Ime »Jezus« je grškemu jeziku prilagojena beseda, izvedena iz hebrejskega izraza »Jehošua«, okrajšano »Ješua«, kar pomeni: Jahve je rešitelj. Bog sam je določil to ime, ko je angel rekel sv. Jožefu v spanju: »…daj mu ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (Mt 1,21). Čaščenje Jezusovega imena se je na široko uveljavilo zlasti v srednjem veku, še posebej ga je pospeševal sv. Bernardin Sienski. Jezusa in njegovo sveto ime častimo tudi z litanijami Imena Jezusovega.
Kako dragoceno in kako preprosto je ime Jezus! Preprosto, toda zdravilno. Če ne bi bilo preprosto, se ne bi izlilo vame; če ne bi bilo zdravilno, me ne bi bilo rešilo. Jezusovo ime ni le luč, ampak tudi hrana. Mar se ne okrepiš tolikokrat, kolikokrat nanj misliš? Kaj tako nasiti dušo kakor premišljevanje? Kaj tako poživlja izčrpane čute, krepi moči in poživlja dobre in častne navade ter podpira čista nagnjenja? Vsaka dušna hrana je pusta, če ni zalita s tem oljem, je tudi brez okusa, če je ne začini ta sol. Če kdo piše, mi ne ugaja, če ne berem tam Jezusovega imena. Če kdo razpravlja ali razlaga, mi ne ugaja, če ni tam omenjeno Jezusovo ime. Jezus je med v ustih, spev v ušesu, v srcu pa vesela pesem.
(Misli sv. Bernarda (12) Ime Jezus )
Vir
O slavno, milo, ljubeče in krepostno ime!
Po tebi so odpuščene krivde,
po tebi so poraženi sovražniki,
po tebi so bolni rešeni,
po tebi so trpeči
okrepljeni in se veselijo!
Ti si ponos vernih,
učitelj oznanjevalcev,
moč delavcev,
opora slabotnih!
Želje se razvnamejo
zaradi tvoje ognjene toplote in žara,
vzradostijo duše molivcev
in po tebi so zmagovite duše
poveličane v nebesih:
s katerimi, ljubi Jezus,
po tvojem svetem Imenu
daj, da tudi mi moremo kraljevati. (SV. BERNARDIN SIENSKI)
Vir
PRAZNIK JEZUSOVEGA IMENA
Nedelja med 1. in 5. januarjem (ali 2. januarja)
Pri starih narodih, zlasti pri Semitih, in zato tudi v sv. Pismu ime ni le spoznavno znamenje, po katerem eno bitje razlikujemo od drugega. Z imenom stopa pred nas samo notranje bistvo in vloga stvari ter poslanstvo osebe. Kdor da ime, ima oblast in moč nad imenovanim. Tako je Adam po božjem naročilu dal ime vsem živim bitjem, nad katerimi naj bi gospodoval; Jezus je dal posebno ime apostolu Petru, ki naj bi bil v Kristusovi moči trajni temelj Cerkve. Razodeti ime je isto, kakor razodeti bitje, ki mu to ime gre. Zato so Izraelci pripisovali tolikšen pomen dogodku, v katerem se je Bog na gori Sinaju v gorečem grmu prikazal Mojzesu in mu razkril svoje ime »JAHVE« (2 Mojz 3). To ime izraža predvsem misel, da je Bog neizrekljiv in hkrati nekdo, na katerega se je mogoče brezpogojno zanesti. Judom je to ime veljalo za nekaj tako svetega, da ga sploh niso izgovarjali. Namesto tega so za Boga uporabljali ime »Adonai« (= Gospod), tudi tedaj, če je bilo v sv. Pismu zapisano «Jahve«. Razodetje božjega imena je Judom veljalo za temelj zaveze, ki jo je Bog sklenil z njimi kot izvoljenim ljudstvom. Podobno je bilo tudi pri sklenitvi nove zaveze: temelj zanjo je bil dan tedaj, ko je Kristus na gori blagrov (Mt 5, 48) razodel ime Boga kot Očeta – v tem imenu bo Oče varoval Jezusove učence, kakor je Jezus obvaroval apostole (Jan 17, 11. 12). Božje ime je v sv. Pismu izraz skrivnostne, a resnične božje navzočnosti pri verujočih. Salomon ob posvečenju templja moli, da bi tam prebivalo božje ime, to se pravi Bog sam s svojo močjo, zvestobo in usmiljenjem (1 Kralj 8, 16. 29). Razumljivo je torej, da so prvi kristjani Odrešenikovo božanstvo hoteli izraziti tudi s tem, da so ga imenovali Besedo; to je ime, s katerim Oče izreka sam sebe (razen Jan 1 prim. zlasti Klementa Rim. list Korinčanom 59, 3).
