Posvetitev bazilike sv. Marije
Današnjemu kristjanu bi se moglo zdeti čudno, če mora ugotoviti, da je rimski svetniški koledar začel šele pozno dajati mesto tudi Mariji, ki je kraljica vseh svetnikov. Toda, ker so vsakemu svetniku, naj je bil apostol, mučenec, spoznavavec ali devica, svetišče postavili najprej le na njegovem grobu in ga tam najprej častili, je bilo samo po sebi razumljivo, da za Rim v prvih časih kak poseben liturgični spomin na Marijo sploh ni prišel v poštev.
Vendar pa je bila že zdavnaj prej, preden so ji bili posvečeni posebni dnevi, Marija vključena v češčenje tako močno kakor noben svetnik ne. Marijo so najprej častili tedaj, ko je Cerkev obhajala praznik Gospodovega rojstva. Ko je rimska Cerkev v 3. stol. začela 25. decembra obhajati praznik Gospodovega rojstva, ni mogla pri tem pozabiti na Marijo. Ko je potem koncil v Efezu l. 431 izrekel in razglasil versko resnico o enoti osebe v Kristusu, in sicer v obliki trditve, da je Marija resnično »bogorodica« (= božja mati, gr. theotokos), je postalo liturgično češčenje prebl. Device Marije v zvezi z božično skrivnostjo še bolj poudarjeno. Vsekakor pa je že ob koncu 4. stol. v Rimu obstajala votlina Jezusovega rojstva, posneta po pravi betlehemski votlini. Bilo je to v baziliki, ki jo je papež Liberij (u. 366) sezidal na griču Eskvilinu; pri tem je očividno odločala potreba, da bi v Rimu samem imeli za božično skrivnost poseben kraj češčenja, kakor so ga imeli za sv. apostola Petra in Pavla ter za rimske mučence. Ko je nato papež Sikst III. (432-440) pod vtisom veličastnega efeškega koncila hotel imeti poseben kraj za češčenje Marije pod naslovom »Bogorodice«, je bilo nekako naravno, da je izbral »Liberijansko baziliko«, v kateri je bila votlina Jezusovega rojstva.
Če posežemo v pogledu na to cerkev nekoliko bolj nazaj, moramo ugotoviti, da se je prvotno imenovala »Basilica Sicinini« ali »Sicininum, po lastniku Sicininu, in je bila najprej svetna stavba. V cerkev jo je spremenil, kakor se zdi, že imenovani papež Liberij, ki ji je priključil apsido. Sikst III. pa jo je dal preurediti in olepšati. Za okrasitev slavoloka v cerkvi je izbral skrivnost Gospodovega detinstva. V 7. stol. je cerkev dokončno dobila ime »Sv. Marija Velika«, za razliko od drugih Marijinih cerkva, ki so tedaj že bile v Rimu. Sredi 7. stol. so jo začeli imenovati tudi »Beata Maria in praesepe«, »bl. Devica Marija pri jaslicah«. »Jaslice« (praesepe) so bile kapela (oratorij), različna od bazilike same. Spominjale so in obenem predstavljale po svoji ureditvi in svojih relikvijah, ki so jih hranile, betlehemsko votlino. Od 6. stol. naprej najdemo v liturgičnih knjigah že označeno, da božična liturgija v Rimu obsega tudi nočno mašo pri sv. Mariji Veliki; poznejši viri pa povedo, da je bila sv. maša prav v sami kapelici »jaslic«. Papež Sikst V. (1585 do 1590) je dal kapelo »jaslic« skupaj z njenimi temelji premestiti v prostor, ki ga sedaj zavzema pod svetiščem, nahajajočim se v zgornjem koncu desne stranske ladje. »Jaslice« obsegajo pravokotni prostor, kjer je nameščen oltar in nekakšna čisto majhna apsida ali votlina, ki predstavlja »jaslice« v ožjem pomenu in ki vsebuje tudi relikvije. Najbolj udomačeno ime za to najimenitnejšo in največjo Marijino cerkev v Rimu pa je »Sv. Marija Snežna« (S. Maria ad Nives). Nastalo je na podlagi legende, ki je okoli nastanka cerkve spletla prijazno zgodbo. Pod papežem Liberijem – tako pripoveduje zgodba, ki se da dokazati šele za bolj zgodnji srednji vek – je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje plemenite žene sklenil, da bo, ker nista imela otrok, deviško Gospodovo mater napravil za dedinjo svojega velikega premoženja. Oba sta goreče molila, da bi spoznala, kako naj bi uporabila svoje premoženje Mariji v čast. V poletni noči 4. avgusta, torej v času, ko je v Rimu navadno največja vročina, sta zakonca imela v sanjah Marijino prikazen, ki je velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednji dan ležal sneg. Enake sanje je prav tedaj imel tudi papež Liberij, ki je naslednje jutro prejel poročilo patricija Janeza o Marijini prikazni in njeni volji. Papež je v spremstvu duhovščine in ljudstva v slovesni procesiji še isto jutro šel na grič Eskvilin, pokrit s snegom, in tam označil prostor za zidanje Marijine cerkve. Bleščeče beli sneg sredi najsilnejše vročine je v legendi simbol Marijine brezmadežne čistosti.
