Sv. Metod naj bi prevzel škofovski sedež sv. Andronika v Panoniji. V 8. poglavju Žitja Metodija namreč beremo, da je knez Kocelj sv. Metoda, ki se je po smrti brata Cirila v Rimu leta 969 vrnil v Panonijo, »zopet poslal k apostoliku (= papežu), … da bi ga posvetil v škofa v Panoniji, na prestol sv. Andronika iz sedemdeseterih (Gospodovih) učencev. Kar se je tudi zgodilo.« Papež Janez VIII. leta 879 sv. Metoda izrecno imenuje panonskega nadškofa. S tem je Rim obnovil nekdanjo veliko sirmijsko metropolijo in dal pravni temelj obstoju Metodove nadškofije. Na to se je opiral tudi sv. Metod v sporu z nemškimi škofi leta 870. Takrat je veljalo splošno prepričanje, da je ustanoviteij škofijskega sedeža v Sirmiju (danes Sremska Mitrovica) sv. Andronik, Jezusov učenec in sorodnik apostola Pavla.
Kar vemo zanesljivega o sv. Androniku, prinaša apostol Pavel ob sklepu svojega pisma Rimljanom. Ko naroča osebne pozdrave znanim osebam, piše tudi tole: »Pozdravite Andronika in Junija, moja rojaka in sojetnika, odlična apostola, ki sta bila že pred mano v Kristusu« (Rim 16 7). S tem je potrjeno, da je bil Andronik Pavlov rojak, zato pa ne nujno tudi sorodnik. Prvi kristjani so sklepali, da je bil Andronik, »kristjan pred Pavlom«, že Jezusov učenec. Sv. Hipolit Rimski ga v spisu »O 70 apostolih« (misli: učencih) prišteva med sedemdesetere (ali 72) učence, ki jih je Jezus izbral in poslal oznanjat prihod božjega kraljestva (Lk 10,1-20). O Androniku pove samo to, da je bil škof v Panoniji. Odtod so nekateri sklepali, da je bil prvi škof v Sirmiju in ustanovitelj tega sedeža. Po trezni presoji drugih virov se to zdi nemogoče ali vsaj skrajno neverjetno. Mimo tega drug stari vir trdi, da je bil sv. Andronik škof v Španiji. Tudi o Andronikovem mučeništvu, ki ga omenjajo na Vzhodu, nimamo zanesljivih zgodovinskih podatkov.
Opirati se moramo na zanesljivo Pavlovo pohvalo sv. Androniku, ki pravi, da je bil »odličen med apostoli«. S takšnim izražanjem govori apostol le o najboljših prvih kristjanih judovskega rodu. Ker drugega o tem svetniku ne vemo za trdno, je zdaj njegov spomin pridružen vsem svetnikom apostolske dobe, ki jih po imenu ne poznamo iz Svetega pisma.
Njihov skupni god obhajamo 30. junija.
Vir
Prvi mučenci Svete Rimske Cerkve, ki so bili zaradi obtožbe požiga mesta Rim ubiti z različnimi mučili, po ukazu zelo krutega cesarja Nera. Drugi pa so bili, zvezani na hrbtu, izpostavljeni mesarjenju zveri in psov, spet drugi pribiti na križ, drugi vrženi v ogenj, da so bili, ko je bila noč, za nočne luči. Vsi ti so bili učenci apostolov in prvi mučenci, katere je Rimska Cerkev podarila Gospodu.
Vir
Najbolj znano delo plodovitega poljskega pisatelja Henryka Sienkiewicza je roman Quo vadis, za katerega je leta 1905 prejel najvišje priznanje Nobelovo nagrado za književnost. V tem romanu, ki je bil že večkrat tudi posnet na filmski trak, Sienkiewicz slika življenje krščanskega občestva v Rimu, predvsem pa kruto preganjanje, ki ga je zadelo za časa blaznega cesarja Nerona, ki je vladal v letih 54–68. O mučencih pod Neronom več pove rimski poganski zgodovinar Tacit v svojih Letopisih. Tam beremo, da je Neron leta 64 lastnoročno požgal večji del Rima, da bi ob pogledu na goreče mesto brenkal in pel. Potem je iskal krivcev, da bi odvrnil sum od sebe, ker se je zbal ogorčenih množic. Kakor naročena mu je prišla vest, da v Rimu živijo ljudje, ki so “sovražni rimski državi in njenim bogovom”. Po svojem začetniku Kristusu, ki je bil v Galileji križan kot upornik, se imenujejo kristjani. »Ljudstvo hlepi po maščevanju, naj ga dobi,« nagovarja v romanu Quo vadis cesarja Nerona njegov svetovalec Tigelin. »Ljudstvo žeja po krvi in igrah, naj jih ima. Ljudstvo sumi tebe, naj se njegov sum obrne na drugo stran.«
Neron si ni dal dvakrat reči. Nemudoma je sprožil velikansko preganjanje kristjanov. Največ jih je dal mučiti pripoveduje Tacit na vznožju rimskega griča Janikula, kjer je Vatikan. »Podtaknil je sodne postopke zoper kristjane in določil najstrašnejše kazni, ki so zadele tako imenovane kristjane, osovražene zaradi njihovih podlih navad.« Kristjane so sovražili zaradi njihove drugačnosti, niso jim pa mogli očitati nobenega hudodelstva. Tacit opisuje, da so najprej zaprli kristjane, ki so jih odkrili, potem so prišli na sled novim ter so kaznovali veliko množico ne samo kot povzročitelje požara, ampak tudi kot ‘sovražnike človeškega rodu’. Obsojene so zasmehovali: oblekli so jih v živalske kože in nanje spustili pobesnele pse, da si jih raztrgali; mnoge so križali ali zažgali kot žive plamenice. Neron je za take prizore uporabil lastne vrtove. Prirejal je krute cirkuške igre, ki jih je gledal iz svoje kočije ali pomešan med množico …
Imen teh mučencev in njihovega števila ne poznamo. Gotovo sta bila med njimi apostola Peter in Pavel, najbrž pa tudi vsi tisti Rimljani, ki jih apostol Pavel v svojem pismu, naslovljenem rimski krščanski občini, hvali zaradi njihove vdanosti Kristusu in požrtvovalnosti do sobratov. Nekateri viri naštevajo kar 10.000 prvih rimskih mučencev iz Neronovih časov.
Pobudo za praznovanje njihovega spomina in hkrati vsebino tega spomina razberemo iz pisma, ki ga je papež Klemen I. leta 96 ali 97 pisal cerkveni občini v Korintu. V njem najprej poveličuje mučeništvo apostolov Petra in Pavla, zatem pa počasti spomin svetih mučencev pod Neronom. »Tema možema, ki sta sveto živela, se je pridružila velika množica izvoljencev. Ti so prestali mnogo muk in trpljenja in so postali nam najlepši zgledi. Krščanske žene so prestale grozne in strašne muke, a vendar so prišle na varno pot vere in prejele vzvišeno plačilo, dasi so bile slabotne po telesu.«
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 130