sveta Veronika Giuliani – devica in mistikinja

Veronika GiulianiAtributi: kapucinska oblačila, stigme in trnova krona.
Imena: Veronika, Nika, Roni, Ronja, Ronka, Vera, Verona, Veroslava, Veruška, Zmaga, Zmago, Elvira
Ta svetnica je na poseben način doživljala Jezusovo trpljenje. Že kot otrok je Veronika razodevala nenavadne reči. Bila je nemirna, kakor da se v njej vžiga čuden ogenj. Vsem v hiši je bila uganka. Medtem ko so se drugi otroci igrali, je ta nenavadni otrok občeval z božjim Detetom in njegovo materjo Marijo. Mistična doživetja, ki so v njeno življenje posegala že tako zgodaj, so odločilno vplivala na njeno življenjsko pot.
Rodila se je leta 1660 v Marcatellu (srednja Italija) kot sedmi otrok premožnih staršev. Ko je pobožna mati umirala, je poklicala k smrtni postelji pet hčera, jim razložila pet Odrešenikovih ran in priporočila vsakemu otroku češčenje ene izmed ran, h kateri naj se v stiski zateče. Štiriletni Veroniki je priporočila rano presv. Srca. Ko je komaj odrasla, so jo snubili plemiški sinovi, a jih je odklanjala. Sedemnajstletna je vstopila v red kapucink, dasi ji je oče le z veliko težavo to dovolil.

Leta 1694 je postala voditeljica novink, od leta 1716 do smrti na današnji dan leta 1727 pa je bila opatinja. Ko je vstopila v samostan, se je iz dneva v dan jasneje kazalo, da naj bi se v njej obnovilo Gospodovo trpljenje podobno kakor kakšnih petsto let prej v življenju sv. Frančiška Asiškega. V življenju te svetnice je mogoče zaznati najbolj različne in čudežne pojave krščanske mistike: razodetja, vizije, zamaknjenja in posebne milosti, ki so jih doživeli redki svetniki. Po spovednikovem naročilu je v dnevnik napisala vse, kako je Bog deloval v njeni duši. Danes obsega ta dnevnik deset objavljenih zvezkov. Nenavadne stvari, ki so v njem, so potrdile mnoge priče. Ko je papež Pij IX. prebral te spise, je vzkliknil: »To ni svetnica, to je velik svetnik.«
Umrla je 9. julija 1727. Za svetnico jo je razglasil papež Gregorij XVI. leta 1839. Njeno posmrtno masko hranijo v samostanu Citta di Castello pri Perugii.
Goduje 9. julija.
Vir

Veronika GiulianiSkrivnostna trpinka za spravo
Sv. Veronika Giuliani je znana po svojem ogromnem Dnevniku, ki obsega 10 debelih zvezkov skupaj 22. 000 ročnopisanih strani. V njih opisuje svetnica svoje dramatično a vzvišeno potovanje k Bogu od svojih otroških spominov do 25. marca 1727, ko ji je Marija rekla: “Napravi piko.” Pisala ga je “s premagovanjem in rdečico… iz same čiste pokorščine”, s trudno roko in žrtvovanjem spanja, saj ga je v glavnem pisala ob sveči ponoči.
Veronika se je rodila 27. decembra 1660 v Mercatelu blizu Riminija; pri krstu je dobila ime Uršula. Bila je sedmi, najmlajši otrok premožnih staršev. Dva otroka sta umrla v najnežnejši dobi. V družini je vladala sloga, duh molitve; vsak večer so brali o življenju kakega svetnika.
Veronika je že kot otrok razodevala nenavadne reči: bila je nemirna, kot da vžiga v njej čuden ogenj, vsem v hiši je bila uganka. Medtem, ko so se drugi otroci igrali, je Veronika občevala z božjim Detetom in njegovo Materjo. Že zgodaj je imela mistična doživetja, ki so odločilno vplivala na njeno življenjsko pot.