Kljub temu, da poznejše preureditve te starodavne, veličastne rimske bazilike niso bile najbolj posrečene, je vendarle res, da zlasti mozaiki te cerkve še danes sestavljajo najlepšo celoto, kar jih ima mesto Rim z vsemi svojimi mojstrovinami. Zlasti notranjščina cerkve je »nepopisno krasna. Prava slavnostna dvorana nebeške Kraljice! Strop se ves blesti v zlatu. To je prvo zlato, ki je bilo iz na novo odkrite Amerike poslano v Evropo. Kako prav, da je španski dvor, kateremu ga je bil pripeljal Krištof Kolumb, odstopil zlato Rimu za okrasitev Marijinega svetišča! Saj je ladja, ki je Kolumb na njej odplul iskat novega sveta, nosila ime Santa Maria, Sveta Marija. – Tlak bazilike je mozaičen, tj. zložen iz marmornatih, v svetih pisanih barvah se izpreminjajočih kamenčkov… Na slavoloku, ki loči srednjo ladjo od oboka, so v mozaičnih slikah uprizorjene svete skrivnosti Marijinega božjega materinstva in Jezusovega božanstva: angel oznani Mariji Odrešenikovo rojstvo, božjemu Detetu se klanjajo sv. Trije kralji, Marija daruje Jezusa v templju… Najlepša pa je mozaična glavna slika v zadnji steni (apsidi): Marijino kronanje. Kristus venča svojo Mater v navzočnosti svetih angelov in svetnikov, od katerih stoje z desne in leve strani: sv. apostola Peter in Pavel, sv. Janez Krstnik in sv. Janez Evangelist, sv. Frančišek in sv. Anton« (dr. M. Opeka).
Že iz same omembe upodobitev deloma lahko vidimo, kako so prvotnemu svetišču, enemu od štirih »velikih bazilik« mesta Rima. (poleg Marije Velike ali Snežne so to še: lateranska bazilika, sv. Peter, sv. Pavel), tudi poznejši časi vtisnili svoj pečat, posebej čas papeža Nikolaja IV. (1288-1292), Siksta V. (1585-1590), Benedikta XIV, (1740-1758).
Marija – rešiteljica
Poleg »jaslic«, tako priljubljenih vernim Rimljanom, hrani cerkev Marije Snežne še zaklad, zelo drag rimskemu ljudstvu: milostno podobo Matere božje, imenovano »Salus populi Romani«, »Rešiteljica rimskega ljudstva«. Legenda pripoveduje, kako se je Marija, ki so se ji Rimljani priporočali pred to podobo, izkazala za rešiteljico zlasti očividno l. 593. Takrat je razsajala po rimskem mestu strašna kuga, da so ljudje trumoma umirali. Ko je bolezen divjala čedalje huje, je papež sv. Gregor Veliki odredil procesijo, v kateri so nesli milostno podobo iz Liberijeve v Vatikansko baziliko. Papež sam se je z duhovščino procesije udeležil. Ko so med gorečo molitvijo prisli do Aelijevega (Elijevega) mostu, je papež zagledal nad Hadrijanovim gradom v zraku angela, kako je pravkar vtaknil meč v nožnico. Obenem se je zaslišalo petje kakor petje nebeškega zbora: Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja!… In s tistim dnem je kuga začela ponehavati. V spomin na ta dogodek še sedaj oni most imenujejo Angelski most in grad Angelski grad. Rimljani pa so tudi še v poznejših stoletjih, kadar je grozila mestu kaka velika nevarnost, s posebnim zaupanjem poklekovali pred to Marijino milostno podobo. O sliki pripovedujejo, da je delo sv. evangelista Luka, ki naj bi bil osebno slikal Devico Marijo. Po mnenju arheologov izvira slika dejansko iz 13. stol., posneta pa je bila po mnogo starejši predlogi bizantinskega sloga. Slika velja za »palladium« mesta Rima, tj. za »varuhinjo«, za najslavnejšo Marijino milostno podobo, kar jih ima mesto Rim. Papež Pavel V. (1605-1621) je dal nad to sliko sezidati bogato kapelico v baročnem slogu, okrašeno z zelo dragocenim marmorjem. Spomnimo se, da je pred to sliko molilo veliko slovitih svetnikov: sv. Ignacij Lojolski, sv. Alojzij Gonzaga, sv. Stanislav Kostka, sv. Terezija Deteta Jezusa.
Zakaj Slovencem posebno draga?
Nam Slovencem in sploh Slovanom je ta Marijina bazilika lahko še posebno draga. Saj so v njej opravljali in prepevali svoje prve sv. maše prvi učenci sv. Cirila in Metoda skupaj s sv. Metodom samim. V znanem »Žitju Konstantina« določno beremo: »Papež je sprejel slovenske knjige, jih posvetil in položil v cerkvi sv. Marije, ki se imenuje Fatne (Jaslice); in peli so nad njimi sveto liturgijo« (17. pogl.).
Od 5. do 14. stol. so praznik posvetitve bazilike sv. Marije Velike obhajali v baziliki sami; od 14. stol. naprej so ga obhajali v vsem Rimu. Začele pa so se ga, prav tako 5. avgusta, kakor je to omenjeno že v t. i. Hieronimovem martirologiju, spominjati tudi številne škofije po Italiji in Nemčiji. Sv. Pij V. (1566-1572) pa je praznik raztegnil na vso Cerkev rimsko-latinskega obreda.
Po določbah novega koledarja spomin posvečenja cerkve Marije Snežne ni za vse škofije obvezen, ampak je dan na voljo. A če pomislimo, da gre tu za cerkev, ki med Mariji posvečenimi svetišči Zahoda zavzema prvo in najimenitnejše mesto, za nekakšno »mater« vseh naših Marijinih svetisč, majhnih in velikih, imenitnih in skromnih, in če pomislimo še posebej na zvezo cerkve Marije Snežne. s sv. Cirilom in Metodom in s prvotnim slovanskim bogoslužjem, bomo njen god radi obhajali.
Vir = Leto svetnikov
Posvečenje bazilike Svete Marije, zgrajene v Rimu na Eskvilinu, katero je papež Ksist III. podaril ljudstvu v spomin na Efeški koncil, na katerem je bila Devica Marija počaščena kot Bogorodica.
Vir