zoper Boga; dediščina tisočletja trajajoče zakrknjenosti in zaslepljenosti – vse to naj bi bilo položeno na Jezusa, ki naj vse to ponese do konca. Kako čudno se nam zdi, če Peter, potem ko je videl sijaj, reče Kristusu: .Učenik, dobro je, da smo tukaj. Naredimo tri šotore: enega tebi, enega Mojzesu in enega Eliju!’ (Lk 9, 33). Kako po pravici pristavlja k temu sv. Luka: ,In (Peter) ni vedel, kaj govori.’ Bilo je to kakor govorjenje otroka, ki brez umevanja zre na nekaj strašnega in, ker tisto strašno tako blešči, meni, da je lepo« (R. Guardini).
»Njega poslušajte«
Potem se je na vse to zgrnil oblak, simbol božje navzočnosti (2 Mojz 16, 10; 19, 9; 24, 15. 16; 32, 9; 4 Mojz 11, 25; 2 Mkb 2, 8), in zaslišal se je skrivnostni božji glas. Za razliko od glasu pri Jezusovem krstu (Mt 1, 11) se sedaj glas obrača posebej na učence in razglaša Jezusa kot ljubljenega (= edinega!) božjega Sina, s čimer je posebej še pri Marku gotovo mišljeno bistveno božje sinovstvo, čeprav gre tukaj prvenstveno pač za Jezusovo mesijansko dostojanstvo. Tako je ta božji glas božja potrditev Petrove izjave, kakor o njej poroča Marko (8, 29); saj se navedba časa (Mr 9, 2) čisto jasno nanaša na to izjavo (J. Blinzler). – Drugi del glasu (»njega poslušajte«) posredno razglaša Jezusa kot tistega eshatološkega (v »polnosti časov« nastopajočega) preroka, ki je obljubljen v 5 Mojz 18, 15: »Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte!« Jezus je novi Mojzes in novi Elija, njega je treba poslušati! Mojzes in Elija nastopata kot predstavnika postave in prerokov, obenem kot Mesijeva predhodnika, ki kažeta na trpečega Mesija (prim. Mal 3, 23), Jahvejevega služabnika (prim. Iz 42, 1), novozavezno božje jagnje (prim. 1 Mojz 22, 2. 12. 16). Spremenitev Jezusa samega in nadzemeljski sijaj njegovih oblačil pokaže Jezusa začasno v načinu bivanja nebeških bitij in ga apostolom razkrije kot nebeškega Sina človekovega (Dan 7, 13 s; Mr 8, 38; 13, 26; Raz 1, 13 s). Čeprav gre Jezus po poti trpečega božjega služabnika, po poti nizkosti in muke in ne po kraljevski poti zemeljskega uveljavljanja moči, naj učenci vendarle vedo, da je božji Sin, obljubljeni eshastološki prerok in učitelj, Sin človekov, ki je določen za nebeško veličastvo. Omejitev razodetja na tri najbližje učence pa je, podobno kakor zapoved, naj (pred izvršitvijo trpljenja in poveličanja) o vsem tem molče, povezana s »skrivnostjo mesijanstva«. Če bi namreč Jezus svoje veličastvo pokazal pred veliko množico, bi ga hoteli imeti za svetnega kralja. Toda tu je šlo za nekaj neprimerno globljega in odločilnejšega, kakor pa je zemeljski blišč in sijaj. Potem, ko se je Jezus s smrtjo in vstajenjem izkazal za »Gospoda veličastva« (1 Kor 2, 8) ter začel učencem podarjati »Duha slave in moči, Duha božjega« (1 Pet 4, 14), je mesijanska skrivnost začela razlivati luč na Jezusovo življenje, pa tudi na življenje njegovih bodočih učencev: »Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24, 26). »Naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave (= veličastva), če ne gledamo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi« (2 Kor 4, 18). Saj nas je Oče od vekomaj »naprej določil, naj bomo podobni njegovemu Sinu, da bi bil on prvorojenec med mnogimi brati« (Rimlj 8, 29); sedaj, ko smo še na poti, podobni v trpljenju, da bi bili nato tudi v poveličanju (prim. Rimlj 8, 17. 30; Jan 16, 33; 17, 22-26). Sedaj je treba predvsem biti poslušen božji besedi: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«
A. Chevrier, eden izmed tistih Jezusovih učencev, ki so to naročilo jemali in jemljejo do globine zares, je lepo izrazil duha, s katerim naj bi obhajanje praznika prepojilo nas vse:
»O Očetova Beseda, o Jezus Kristus! Kako si lep, kako si velik! Kdo te more spoznati, kdo te more doumeti? Daj, o Jezus, da te spoznam in da te ljubim! Docela si luč! Daj, naj majhen žarek od tega pade v mojo ubogo dušo, da bom mogel videti in dojeti. Daj, naj se zazrem vate, o neizmerna lepota! Omili nekoliko svoj žareči sijaj, da te bodo moje oči mogle gledati in videti tvoje popolnosti.
