Danes smo slovesno počastili Marijo Božjo Mater. Naslov Theotokos – Božja Mati ji je ljudska pobožnost naklonila že v 3. stoletju, uradno pa ga je potrdil cerkveni zbor v Niceji leta 431, ki je na ta načni dokončno potrdil resnico, da sta v Kristusovi osebi dve naravi, božja in človeška. Od takrat se je pobožnost do Marije Božje Matere močno razširila, krščanske skupnosti pa so ji posvetile vrsto svojih cerkva, med katerimi je v Rimu najbolj znana bazilika Sv. Marije Velike. Tudi mi smo se med letošnjimi prazniki Kristusovega učlovečenja poglabljali v skrivnost tesne povezanosti med Učlovečenjem in Marijinim dostojanstvom, kot Božje Matere. Vsi naslovi, ki jih je božje ljudstvo in Cerkev dala Mariji, kot je privilegij, da je Brezmadežna, v nebesa vzeta in drugi, imajo svoj temelj v njeni poklicanosti, da je bila Odrešenikova Mati. Naslov, Božja Mati, tudi izraža Marijino poslanstvo v zgodovini odrešenja in njeno posebno vlogo v skrivnosti Kristusa in Cerkve. Kot taka je Marija tudi Mati Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Zato ji je papež Pavel VI. med 2. cerkvenim zborom, 21. novembra 1964, slovesno podelil naslov »Mati Cerkve«, kar posebej pove, da je Marija tudi naša Mati, kot ji je to naročil umirajoči Sin na križu, da je namreč Mati vsakega njegovega učenca. Tako smo povabljeni, da pozorno premislimo pomen Device Marije v našem osebnem življenju, da bo vodila naše korake v novem letu, v katerega smo po Gospodovi dobroti vstopili. V novem letu se z zaupanjem obračajmo k njej, naj nam s svojim varstvom in priprošnjo izprosi še močnejšo ljubezen do Jezusa, svojega Sina, da bomo še rajši služili Kraljestvu, ki prihaja. Marija, Božja Mati, nas namreč z gotovostjo vodi k svojemu Sinu in nam pomaga, da smo njegovi zvesti učenci, je zaključil sveti oče svoj nagovor med prvo avdienco v novem letu.
Vir
Božičnega praznovanja si ne moremo predstavljati brez Marije, matere Božjega Sina. Tako je nujno navzoča tudi, ko praznujemo božično osmino. Prvi dan leta je posebej posvečen Mariji oz. njenemu Božjemu materinstvu. Marija je najtesneje povezan s skrivnostjo Božjega učlovečenja, kot tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. Da je Marija Božja Mati je najstarejša verska resnica o Mariji. Vesoljna Cerkev je to resnico sprejela že na koncilu v Efezu v 5. stoletju. II. vatikanski koncil pa pravi o Mariji v povezavi s to versko resnico takole: »Iz nje je Božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeštvo od greha«.
Vir
sveta Marija, prosi za nas!
V osmini Gospodovega rojstva in na dan njegovega obrezovanja, slovesni praznik svete Božje Matere Marije, katero so očetje na efeškem koncilu oklicali za Bogorodico, ker je iz nje Beseda, Božji Sin, Knez miru, sprejela meso in prebivala med ljudmi, in kateremu je bilo dano ime, ki je čez vsa imena.
Vir
Božični čas je podaljšani spomin božjega, deviškega in odrešiteljskega materinstva Nje, katere brezmadežno devištvo je svetu podarilo Odrešenika. Zares, ko Cerkev na božični praznik moli Odrešenika, časti tudi njegovo slavno Mater … V prenovljeni ureditvi božične dobe je treba obrniti pozornost javnosti na novo vpeljani praznik božje Matere. To slavje, po starodavnem bogoslužnem izročilu mesta Rima določeno na dan 1. januarja, proslavlja Marijin delež pri skrivnosti odrešenja in poveličuje dostojanstvo, ki iz tega deleža izhaja za sveto Mater, ki nam je dala Začetnika življenja. Vrh tega imamo ugodno priložnost, da se ponovno poklonimo novorojenemu Knezu miru, poslušamo veselo sporočilo angelov in da po posredovanju Kraljice miru prosimo Boga za veliki dar miru. V ta namen smo določili dan 1. januarja, ko srečno sovpadata osmi dan Gospodovega rojstva z začetkom leta, za ‘svetovni dan miru’.« Tako je zapisal papež Pavel VI. v svoji apostolski spodbudi o Marijinem češčenju, objavljeni 2. februarja leta 1974.
Današnji praznik Marije, svete božje Matere je dejansko najstarejši Marijin praznik, podaljšanje božičnega praznika. Na krščanskem Vzhodu so ga obhajali že v 5. stoletju pod imenom Spomin Bogorodice in sicer takoj naslednji dan po božiču. Ko so ga prenesli tudi na Zahod, so ga obhajali 1. januarja, na božično osmino. Po zapisu evangelista Luka o izpolnitvi predpisa Mojzesove postave se je praznik imenoval Obrezovanje Gospodovo. Pokoncilske določbe o cerkvenem letu temu prazniku spet vračajo marijanski značaj, kar izraža že samo bogoslužno besedilo.
