Porciunkula se je imenovala prav majhna cerkvica »sv. Marije Angelske«, od srednjeitalskega mesta Assisija oddaljena za pol ure hoda proti jugozahodu. Bila je na tem, da razpade, a jo je sv. Frančišek Asiški popravil in tam spoznal svoj poklic: popraviti Cerkev iz ljudi, Cerkev, v katero se je tedaj močno zajedla gniloba, predvsem pohlep po bogastvu in razkošju, po lagodnem življenju, brez čuta za telesno in duhovno revščino drugih; in Frančišek je vedel, da bo to nalogo mogel izvršiti le tedaj, če bo z vso temeljitostjo reformiral najprej sebe in zbral okoli sebe enako misleče, ki bodo predvsem s sijočim zgledom, čeprav tudi z besedo, oznanjali evangelij.
Cerkvica je bila last benediktincev samostana na Monte Subasio. Frančišek si jo je od njih izprosil kot »delček«, kot »dedino« svoje ustanove, od česar je dobila ime »porciunkula« (od latinsko-italijanske besede »portiuncula = delček). Tu je bilo izhodišče za nastanek velikega frančiškanskega reda. Tu je svetnik zlasti rad prebival; in hiša poleg te cerkvice je postala prvi frančiškanski samostan. Tu je sveti ustanovitelj l. 1212 izročil sv. Klari redovno obleko in tu je 1226 tudi umrl. Sedanja troladijska bazilika je bila (v letih 1569-1678) tako sezidana, da se njena kupola boči ravno nad porciunkulsko cerkvico, ki je ostala ohranjena v prvotni obliki. Znana je postala najbolj po »porciunkulskem odpustku«.
Do Frančiškovih časov Cerkev niti od daleč ni tako na široko in v tolikšnem obilju podeljevala odpustke, kakor je to delala pozneje. Predvsem je popolni odpustek podeljevala pravzaprav samo tistim, ki so se iz verskih nagibov odločili, da gredo na križarsko vojsko, in obenem skesano opravili zakrament sv. pokore. To vidimo npr. iz določb 4. lateranskega koncila l. 1215. – Frančišek Asiski pa je bil poln usmiljenja in ljubezni do ljudi, najbolj do grešnikov. Kadarkoli se je z brati vrnil z misijonskega potovanja, je vselej šel v »porciunkulo« in tam priporočal v molitvi vse poslušavce in spovedance misijona. Izročilo, ki pa je z gotovostjo izpričano šele iz l. 1277, pripoveduje:
Ko je sv. Frančišek dokončal predelavo »porciunkule« in mislil na to, kako bi jo dal posvetiti, je pred začetkom avgusta 1216 imel videnje, v katerem se mu je – tako pravi izročilo – prikazal Kristus in mu naročil, naj gre v mesto Perugio (Perudžo), kjer se je mudil novi papež Honorij III.; prosi naj papeža za naklonitev popolnega odpustka vsem obiskovalcem cerkvice na dan njenega posvečenja, to je 2. avgusta, pa tudi na vse obletnice posvečenja v prihodnosti. – Isto izročilo tudi pripoveduje, da je bilo pri posvečenju navzočih sedem škofov; sv. Frančišek sam, ki je bil kljub začetnemu papeževemu upiranju vendarle izprosil za porciunkulo omenjeno predpravico, je imel pridigo na prostem in pri njej razglasil popolni odpustek, ki so ga odslej od opoldne dne 1, avgusta do sončnega zahoda 2. avgusta mogli dobiti vsi, ki so se skesano spovedali in molili v porciunkulski kapeli.
O zgodovinski pristnosti tega izročila je bilo že mnogo razpravljanja (predvsem od 1900-1910), a vprašanje še ni bilo dokončno razvozlano. Gotovo pa je, da je bil »porciunkulski odpustek« v navadi vsaj že v 2. polovici 13. stoletja, a najprej le v porciunkulskem svetišču samem. To je – seveda tudi v zvezi z izrednim pojavom sv. Frančiška – bilo vzrok, da je v očeh zahodnih kristjanov cerkev sv. Marije Angelske, tj. »porciunkula«, razen Svete dežele, Rima in Kompostele kmalu veljala kot najsvetejši kraj na zemlji.
Od konca 14. stoletja naprej so papeži predpravico porciunkulskega odpustka začeli podeljevati tudi drugim frančiškanskim cerkvam. Sikst IV. je l. 1480 to predpravico dal vsem cerkvam prvega frančiškanskega reda, dve leti nato pa sploh vsem cerkvam frančiškanskih redov, vendar pa le v prid Frančiškovih duhovnih sinov in hčera (le v sami »porciunkuli« so mogli biti popolnega odpustka deležni tudi vsi drugi kristjani). Od 17. stoletja dalje pa so porciunkulske odpustke mogli dobiti sploh vsi obiskovalci frančiškanskih cerkva. Od 14. stoletja naprej je bilo dovoljeno porciunkulski odpustek nakloniti tudi vernim dušam v vicah, kar je nato l. 1687 papež Inocenc XI. še posebej potrdil. Prvotno je bilo porciunkulski odpustek mogoče dobiti samo enkrat v letu. Da bi obiskovavec cerkve, ki ji je bila dana ta predpravica, mogel prejeti popolni odpustek tolikokrat, kolikorkrat (»toties-quoties« odpustki) je 1. ali 2. avgusta prišel v cerkev in molil določene molitve (vedno je bilo seveda potrebno stanje posvečujoče milosti), to se je uveljavilo šele mnogo pozneje, z gotovostjo od l. 1847 dalje. – Začenši z l. 1856 pa je bilo mogoče dobiti porciunkulske odpustke tudi v nefrančiškanskih cerkvah in oratorijih (kapelah); od l. 1952 so po splošnih cerkveno-pravnih določbah dobile to predpravico vse stolnice in vse župnijske cerkve, s posebnim dovoljenjem pa tudi druge.