V rani Jezusovega Srca
Ko je pobožna mati umirala, – imela je komaj 40 let, Uršula pa štiri leta – je poklicala k smrtni postelji pet hčera, jim razložila pet Jezusovih ran in priporočila vsakemu otroku češčenje ene rane, h kateri naj se v stiski tudi zateka. Veroniki je priporočila rano Jezusovega Srca. Ko je Veronika odrasla so jo snubili plemiški sinovi, a ona je v svojem 17. letu stopila v red kapucink v Citta di Castello, dasi ji je oče le težko privolil. Dobila je ime Veronika.
V samostanu se je kmalu videlo, da hoče Zveličar v njej obnoviti svoje trpljenje, kakor je nekoč to storil pri sv. Frančišku Asiškem. Kristus je redovnico vedno bolj pritegoval v svoje trpljenje.
V življenju sv. Veronike najdemo vse pojave krščanske mistike: razodetja, vizije, zamaknjenja in še milosti, ki so jih doživeli le redki svetniki.
Dne 1. novembra 1678 je naredila redovne zaobljube. V tem času je imela videnje, v katerem se ji je prikazal skrivnosten kelih. Razumela je, da bo morala veliko trpeti. Tudi sama je hrepenela, da bi postala čimbolj podobna Jezusu. X sam jo je pozval, naj z njim sodeluje pri spravi.
Dne 4. aprila ji Jezus položi na glavo nevidno trnovo krono. Leta 1688 je bila postavljena za magistro novink; to službo je opravljala tri leta. Dne 12. decembra 1693 je začela pisati svoj Dnevnik. Leta 1694 – 98 je spet magistra novink. Leta 1696 je prejela prsno rano; na veliki petek leta 1697 pa vse stigme. Pri tem je hudo trpela. Zelo je trpela tudi, ko je njen spovednik jezuit zapovedal, da mora pisati Dnevnik in da mora vanj napisati vse, kar v duši doživlja. Po neuspelem poizkusu, da bi skrila svoje reči pred drugimi sestrami, se je začel zanjo skoro 20 let trajajoče stanje nerazumevanja in grenkih prizkušenj pristnosti Veronikinih pojavov s strani njene okolice. 

Veronika GiulianiBoleče preizkušanje pristnosti njenih pojavov
Cerkev, kot tudi člani njenega samostana niso vedeli ali gre pri Veroniki za bolesten pojav, varanje ali mistične pojave.
Njena največja nasprotnica je bila njena redovna predstojnica opatinja. Pa tudi vrag se je igral s svetnico in jo telesno mučil kot 100 let pozneje s. Janeza Vianeja. Domači škof je vse to spremljal in poročal v Rim, od koder je dobil napotilo, naj stvar z vso resnostjo preišče.
Zdravniki so morali pol leta zdraviti in obvezovati njene rane; povoje so vsakič zapečatili. Škof je ukazal opatinji, naj dobro preizkusi Veronikino potrpežljivost, ponižnost in poslušnost. Zato so ji vzeli vodstvo novink, izgubila je pravico volitve, izobčili so jo iz vsega samostanskega življenja, tudi iz kora. Med tednom ni smela k maši, ob nedeljah pa le pri vratih, k obhajilu pa ni smela. Pet let je živela ob kruhu in vodi, 50 dni je bila zaprta v bolniški sobi in ni smela z nikomer govoriti. Bila je “živa Kalvarija”, kot je rekel njen spovednik. Sestre so dobile navodilo, naj ravnajo z njo kot s sleparko ali coprnico.
Veroniko je najbolj bolelo, da se je vmešalo v ta team tudi 40 spovednikov: jezuiti, frančiškani, filipini in škofijski duhovniki. P. Janez Crivelli, jezuit, pravi, da ji je večkrat grozil, tako da je verovala, da bo javno bičana kot coprnica in živa sežgana. Filipin Segapeli ji je še na smrtni postelji rekel: “Kaj držite sklenjene roke, saj so prazne. Vse je hinavščina, samo da bi nas varali.” Kako je moralo boleti svetnico tako vedenje, njo, ki je verovala, da ji po duhovnikih govori Bog sam. Verjetno je vzela tako, da ji vse to pošilja Bog, zato da bi jo očistil. 