Odpri mi ušesa za tvojo božjo besedo, da bom slišal tvoj glas in bom pretehtal tvoje nauke. Odpri mojega duha in moj razum, da bo tvoja beseda prodrla v moje srce in jo bom mogel okusiti in dojeti. Pogrezni vame močno vero vate, da bo vsaka tvoja beseda zame svetilka, ki mi bo podarjala luč in kazala pot k tebi in mi pomagala, da bom hodil za teboj po vseh tvojih potih pravičnosti in resnice.
O Jezus Kristus, o Očetova Beseda, ti si moj Gospod, moj edini in neprimerljivi Učenik! Govori mi, poslušati te hočem in tvojo besedo prevesti v dejanje, kajti vem, da prihaja iz nebes. Poslušati jo hočem, spremeniti jo v dejanje. Saj je v tvoji besedi življenje in veselje, sreča in mir.
Govori, kajti ti si moj Gospod in Učenik, nikogar nočem poslušati razen le tebe!«
A. Strle
Vir = Leto svetnikov
Vsi trije sinoptiki – evangelisti Matej, Marko in Luka – poročajo o Jezusovi spremenitvi na gori. Zapisali so, da je božji Učitelj trem izbranim učencem – Petru, Jakobu in Janezu – pokazal svoje božje veličastvo. Cerkveni očetje razlagajo, da je to storil zato, da bi tiste, ki so hodili z njim, pripravil na dogodke ob svojem trpljenju in smrti, ki so vzbujali vtis, da je bilo vse njegovo dotedanje delo velika polomija. Dejansko pa se je natančno uresničevalo vse, kar je bilo o njem napovedano po prerokih.
Jezusove spremenitve na gori se je Cerkev spominjala s posebnim praznikom že izza prvih časov na Vzhodu, kjer bi to praznovanje mogli primerjati z našim praznikom Kristusa Kralja, na Zahodu pa od 11. stoletja dalje. Za vso katoliško Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457 v hvaležen spomin na zmago krščanske vojske nad Turki pri Beogradu pod vodstvom redovnika sv. Janeza Kapistrana na ta dan leto poprej. Turki so bili tedaj strah in trepet Evrope, zato so to veliko zmago tako slavili.
Vsebino današnjega praznika povzema glavna mašna prošnja, ki pravi: »Nebeški Oče, z veličastno Jezusovo spremenitvijo na gori si ob pričevanju očetov potrdil, da je Jezus v resnici tvoj Sin in naš Odrešenik. Na njem si pokazal poveličanje, ki čaka nas, tvoje posinovljene otroke. Pomagaj nam, da bomo vedno poslušali tvojega Sina in tako postali sodediči njegove slave pri tebi.«
Po starem krščanskem izročilu se je to, česar se z današnjim praznikom spominjamo, dogajalo na gori Tabor, ki stoji osamljena na galilejski ravnini in se dviga 588 metrov visoko. Gora Tabor je bila znana že v zgodovini izvoljenega ljudstva stare zaveze. Na pobočjih te gore je izraelski vojskovodja Barak okoli leta 1125 pred Kristusom po nasvetu sodnice in prerokinje Debore premagal Kanaance. Preroku Jeremiju se je gora Tabor zdela tako imenitna, da jo je opeval kot podobo božjega veličastva. Zapisal je namreč: »Jahve bo prišel, podoben Taboru med gorami.« Izraelski kralji, ki so se izneverili sinajski zavezi, so na vrhu Tabora postavili malikovalsko svetišče in zaradi tega jih prerok Ozej ostro graja.
Na vrhu gore Tabor je že proti koncu 4. stoletja stalo svetišče v spomin na Gospodovo spremenitev. Neznani romar leta 570 poroča, da so tam gori sezidali kar tri cerkve, ker je apostol Peter dejal: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tu tri šotore.« Na začetku 13. stoletja je dal turški sultan Malik cerkev in samostan na Taboru porušiti ter na ruševinah zgraditi močne utrdbe, ki pa so stale le malo časa. Tudi kapelico, ki so jo Turki kristjanom pustili postaviti, so kmalu podrli. Gora Tabor je bila skoraj štiri stoletja zapuščena. Od 17. stoletja dalje so frančiškani iz Nazareta prihajali sem gor, da bi na ruševinah nekdanje cerkve maševali za romarje.
Sedanjo baziliko, zgrajeno v sirsko-romanskem slogu, je zasnoval italijanski arhitekt Bar luzzi. Graditi so jo začeli leta 1919, posvečena pa je bila leta 1924. V dveh zvonikih sta kapeli, posvečeni Mojzesu in Eliju, dvema pričama Jezusove spremenitve, v spodnjem delu cerkve so predstavljene štiri Kristusove spremenitve: rojstvo, evharistija, smrt, vstajenje.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.