V petek, 5. maja 2017, je odšel h Gospodu
gospod Marijan Arhar,
duhovnik ljubljanske nadškofije.
Rojen je bil 30. julija 1930 v Šentvidu nad Ljubljano,
mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1960 v Ljubljani.
Duhovniško službo je opravljal v župnijah Vrhnika, Trebnje, Gozd, Tunjice, Šenturška Gora in Črni Vrh. Poleg tega je bil uradni eksorcist ljubljanske nadškofije in zadnja leta hišni duhovnik pri Marijinih sestrah v Vincencijevem domu v Štepanji vasi.
V ponedeljek, 8. maja 2017, bo od 15.00 naprej ležal v župnijski cerkvi Ljubljana – Šentvid. Ob 20.30 se bodo s sveto mašo od njega poslovili dekanijski duhovniki.
V torek, 9. maja, bo ob 15.00 pogrebna sveta maša in po njej pogreb.
Rajnega sobrata priporočamo v molitev.
“Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti.
Naj počiva v miru. Amen.”
Slovo od župnika Marijana Arharja
Ravno ko smo bili v največji pripravljenosti na veselo praznovanje svete birme v župniji Črni Vrh, je krajane pretresla žalostna vest. V petek, 5. maja, je za vedno odšel h gospodu naš dolgoletni župnik Marijan Arhar.
Svojo duhovniško službo je opravljal v več župnijah, nazadnje pa je deloval skoraj 32 let prav tu v Črnem Vrhu. Gospod Marijan je v naši župniji avgusta leta 2010 praznoval kar trojni praznik. Svojih častitljivih 80 let, 50 let od prejema mašniškega posvečenja in 30 let delovanja v naši župniji. Vse skupaj smo obeležili prav na največji Marijin praznik – 15. avgusta, ko je bila slovesna maša s pogostitvijo pred cerkvijo. Njegova pot v Črnem Vrhu se je nato nadaljevala vse do julija 2012, ko je na žegnanjsko nedeljo daroval še zadnjo mašo za vse farane črnovrške župnije in se poslovil. Zaradi zdravstvenih težav namreč ni mogel več opravljati vseh del v župniji. Rad je romal po božjih poteh, saj je bil velik častilec matere Marije. Njegova strast je bila šivanje gobelinov, še najraje pa so ga imeli otroci pri urah verouka, saj jih je velikokrat “pocrkljal” s sladkimi dobrotami in se z njimi rad pohecal. V vseh letih delovanja v naši župniji se je ob njem zvrstilo kar lepo število bogoslužnih sodelavcev. Tako je septembra 2016 starejša generacija ministrantov gospoda Arharja povabila na ponovno srečanje. Sveto mašo je daroval sam gospod Marijan in to je bil tudi zadnji obisk Črnega Vrha. Ob tej priložnosti bi se mu radi še enkrat zahvalili prav za vse, kar je dobrega storil za nas. Od njega smo se poslovili 9. maja v župniji Ljubljana – Šentvid. Priporočamo ga v molitev. Farani župnije Črni Vrh
Vir
»Pamet naj nucajo in denar šparajo.«
Ob vstopu v župnišče sem najprej opazila velikega plišastega psa dalmatinca, ki je ležal pred televizorjem in zanj sprva mislila, da je pravi. Nato sem opazila slike, ki so bile ena poleg druge posejane po stenah župnišča – torej gospod Arhar še vedno izdeluje gobeline, kot mi je o njegovem konjičku v prostem času malo pred obiskom pripovedoval oče.
Na Črni Vrh sem se zapeljala skupaj s staršema, ki sta prav tako kot jaz, želela z njim sproščeno poklepetati
o njegovem, petdesetletnem predanem opravljanju bogoslužja iz ljubezni do Boga, ter darovani zlati maši v
Tunjicah. »Pamet naj nucajo in denar šparajo« so njegove uvodne in preproste besede, namenjene vsem tunjiškim faranom v tem obdobju masovne eksplozije raznih informacij, ki poskušajo privabljati ljudi v svojo sredo.
