Janez Krstnik je edini svetnik, ki uživa to čast, da obhaja Cerkev njegov rojstni dan. V judovskih hribih jugozahodno od Jeruzalema sta imela svoj mirni dom duhovnik Zaharija in njegova žena Elizabeta. Živela sta pravično, brez graje, v vseh Gospodovih postavah. Ista žalost pa je težila oba: bila sta brez otrok in v letih. Ko pa je nekoč Zaharija opravljal tempeljsko službo, se mu je prikazal nadangel Gabriel in mu naznanil: »Ne boj se, Zaharija, tvoja molitev je uslišana: Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelcev bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. On sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo … da naredi ljudstvo dovzetno za Gospoda« (Lk 1,12-17). Stari Zaharija je podvomil, da se more kaj takšnega zgoditi, saj je on star in tudi njegova žena v letih.
Za prešibko vero ga je Bog kaznoval, da je onemel. Ko je prišel iz svetišča, ni mogel izgovoriti običajnega blagoslova, ampak je dajal ljudstvu le znamenja. Ko je dopolnil dneve službe, se je vrnil na svoj dom. V tiho hišico je z Zaharijevo vrnitvijo prišlo veselje: angelova napoved se je dopolnila. Po šestih mesecih je Zaharijevo hišo doletela nova sreča. Elizabetina nečakinja Marija, blagoslovljena med ženami, je prišla z blagoslovljenim sadom svojega telesa voščit srečo svoji teti in tudi, da bi ji bila v pomoč.
Ko so se Elizabeti dopolnili dnevi in je rodila sina, so osmi dan pri obrezovanju hoteli dati otroku ime po očetu. Srečna mati Elizabeta pa je rekla, da bo otroku ime Janez. Sorodniki in sosedje so ugovarjali, da ni nikogar v njenem sorodstvu s takim imenom. Nato so pomignili očetu. Ta je vzel tablico in napisal: »Janez je njegovo ime!« Tedaj se je srečnemu očetu razvezal jezik, zahvalil je Boga v prelepi pesmi in napovedal poslanstvo svojega sina; da bo prerok Najvišjega, da bo Gospodu pripravljal pot in da bo dal njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njegovih grehov.
Goduje 24. junija.
***
Vloga Janeza Krstnika, preroka ob prehodu iz stare zaveze v novo, je tako pomembna, da jo je Bog že vnaprej napovedal: Jezus pa je o njem rekel, da med možmi, rojenimi od žena, ni večjega od njega. To in pa dejstvo, da je bil izbran za Jezusovega glasnika, tistega, ki mu je v srcih ljudi pripravil pot, je razlog, da Cerkev slovesno praznuje njegov rojstni dan, kar za druge svetnike ni običaj. »Kaj neki bo iz tega otroka?« so se spraševali sorodniki, ko so opazovali čudežne dogodke pred njegovim rojstvom in po njem: starši so bili že precej v letih, nepojasnjen Zaharijev molk, nenavadno Marijino obiskanje … O tem, kako je dozorel in se pripravljal na svoje poslanstvo, nam Sveto pismo ne poroča. Vemo samo, da je odšel v puščavo onkraj Jordana, se tam pokoril, postil, užival tisto, kar je našel (kobilice in divji med), ter se oblačil z obleko iz velblodje dlake. Predvidevajo, da bi se za nekaj časa lahko pridružil esenom, ki so bivali v bližini, decembra leta 27 po Kristusovem rojstvu pa naj bi zaslišal božji glas in začel kot »glas vpijočega v puščavi« oznanjati Mesijev prihod. Prehodil je vso judovsko pokrajino, klical k spreobrnjenju in oznanjal »krst pokore«. Mnogi so ga imeli za pravega Mesija, a je jasno povedal, da to ni in da ni vreden odvezati jermen njegovega obuvala. Svoje poslanstvo je dokončal, ko je v Jordanu krstil Jezusa in nanj pokazal kot na »jagnje božje, ki odjemlje greh sveta«. Mučeniško smrt je prestal, potem ko je Saloma z zvijačo od Heroda zahtevala njegovo glavo. Janez Krstnik je bil namreč trn v peti njeni materi Heriodiadi, s katero je Herod živel v grešnem razmerju, saj je ta njun greh večkrat javno grajal in obsojal.
