Osem dni po prazniku Svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi obhaja Cerkev praznik Srca Jezusovega.
Praznik skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, v jedro, iz katerega pritekajo vsa velika dela v naše odrešenje, posebno še Kristusova daritev na križu.
In to je tista ljubezen, ki je bila od vekov skrita v brezdanjih globinah troedinega Boga, ki pa si je prevzela našo človeško naravo in nas v Kristusu začela ljubiti tudi s človeškim srcem ter dosegla svoj vrhunec v kalvarijski daritvi, ko so iz prebodene Kristusove strani začele teči reke žive vode, ki odslej nikdar več ne bodo usahnile.
Zgodovina češčenja Jezusovega Srca se začenja z apostolom Janezom, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim. Jn 13, 15; 21, 20) in apostola Pavla, ki je svoje vernike imel rad v Ljubezni Jezusa Kristusa (prim. Flp 1, 8).
Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebno sveti Bernard, sveti Bonavetura in sveti Bernardin; v tem času so nastale priljubljene pesmi, litanije in podobe Jezusovega Srca.
V 14. stoletju je ta pobožnost nekoliko pojenjala. Spet pa se je poživila v 16. in 17. stoletju, za kar ima velike zasluge Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. imenoval začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, ker je leta 1670 napisal besedilo za molitveno bogoslužje (brevir) in za mašo v čast Srcu Jezusovemu.
Leta 1672 in dalje pa so že smeli povsod v kongregaciji, ki jo je ustanovil, obhajati poseben praznik v čast Srcu Jezusovemu.
V času hladnega janzenizma so dala močno pobudo za pobožnost do Srca Jezusovega videnja svete Marjete Marije Alacoque (1673-1675).
Vodstvo Cerkve je bilo dolgo časa močno nenaklonjeno gibanju, ki ga je sprožila sveta Marjeta Alacoque, posebno še želji, naj bi bil uveden praznik Srca Jezusovega za vso Cerkev.
Šele okrog 100 let po prikazovanjih, ki jih je imela sveta Marjeta, je papež Klement XIII. na prošnjo poljskih škofov leta 1765 potrdil praznik Srca Jezusovega v omejenem obsegu in samo za Poljsko.
Pij IX. je na pobudo znamenitega liturgista Guaerangera leta 1856 raztegnil praznik na vso Cerkev.
Pij XI. je leta 1928 uvedel bolj smiselna bogoslužna besedila.
Papež Leon XIII. je leta 1899 v okrožnici Annum sanctum (Sveto leto) orisal smisel češčenja Srca Jezusovega in vsebino praznika. V okrožnici je tudi napovedal, da bo za začetek 20. stoletja ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Odobril je tudi litanije Srca Jezusovega.
Ob stoletnici, odkar je bil praznik Srca Jezusovega razširjen na vso katoliško Cerkev, je Pij XII. leta 1956 izdal okrožnico Zajemali boste (Haurietis aquas), kjer je podal vsestransko in globoko teologijo Srca Jezusovega.
Pavel VI. je leta 1965 napisal okrožnico Nedoumljivo bogastvo Kristusovo. V njej je znova naglasil pomembnost Srca Jezusovega. V duhu drugega vatikanskega koncila je močno poudaril zvezo, ki jo ima to češčenje z evharistijo posebej z njenim daritvenim značajem, se pravi z mašo in obhajilom kot daritvenim obredom.
Češčenje Srca Jezusovega se nanaša na tisto, kar je pri Kristusu in sploh pri skrivnosti odrešenja najglobljega, kar zajema iz globin njegove Božje – človeške ljubezni.
Častiti Srce Jezusovo torej pomeni častiti Jezusovo osebo s posebnega vidika njegove odrešenjske ljubezni Zato je jasno, da ta pobožnost nikakor ne nasprotuje drugim zdravim pobožnostim, ki jih Cerkev priporoča, temveč jih krepi, poglablja in prešinja.
Vir
Kako je prišlo do uvedbe praznika
Gospodovi prazniki imajo redno odnos do kakega odrešitveno-zgodovinskega dogodka iz Jezusovega življenja ali trpljenja in poveličanja. Za praznik Srca Jezusovega, zadnji veliki Gospodov praznik, ki je še odsev velikonočnega kulturnega kroga, to ne velja. Ta praznik spada, podobno kakor npr. praznik presv. Trojice in praznik sv. Rešnjega telesa, k »praznikom iz pobožnosti«. Pri njih ne obhajamo kakega odrešitvenega dogodka, pač pa neki vidik skrivnosti vere ali našega odrešenja.
