Španec Ludvik Beltran je bil sin mestnega pisarja v Valenciji, rojen leta 1526, v času, ko so se v Španiji rodili tudi nekateri drugi velikani duha in krščanstva: Ignacij Lojolski, Peter Alkantarski, Terezija Velika, Janez od Boga in drugi. Ob bok jim stopa sv. Ludvik, ki je otroštvo preživel spokorno, kmalu vstopil k dominikancem, postal duhovnik in kot misijonar v Kolumbiji spreobrnil in krstil na desettisoče Indijancev. Kratkih sedem let delovanja med njimi je bilo dovolj, da je opravil ogromno delo, zaradi katerega ga je papež Klemen X. približno sto let po smrti razglasil za svetnika. V domovino se je vrnil predvsem zaradi žalosti, ker so španski zavojevalci, sicer kristjani, v Kolumbiji delali popolnoma nasprotno, kot pa jih je učila vera. Z misijonarjenjem je nadaljeval v Španiji med preprostim ljudstvom, umrl pa je 9. oktobra 1581 v domačem mestu Valenciji.
Čeprav je doživljal velike uspehe, mu v nekem kraju kljub temu ni uspelo spreobrniti nobenega pogana. Razlog za to je bil, da so imeli tam pokopanega poganskega duhovnika, ki je bil pri njih zelo v časti. Ludvik je zato naskrivaj izkopal njegove kosti in jih odnesel daleč proč. Ko so domačini za to zvedeli, so mu v hrano zmešali strup, da bi zbolel in umrl. Božja roka pa ga je varovala; čez pet dni je iz sebe vrgel gada in ozdravel.
Lakomni in razuzdani podaniki španskega kralja so Ludvika večkrat vabili na svoje večerje. Ta jih je sicer ostro pozival in grajal, naj nehajo izkoriščati uboge Indijance, pa ni nič zaleglo. Sede pri njihovi mizi je nekoč vpričo vseh vzel v roke kruh in ga stisnil, tako, da se je iz njega pocedila kri. Pokazal jim ga je in rekel: “Glejte, kaj jeste! S krvjo ubogih se nasičujete.”
V svojih pridigah je bil Ludvik Beltran precej strog in je odkrito grajal tudi napake in hudobije imenitnežev, čeprav je s tem včasih tvegal celo življenje. Tako se je primerilo, da ga je neki imeniten gospod pozval, naj prekliče vse, o čemer je pridigal, sicer ga bo ubil. Svetnik pa odgovori: “štejem si v veliko srečo, če lahko umrem in s svojo krvjo zapečatim, kar sem govoril.” Takoj naslednji dan se srečata in mož, čigar napake je grajal, mu na prsi nastavi samokres in ves besen zavpije nad njim: “Kako si lahko drzneš grajati moža, kakršen sem jaz?” Ludvik pa mirno in brez besed naredi nad pištolo križ in ta se v trenutku spremeni v podobo Križanega. Prestrašen nad tem čudežem pade malopridnež k njegovim nogam, ga prosi odpuščanja in se spreobrne.

Nekaj njegovih misli:
“Tu najdeš,” reče novincu, ko mu izroči podobo Križanega, “vse, karkoli si želi tvoja duša. V Kristusu križanem najdeš pomoč za vse trpljenje, zmago v skušnjavah, v žalosti tolažbo, z eno besedo: v Njem najdeš vse.”

“Če damo (revežu) veliko doma na hišnem pragu, nam Bog še več da v cerkvi.”

“Uboštvo, ki je Bogu posebej všeč, obstaja v tem, da se človek odpove svoji trmi.”
Vir
Vir2

V Valenciji (na Španskem), sveti Ludvik Bertrán, duhovnik iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je v Južni Ameriki učil Kristusov Evangelij različna ljudstva in jim branil pred zatiralci.
Vir

 

Kljub svoji doslednosti in spokornosti ter strogosti do sebe (post in bičanje), ki ga je velikokrat pripeljala do skrajnosti, je Ludvik Beltran zaradi svoje pobožnosti in plemenitega značaja užival ugled in spoštovanje med novinci in tudi med sobrati in verniki. V Južni Ameriki je kljub kratkemu misijonarjenju njegovo delo pustilo globoke sledove.
Ime: Pri krstu je prejel dve imeni: Janez Ludvik. Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, ime Ludvik pa je germanskega izvora, sestavljeno iz starovisokonemških besed hlut »slaven« in wig »boj«.
Rodil se je 1. januarja 1526 v Valencii, mestu ob španski sredozemski obali, umrl pa 9. oktobra 1581, prav tako v Valencii.
Družina: Rodil se je v srednje premožni družini mestnega pisarja Janeza Bertranda. Ta je zgodaj ovdovel in se drugič poročil z Ludvikovo materjo Ivano Angelo Exarch. Janez Ludvik je bil najstarejši izmed devetih otrok.
Zavetnik: Je glavni zavetnik današnje Kolumbije (Nove Granade) in dominikanskih novincev.
Sodobniki: Ignacij Lojolski, Peter Alkantarski, Terezija Velika, Janez od Boga.
Skupnost: 24. avgusta 1544 je vstopil v pridigarski red dominikancev, ki ga je v 13. stoletju ustanovil sveti Dominik Guzman, Španec.
Službe: Po posvečenju je dve leti deloval v Bombaju blizu Valencie, bil nato voditelj novincev, v Santa Ani v grofiji Albaida je na novo uredil tamkajšnji samostan, nato pa zopet deloval v Valencii. Leta 1570 je postal prior v samostanu San Onofre, nato pa zopet prevzel vodenje noviciata.
Misijon: Leta 1562 je odplul v Južno Ameriko, v Novo Granado in današnjo Kolumbijo. V notranjosti dežele je misijonaril med indijanskimi rodovi Cipaoa, Paluato in drugimi ter spreobrnil okoli 15.000 domačinov. Kasneje je deloval še v župniji Tenerife v škofiji Santa Marta in na nekaterih otokih, po sedmih letih pa se je vrnil v Španijo.
Čudeži: Njegovo misijonarjenje so spremljale številne težave in nevarnosti, pa tudi čudeži: ko so ga hoteli zastrupiti s hrano, je iz sebe vrgel gada in ozdravel; pištola, s katero so mu grozili, se je po njegovem blagoslovu spremenila v križ, kruh, ki so ga odžirali revežem, je pod njegovimi rokami zakrvavel ipd.
Kreposti: Že kot otrok je bil zelo pobožen in živel spokorno. Kot novinec je ljubil molk, veliko se je postil in opravljal dela usmiljenja. Po naravi je bil otožen, a dober in ljubezniv ter ves prevzet z ljubeznijo do bližnjega in Boga.
Upodobitve: Upodabljajo ga v dominikanski redovni obleki s križem in skodelo, iz katere se dviga kača. Poleg sebe ima običajno Indijanca.
Grob: Pokopali so ga v cerkvi sv. Štefana v Valencii.
Beatifikacija: 19. julija 1608 ga je papež Pavel V. razglasil za blaženega, 12. aprila 1671 pa papež Klemen X. za svetnika.
Goduje: 9. oktobra, prej pa 10. oktobra.
Vir