Veronika GiulianiVeronika rehabilitirana
Domač škof je sporočil Sv. oficiju o izidu trde preizkušnje: Veronika prenaša vsa trpinčenja z globoko ponižnostjo, v nepopisnem miru in veselju in se nagiba še k nadaljnjemu ponižanju. Mistične prikazni se nadaljujejo.
Papež je umaknil dne 7. marca 1716 vse ukaze in prepovedi, preklical ves disciplinski postopek zoper njo in ji vrnil vse pravice. Ni še pretekel mesec dni, dne 5. aprila, so jo sestre že izvolile za svojo predstojnico opatinjo. To službo je opravljala 11 let, vse do svoje smrti, kakor tudi službo magistre novink.
Novinke je zlasti uvajala v to, kako so lahko kljub vsemu ročnemu delu, vedno zbrane. Spominjala se je namreč, da je bilo to njej dolgo časa najtežje. Veronika je bila zelo praktična prav po zgledu sv. Terezije Avilske in sv. Katarine Sienske.
Kot predstojnica je bila do sester izredno pozorna, blaga, razumevajoča. Zelo je gledala na sposobnosti in razpoloženje posamezne.
Veronika je živela v nenehni molitvi, kontemplaciji in trpljenju, želeč se čimbolj priličiti križanemu Kristusu. Več kot trideset let je nosila vtisnjena znamenja Kristusovih ran. Po njeni smrti so zdravniki našli na njenem telesnem srcu upodobljena vsa orodaj, s katerimi so mučili Kristusa. To so tudi s prisego potrdili. Ta orodja trpljenja je tudi ona telesno občutila. 

Veronika Giuliani“Srednica” med Bogom in grešniki
Besedica “srednica” se mnogokrat nahaja na straneh Veronikinega Dnevnika v ustah Veronike, Kristusa ali Marije. Govori nam o Veronikinem poslanstvu: Veronika je poklicana, da dela za zveličanje duš s spravnim darovanjem svojega življenja, z molitvijo in žrtvijo.
Že od svoje rane mladosti je hrepenela, da bi vsi ljudje poznali in ljubili Boga. Ta želja je v njej rastla z rastjo spoznanja božje ljubezni in hudobije greha. Iz njenega srca so privreli vzdihi, ki govorijo o tej njeni ljubezni do Boga in do duš. Naj jih par navedem.
“Moj Bog, pripravljena sem na kakršnokoli trpljenje, samo da bi se spreobrnili vsi, ki te žalijo.”
“Moj Gospod, postavljena sem sredi med te in grešnike. Tu sem, pripravljena pretrpeti kakršnokoli kazen, v spravo zanje.”
“Moj Gospod, če želiš kaznuj mene. Položi svojo težko roko name… Da, moj Bog, ti si me izbral, da posredujem med teboj in grešniki. Vendar te prosim, duš, duš!”
“Moj Bog, več trpljenja. Tu sem med teboj in grešniki. Zato da bi te več ne žalili, stori z menoj, kar hočeš. Muči me, pošlji mi več križev.”

Neskončno hrepenenje po zveličanju vseh, je mučilo Veroniko celo življenje. Šlo je za zadoščenje za Cerkev v splošnem, za neverne, za svoj samostan, za njeno mesto, za duše v vicah, katerim želi, da bi se kmalu za vse odprla vrata v večno blaženost.
Svoj duhovni Dnevnik je pisala s tako moško odkritostjo, da je papež Pij IX. , potem, ko ga je prabral, vzkliknil: “To ni svetnica, to je velik svetnik!”
Dne 6. julija je Veroniko zadela kap. Tri dni zatem pa je 9. julija 1727 umrla v samostanu Citta do Castello, stara 67 let. Papež Gregorij XVI. jo je 26. maja 1839 razglasil za svetnico.
Ostal nam je njen Dnevnik. Te strani, katere Veroniki ni dovolil njen spovednik, da bi ga ponovno brala, spadajo med najlepše strani mistične literature v Italiji. V njih svetnica govori podrobno o svojih križih in veseljih, o svojih molitvah in bojih.
Dela se na tem, da bi bila sv. Veronika razglašena za cerkveno učiteljico, saj je izredno velika mistična duša s tako velikim Dnevnikom.
V Santiago de Chile je matična hiša sester, ki se imenujejo po sv. Veroniki Giuliani.
Vir