Praznik Srca Jezusovega skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, v jedro, iz katerega pritekajo vsa »velika božja dela« (Apd 2, 11) v odrešenje človeštva, posebno Kristusova kalvarijska daritev. In to je tista ljubezen, ki je bila od vekov skrita v brezdanjih globinah troedinega Boga (kakor nam jo predstavlja praznik presv. Trojice), ki pa si je privzela našo človeško naravo in nas v Kristusu začela ljubiti tudi s človeškim Srcem ter dosegla svoj vrhunec v daritvi na križu, ko so iz prebodene Mesijeve strani začele teči reke žive vode, ki odslej nikdar več ne bodo usahnile (Raz 22, 1-5).
Ta praznik ima podobno zgodovino kakor praznik sv. Rešnjega telesa. Če hočemo razumeti njegovo vsebino, nam je treba vsaj nekoliko poznati razvoj in smisel češčenja Jezusovega Srca.
Podoba Jezusove s sulico prebodene strani je bila znana že v prvih stoletjih krščanstva. Pristno in verodostojno poročilo o mučenju lyonskih mučencev iz l. 177/178 pripoveduje, kako je mučenec Sanctus v najstrašnejših mukah »vztrajal neupognjen in nepopustljiv, stanoviten v svoji izpovedi; hladil in krepil ga je studenec žive vode, tekoče iz Kristusovega osrčja… V njem je trpel Kristus in obhajal zmagoslavje, premagoval sovražnika in ostalim za zgled kazal, da ni strahu, kjer je Očetovska ljubezen, ni bolečine, kjer je Kristusova slava.« Sv. Janez Zlatousti (u. 407) in sv. Avguštin (u. 430) razvijata globoke misli o Cerkvi, ki je izšla iz Odrešenikovega Srca. Podobno mnogi drugi. Povedati hočejo, da je Kristus s svojo, do poslednjih globin ljubečo žrtvijo na Kalvariji pridobil vse milosti, vse nadnaravne zaklade, ki jih Bog daje človeštvu po Cerkvi. – Prav tako posebej o zakramentih, ki so za obstoj in življenje Cerkve tako osnovnega pomena, cerkveni očetje kar po vrsti trdijo, da so pritekli iz Kristusove odprte strani ali prebodenega srca, to se pravi iz Kristusove ljubezni.
V 12. stol. je o Jezusovem Srcu, v katerem se skrivnost božjega usmiljenja najjasneje in najpretresljiveje razodeva, mnogo in z vso toplino govoril zlasti sv. Bernard. Njegov vpliv se posebno pozna pri cistercijankah sv. Gertrudi (Jederti, u. 1302), sv. Mehtildi in več drugih. V 17. stol. se je v krogih francoskih oratorijancev pojavila močna težnja po tem, da bi vso popolnost duhovnega življenja videli le v enem: v posnemanju vzvišenega Jezusovega notranjega življenja, z drugimi besedami, v posnemanju njegovega »Srca«; iz poglabljanja in vtapljanja v skrivnosti tega Srca, to se pravi v notranje Jezusovo življenje, naj bi rasla tudi vsa kristjanova zunanja dejavnost. Še v istem stoletju je ob vnetih prizadevanjih sv. Janeza Eudesa (u. 1680) prišlo do uvedbe pravega liturgičnega praznika – tedaj še samo v kaki posamezni cerkvi – v čast Jezusovemu Srcu. Širjenje češčenja Jezusovega Srca je po mnenju sv. Janeza Eudesa najuspešnejše sredstvo za to, da bo Kristus spet močneje zavladal v dušah in praktičnem življenju kristjanov. Odlok o razglasitvi Janeza Eudesa za blaženega (pozneje svetnika) pravi, da je ta božji mož »oče, učitelj in apostol liturgičnega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca«.