Ker sv. Pismo imenu pripisuje vse več kakor danes mi, je razumljivo, zakaj pravi, da so imena izvoljenih »zapisana v nebesih« (Lk 10, 20) in da se nahajajo v knjigi življenja (Flp 4, 5; Raz 3, 5). Ko bodo prišli v slavo, bodo prejeli novo in neizrekljivo ime (Raz 2, 17), to se pravi, v vsem svojem bitju bodo deležni Očetovega in Sinovega veličastva (Raz 3, 12; 14, 1). Bog jih bo imenoval svoje otroke (Mt 5, 9), kar tudi v resnici so (1 Jan 3, 1), čeprav se bo to šele v nebesih razodelo v vsem sijaju (Rimlj 8, 18-25).
V takem pojmovanju imena je tudi razlog, zakaj menih pri redovniških zaobljubah dobi novo ime. Na Vzhodu navadno izberejo takšno meniško ime, ki se začenja z začetnico tistega imena, ki je bilo dano pri krstu. S tem izražajo prepričanje, da so redovniške zaobljube in življenje po zaobljubah le polnejši razcvet milosti sv. krsta. – Pravzaprav pa bi se moral vsak kristjan prizadevati, da bi v svojem življenju čim bolj uresničil vsebino svojega imena, ki ga dobi po svetniku zato, da bi ga posnemal in bil pri tem deležen tudi njegove priprošnje; ravno s tem bo mogel v tem večji meri izpolniti tisto, kar je zanj kot »kristjana«, to je Kristusovega učenca, osnovnega pomena: hoditi za Kristusom, upodobiti se po njem do take mere, da bo tudi on mogel reči: »živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2, 20): uresničil bo svoje nadvse častno ime »kristjan«.
Iz svetopisemskega pojmovanja imena moremo sklepati, kako globoka vsebina se skriva v imenu Jezus. Določil ga je Bog sam. V Matejevem evangeliju beremo, kako je angel govoril Jožefu: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (Mt 1, 21-25). Ime »Jezus« je grškemu jeziku prilagojena beseda, izvedena iz hebrejskega izraza Jehošua, okrajšano Ješua, kar pomeni: Jahve je rešitelj, Jahve odrešuje. »Jezus« je torej isto kakor rešitelj od greha ali Odrešenik in Zveličar. Ime Jezus izraža Jezusovo nalogo in poslanstvo.
Nalogo rešitelja začne Jezus izpolnjevati takoj, ko nastopi v javnosti. Ker je mnogokrat tudi časno zlo, zlasti bolezen, v neki, mnogokrat zelo tesni zvezi z grehom (čeprav včasih ne z grehom tistega človeka, katerega zadene nezgoda), zato se Jezus izkazuje za odrešenika že s pogostnim ozdravljanjem bolnikov. Vedno in povsod izkazuje to, kar pove njegovo ime, posebno pa s tem, da človeka osvobaja greha in daje večno zveličanje tistim, ki verujejo vanj (Apd 4, 7, 7-12; 5, 31; 13, 23).
V Jezusovem imenu, tj. v Jezusu samem, so vsebovana vsa odrešitvena dejstva (1 Kor 6, 11; Apd 10, 43; 1 Jan 2, 12). »V nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano, da bi se mogli zveličati« (Apd 4, 12). Biti krščen »v ime Jezusovo« (ne: »v imenu«: Apd 8, 16; 19, 5 itd.), se pravi biti nekako potopljen (baptizare – krstiti = potopiti!) v Kristusa samega, v njegovo odrešujočo moč, v njegovo »velikonočno skrivnost« smrti in vstajenja (Rimlj 6, 3 sl), v kateri je bilo povzeto vse odrešilno delo; to pomeni, biti kakor mladika vcepljen v trto, ki je poveličana Kristusova človeška narava (Jan 15, 1 sl.; 1 Kor 12, 13), naš nenehno delujoči in neminljivi srednik k Očetu. (Jan 14, 6).