Ime: je hebrejsko, Johanan pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je v zadnjih letih vladanja kralja Heroda Velikega, kakega pol leta pred Jezusovim rojstvom v Ain Karimu pri Jeruzalemu, umrl pa sredi 1. stoletja v Jeruzalemu.
Družina: Njegov oče Zaharija je bil duhovnik iz vrste Abia, mati Elizabeta pa je bila iz Aronovega rodu in Marijina teta.
Zavetnik: Malte, Burgundije, Provanse, Firenc, Amiensa; tkalcev, krojačev, krznarjev, strojarjev, barvarjev, sedlarjev, viničarjev, gostilničarjev, sodarjev, dimnikarjev, kovačev, tesarjev, arhitektov, zidarjev, kamnosekov, lastnikov kinodvoran, pastirjev, kmetov, glasbenikov, plesalcev, pevcev, vinske trte, domačih živali, ovc in jagnjet, abstinentov, ter priprošnjik karmeličanov, maltežanov, toplic in avtocest, proti epilepsiji, glavobolu, hripavosti, vrtoglavici, otroškim boleznim, proti strahu, toči.
Upodobitve: Upodabljajo ga v puščavniški obleki iz kož, največkrat ima ob sebi jagnje; kako krščuje Jezusa. Tudi upodobitev njegovega obglavljenja (glava na krožniku) je veliko.
Goduje: 24. junija.
Vir
Rojstvo Janeza Krstnika praznuje Cerkev kot slovesni praznik prvega reda, čeprav ne kot zapovedan praznik. S tem praznovanjem se ravnamo po Jezusovi besedi, da med možmi, rojenimi od žena, nihče ni vstal nobeden večji kakor Janez Krstnik, njegov glasnik (Mt 11, 11). Janezova vloga ob prehodu iz stare v novo zavezo je tako vidna in važna, da jo je Bog naprej napovedal po preroku Malahiju: »Glejte, pošljem svojega angela (= glasnika), da pripravi pot pred menoj« (Mal 3, 1). Da je ta »angel« prav Janez Krstnik, je Jezus sam izrečno potrdil in ga je imenoval največjega preroka in »več ko preroka« (Lk 7, 26; Mt 11, 10). Janezovo rojstvo je Bog po angelu slovesno naznanil njegovemu očetu Zahariju in posebej tudi Mariji, takrat, ko ji je bilo sporočeno, da je izbrana za mater Odrešeniku (Lk 1, 5-36). Njegovo rojstvo so spremljali čudežni dogodki in njegov nastop v javnosti se je zdel evangelistu Luku tako pomemben, da ga je časovno bolj natančno določil, kakor vse druge dogodke v novi zavezi (Lk 3, 1). Pozorno ga opisujejo tudi drugi trije evangelisti (Mt 3, 1-12; Mr 1, 1-8; Jan 1, 15-37). Cerkev je zato s postavitvijo posebnega praznika Janezovega rojstva napravila častno izjemo, saj praznuje razen Janezovega samo še rojstvo Jezusovo in Marijino; s tem je naglašena izredna osebna veličina Janeza Krstnika, vratarja nove zaveze.
Že ime Janezovo je pomembno. Hebrejsko se glasi Johanan in pomeni: Bog je milostljiv. Slovenska oblika Janez (tudi Janž in Anže) je posneta po latinski: Joannes. Drugi Slovani so si po grškem izgovoru prikrojili ime v Jovan, Ivan ali Jan. Imena ni izbral oče Zaharija, kakor je bila navada, ampak ga je določil angel Gabrijel sam po božjem naročilu pred njegovim rojstvom. – Krstnika ga imenujemo iz dveh razlogov: ker je Janez oznanjal krst spokornosti in tiste, ki so se s pokoro hoteli pripraviti na Mesijev prihod, krščeval z vodo reke Jordana v pokrajini Bethabara nad Mrtvim morjem, in posebej zato, ker je krstil tudi Jezusa, ga pri tem razglasil kot obljubljenega Mesija. Bog Oče je to potrdil, Sveti Duh pa se je v podobi goloba prikazal nad Jezusovo glavo. Ob tem se je prvič človeštvu razločno – vidno in slišno – razodela skrivnost Svete Trojice. Janezovo poslanstvo, kakor ga naznanja njegovo rojstvo, je bilo s tem končano. Krstnik je to sam spoznal in povedal z besedami: »Jaz nisem Kristus, marveč sem poslan pred njim. Kdor ima nevesto, je ženin (s tem je mislil Kristusa, ki ima za nevesto srca ljudi); prijatelj ženinov pa (to je Janez sam), ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jan 3, 28-30). Nadaljnje usode Janeza Krstnika, ki vodi v njegov zaton in njegovo smrt, se Cerkev spominja 29. avgusta s posebnim praznovanjem, ki se zdaj imenuje »mučeništvo Janeza Krstnika« namesto »obglavljenje«, kakor smo do sedaj bili navajeni reči. 24. junija torej obnavljamo spomin, kako se je Janez Krstnik rodil in kako je spolnil svoje poslanstvo, napovedano ob njegovem rojstvu in izraženo s tem, da je Janez pokazal na Kristusa in rekel: »Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta« (Jan 1, 29). Te besede so na podobah Janeza Krstnika redno razpoznavno znamenje in kažejo na bistveno stran njegovega poslanstva.