Močno pobudo za pobožnost do Jezusovega Srca so dala videnja sv. Marjete Marije Alacoque (izg. Alakok, u. 1690). V času hladnega janzenizma, ki je enostransko poudarjal le božjo svetost in strogost, zamolčaval pa božjo ljubezen in vsezveličavno voljo, je bilo češčenje Jezusovega Srca kakor dih toplega pomladanskega sonca nasproti mrkosti ostre zime, ki je zapirala srca v oklep nerodovitnosti. Janzenistično pobarvano oznanjevanje in versko življenje je v mnogih, tudi iskreno vernih ljudeh ustvarjalo vtis, kakor da je Bog nekak policaj in neizprosen, strašen maščevavec vsega, kar človek stori napačnega, ne pa to, kar nam spričuje božje razodetje: Ljubezen, razodeta zlasti v tem, »da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli« (1 Jan 4, 8. 9). In izkušnja nam pove, da ravno misel na čudovito božjo ljubezen človeka redno brez primere učinkoviteje odvrača od greha in nagiblje k veseli požrtvovalnosti v življenju po evangeliju in v apostolatu za druge kakor pa misel »na strašno božjo sodbo«, ki je jo naglašal janzenizem. Sicer tudi častivec Srca Jezusovega ne pozablja, da je »strašno pasti v roke živega Boga« (Hebr 10, 31), a obenem ve, da je to v bistvu samo tedaj in zato strašno, če človek kar naprej in do konca zameta neskončno božjo ljubezen, ki je nezdružljiva s človekovo sebičnostjo, v kateri bistveno obstoji greh.
Vrhovno vodstvo Cerkve je bilo – kakor po navadi pri zasebnih razodetjih in pri uvajanju »novih« pobožnosti – dolgo časa močno nenaklonjeno gibanju, ki ga je sprožila sv. Marjeta Alacoque, zlasti še želji, naj bi bil uveden praznik Srca Jezusovega za vso Cerkev (pa tudi glede obhajanja prvih petkov v mesecu in opravljanja t. i. sv. ure), šele okoli 100 let po času prikazovanj, ki jih je imela sv. Marjeta, je papež Klemen XIII. l. 1765 za nekatere kraje (za Poljsko) v večjem obsegu prvikrat dovolil praznik presv. Srca. Pij IX. ga je l. 1856 raztegnil na vso Cerkev. Sedanja praznična liturgija pa izhaja od papeža Pija XI.
Smisel češčenja Srca Jezusovega in s tem vsebino praznika je obširneje orisal papež Leon XIII. v okrožnici »Annum sacrum« (Sveto leto), v kateri je naznanil, da bo za začetek 20. stol. ves svet posvetil presv. Srcu Jezusovemu. To okrožnico je Leon XIII. sam imel za važnejšo kakor svojo slovečo socialno okrožnico »Rerum novarum«. Pij XI. je l. 1928 v okrožnici »Miserentissimus Redemptor« (Preusmiljeni Odrešenik) podrobneje orisal smisel posvečenja, zlasti pa zadoščevanja Jezusovemu Srcu. Zelo vsestransko in globoko »teologijo Srca Jezusovega« pa obsega okrožnica »Haurietis aquas« (Zajemali boste; okr. H. a.), ki jo je izdal Pij XII. l. 1956 ob stoletnici, odkar je bil praznik Srca Jezusovega razširjen na vso katoliško Cerkev. – Češčenje Jezusovega Srca je sam gojil in toplo priporočal vsem vernikom tudi papež Janez XXIII. Sv. oče Pavel VI. je l. 1965 izdal okrožnico »Nedoumljivo bogastvo Kristusovo«. V njej je znova naglasil važnost češčenja presv. Srca; in v duhu 2. vatikanskega koncila je zelo poudaril zvezo, ki jo ima to češčenje s presv. evharistijo, posebej z njenim daritvenim značajem, se pravi s sv. mašo in sv. obhajilom kot daritvenim obedom.
Nastavitev praznika presv. Srca Jezusovega na petek po osmini presv. Rešnjega telesa nam pove, da je ta praznik nekakšna ponovitev velikega petka, kakor je praznik presv. Rešnjega telesa nekaka slovesna ponovitev velikega četrtka. Na tisto Gospodovo trpljenje, ki smo ga obhajali že na veliki petek, se praznik presv. Srca Jezusovega ozira pod vidikom nagibov, ki so učlovečeno božjo Besedo privedli do kalvarijske žrtve: pod vidikom božje-človeške ljubezni, katere simbol je srce.