blaženi Alojzij (Luigi) Caburlotto – duhovnik in ustanovitelj

blaženi Alojzij (Luigi) Caburlotto - duhovnik in ustanoviteljDuhovnik Luigi Caburlotto je bil 16. maja 2015 v Benetkah razglašen za blaženega. Več o tem italijanskem škofijskem duhovniku, ki je bil rojen leta 1817 in je umrl 1897, je za Radio Vatikan povedal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Duhovnik, župnik, ustanovitelj, vzgojitelj
Rojen je bil v beneški družini z dvanajstimi otroki. Ko je začutil, da ga Bog kliče v duhovništvo, je odšel v škofijsko semenišče. Leta 1842 je prejel duhovniško posvečenje. Pri 33 letih je postal župnik. Kmalu zatem je ustanovil šolo za revne in zapuščene deklice. Kasneje pa še kongregacijo hčera sv. Jožefa. Naloga sester je bila skrbeti za njegove šole. Zaradi prirojenega vzgojnega talenta so novemu blaženemu leta 1869 zaupali tudi vodenje Manina, najuglednejše dobrodelne ustanove v Benetkah. Cilj le-te je bila krščanska in poklicna formacija mladih. Vrh vsega je Caburlotto kot duhovnik in župnik veliko moči vlagal v dobro svoje župnije in apostolske dejavnosti velikega vzgojnega vpliva. Umrl je pri osemdesetih letih.

Papež Frančišek v apostolskem pismu o beatifikaciji Luigija Caburlotta imenuje »ugleden vzgojitelj mladih, neutruden apostol evangeljske ljubezni in zvest učitelj krščanskega nauka«. To so bile hvale vredne lastnosti, ki so imele izvor v njegovi svetosti dinamičnega župnika, napolnjenega s pastoralno ljubeznijo in vzgojno modrostjo. Caburlotto je bil prepričan, da je za sanacijo družbe najbolj potrebna prav zavzetost na vzgojnem področju, je pojasnil kardinal Amato.

V luči Božje volje
Pričevanja tistih, ki so ga poznali, posebej poudarjajo njegovega duha vere. »V vsaki okoliščini je imel navado situacije, probleme in osebe presojati v luči Božje volje.« Svojim duhovnim hčeram je zapustil zbirko dragocenih in praktičnih nasvetov. V njih je razvidna njegova blaga, ponižna, potrpežljiva in vere polna duša. Kardinal Amato je navedel nekaj Caburlottovih nasvetov, med katerimi je na primer: »V srcu je vedno potrebno ohranjati Boga, v razumu dobre misli, človeške izraze spoštovanja pa pod nogami.«

Dobrih del ni nikoli preveč
Nadalje je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je danes kot papežev predstavnik tudi osebno vodil beatifikacijo, spomnil na dogodek iz življenja novega blaženega. Neki zidar ni hotel praznovati velike noči. Caburlotto je pristopil k njemu in ga povprašal o razlogih. Revni mož mu je odgovoril, da nima čevljev in niti sredstev, da bi si priskrbel nove. Duhovnik si je tako pri priči sezul svoje – skoraj nove – čevlje, jih izročil revežu, sam pa obul stare škornje, ki jih je že dlje časa hranil pod posteljo, ker so postali neuporabni.

Luigi Caburlotto je za vzdrževanje svojih šol za najmlajše pogosto prosil za pomoč dobrotnike. Nekoč je pisal tudi cesarici na Dunaj. S svojim opisom bednih razmer, v katerih so živele deklice, jo je tako ganil, da je pridobil vso potrebno pomoč. Miloščino je tudi sam delil velikodušno. Tistim, ki so ga grajali zaradi pretirane darežljivosti, je pogosto odgovarjal, da so denar in žeblji zanj »eno in isto«. Dobrih del po njegovem prepričanju nikoli ni bilo preveč, temveč jih je vedno primanjkovalo.
Vir

sveti Avguštin Žao Rong in tovariši – duhovnik in mučenci

sveti Avguštin Žao Rong in tovariši - duhovnik in mučenciNa različnih krajih Kitajske so v različnih starostih pričevali z besedo in delom za Kristusov evangelij: Sveti Avguštin Žao Rong, duhovnik, Peter Sans i Jordá [sánsižórda], škof, in tovariši, mučenci, ki so zaradi pridiganja ali izpovedi vere bili žrtve preganjanja in bili prej s slavnimi obedi okrepljeni.
Vir

