(Kardinal G – M. Garonne)
Reforma koledarja nas znova opozarja na svetnike. V skladu z željo koncila je Cerkev praznovanje svetnikov na novo uredila.
Namenov, ki jih je pri tem Cerkev imela, ne smemo krivo razumeti, še manj jih pačiti. Nikakor ni hotela odpraviti češčenja svetnikov, saj bi v takem primeru ne bila zvesta koncilu in tisti temeljni konstituciji o Cerkvi, ki je prisodila svetnikom častno mesto. Gre torej za nauk sam.
Cerkev nam na materinski način pomaga, da ne bi tistega, kar je po količini več, zamešavali s tem, kar je po kakovosti boljše. Gre ji za to, da spet vzpostavi ravnovesje, ki je vedno v nevarnosti, da ga človeška pobožnost v svoji nebogljenosti spravi v nered. Resnica je ta: Cerkev nas z reformo koledarja ne oddaljuje od svetnikov, marveč nas svetnikom še bolj približuje, ko nas približuje resnici.
• • •
Ali se nam mora zdeti čudno, da je moglo sčasoma ravnovesje postati ogroženo? Toda poglejmo, v kakšnem duhu Cerkev posega vmes. Ta duh je daleč od tistega, kar bi morda nekateri mislili. Cerkev ne podlega pritisku javnega mnenja. Ne boji se resnice. In tukaj gre ravno za resnico.
če danes stopimo v novo ali modernizirano cerkev, se lahko zgodi, da nam postane nekoliko tesno pri srcu. Kakor da bi ob vstopu zagledali lepo “tapiserijo”, popolnoma novo, brez slehernega madeža in gube — namesto svetih podob, ki so nam bile drage in katerih smo se navadili; kakor da bi smrt, stroga, slovesna, brezgrajna, nadomestila življenje z njegovim majhnim, ljubkim in prijaznim neredom.
Gotovo ni tako v srcih, kjer je tako pogosto navzoča npr. kaka sv. Terezija Deteta Jezusa. Toda ledeno ozračje, v katerega bi nekateri radi postavili pobožnost »čistih«, ni brez nevarnosti, kajti prizadeti bi mogli biti in trpeti zaradi tega celi rodovi. Neka skrupuloznost, ki jo slabo premagujemo, hotenje, ki je v bistvu zdravo — toda krivo pojmovano in ozko — hotenje odpora zoper zlorabe, to more povzročiti zlo in nazadnje zavesti v resnične zmote.
Cerkev ljubi svetnike, ki so v Kristusu. Po njih in prek njih bolj ljubi Kristusa.
Kdo bi mogel brez nevarnega tveganja biti tako predrzen, da bi ravnal drugače kakor Cerkev?
Nikdar ne bomo mogli dovolj zatrjevati, razglašati in opozarjati na to, da je samo Bog res Bog in da je Kristus edini Odrešenik, edini Zveličar. Vse tisto, kar bi nam moglo zakriti to temeljno, odrešenjsko gotovost, pa naj bi bilo to še v tako malenkostni meri, je treba brezpogojno in z vso temeljitostjo zavreči.
Slišali bomo trditev, da se pobožnost preprostih ljudi v njihovi vdanosti do svetnikov včasih lahko obrača k predmetom, ki so bolj blizu in bolj vidni, in da na ta način nezavestno zaide tako daleč, da prenese na stvar tisto, kar gre le Stvarniku: naslove, češčenje, predanost in zaupanje. Takšne skrivitve so motnje in obstajajo. Kdo bi to mogel tajiti? Celo v Sv. Pismu morata sv. Peter in sv. Pavel odklanjati od sebe počastitve, ki jima jih hočejo ljudje izkazovati, ki pa gredo edinole Bogu. Potrebno je torej in vedno umestno paziti, da se takšne zablode ne uveljavijo. Vedno je torej treba usmerjati nasproti resničnemu cilju dušne vzgibe, ki jih navdihuje Sveti Duh in ki so določeni za Boga. Toda ali moramo zaradi tega prezirati priložnosti, ki nam jih Bog daje, da se mu približamo, odklanjati bratovske roke svetnikov, ki se stegujejo nasproti nam, da bi nam pomagale lažje hoditi Bogu naproti? To, kar je dobrega, ne more biti sovražnik resnice. Tudi ni dopustno pod pretvezo dobrega prezirati resnico. In resnica, kateri Cerkev ostaja zvesta, je tale: Cerkev je družina, v kateri udje pomagajo drug drugemu, v kateri si medsebojno izmenjavamo marsikaj, kakor je lepo rekla sv. Terezija Deteta Jezusa. Nebesa niso veličastni, a hladni tempelj, kjer bi se vsakdo izmed nas nahajal pred Bogom osamljen; in tudi zemlja, ki je že sedaj Kristusovo skrivnostno telo, nikakor ni prebivališče, kjer bi se vsakdo izmed nas, če naj pride k Bogu, moral prizadevati za pozabo na dejstvo, da je Bog »Bog živih« in da se je v njem samem treba zedinjati z vsemi tistimi, katere je združitev s Kristusom dokončno odtegnila »drugi smrti«.