Svetopisemski temelji za češčenje Srca Jezusovega
Zasebna razodetja sv. Marjeti Mariji Alacoque so močno pospešila širjenje pobožnosti do Srca Jezusovega in vplivala na uvedbo posebnega praznika v čast presv. Srcu. Kljub temu pa so zares odločilni temelji za češčenje Srca Jezusovega in tudi za praznik vsebovani v javnem božjem razodetju, v sv. pismu samem.
Dve veliki, zelo važni in v sv. pismu izredno jasno in bogato izraženi misli sta, na kateri se more sklicevati češčenje Srca Jezusovega kot na trdno osnovo: 1. misel o prebodenem Mesijevem Srcu in 2. misel o odrešujoči božji ljubezni, ki je korenina vsega božjega odrešilnega dela z njegovim viškom v Kristusovi kalvarijski daritvi.
Kar zadeva prvo misel, najdemo v stari zavezi celo vrsto prerokb, ki opisujejo najbolj notranje lastnosti »srca« ali »osrčja« prihodnjega Mesija. Drugod govore te prerokbe o »vodi iz studencev odrešenja«, ki se bodo izlile iz srca prebodenega Mesija, ki jo bo novi Mojzes dajal iz skale (iz osrčja) svojega telesa; Mesija bo novozavezni tempelj in vode odrešenja (tj. milosti oziroma Sveti Duh sam) bodo prihajale »iz desne strani tega templja«.
V novi zavezi se je na te napovedi skliceval Kristus, posebej še ob šotorskem prazniku, ki so ga Izraelci obhajali v spomin na svoje bivanje v puščavi, kjer jim je Bog dajal mano in jih z živo vodo iz skale čudežno obvaroval propada (2 Mojz 16 in 17). V najslovesnejšem trenutku praznika, ko so med petjem in bučanjem tromb v svečanem obrednem sprevodu v zlatem vrču nesli iz studenca Siloe vodo, je Jezus zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor v me veruje; tekle bodo, kakor pravi pismo, iz njegovega (to je iz Mesijevega) osrčja reke žive vode« (Jan 7, 37. 38). Poslušavci so brez težave razumeli, da Jezus tukaj nase obrača mesijanske napovedi, posebej še napoved preroka Zaharija o prebodenem Mesiju (Zah 12, 10; 13, 1), iz čigar »osrčja« (v izvirniku je ista beseda kakor za srce) bodo začele teči zveličavne milosti Svetega Duha za vse, ki se bodo z dejavno vero oklenili Mesija. Da tista živa voda, o kateri Jezus govori, pomeni Svetega Duha, pove sv. Janez sam, ko pristavlja k omenjenim Jezusovim besedam: »To pa je (Jezus) rekel o Duhu, ki naj bi ga potlej prejeli tisti, ki so vanj verovali. Sveti Duh namreč še ni bil prišel, ker Jezus še ni bil poveličan«. (Jan 7, 39). Ura poveličanja je po Jezusovih lastnih besedah ura krvave daritve na Kalvariji, ki se je končala s poveličanim vstajenjem. Trpljenje in smrt sta bila za Jezusa – drugega Adama, ki je s ponižnostjo in pokorščino do smrti na križu popravil nepokorščino prvega greha in vseh naslednjih, pot k poveličanju. S tem so se verujočim odprli viri zveličavnih milosti, ki bodo ob vstajanju od mrtvih tudi verujoče privedle k dokončni prežetosti s Kristusovim, to je s Svetim Duhom, in tako k poveličanju.
Evangelist Janez v 19. poglavju (31-37) svojega evangelija na izredno slovesen način pripoveduje, da je vojak s sulico prebodel stran (in tudi srce, kakor to izrečno pristavljajo že zelo zgodnji cerkveni očetje, prim. H. a. št. 39) že mrtvega Odrešenika in kako sta tedaj pritekla kri in voda: kri kot znamenje, da se je s tem resnično izvršila daritev novozaveznega Jagnjeta v odrešenje sveta (prim. Jan 6, 51); voda kot simbol Svetega Duha ter njegove duhovne rodovitnosti in očiščujoče moči – obenem pa oboje kot simbol evharistije in krsta, za življenje Cerkve najvažnejših zakramentov.