90873
Francesco Fernández de Capillas, sacerdote, dei Padri Domenicani
+ 15 gennaio 1648 a Fu’an, provincia del Fujian
90888
Pietro Sanz y Jordà, vescovo, dei Padri Domenicani
+ 26 maggio 1747 a Fuzhou, provincia del Fujian
92173
Francesco Serrano Frías, vescovo, dei Padri Domenicani
92171
Giovanni Alcober Figuera, sacerdote, dei Padri Domenicani
75475
Gioacchino Royo Pérez, sacerdote, dei Padri Domenicani
92172
Francesco Díaz del Rincón, sacerdote, dei Padri Domenicani
+ 28 ottobre 1748 a Fuzhou, provincia del Fujian
76440
Pietro Wu Guosheng, catechista
+ 7 novembre 1814 a Zunyi, provincia del Guizhou
46380
Agostino Zhao Rong, sacerdote
+ primavera 1815 a Chengdu, provincia del Sichuan
44730
Giuseppe Zhang Dapeng, catechista
+ 12 marzo 1815 a Guiyang, provincia del Guizhou
70230
Gabriele Taurino Dufresse, vescovo, della Società Parigina Missioni Estere
+ 14 settembre 1815 a Chengdu, provincia del Sichuan
91384
Giovanni da Triora (Francesco Maria Lantrua), sacerdote dei Frati Minori
+ 7 febbraio 1816 a Changsha, provincia dello Hunan
59320
Giuseppe Yuan Zaide, sacerdote
+ 24 giugno 1817 a Chengdu, provincia del Sichuan
40760
Paolo Liu Hanzuo, sacerdote
+ 13 febbraio 1818 a Lezhi, provincia del Sichuan
92043
Francesco Régis Clet, sacerdote della Congregazione della Missione (Padri Vincenziani)
+ 18 febbraio 1820 a Wuchang, provincia dello Hebei
79930
Taddeo Liu Ruiting, sacerdote
+ 30 novembre 1823 a Quxian, provincia del Sichuan
53590
Pietro Liu Wenyuan, catechista
+ 17 maggio 1834 a Quxian, provincia del Guizhou
61460
Gioacchino He Kaizhi, catechista
+ 9 luglio 1839 a Guiyang, provincia del Guizhou
42690
Lorenzo Bai Xiaoman, laico
+ 25 febbraio 1856 a Xilinxian, provincia del Guangxi
92019
Augusto Chapdelaine, sacerdote della Società Parigina Missioni Estere
+ 29 febbraio 1856 a Xilinxian, provincia del Guangxi
43390
Agnese Cao Guiying, vedova
+ 1 marzo 1856 a Xilinxian, provincia del Guangxi
38885
Agata Lin Zhao, vergine
95995
Girolamo Lu Tingmei, catechista
95996
Lorenzo Wang Bing, catechista
+ 28 gennaio 1858 a Maokou, provincia del Guizhou
96004
Giovanni Battista Lou Tingyin, laico
96002
Giuseppe Zhang Wenlan, seminarista
96003
Paolo Chen Changpin, seminarista
64990
Marta Wang Luozhi, vedova
+ 29 luglio 1861 a Qingyan, provincia del Guizhou
41530
Giovanni Pietro Néel, sacerdote della Società Parigina Missioni Estere
Martino Wu Xuesheng, catechista
Giovanni Zhang Tianshen, catechista
Giovanni Chen Xianheng, catechista
+ 18 febbraio 1862 a Kaiyang, provincia del Guizhou
92710
Lucia Yi Zhenmei, catechista
+ 19 febbraio 1862 a Kaiyang, provincia del Guizhou
57390
Barbara Cui Lianzhi, laica sposata
+ 15 giugno 1900 a Qiangshenzhuang, provincia dello Hebei
90933
Modesto Andlauer, sacerdote, della Compagnia di Gesù
90932
Remigio Isoré, sacerdote, della Compagnia di Gesù + 19 giugno 1900 a Wuyi, provincia dello Hebei
59560
Giuseppe Ma Taishun, laico
+ 26 giugno 1900 a Qianshengzhuang, provincia dello Hebei
59930
Lucia Wang Cheng, giovane
Maria Fan Kun, giovane
Maria Qi Yu, giovane
Maria Zheng Xu, fanciulla
+ 28 giugno 1900 a Wanglaija, provincia dello Hebei
59940
Maria Du Zhaozhi, laica sposata
+ 28 giugno 1900 a Jieshuiwang, provincia dello Hebei
92901
Maria Du Tianshi, madre di Maddalena Du Fengju
Maddalena Du Fengju, laica, figlia di Maria Du Tianshi
+ 29 giugno 1900 a Dujiadun, provincia dello Hebei
92882
Paolo Wu Anju, laico sposato
Giovanni Battista Wu Mantang, giovane laico
Paolo Wu Wanshu, giovane laico
+ 29 giugno 1900 a Xiaoluyi, provincia dello Hebei
60040
Raimondo Li Quanzhen, laico sposato, fratello di Pietro Li Quanhui
Pietro Li Quanhui, laico sposato, fratello di Raimondo Li Quanzhen
+ 30 giugno 1900 a Chendun, provincia dello Hebei
60520
Pietro Zhao Mingzhen, laico, fratello di Giovanni Battista Zhao Mingxi
Giovanni Battista Zhao Mingxi, laico, fratello di Pietro Zhao Mingzhen
+ 3 luglio 1900 a Dongyangtai, provincia dello Hebei
91735
Antonino Fantosati, Vescovo dei Frati Minori Riformati
91737
Cesidio (Angelo) Giacomantonio, sacerdote dei Frati Minori Riformati