Sama gospoda Arharja ne poznam, živi pa v pripovedovanju mojih najbližjih. Prijazen in v naši vasi še vedno cenjen in spoštovan gospod, se je našega obiska zelo razveselil, toliko bolj mojega očeta Justina, katerega se še vedno spominja po vzdevku iz njegovih najstniških let, ko so ga njegovi vrstniki klicali »Justa«. V trenutku sta se zaklepetala o prigodah iz Tunjic in ena prvih je bila seveda meni že dolgo znana anekdota, ki se je pripetila zadnjo nedeljo pred očetovim odhodom k vojakom leta 1981. Ob šestih zjutraj se je udeležil svete maše in stal pod korom.
Tistega dne pri maši ni bilo nobenega ministranta, zato je župnik po končani pridigi stopil po »pušco« in izpod kora poklical mojega očeta. Ko je »Justa« pobral »u pušco«, mu je župnik pred oltarjem prišepnil, naj v zakristiji pripravi še žerjavico, da bodo po maši litanije, ker popoldne tako in tako ne bo nobenega v cerkev. Takšne in drugačne zgodbice so se vrstile tekom našega pogovora z danes 80-letnim župnikom, ki vse od odhoda iz Tunjic leta 1981 mašuje na Črnem Vrhu pri Polhovem Gradcu. Tu vernike duhovno usmerja že devetindvajset let in ima pri svetem obhajilu že skoraj otroke tistih, ki jih je krstil ob prihodu v novo faro.
Marijan Arhar se je rodil v Šentvidu pri Ljubljani kot šesti otrok v družini mizarja, ki je bil pred drugo svetovno vojno lastnik ene največjih tovarn pohištva v Šentvidu. Trem hčeram so v družini sledili trije sinovi, kot zadnji sin Marijan. V otroštvu se je želel izučiti za »malarja« (sobopleskarja), vendar so ga starši prepričali, da je zaključil šolo tapetnika. Ročne spretnosti, ki jih je pridobil s tem poklicem, mu še danes omogočajo izdelovanje gobelinov ter barvanje velikonočnih pirhov. Za študij duhovništva se je odločil kasneje in pri okroglih tridesetih letih obhajal novo mašo. Starša njegovega novomašniškega posvečenja žal nista dočakala, študij v Ljubljani pa so mu omogočili dobrotniki iz vasi.
Vse stopa korak s časom, tudi vera
Gospod Arhar je tekom petdesetih let maševal v različnih župnijah. Pričel je na Šutni v Kamniku ter Mekinjah, nato je štiri leta in pol maševal na Vrhniki ter devet mesecev v Trebnjem, preden pa je leta 1970 prišel v Tunjice, je v Gozdu opravljal bogoslužna dela dobrih pet let. V času maševanja na Gozdu, se je v Kamniku sešel z nadškofom in ga prosil za večjo faro in kmalu je prišlo pismo, ki ga je pošiljalo v Tunjice. Zanj je bila ta sprememba velika, saj je iz manjše fare odšel v večjo, kar se mu je zdelo podobno kot da bi »iz bajte prišel na grunt«. Ob ponovnem obisku cerkve svete Ane 26. septembra, ko je tu daroval zlato mašo je dejal, da se mu le-ta v primerjavi z današnjo cerkvijo na Črnem Vrhu zdi majhna, katera je po njegovem mnenju večja in prostornejša. Po končani sveti maši je odšel k Birtovim, kjer so pripravili nedeljsko kosilo. Pogovor je nanesel tudi na njegovo izkustvo maševanja tekom teh petdeset let in sprememb, ki so se skozi čas hitrih sprememb v družbi vrstile tudi znotraj Cerkve. V času njegovega novomašniškega posvečenja je celotna maša potekala v latinščini, s koncilom med leti 1962 in 1965 pa sta papeža Janez XXIII in Pavel VI, kateri je predhodnika nadomestil po njegovi smrti, sprejela različne spremembe, ki so Cerkev bolj približale sodobnemu času in človeku. Ena pomembnejših sprememb je bila uvedba svete maše v domačem jeziku. Maše so