Voda se je torej iz prebodene Jezusove strani (srca!) izlila kot simbol milosti, zaslužene s krvavo daritvijo novega, pravega velikonočnega Jagnjeta, z daritvijo, v kateri se je izpolnila predpodobna daritev velikonočnega jagnjeta, ob kateri so bili Izraelci rešeni iz Egipta in so odšli na pot proti obljubljeni deželi, na kar sv. Janez sam opozarja. O tem novem Jagnjetu govori sv. Janez tudi v knjigi Razodetja, kjer že na začetku omenja izpolnitev Zaharijeve napovedi o prebodenem Mesiju (1, 7), potem pa govori o »žrtvovanem« (= zaklanem) Jagnjetu (5, 12), ki bo zveličane v polnosti napajalo z reko žive vode.
Po gledanju sv. Janeza je Kristus svoje poveličanje dosegel pravzaprav že na križu (prim. Jan 12, 24. 32). Toda izlitje »živih voda« se je iz njegovega prebodenega srca tedaj izvršilo še na skrivnosten način, v znamenju krvi in vode. Na binkoštni praznik pa se je razodelo tudi z vidnimi učinki: izpolnjevati se je začela Joelova napoved in začel se je »poslednji dan«. Sveti Duh se od tedaj naprej (v neki meri je zaradi prihodnjega Odrešenika njegova milost delovala že v stari zavezi) razliva na vse človeštvo – iz srca učlovečene božje Besede prihaja in dosega vsa srca (prim. Gal 4, 6; Rimlj 8, 15). Iz krstne milosti, kjer se pod zagrinjalom zakramentalnega znamenja izvrši prvi stik med Odrešenikovim in človekovim srcem (prim. Tit 3, 5-7), pritekajo za kristjana nadaljnje milosti, ki pripravljajo na prihod poslednjega dne. Tako se uresničuje tista sprememba in tako rekoč zamenjava srca, katero napovedujejo preroki. V poveličanem Kristusu samem je bila napoved o novem srcu ze uresničena; po stiku z Njim, ki mu molitev Cerkve pravi »Kralj in središče vseh src«, pa se uresničuje tudi v udih Kristusovega skrivnostnega telesa, dokler ne bo prišla polnost uresničenja (prim. Raz 22, 1).
Še bolj vseobsežna in jasna je v sv. pismu druga velika misel (tema), na kateri sloni češčenje Srca Jezusovega: misel o človeka odrešujoči božji ljubezni, ki je svoj vrhunec dosegla v Kristusovi kalvarijski daritvi, ko so se hkrati izpolnile navedene velike mesijanske napovedi o reki žive vode, tekoči iz prebodenega Odrešenikovega srca.
Že v stari zavezi se je božja ljubezen do človeka kazala v tolikšni daljnosežnosti in globini, da jo je bilo mogoče dostojno opisati le pod podobo očetovske in materinske ter zlasti zaročne in zakonske ljubezni. To ljubeče delovanje Boga za človeka v stari zavezi pa je bilo bistveno usmerjeno na nekaj vse višjega v prihodnosti, kar se je na začetni način spolnilo z učlovečenjem božjega Sina, ko je človeka Bog začel ljubiti tudi s človeškim srcem, in s sklenitvijo nove zaveze v Kristusovi (in hkrati naši) velikonočni skrivnosti, v polnosti pa se bo dovršilo ob Kristusovem prihodu v slavi.
»Tako stara kakor nova zaveza s pretresljivimi podobami in poudarkom oznanjata in naglašata tisto božjo ljubezen do nas, za katero v češčenju presv. Srca Jezusovega prav gre« (H. a. št. 58). Saj je »skrivnost božje ljubezni začetek in višek tako učlovečenja kakor odrešenja« (H. a. št. 24).
Sv. pismo sicer nikoli izrečno ne govori o »češčenju Jezusovega Srca«. Toda vse je prežeto s tisto vsebino, katero imamo pred očmi, ko obhajamo praznik presv. Srca Jezusovega in, ko opravljamo npr. pobožnost prvih petkov.