+ 4 luglio 1900 a Hengchou, provincia dello Hunan
60760
Teresa Chen Jinxie, laica, sorella di Rosa Chien Aixie
Rosa Chen Aixie, giovane, sorella di Teresa Chen Jinxie
+ 5 luglio 1900 a Huangeryn, provincia dello Hebei
90722
Pietro Wang Zuolong, laico
+ 6 luglio 1900 a Shuanzhong, provincia dello Hebei
91736
Giuseppe Maria Gambaro, sacerdote dei Frati Minori Riformati
+ 7 luglio 1900 a Hengchou, provincia dello Hunan
91733
Teodorico Balat, sacerdote dei Frati Minori Osservanti
+ 7 luglio 1900 a Taiyuan, provincia dello Shanxi
61110
Marco Ji Tianxiang, laico
+ 7 luglio 1900 a Ueihoei, provincia dello Hebei
61120
Maria Guo Lizhi, laica sposata
+ 7 luglio 1900 a Hujiacun, provincia dello Hebei
61320
Giovanni Wu Wenyin, catechista
+ 8 luglio 1900 a Yongjenin, provincia dello Hebei
91732
Gregorio Grassi e 28 compagni, martiri della rivolta dei Boxer
90382
Gregorio (Pier Luigi) Grassi, vescovo dei Frati Minori Osservanti
90313
Francesco Fogolla, vescovo dei Frati Minori Osservanti e coadiutore di monsignor Grassi
61425
Elia Facchini, sacerdote dei Frati Minori Osservanti
91734
Andrea Bauer, sacerdote dei Frati Minori Osservanti
61425
Giovanni Zhang Jingguang, seminarista e Terziario Francescano
Filippo Zhang Zhihe, seminarista e Terziario Francescano
91733
Patrizio Dong Bodi, seminarista e Terziario Francescano
Giovanni Zhang Huan, seminarista e Terziario Francescano
93288
Giovanni Wang Rui, seminarista e Terziario Francescano
Tommaso Shen Jihe, laico e Terziario Francescano
93289
Simone Qin Cunfu, seminarista e Terziario Francescano
Pietro Wu Anbang, laico e Terziario Francescano
Francesco Zhang Rong, laico sposato e Terziario Francescano
Pietro Wang Erman, laico
93290
Giacomo Zhao Quanxin, laico sposato
93291
Mattia Feng De, laico sposato e Terziario Francescano
Giacomo Yan Guodong, laico
Pietro Zhang Banniu, laico sposato e Terziario Francescano
91067
Martiri Francescane Missionarie di Maria
91688
Maria Ermellina di Gesù (Irma Grivot), religiosa
91689
Maria della Pace (Marianna Giuliani), religiosa
91694
Maria Chiara (Clelia Nanetti), religiosa
91693
Maria di Santa Natalia (Giovanna Maria Kerguin), religiosa
91692
Maria di San Giusto (Anna Maria Moreau), religiosa
91691
Maria Adolfina (Anna Caterina Dierkx), religiosa
91690
Maria Amandina (Paolina Jeuris), religiosa
+ 9 luglio 1900 a Taiyuan-fu, provincia dello Shanxi
60170
Zhang Huailu, catecumeno
+ 9 luglio 1900 a Zhuhedian, provincia dello Hebei
61790
Anna An Xinzhi, laica sposata
Maria An Guozhi, laica sposata
Maria An Lihua, laica
Anna An Jiaozhi, laica sposata
+ 11 luglio 1900 a Liugongyin, provincia dello Hebei
62410
Paolo Liu Jinde, laico sposato
+ 13 luglio 1900 a Langziqiao, provincia dello Hebei
62420
Giovanni Wang Guixin, laico
+ 14 luglio 1900 a Nangong, provincia dello Hebei
63010
Lang Yangzhi, catecumena, madre di Paolo Lang Fu
Paolo Lang Fu, fanciullo, figlio di Lang Yangzhi
+ 16 luglio 1900 a Lujiapo, provincia dello Hebei
63020
Teresa Zhang Hezhi, laica sposata
+16 luglio 1900 a Zhangjiaji, provincia dello Hebei
63180
Pietro Liu Ziyu, laico
+ 17 luglio 1900 a Zhujiaxiezhuang, provincia dello Hebei
63510
Giovanni Battista Zhou Wurui, adolescente
+ 19 luglio 1900 a Lujiazhuang, provincia dello Hebei
63520
Elisabetta Qin Bianzhi, madre di Simone Qin Chunfu
Simone Qin Chunfu, adolescente, figlio di Elisabetta Qin Bianzhi
+19 luglio 1900 a Liucun, provincia dello Hebei
90930
Leone Ignazio Mangin, sacerdote, della Compagnia di Gesù
90931
Paul Denn, sacerdote della Compagnia di Gesù
95986
Maria Zhou Wuzhi, laica sposata
+ 20 luglio 1900 a Zhujiahe, provincia dello Hebei
63740
Pietro Zhou Rixin, giovane laico
+ 20 luglio 1900 a Lujiazhuang, provincia dello Hebei
63760
Maria Fu Guilin, laica
+ 20 luglio 1900 a Dailucun, provincia dello Hebei
63770
Maria Zhao Guozhi, laica
63770
Rosa Zhao, giovane catechista, figlia di Maria Zhao
63770
Maria Zhao, giovane, figlia di Maria Zhao e sorella di Rosa Zhao
+ fine di luglio 1900 a Zhaojia, provincia dello Hebei
91504
Xi Guizi, fanciullo, catecumeno
+ fra giugno e luglio 1900 a Dechao, provincia dello Hebei