Sveti Luka pripoveduje, da se je Janez rodil v zadnjih letih vladanja kralja Heroda Velikega (37-4 pr. Kr.), kakega pol leta pred Jezusovim rojstvom. Po izročilu je bil rojstni kraj Ain Karim, kakih 7 km jugozahodno od Jeruzalema. Janezov oče je bil Zaharija, duhovnik iz vrste Abia, ki je bila osma med štiriindvajsetimi, ki so se tedensko menjavale v tempeljski službi, kakor je bilo predpisano za Levijev rod. Z ženo Elizabeto, ki je bila iz Aronovega rodu in sorodnica (teta) Jezusove matere Marije, do visoke starosti nista imela otrok, sta pa vztrajno Boga prosila, naj jima nakloni potomstvo, po katerem bi bila deležna sreče Mesijevih časov. Ko je Zaharija spet prišel na vrsto, da v delu templja, ki se je imenoval »Sveto« in je bil ločen od ljudstva, na malem kadilnem oltarju zažge v božjo čast kadilo (ta obred so opravljali vsak dan zjutraj in zvečer), je zagledal na desni oltarni strani angela. Zaharija se je prestrašil in obšla ga je groza; Judje so namreč sodili, da angelova prikazen napoveduje smrt. Angel pa ga je pomiril in rekel: »Ne boj se, Zaharija; zakaj uslišana je tvoja prošnja: tvoja žena ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo radovali njegovega rojstva; zakaj velik bo pred Gospodom: vina in opojne pijače ne bo pil in s Svetim Duhom bo napolnjen že v materinem telesu. Mnogo Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njih Bogu; in on sam pojde pred njim z Elijevim duhom (tako je govoril o Janezu prerok Malahija: 3, 1) in njegovo močjo, da obrne srca očetov k otrokom (tj. da bodo podobni svojim bogaboječim prednikom) in nevernike k modrosti pravičnih, da pripravi Gospodu popolno ljudstvo.« Iz teh angelovih besed je Zaharija lahko spoznal, da bo njegov sin božji izvoljenec in neposredni predhodnik Mesijev. Previdni starček pa je hotel imeti gotovost, da ga srečna napoved ne vara, in je po znanih zgledih iz svetega pisma želel imeti vidno znamenje, da se bo to res zgodilo. Rekel je torej angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je zelo v letih.« Angel mu znamenja ni odrekel; predstavil se mu je in rekel: »Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom; poslan sem, da govorim s teboj in ti sporočim to blagovest. In glej, onemel boš in ne boš mogel spregovoriti do dneva, ko se bo to zgodilo, zato ker nisi veroval mojim besedam, ki se bodo spolnile v svojem času« (Lk 1, 5-20).
Ljudstvo je ta čas zunaj molilo in se čudilo, da se Zaharija tako dolgo mudi v svetišču. Ko je pa prišel ven, ni mogel govoriti in spoznali so, da je v svetišču videl prikazen (Lk 1, 21-22). V »Sveto« je namreč šel Zaharija kot predstavnik ljudstva pred Bogom in nič posebno izrednega ni bilo, če je tedaj duhovnik dobil božje ukaze. V Zaharijevi onemelosti ne smemo toliko razumevati božje kazni (ki je res bila) kakor znamenje božje volje, da spočetje Janeza Krstnika zaenkrat ostane še skrivnost; Bog jo bo ljudem razodel, ko bo prišel čas za to. Tudi Elizabeta je skrivnost svojega materinstva pet mesecev skrivala in Boga na tihem zahvaljevala (Lk 1, 23-26), v čemer prav tako smemo slutiti božji načrt. Bogu je bilo brez dvoma všeč, da sta bila Zaharija in Elizabeta nekaj časa edini priči odrešenja, ki se pripravlja človeškemu rodu.