Pomisleki zoper češčenje Srca Jezusovega
Neredko je mogoče slišati ugovor: »Ne čutim nobene pobožnosti do Srca Jezusovega; pač pa mi je nekaj velikega Kristusova oseba sama.« Drugi spet trdijo: »Korenina in središče duhovnega življenja (prim. 2. vat. D 14, 2) je evharistična daritev, ne pa češčenje Srca Jezusovega.« Ali pa: »To ni za resnega, možatega človeka; je nekaj vse preveč čustvenega, sentimentalnega, neprimernega za polnokrvno, res dejavno krščansko življenje, kakršnega zahtevajo naši časi.«
Ti in podobni pomisleki redno slonijo na nesporazumljenju ali predsodku. Najprej neredki kristjani mislijo, da se češčenje Srca Jezusovega opira le na zasebna razodetja sv. Marjeti Alacoque. Da tega ni mogoče trditi, smo že videli. Neredko izvirajo ugovori iz tega, ker marsikdo ne zna razlikovati med pobožnostjo, kakršno tako zelo priporoča vodstvo Cerkve, in praktičnim, zelo nepopolnim izvrševanjem te pobožnosti pri tem ali onem verniku – kolikor je seveda sploh mogoče na hitro pravično soditi že po nekaterih zunanjih znamenjih. Češčenje Srca Jezusovega, za kakršno se zavzema vodstvo Cerkve, se ne ustavlja zgolj ob telesnem Jezusovem Srcu. To telesno srce je le opora in izhodišče češčenja, ki nikakor ne ostaja pri simbolu samem, ampak se usmerja naprej – na Kristusovo božjo in človeško ljubezen in prek te na »ljubezen, ki jo imata nebeški Oče in Sveti Duh do grešnikov« (H. a. 46). Telesno Jezusovo srce je sicer zaradi svoje nedopovedljivo tesne (osebne, hipostatične) zedinjenosti z drugo božjo osebo tudi samo vredno najvišjega, božjega češčenja. Toda takšno češčenje bi ne bilo istovetno s češčenjem, na kakršnega Cerkev misli pri gojitvi in širjenju pobožnosti do Srca Jezusovega in pri obhajanju praznika v njegovo čast. Telesno Jezusovo srce, srce učlovečene božje Besede, tisto srce, ki je odmevalo ob vsem čudovitem bogastvu notranjega življenja Kristusove človeške narave, posebno še ob najsvetejši ljubezni kot počelu vsega Odrešenikovega notranjega in zunanjega življenja, jemljemo tukaj kot naravni simbol ali znamenje nečesa vse globljega in obenem obsežnejšega, kakor pa je le del Kristusovega telesa. Češčenje Srca Jezusovega se sicer nanaša tudi na Jezusovo telesno srce, ki je kot srce druge božje osebe gotovo vredno božjega češčenja; a ne ostaja pri telesnem srcu samem, ampak ga jemlje kot simbol, ki nam »predstavlja in nazorno postavlja pred oči vso ljubezen, s katero nas je Kristus ljubil in nas še sedaj ljubi. Prav zato je treba pripisovati češčenju presv. Srca tolikšno važnost in ga imeti za najbolj dovršeno praktično izpovedovanje krščanske vernosti. Krščanska vera je namreč Jezusova vera, ki vsa obstaja v Sredniku, učlovečenem Bogu… češčenje presv. Srca Jezusovega je po svojem bistvu češčenje tiste ljubezni, s katero nas Bog ljubi po Jezusu, in hkrati dejanski izraz naše ljubezni, s katero mi ljubimo Boga in svojega bližnjega… Za svoj namen ima privesti nas do najpopolnejše in najbolj dovršene ljubezni do Boga in do bližnjega« (H. a. št. 60).
To češčenje se torej nanaša na tisto, kar je pri Kristusu in sploh pri skrivnosti odrešenja najglobljega, kar povzema v enoto vso Kristusovo osebo in njegovo delo; zato se more nasloniti na vsaktero posamezno skrivnost Jezusovega življenja in dela, dobivati hrano iz premišljevanja o katerem koli prizoru, opisanem v evangelijih, in iz premišljevanja o katerem koli daru, ki nam ga je Kristus naklonil – saj vse izvira iz globin njegove božje – človeške ljubezni.
Častiti Srce Jezusovo se torej pravi častiti Jezusovo osebo – le pod posebnim vidikom, pod vidikom tega, kar je v Kristusu najgloblje in najveličastnejše: njegova odrešeniška ljubezen. Že iz tega je dovolj jasno, da ta pobožnost nikakor ne nasprotuje drugim zdravim pobožnostim, ki jih Cerkev priporoča (npr. pobožnost do Kristusovega trpljenja, do njegovih ran itd.), marveč jih še krepi, poglablja in pospešuje (prim. H. a. št. 71).