Marija je najtesneje povezana tako s skrivnostjo božjega učlovečenja kakor tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. V koncilski konstituciji o Cerkvi beremo: »Iz Marije si je božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha.« Po Mariji se je izvršila tista ‘čudovita zamenjava’, o kateri pišejo stari cerkveni pisatelji: božji Sin je postal človek, da bi ljudje postali božji otroci.
Vera v Marijino božje materinstvo je bila v Cerkvi vedno živa. Apostolska vera, ki je nastala že v apostolskih časih, izpoveduje o Jezusu, da “je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Device Marije”. Ko so cerkveni očetje govorili ali pisali o Mariji, so vedno učili, da je bila božja Mati in da je v sebi združevala devištvo in materinstvo.
Na začetku 5. stoletja je carigrajski škof Nestorij začel učiti, da Marije ne moremo imenovati Bogorodica (grško Theotokos). Trdil je, da Marija ni božja mati, je le mati človeka Kristusa, s katerim se je združila oseba Besede. Cerkveni zbor v Efezu leta 431 je razglasil versko resnico, da je Marija prava in resnična božja Mati. Razglasitev te verske resnice je verno ljudstvo pozdravilo z velikanskim veseljem.
Leta 1931, ob 1500-letnici efeškega koncila, je papež Pij XI. določil, naj se 11. oktobra vsako leto obhaja praznik Marijinega božjega materinstva. Po prenovljenem koledarju se te njene odlike spominjamo 1. januarja.
Ta praznik naj bi katoliške vernike spominjal na Marijino visoko čast in na njeno vlogo pri uresničevanju skrivnosti odrešenja. Vsebino tega praznika povzema današnje bogoslužje.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Ta praznik je uvedel papež Pij XI. leta 1931 ob 15. stoletnici efeškega koncila z encikliko Lux Veritatis
Jezus se je rodil iz Device brez sodelovanja zemeljskega očeta, ker je bilo takšno rojstvo primerno za bodočega Odrešenika človeštva, ki je sicer imel v sebi človeško naravo, vendar se ni moral ozirati na njene pogoje. To je bilo delo Božje moči: Devica je postala Mati, a pri tem ostala Devica.
Ta Devica je presveta Marija iz Davidovega kraljevega rodu: „Glej, Devica bo spočela v svojem telesu in rodila Sina, ki mu bodo dali ime Emanuel, kar pomeni: Bog z nami“.
Vera Cerkve v dogmo o Božjem materinstvu Device Marije je skozi stoletja ostala neomajna.
Kajti že od najzgodnejših časov, ko si je Nestorij drznil nasprotovati tistim, ki so Mariji pripisovali naziv Božje Matere, so bili ljudje tako ogorčeni in razžaljeni, da so proti temu napačnemu nauku protestirali v sami Cerkvi. In ko je tri leta pozneje koncil, zbran v Efezu, obsodil heretika, je ogromna množica, ki je nestrpno pričakovala, da bo slovesno priznala svojo ljubezen in vero v blaženo Božjo Mater, z najbolj živahnim veseljem pozdravila odločitve koncilskih očetov in jih zmagoslavno ponesla v svoja bivališča. In mi trdno verjamemo v to dogmo, ne le zato, ker nas tako uči nezmotljiva Sveta Cerkev, ampak tudi zaradi pričevanja Svetega pisma in celotne zgodovine.
Naziv Božja Mati je za presveto Marijo temelj, razlog in vir njene veličine. „Ona je Božja Mati,“ pravi Kornelij a Lapide: ‚zato je neizmerno bolj vzvišena od vseh angelov, celo od kerubov in serafinov; ona je Božja Mati, zato je najčistejša, najsvetejša; tako da si po Bogu ni mogoče predstavljati večje čistosti: ona je Božja Mati, zato ima v veliko večji meri vse privilegije, ki so priznani kateremu koli drugemu svetniku‘.
Toda čeprav je Božja Mati, je Marija tudi naša najbolj milostna Mati, ker nam jo je Jezus podaril kot Mater, ko je, pribit na križ, rekel Janezu in v njem vsakemu izmed nas: „Glej tvoja Mati“; in ker je Marija resnično opravljala materinske službe, najprej do apostolov in nato do celotne Cerkve in do vsakega izmed vernikov. In kdo ne bi ljubil tako dobre in močne matere? V njej najdejo nedolžne duše najzanesljivejšo obrambo, v njej najdejo tolažbo trpeči, v njej počivajo upi tistih, ki želijo po padcu v greh vstati in se vrniti k Gospodu: skozi njene roke gredo vse milosti.
IT