Po naročilu 2. vatikanskega koncila je bila z dne 1. januarja 1967 z apostolsko konstitucijo »Indulgentiarum doctrina« izdana nova ureditev glede odpustkov. V njej je o porciunkulskem odpustku določeno, da ga je mogoče dobiti razen v frančiškanskih svetiščih tudi v vseh župnijskih cerkvah, in sicer 2. avgusta ali pa na kakšen drug bolj primeren dan, ki ga določi škof ali njegov namestnik. Seveda pa, kakor za vsak drug popolni odpustek, velja tudi za porciunkulskega določba omenjene konstitucije:
»Za dosego popolnega odpustka moramo opraviti delo, ki je obdarovano z odpustkom, in izpolniti tri pogoje: opraviti zakramentalno spoved, prejeti sv. obhajilo in moliti v papežev namen. Zahteva se poleg tega tudi, da nismo navezani na kateri koli, tudi mali greh. – Kadar nimamo takega popolnega razpoloženja ali ne izpolnimo zapovedanih treh pogojev, je odpustek samo delen… Oviranim (npr. bolnikom) morejo spovedniki zamenjati predpisano dobro delo (pri porciunkulskih odpustkih pobožen obisk cerkve, pri katerem se moli očenaš in vera) ali pogoje.«
Seveda je v veliki zmoti, kdor misli, da se z odpustki odpusčajo grehi sami ali da so odpustki celo nekakšno nadomestilo resničnega notranjega spreobrnjenja in resnega prizadevanja za dejansko hojo za Kristusom, hojo, pri kateri človek mora biti pripravljen na odpoved samemu sebi in na pogumen sprejem križa, brez katerega redno sploh ni mogoče krščansko živeti; čeprav seveda križ kot tak ni sam sebi namen, marveč je sredstvo in dokaz ljubezni in obenem pot k poveličanju s Kristusom (prim. Rimlj 8, 17.29; 1 Kor 1, 18-24).
Pri tako veliki človeški slabosti, ki ostane tudi še v človeku s stanjem posvečujoče milosti, kaj šele v kristjanu, ki je to stanje izgubil in se ne potrudi, da bi ga spet pridobil, je razumljivo, da so se v uporabljanju odpustkov včasih vtihotapile zlorabe. Cerkev spet in spet popravlja in odpravlja takšne zlorabe ali tudi nevarnosti zanje. Obenem pa tudi še danes uči, da je »uporabljanje odpustkov krščanskemu ljudstvu nadvse zveličavno« (konst. »Indulg. d.« 8, 6). Kajti »ko verniki prejemajo odpustke, prihajajo do spoznanja, da ne morejo s svojimi lastnimi močmi popraviti zla, ki so ga z grehi prizadejali sebi in tudi vsej družbi. Tako dobijo spodbudo za zveličavno ponižnost. – Prejemanje odpustkov nadalje uči, kako tesno smo v Kristusu med seboj povezani in koliko lahko nadnaravno življenje vsakega posameznika pomaga drugim, da bi se tudi ti mogli lažje in tesneje združiti z Očetom. Prejemanje odpustkov nas torej učinkovito vnema k ljubezni in na odličen način jo izvršujemo s tem, ko pomagamo bratom, ki počivajo v Kristusu.« (Pr. t. št. 9.) Zlasti moramo pomisliti, da »odpustkov ni mogoče dobiti brez resničnega spreobrnjenja in brez zveze z Bogom, k čemur pa dodajamo še izvrševanje predpisanih del. Ohranjen je torej red ljubezni, v katerega se vključi odpuščenje kazni, podeljeno iz zaklada Cerkve« (pr. t. št. 11).
Če odpustek jemljemo tako, kakor ga je treba jemati po verskem nauku Cerkve, je prejemanje odpustkov, tudi »porciunkulskega«, zelo dragocen pomoček pri uresničevanju zares v najglobljem (in najboljšem) smislu »revolucionarnega« Jezusovega naročila: »Bodite popolni, kakor je vaš nebeški Oče popoln!« – Lepo je izrazil smisel odpustkov papež Pavel VI. v pismu »Sacros. Portiunculae« (AAS 1966, 632):
»Po storjenem grehu kristjani težijo za tisto svetostjo, s katero so bili v Kristusu oblečeni prvikrat pri krstu; pri tem jim prihaja naproti Cerkev, ki tudi z naklanjanjem odpustkov kakor z materinskim objemom in pomočjo podpira slabotne in bolehne otroke. Odpustek torej ni lažja pot, s katero se moremo izogniti nujno potrebni skesanosti nad grehi. Odpustek je marveč opora, katero posamezni verniki (ki jim v njihovi ponižnosti lastna slabost nikakor ni neznana) najdejo v Kristusovem skrivnostnem telesu, ki se v svoji celoti z ljubeznijo, zgledom in molitvami trudi za njihovo spreobrnjenje.«
Anton Strle
Vir = Leto svetnikov