Drugi vatikanski koncil naglaša, da mora korenina in središče krščanskega življenja biti sv. evharistija, okoli katere se zvršča vsa ostala liturgija in tudi vse neliturgične pobožnosti. Toda temu pobožnost do Srca Jezusovega prav nič ne nasprotuje, marveč daje le globino, toploto in večjo rodovitnost. Vrednost in lepote liturgije se ob češčenju Srca Jezusovega – ki je tudi samo sprejeto v liturgijo – niti malo ne zabrišejo, marveč se nam še bolj odkrijejo in se ob simbolu Jezusovega Srca strnejo v enoto. Z druge strani pa ravno liturgija, posebno v svojih viških, odkriva tisto, kar je prav predmet češčenja Jezusovega Srca. Spomnimo se le na velikonočno vigilijo, ko Cerkev npr. vzklika: »O neprecenljiva izbira ljubezni: da bi rešila sužnja, si žrtvovala Sina!« Nekaterim se pobožnost do Srca Jezusovega zdi povezana z nezdravim sentimentalizmom, s pretirano ali vsaj brezplodno čustvenostjo. Pri tem radi opozarjajo na nekatere podobe Srca Jezusovega, včasih pa tudi na nekatere molitvene obrazce v čast presv. Srcu, češ da je vse to preveč osladno. – Na to je treba odgovoriti: Podobe, kakršne so nam znane (Kristus drži na prsih v roki telesno srce ali kaže nanj), za češčenje Srca Jezusovega niso nič bistvenega. Resni teologi menijo, da je lahko najlepša podoba Srca Jezusovega podoba Kristusa na križu z izrazito rano na prebodenih prsih – nikakor ni potrebno, da bi bilo telesno srce na Kristusovi podobi zunaj vidno. Lahko je tudi kdo zelo vnet častivec Jezusovega Srca, ne da bi se pri tem opiral na kako podobo – čeprav vemo, da je komu primerna zunanja podoba v veliko oporo, ko je treba prodreti do tistega jedra, za katerega gre pri češčenju Jezusovega Srca. In če koga odbijajo molitveni obrazci v čast Jezusovemu Srcu, – včasih res manj primerni – ni še s tem rečeno, da v njem ne more biti resnične in globoke pobožnosti do Srca Jezusovega. Saj navsezadnje ne gre tukaj za besede in tudi ne ravno za telesno Jezusovo srce, marveč za bogato vsebino, ki se skriva za simbolom »srca«, tiste »prabesede«, s katero že od nekdaj vsi narodi označujejo najbolj notranje jedro kake osebe, tisto jedro, v katerem padajo najgloblje osebnostne življenjske odločitve.
Glavne oblike češčenja Srca Jezusovega
Glavni dve obliki češčenja Srca Jezusovega sta posvetitev Srcu Jezusovemu in zadoščevanje za žalitve, ki jih ljudje prizadevamo Srcu Jezusovemu.
Posvetitev Srcu Jezusovemu in obnavljanje te posvetitve je naš odgovor na tisto ljubezen, ki nam jo Bog izkazuje zlasti z učlovečenjem in odrešenjem. Takšen odgovor in zgled popolne posvetitve Kristusovi ljubezni je izrazil sv. Pavel, ko vzklika: »Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove?« (Rimlj 8, 35); »Vnema nas ljubezen Kristusova, ker smo prišli do sodbe, da če je eden umrl za vse, so torej vsi umrli; in za vse je umrl, da bi tisti, ki žive, ne živeli več sami sebi, ampak njemu, ki je zanje umrl in vstal« (2 Kor 5, 14-16); »življenje je meni Kristus« (Flp 1, 21).
Zadoščevanje. Temeljno zadostitev za žalitve, ki jih človeštvo prizadeva božji ljubezni, je izvršil Kristus sam. Po Kristusovi zadostitvi smo ob vsej svoji grešnosti in slabosti dosegli opravičenje in božje posinovljenje in se celo tako tesno zedinili s Kristusom, da z njim umremo in vstanemo (prim. Rimlj 6, 8; Kol 2, 13; Ef 2, 6) ter skupaj z njim sestavljamo eno samo telo, v katerem udje skrbe drug za drugega (1 Kor 12, 25; Ef 4, 25). S tem je dana osnova, da moremo tudi mi sami, čeprav seveda le na temelju Kristusove zadostitve, resnično zadoščevati ne le za svoje grehe, marveč tudi za grehe drugih, kakor tridentinski koncil izrečno uči (D 904). Sv. Pavel pravi: »Zdaj se veselim v trpljenju za vas in (s svoje strani) na svojem mesu dopolnjujem, kar manjka bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev« (Kol 1, 24). – Zadoščevanju pa se pridružuje še t. i. »apostolat molitve« za širjenje Kristusovega kraljestva med človeštvom. In tudi to ima temelje v sv. pismu.