Verovati v Kristusovo ime je isto, kakor verovati v Jezusa samega in s tem v moč odrešenja (prim. Jan 2, 23; 1 Jan 5, 10). Moliti v Jezusovem imenu pomeni sklicevati se na Jezusa samega in na vse njegovo odrešilno delo; še več: opirati se ne samo na Kristusovo preteklo zadostilno zasluženje, ampak na Kristusa samega, ki prav sedaj, ko mi molimo, v svoji na križu žrtvovani in nato poveličani človeški naravi »živi in kraljuje« na Očetovi desnici. Ako torej z vero kličemo Jezusovo ime, moremo neomajno zaupati v božjo pomoč in v uslišanje. – Tu je razlog tudi, zakaj hezihastično izročilo vzhodnih menihov (ki si prizadevajo za nenehno zatopljenost v božjo slavo v Kristusu) neprenehnemu klicanju Jezusovega imena pripisuje tako veliko važnost: v tem klicanju naj bi bila končno povzeta sploh vsa molitev. Verni in neverni se po gledanju sv. Pisma razlikujejo po stališču, kakršno zavzemajo do tega imena (1 Kor 12, 3): neverni ga sramote (Rimlj 2, 24; 1 Tim 6, 1; Jak 2, 7; Raz 13, 6; 16, 9), verni pa ga oznanjajo, poveličujejo in vse delajo »v imenu Gospoda Jezusa« (Kol 3, 17), verujejo vanj in z veseljem zanj trpe (Apd 5, 41; 9, 16; 2, 3. 13).
Poznejši rodovi kristjanov, ki niso več mogli neposredno dojeti, kaj pomeni beseda »Jezus«, so to ime prevedli. Tako so Latinci Jezusa imenovali Salvator, kar v slovenščini pomeni Odrešenik ali Zveličar. Vendar beseda Odrešenik samo tedaj res dobro izraža pomen imena Jezus, če pod izrazom odrešenje ne mislimo samo na rešitev iz zla, marveč hkrati tudi na obdaritev z vsemi dobrinami, ki do vse polnosti utešijo sleherno človekovo hrepenenje po neomejeni in neminljivi sreči.
Kdor kliče Jezusovo ime, misli na tistega, ki nas je s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem odrešil od greha in v zadnjih posledicah tudi zla telesne smrti in sploh vsega zla; misli pa tudi na to, da je isti Jezus na začetni način že zdaj »moje veselje in moja radost« in da on »razveseljuje mojo mladost« (Ps 43, 4), kakor govorimo ob začetku evharistične daritve. – V njem je naša najvišja sreča zato, ker nas vodi k najtesnejši zedinjenosti z Očetom. Jezusa vidimo »povišanega« kot Gospoda, ki nas edini vodi k popolni sreči; vendar pa hkrati vedno vidimo tudi rane na njegovih rokah in v njegovem Srcu in mislimo na to, za kakšno »ceno smo kupljeni« (1 Kor 7, 23). Češčenje Jezusovega imena se je na široko uveljavilo zlasti v srednjem veku, posebej za časa sv. Bernarda (u. 1153), Bernardina Sienskega (u. 1444) in njegovega redovnega sobrata Janeza Kapestrana (u. 1456), ki je bojevnike zoper Turke v zmagoviti bitki pri Beogradu z imenom »Jezus« spodbujal k vztrajnosti do konca. Radi so se pri utemeljevanju češčenja Jezusovega imena sklicevali zlasti na sv. Pavla (Flp 2, 9. 11).
Papež Inocenc VI. je na prošnjo Karla VI. l. 1721 dovolil praznik imena Jezusovega za vso latinsko Cerkev. V nekem pogledu pa se praznik Jezusovega imena obhaja že na dan »obrezovanja Gospodovega«. Krasni so liturgični spevi za ta praznik. Spesnjeni so bili v 13. stol., pripisujejo jih pa sv. Bernardu – in resnično se v svojih mislih tesno naslanjajo na Bernardove pridige. Spev pri jutranjicah se (v prevodu dr. Fr. Lukmana) glasi:
O Jezus, čudoviti kralj
in zmagovavec vzvišeni,
sladkost, ki je izreči ni,
ves vreden naših vseh želja.
Kadar obiščeš nam srce,
zasije nam resnice žar,
zastudi puhlost se sveta
ljubezen v dušah zagori.
Sladkost, o Jezus, naših src,
studenec živi, luč duhov,
presegaš sleherno radost
in hrepenenje sleherno…
BESEDA SV. BERNARDA K PRAZNIKU JEZUSOVEGA IMENA
Iz prazniškega mašnega obreda:
Prošnja po obhajilu
Vsemogočni večni Bog, ki si nas ustvaril in odrešil, ozri se milostno na naše prošnje in sprejmi s potolaženim in milostnim obličjem zveličavno daritev, ki smo jo darovali tvojemu veličastvu v čast imenu tvojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, da se bomo s tvojo milostjo pod častitljivim imenom Jezusovim, ki je poroštvo večnega življenja, radovali, da so naša imena zapisana v nebesih. Po istem Gospodu…
Vir = Leto svetnikov
Presveto Jezusovo ime, kateremu se pripogne vsako koleno, v nebesih, na zemlji in pod zemljo, v slavo božjega veličastva.
Vir