sveti Kornelij – papež in mučenec

Kornelij Zavetnik kmetov, rogate živine, proti ušesnim obolenjem, krčem, živčnim obolenjem in epilepsiji.
Imena: Kornelij, Kornelija, Nelko, Neli, Nelo, Nela, Nelka, …
Njegove relikvije hranijo po različnih cerkvah v Nemčiji. Leta 251 se je po petnajstmesečni sedisvakanci povzpel na Petrov sedež. Čeprav je bil izbran z večino glasov, je mogočna manjšina izbrala protipapeža Novacijana, prvega rimskega teologa, ki je pisal v latinščini; pred tem so pisali v grščini. Kornelij in Novacijan sta zastopala popolnoma nasprotne poglede glede spokorne prakse. Kornelij je odpuščal, Novacijan pa je bil nepopustljiv.
Po kratkem času je bil Novacijan na rimski sinodi obsojen in odstavljen. Po dveletnem papeževanju je bil Kornelij med preganjanjem kristjanov pregnan v Centumcellae (Civitavecchia pri Rimu), kjer je 14, septembra 253 umrl. Kornelijeve glavne relikvije – nagrobni, potni in ovojni prt – dajo na ogled vsakih sedem let med aachenskim sprevodom svetinj.
Raziskave so pokazale, da je blago še iz Kristusovih časov. Upodobljen je kot papež, največkrat nosi tiaro, skoraj vedno pa ima ob sebi rog.
Včasih je prikazan s Ciprijanom in z Marijo Magdaleno.
Goduje 16. septembra.
Vir

Spomin svetih mučencev: Kornélija, papeža, in Ciprijána, škofa, v času preganjanja. Od teh dveh je bil štirinajstega septembra baje pokopan, drugi pa je bil mučen. Na ta dan ju krščanski svet enoglasno hvali kot priči ljubezni do neizpodbitne resnice v Cerkvi in priči pred svetom.
Vir

 

 

 

blaženi Kamil (Camillus) Costanzo – redovni brat in mučenec

Mučenec na Japonskem
Kamil (Camillus) Costanzo (1571-1622) je bil vojak in študent prava, potem pa se je leta 1591 pridružil jezuitom. Po rodu iz Kalabrije v južni Italiji, na delo pa je bil poslan na Kitajsko. Ker pa so mu Portugalci odrekli vstop v deželo, se je posvetil delu na Japonskem. Jezika se je naučil zelo hitro, pridobil pa je tudi veliko ljudi za krščanstvo, predvsem v mestu Sakai in okrog njega. Ko so bili vsi misijonarji izgnani je za šest let odšel v Macao. Posvetil se je študiju budističnih besedil in pisal brošure v japonščini. Konec leta 1621 pa ni več zdržal izven Japonske in se je kljub nevarnosti vrnil tja. Preoblekel se je v vojaka, kapitan ladje na kateri je bil, pa ga je prepoznal kot misijonarja. Kljub temu se je izmaknil aretaciji in se nastanil na otoku Hirado v zahodni Japonski, kjer je misijonsko deloval. 24 aprila leta 1622 pa je bil aretiran, ko ga je eden izmed obveščevalcev naznanil krajevnemu guvernatorju. Obsojen je bil na smrt na grmadi. 
Goduje 15. septembra, ponekod 12. oktobra.
Vir

blaženi Pavel Manna – duhovnik in misijonar

blaženi Pavel Manna - duhovnik in misijonar»Misijonar ni nič, če ne pooseblja Jezusa Kristusa. Samo misijonar, ki je zvesta kopija Jezusa Kristusa, ga lahko upodablja v dušah drugih.«
»Kristjan in duhovnik, ki se na takšen ali drugačen način ne zanima za ohranjanje in širjenje vere, ne razume bistva evangelija.«
Ime: Pri krstu je prejel ime Pavel Anton. Latinsko ime Paulus izhaja iz pridevnika paulus v pomenu »majhen«, latinsko ime Antonius pa je rodovno ime znane rimske rodbine in kasneje več svetnikov.
Rojen: 16. januarja 1872.
Kraj rojstva: Mesto Avellino na jugu Italije.
Umrl: 5. septembra 1952.
Kraj smrti: Mesto Neapelj, Italija.
Družina: Bil je peti od šestih otrok v skromni in pobožni družini očeta Vincencija in matere Lorenze, roj. Ruggiero. V družini je bilo kar nekaj duhovnikov: dva strica in njegov starejši brat.
Študij: Po končani osnovni šoli v domačem kraju je v Neaplju obiskoval srednjo tehnično šolo in se nato vpisal na študij filozofije na Gregoriani v Rimu. Tu je začutil duhovni poklic in septembra 1891 vstopil v semenišče Inštituta za zunanje misijone v Milanu, kjer je doštudiral teologijo.
Duhovnik: Posvečen je bil 9. maja 1894 v milanski stolnici.
Misijoni: 27. septembra 1895 so ga nadrejeni poslali v misijon Toungoo v Burmi. Čeprav je trpel zaradi slabega zdravja, se je ne­utrudno zavzemal za evangelizacijo in razvoj karijanskih ljudstev. Zaradi izčrpanosti, malarije in tuberkuloze se je po dvanajstih letih, 7. julija 1907, vrnil domov.
Delo za misijone: Po vrnitvi se je z vsemi svojimi silami posvetil delu za misijone, pridobivanju poklicev in delu z misijonarji. S pisanjem, pridiganjem in številnimi projekti je postal gonilna sila misijonske zavesti v domovini in Cerkvi po svetu.
Časopisi: Od leta 1909 do 1920 je bil urednik revije Katoliški misijoni (Le Missioni Cattoliche), leta 1914 je začel izdajati časopis Misijonska propaganda, 1919 pa misijonski časopis za mladino (Italia Missionaria). Kasneje (1943) pa še misijonsko revijo za družine Pridi tvoje kraljestvo (Venga il tuo regno).
Geslo: »Vsa Cerkev za ves svet«; »Vsi smo misijonarji!«
Ustanovitelj: 31. oktobra leta 1916 je ustanovil Misijonsko zvezo duhovnikov, ki jo je papež Pij XII. leta 1956 povzdignil v papeško in jo imenoval »dragulj njegovega življenja«. Papeška misijonska zveza je danes razširjena po vsem katoliškem svetu.
Službe: V okviru svojega misijonskega delovanja je opravljal številne odgovorne službe: od 1924 do 1934 je bil vrhovni predstojnik Papeškega inštituta za zunanje misijone (PIME) v Milanu; v Ducenti v Caserti je ustanovil misijonsko semenišče; leta 1936 je sodeloval pri ustanovitvi Družbe sester misijonark Brezmadežne; od 1937 do 1941 je vodil mednarodni sekretariat Misijonske zveze duhovnikov.
Zavetnik: Papeške misijonske zveze.
Goduje: 15. septembra.
Beatifikacija: 4. novembra 2001 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
Vir

svet Emil in Jeremija – diakon in mučenca

V Kórdobi (v pokrajini Andalúzije, v Španiji), sveti mučenci: Emil, diakon in Jeremia, ki sta v preganjanju Mavrov po dolgem trpljenju ječe, slednjič dovršila mučeništvo za Kristusa z odsekanjem tilnika.
Vir