Važnost češčenja Srca Jezusovega za naš čas
Češčenje Srca Jezusovega je važno še posebej zato, ker nam že samo po sebi živo kliče v spomin dve stvari, ki sta nam danes gotovo zelo potrebni: 1. prvenstvo ljubezni v nasprotju z duhom oholega, pretiranega razumarstva, sebičnosti in uživaštva; 2. prvenstvo prisrčnega notranjega življenja v nasprotju z golim formalizmom, ki se rad prikrade npr. tudi v obhajanje liturgije in v apostolsko dejavnost, ki zaradi pozunanjenosti in pomanjkanja pravega duha sploh neha biti resnično apostolska. – Dalje to češčenje vzbuja in ohranja v kristjanih dvoje važnih razpoloženj, ki ju danes še posebno primanjkuje: 1. trdno zaupanje v vsezveličavno božjo voljo in v ljubeče vodstvo božje previdnosti tudi sredi najbolj črne noči, ki okoli nas in tudi v nas samih kdaj nastane – v nasprotju s pogubno malodušnostjo in obupanostjo nad vrednostjo ter smislom življenja; 2. duha radovoljne spokornosti in možatega zadoščevanja za svoje lastne slabosti in za grehe drugih, duha tiste spokornosti, ki nam daje dragoceno notranjo svobodnost v odnosu do dobrin in ljudi v okolju, v katerem živimo.
Danes mnogi ugotavljajo, da se je močno izgubil čut za greh, ker se je pač izgubil čut za Boga in njegovo svetost. Z druge strani pa se današnji človek mnogokrat čuti kakor brez moči nasproti temnim silam, ki prodirajo iz okolja ali pa iz globin lastne podzavesti in se jim brez odpora fatalistično vdaja, češ da je takšen odpor nekaj popolnoma brezupnega. Kdor se spet in spet zazre v Srce učlovečenega Boga, prebodeno zaradi grehov človeštva, bo čutil, da greh ni malenkost, marveč strahotna realnost, in da je treba krščansko življenje jemati z vso resnobo in odgovornostjo zase in za druge. Z druge strani pa mu bo ravno češčenje Srca Jezusovega posebno izrazito klicalo v spomin, da je Bog ljubezen, in vedno znova prebujalo zavest, da je sleherno zlo v svoji korenini že premagano in da more biti ozdravljena tudi največja pokvarjenost, da je še rešitev, dokler človek ni prestopil praga smrti. Skratka: češčenje Srca Jezusovega nas uči nečesa, kar je za življenje silno važno: realizma greha in še bolj realizma odrešenja, realizma božje ljubezni.
Nikakor ni češčenje Srca Jezusovega nekaj, kar je neprimerno za naš dinamizma polni čas, kar je samo za sentimentalne, čustvene, vase zagledane in nedejavne ljudi. Nasprotno! Ob tem češčenju se nam poglablja, izčiščuje tisto najbolj odločilno: ljubezen, ki »izvršuje velike stvari, kjer koli je« (sv. Gregor Veliki). Brez števila kristjanov je, ki jim je ravno pobožnost do Srca Jezusovega pomagala večkrat do junaške vztrajnosti v dobrem, do pogumnega prenašanja najhujšega trpljenja, do velikih dejanj v delu za božje kraljestvo. Iz novejšega časa se spomnimo na moža, kakršen je bil ljubljanski nadškof dr. A. B. Jeglič. Koliko je ta mož storil velikega za širjenje božjega kraljestva v svoji škofiji, koliko tudi za kulturni in narodni dvig stiskanega slovenskega ljudstva! In vse je delal v luči, ki mu je sijala z njegovega grba: Podoba Srca Jezusovega, spodaj pa napis »Pridi k nam Tvoje kraljestvo po Mariji!«
Vir = Leto svetnikov