se tako počasi pričele izvajati v slovenskem jeziku; sprva le berilo in evangelij, nato pa se sledili še glavna prošnja ter postopoma celoten obred. Skupaj z napredovanjem tehnologije ter sodobno miselnostjo ljudi je tudi vera stopila korak dalje. Zanimivo pa je razumevanje vere ne le v daljših obdobjih človeštva, temveč tudi skozi življenjsko obdobje vsakega posameznika. Gospod Arhar je poudaril, da v različnih obdobjih ljudje na svojevrsten način odgovarjajo na vprašanje o razumevanju vere. »Ni važno tisto, kar je bilo, važno je to, kako bomo danes odgovorili na to vprašanje za jutri.« Ob tem doda, da na Poljanah pravijo: »Bo že en tok, da bo enkok, sam bo še zmerm en kok, da bo en tok, da bo tud kdaj entok, da bo enkok.«
Rešen je »fajmoštrov« prašič
V Tunjicah je gospod Arhar ob pomoči faranov marsikaj postoril. Tik preden je prišel v Tunjice, je pogorel hlev,
v smehu pa nam je dejal, da je župnišče bilo »kot ena strgana cunja«, zato so ga skupaj s Tunjičani obnovili
ter na novo ometali, v zdajšnjih prostorih pa so naredili tudi novo kuhinjo. Pred odhodom iz Tunjic je naročil nov
oltar, ki danes krasi našo cerkev, dokončan pa je bil v času naslednika g.Arharja, župnika Trnovca. Sodelovanje s Tunjičani je predstavil na primeru obiska trebenjskega župnika, ki ga je nekoč obiskal v Tunjicah. Le-ta se je izredno čudil, kako složni so farani pri skupnih delih okoli župnišča in cerkve, medtem ko so pri njih »samo tri opeke nesli na streho in se čudili, koliko so sedaj naredili«. Gospod Marijan se je med našim pogovorom spomnil tudi na zabavne prigode iz Tunjic. Nekateri so imeli »šnops« skrit pod prtom v kapelici, Haluparjeva Tončka s Šenturške gore ga je vsako nedeljo hodila budit pred pričetkom maše, Mežnarjeva mama, ki se je iz Tunjic preselila na Vrhpolje, pa je gospodu kazala, kako ima lepo rožo. Arhar jo je pohvalil in pripomnil, da ni postavljena na pravem oknu. Ob njenem začudenem pogledu je dodal, da bi morala biti pri njem v Tunjicah.
Anekdota, ki nas je nasmejala od srca, pa je bila prav dogodivščina reševanja »fajmoštrovega« prašiča iz
gorečega hleva leta 1970 na veliki šmaren, tik preden je gospod Arhar prišel v našo faro. V času požara je bil
v hlevu tudi župnikov prašič, katerega po njegovi rešitvi niso mogli dati nikamor drugam, zato so ga zaprli v
»totenkamro«. Le-ta se je nahajala na koncu pokopališča, kjer je danes prostor za hranjenje lopat in ostalega orodja. V času požara so vodo zelo hitro porabili, ker pa so se vnela še polena, ki so bila pospravljena poleg hleva, so bili za gašenje primorani uporabiti gnojnico. Ta polena so bila pripravljena za župnikovo prvo prihajajočo zimo, v času katere jih je moral nato zbijati s sekiro. Ob delu je imel roke vedno črne, čemur so se čudili tudi na škofiji, Arhar pa jim je v smehu odgovoril: »Kaj pa češ v Tuncah druzga kot delat!«
V župnišču mu je pomagala gospodinja Angela, meni znana kot Krišekarjeva mama. Pospravljala mu je sobne prostore, kuhal pa si je župnik sam. Ob prijetnem vonju skuhanih jedi je velikokrat dejala »o, kako tole diši, to pa bi js tud jedu«, časih pa mu je kosilo naročila kar sama z besedami »dejte no tako župo nardit, k jo znate tko dobr nardit, js sm tko lačn«. Na Črnem Vrhu si gospod Arhar še vedno kuha sam, le ob nedeljah ga zaradi dveh maš prijazni vaščani povabijo v svoje domove na nedeljsko kosilo.