91680 Alberiko Crescitelli
Alberico Crescitelli, sacerdote del Pontificio Istituto Missioni Estere
+ 21 luglio 1900 a Yanzibian, provincia dello Shanxi

63820
Giuseppe Wang Yumei, laico
+ 21 luglio 1900 a Daining, provincia dello Hebei
90723
Anna Wang, fanciulla
90723
Lucia Wang Wangzhi, madre di Andrea Wang Tianqing
90723
Andrea Wang Tianqing, fanciullo, figlio di Lucia Wang Wangzhi
+ 22 luglio 1900 a Majiazhuang, provincia dello Hebei
63980
Maria Wang Lizhi, laica sposata
+ 22 luglio 1900 a Daning, provincia dello Hebei
65080
Giuseppe Yuan Gengyin, laico
+ fine di luglio 1900 a Dayin, provincia dello Hebei
65730
Paolo Ke Tingzhu, laico
+ 8 agosto 1900 a Xiaotun, provincia dello Hebei
66260
Rosa Fan Hui, laica
+ 16 agosto 1900 a Fanjiazhuang, provincia dello Hebei
90079
Luigi Versiglia, vescovo dei Salesiani di Don Bosco
90080
Callisto Caravario, sacerdote dei Salesiani di Don Bosco
+ 25 febbraio 1930 a Litouzui, Guangdong
Vir

