
Ker pa je bila v njemu dobra narava in je začel opažati na sebi neprijetni znaki težkega alkoholizma, je pri 24-tih nekega dne vrgel kozarec skozi okno in si prisegel, da ne bo nikoli več poskusil niti kaplje alkohola. Nikoli ni nikomur povedal, kaj ga je pravzaprav nagnilo k tej odločitvi. Svojo skrivnost o tem je odnesel v grob. Njegovi življenjepisci ugibajo, da bi lahko razlog za takšno odločitev vseeno bila njegova globoka in neomajna vera. Kasneje je Matt Talbot na roke nekega duhovnika položil zaobljubo, da se bo popolnoma vzdržal uporabe alkoholne pijače. V Božji milosti in z blagoslovom Cerkve je odločno stopil v borbo proti strasti pijančevanja.
To borbo je herojsko bojeval. Ni se oziral na posmehovanje in zbadanje sodelavcev, vedno je odklonil steklenico žganja, ko je ob skupnih obrokih prišla vrsta na njega. Vendar se mu je tudi ta pokora zdela premajhna za poprejšnje desetletno opijanje. Prenehal je tudi s kajenjem, branjem časopisov in se začel postiti, kot nekdanji irski puščavniki iz zgodnjekrščanskih časov. Kljub težkemu delu, ki je trajal vsak dan po deset ur, je spal samo tri ure, pod vzglavje pa si je potisnil trde pristaniške verige, da bi bilo to siromašno ležišče trše in neudobnejše.
Javnost je zelo malo vedela o njegovi pokori in prostovoljnih žrtvah. Kot pravi kristjan je znal to spretno skrivati. Več kot 40 let je živel pravo svetniško življenje v Dublinu in šele po smrti so začeli preiskovati njegovo življenje. Tako je pred mnogimi zasijala njegova krščanska veličina. Po človeško rečeno ni bilo od kroničnega pijanca pričakovati nič spodobnega. Pa vendar je iz njega postal izjemen kristjan. In ne samo to, tudi kandidat za oltar. Za Matta Talbota je uveden postopek za razglasitev za blaženega.
Vir
Vir