Zlata maša v baziliki Sv. Janeza Marie Vianneya
Gospod Arhar vsako leto potuje v francosko romarsko mesto Paray-le-Monial, ki zadnji teden v mesecu juliju
prireja srečanja za romarje. Na poti proticilju so se letošnje leto ustavili v mestu Ars-sur-Formans, kjer je gospod Arhar v baziliki Sv. Janeza Marie Vianneya, zavetnika duhovnikov, zase obhajal zlato mašo. Nato je s skupino romarjev iz Slovenije ter Hrvaške nadaljeval pot proti mestu Paray-le-Monial. Izlet vsako leto organizira Majda iz Slovenske Bistrice, Arhar pa je duhovni vodja skupine. Romarski teden v Franciji organizira skupnost Emanuel, ki skozi vse leto moli za udeležence naslednjega romanja. Tik pred pričetkom pripravijo različna predavanja za mladino, starše z majhnimi otroki, zakonce in samske. Predavanja se sicer izvajajo v francoskem jeziku, vendar udeleženci prejmejo slušalke, preko katerih jim prevajajo prevajalci, ki so skupaj z njimi odšli na pot.
Marijan na romanju skupaj z drugimi duhovniki sedi pod veliko cipreso ter spoveduje vse dneve. Na to romanje
prihajajo mladi iz vse Evrope, ki se tu spreobračajo. Zaupal nam je svoje izkušnje s poti. »Tja smo odšli vsi poklapani, nazaj pa se vrnili polni energije, celo jaz sem skakal po eni nogi. Predodhodom me vedno skrbi, kakšna bo pot, ker se vozimo ves dan in vso noč, vendar ko pridemo do kraja, kar letimo.Na avtobusu se čas odklopi in kar leti. ko pa se vrnemo domov, pričnemo odštevafi mesece do naslednjega
romanja. Sedaj smo v petem mesecu, do romanja nam jih ostane še sedem.«
Da čakanje na novo romanje hitreje mine…
Ročne spretnosti, katere si je pridobil s poklicem tapetnika, danes s pridom uporablja pri vezenju gobelinov. Delo, ki zahteva veliko potrpljenja, je po njegovem mnenju potrebno pustiti ob strani v času utrujenosti in nadaljevati spočit, saj mora biti vezenina spletena gladko in brez kupčkov, ki pričajo o ne preveč vestni roki umetnika. Pri delu uporablja platno, ki je pritrjeno na posebno držalo, načrte raznih motivov pa predhodno razreže na manjše kose, ki mu s preglednostjo olajšujejo delo in preprečijo, da bi se večji list zaradi neprestanega prepogibanja pretrgal ter uničil shemo. Nekdaj je gospod Arhar zelo rad za veliko noč barval in krasil pirhe. Danes jim ne posveča toliko pozornosti, saj za krašenje enega pirha potrebuje približno petinštirideset minut.
Vsako leto se srečuje tudi z duhovniki, ki so bili posvečeni istega leta kot g.Arhar. Med njimi je tudi kardinal Franc Rode, ki pa je bil v novomašnika posvečen v Franciji. Prihodnje leto bodo na Črnem Vrhu ponovno obhajali
Sveto birmo, zato se skupaj z osmim in devetim razredom intenzivno pripravljajo na prejem Svetega Duha, katerega jim bo podelil sam nadškof. V preteklosti je birmo na Črnem Vrhu vedno podeljeval pomožni škof, medtem ko bodo imeli prvega maja naslednje leto prav posebno slavje ob prihodu nadškofa. Povprašali smo ga, kako se veseli njegovega obiska, njegov odgovor pa je ponovno požel ogromno smeha. »Jaz se tistega veselim, ko bodo nadškofa peljali domov. Za župnika zapojejo najlepši cerkveni zvonovi takrat, ko pospremijo škofov odhod s fare.«
Župnik Marijan Arhar je tekom našega pogovora bil zelo sproščen, zabaven, prijazen, zgovoren in poln optimizma, česar smo se nalezli tudi mi. Prav zabavno se je kdaj usesti skupaj s starejšim občanom in poslušati prigode iz preteklega življenja. Smeh, pravijo, je pol zdravja, zato upam, da sem vam podala vsaj kanček zabavnih besed, ki smo jih bili deležni na Črnem Vrhu. (B.K.)
Vir