• • •
V resnici so svetniki »znamenja« božje navzočnosti, ker so Bogu podobni. Ko nam dajejo možnost, da na obrazih, podobnih našim, najdemo božji odsev, nas vabijo, naj po svojih najboljših močeh tudi mi iščemo takšno bogupodobnost, jo spet in spet najdemo in naj jo skušamo odkrivati na tistih obrazih, kjer se še ne razodeva popolnoma. Svetniki so znamenja, ker nam povedo, kaj moramo biti, kaj moramo postati s pomočjo božje milosti; ker Bog hoče, da gredo dobrote, ki nam jih daje, skozi njihove roke. »Kako bi mogli pozabljati v Gospodu na tiste, ki nanje Gospod ne pozablja?« pravi sv. Avguštin. Svetniki se nas bratovsko spominjajo in Gospod jih rad posluša. Gospod torej rad vidi, da se jim priporočamo.
Zdrava, a goreča pobožnost do svetnikov nas približuje Bogu, ga poveličuje, nas že zdaj pripravlja na prisrčno povezanost s svetniki pri Bogu v nebesih. Čim bolj bomo ljubili in molili, tem bliže bomo svetnikom. Cerkev je stalno pozorna na znamenja, ki jih ji Bog pošilja po njih. S pogledom, polnim zaupanja, spremlja tiste, ki »so zaspali v Gospodu«; in ne čudi se, če ji je v tej ali oni božji dobroti dano razločiti živ nasmeh tistih, ki so »v očeh nespametnih umrli«, ki pa so »v miru« vstalega Gospoda.
Blagor tistim, katerih srce je tako preprosto, katerih vera je tako čista in tako ravna, da se zavedajo, kako v svojih svetnikih nebesa gledajo na naše življenje in kako niti najmanjša od naših stisk ne pusti svetnikov brezbrižnih!
Sveti Anton — glede katerega preprosta ženica v stiski meni, da bo ustregel njeni prošnji — medtem ko mu drugi ne pripisujejo nobenega pomena — navsezadnje ni tako daleč od Njega, ki je nekoč spremenil večne božje načrte zato, da je izvlekel iz zadrege povabljence na ženitnini.
• • •
Ali naj se odrečemo resnici pod pretvezo, da jo ljudje zlorabljajo? Naj nam zadostuje to, da se ne zanašamo na svojo lastno sodbo, ko gre za uporabljanje tega ali onega, pa naj gre tudi za svete reči. Naša »modrost« nas zavaja v pretiravanja, bodisi v tista, ki kako resnico razbohotijo in popačijo, bodisi v tista, ki — v odporu zoper ono bohotnost — uničujejo in rušijo.
Obliko in mero je treba iskati v vedrem, uradnem izročilu Cerkve. Cerkev ne ugaša komaj še tlečega plamenčka, ker ve, da ga je mogoče znova oživiti. In tudi ne ugaša plamena, ki se kadi, saj ve, da ga je mogoče očistiti.
Liturgija nikoli ne bo pozabljala na svetnike. Prihranja jim mesto, katero jim gre; obrača se nanje, a vedno v Jezusu in prek njega. Cerkev ve, da je Kristus poveličan v svojih svetnikih in da s češčenjem njih, ki so njegova mojstrovina, časti tudi Njega. Ravnati se torej moramo po zgledu Cerkve, in ne hoditi brezbrižno mimo nje ali se meriti z njo. Od nje moramo dobivati navdihnjenje, moliti kakor ona in z njo; z njo in v njej »si pridobivati prijateljev, ki nas bodo sprejeli, ko obnemoremo, v večna bivališča« (Lk 16, 9).
Zgoditi se more, da naša vnema prestopi pravo mero. Zgoditi se more, da podobe svetnikov prekrijejo stene božje hiše in da njihova imena obremenijo našo molitev. Brez nasilja vrača Cerkev oltarju njegovo mesto ter obrača oči in srca k Njemu, ki je središče in izvir; brez nasilja spet daje njihovo pravično mesto Gospodovim skrivnostim in »svetim časom«, ki so bili v nevarnosti, da jih svetniški godovi zaduše. Cerkev zravnava, popravlja — a ne zlamlja.
Vse tisto, kar bi se zdelo kakor težnja za tem, da bi na tihem zardevali zaradi te zvestobe, bi pomenilo nezvestobo. Nekega dne je Kristus hotel uslišati prošnjo, s katero se je nanj obrnila Mati v korist nekih nepomembnih oseb. Kristus se ni spremenil. Enako velja tudi v Cerkvi, v blagem in preprostem občestvu »njegovih«.
Documentation Catholique, 51 (t. 66, 1969, n. 1541) 522 si.