sveti Hadrijan III. – papež

sveti Hadrijan III. - papežV Spini Lamberta (v Emíliji), smrt svetega Hadrijána III., papeža, ki se je z vso močjo trudil spraviti carigrajsko in rimsko Cerkev. Ko je potoval proti Galiji je zelo zbolel in presveto umrl.
Vir

sveti Lovrenc Razsvetljevalec – opat in mučenec

LovrencImena: Lovrenc, Lavrenc, Lavrencij, Lovro, Lovre,
Zgodovinsko je dokazano, da je ta svetnik živel, druge okoliščine njegovega življenja pa so zavite v nejasnosti. Najstarejša listina, ki ga omenja, je pismo papeža Janeza VII. z dne 30. junija 702, naslovljeno Tomažu di Morienna, obnovitelju samostana Farfa blizu Rima. Listina potrjuje ugodnosti, ki jih je samostanu naklonil spoletski vojvoda Faroald II., in omenja, da je ta samostan »ustanovil škof z imenom Lovrenc, ki je prišel iz daljnega kraja«.

Ta tujina naj bi po nadaljnjih poročilih bila Sirija. Tam naj bi se Lovrenc sredi šestega stoletja rodil. V Rim naj bi prišel še z dvema tovarišema. Ko je ustanovil samostan Farfa, se je odpovedal škofovski službi. Omenjajo še neko posebnost. Samostana ni zgradil z javnimi sredstvi, temveč s svojim premoženjem in z darovi vernikov.
Druga poročila pripovedujejo, da je Lovrenc z močjo molitve in posta pregnal strašnega zmaja, ki je bival v neki votlini blizu samostana in je vse področje zastrupljal s svojim kužnim dihanjem. Vse te zgodbe simbolizirajo zmago krščanstva nad poganstvom.

Lovrenc je bil vsekakor pomembna osebnost, zato ga samostanski arhivi in drugi zapisi še in še omenjajo. Tako neko poročilo iz leta 1130 pripoveduje, da je že v 4. stoletju prišla v Rim skupina sirskih kristjanov, med katerimi se omenjata tudi Lovrenc in njegova sestra Suzana. Za časa preganjanja se je skupina razkropila, nekateri pa so umrli mučeniške smrti. Lovrenc naj bi s sestro odšel v Spoleto in tam postal škof. Res je pozneje ustanovil samostan Farfa, toda tega so razrušili gotski Vandali. Na kraju so ostale le še tri ciprese. Kakor vsako drevo so v stoletjih razpadle. V 7. stoletju pa jih je Devica Marija pokazala v videnju že na začetku omenjenemu Tomažu di Morienna, da bi na tistem kraju znova pozidal samostan.
Poznejše legende pripisujejo Lovrencu karizmo, da je ozdravljal telesno in duhovno slepe, zato je dobil vzdevek Razsvetljevalec. Starodavno češčenje sv. Lovrenca in hkrati priljubljenost, ki jo je užival še v 11. stoletju, so narekovale sv. Petru Damianiju, da je pisal papežu Nikolaju II., da je češčenje sv. Lovrenca »starodavno izročilo« in »moderna pobožnost«.
V martirologiju samostana Farfa je kot svetnica zapisana tudi njegova sestra Suzana.
Vir