Tako je med zunanjimi ljudmi kot prva zvedela za to skrivnost Marija, Odrešenikova mati. Razodel jo ji je isti angel Gabrijel ob oznanjenju božjega učlovečenja. Marija je tudi vprašala angela, kako bo postala mati Sinu Najvišjega, seveda brez sence dvoma ali nezaupanja. Tedaj ji je na koncu rekel angel: »In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki se imenuje nerodovitna; zakaj pri Bogu ni nič nemogoče« (Lk 1, 36-37). Božja volja je bila, da se pred Janezovim rojstvom sreča Odrešenikova mati z materjo njegovega glasnika. Tako je Marija hitela v judovske gore (iz Nazareta do Ain Karima je bilo tri dni hoda), da v Zaharijevi hiši pozdravi Elizabeto in ji streže. Skrivnost odrešenja je najprej vzbudila naravno in nadnaravno ljubezen obeh mater. Tedaj se je spolnila angelova napoved, da je bil Elizabetin otrok ob srečanju z božjo Materjo napolnjen s Svetim Duhom že v materinem telesu (Lk 1, 15) in je dete od veselja poskočilo. In tudi Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in vzkliknila je Mariji z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?… Blagor ji, ki je verovala, zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod.« V tem občutju božjih odrešenjskih skrivnosti je Marija nato zapela svoj slavospev: »Moja duša poveličuje Gospoda…« Ostala je pri teti nekako tri mesece (to je do Janezovega rojstva), potem se je vrnila na svoj dom (Lk 1, 39-56). Ob Mariji se mi še zdaj lahko učimo, kako je treba imeti v časti rojstvo Janeza Krstnika.
Evangelist Luka pripoveduje še o drugih čudežnih dogodkih ob tem rojstvu. Sosedje in sorodniki Zaharijeve družine so se zavedali velikega usmiljenja, ki ga je izkazal priletnim staršem in so se z njimi veselili. Ob družinskem prazniku osmi dan po rojstvu, ko je bilo dete obrezano, so doživeli tako nenavadne stvari, da so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj roka Gospodova je bila z njim.« Ko so mu namreč hoteli dati očetovo ime Zaharija, jih je njegova mati Elizabeta zavrnila: »Nikakor, ampak Janez se bo imenoval!« Tedaj so pomignili njegovemu očetu Zahariji, kako bi ga on hotel imenovati. Zahteval je deščico ter zapisal: »Janez je njegovo ime.« Pri tej priči so se mu razvezala usta in jezik in je govoril ter hvalil Boga. Napolnjen s Svetim Duhom je prerokoval o odrešenju, ki ga je Bog Izraelov pripravil svojemu ljudstvu, o svojem sinu Janezu pa je napovedal: »In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščenje njih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim je nas obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli te, ki sede v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru« (Lk 1, 57-79). Z besedo »Vzhajajoči z višave« je Zaharija povedal, da bo njegov sin predhodnik Mesijev, ki ga Izaija opisuje (9, 1) kot luč v deželi smrtne sence, in luč poganskim narodom (49, 6). Isto je potrdil Kristus sam, ko se je imenoval luč sveta (Jan 8, 12).
Ni čudno, da je ob teh dogodkih, ki so pričali o »roki Gospodovi«, obšel strah Zaharijeve sosede in da se je o vsem tem govorilo po vsem judejskem pogorju. Sveti Luka potem zaključuje svoje poročilo o rojstvu Janeza Krstnika zelo na kratko: »Otrok pa je rastel in se krepil v duhu; in bil je v samoti do dneva, ko se je prikazal Izraelu« (Lk 1, 80). Isto, kar spoznamo iz Lukovega poročila o Janezovemu rojstvu, je jedrnato in smiselno povzel apostol Janez v začetku svojega evangelija: »Bil je človek, ki ga je Bog poslal, ime mu je bilo Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi vsi po njem vero sprejeli. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči« (Jan 1, 6-8). Ljudje, ki so bili pri tem udeleženi, so bili zgolj izvrševavci božji načrtov; vodila jih je neposredno božja roka. V tem je posebna veličina Janezovega rojstva.
Čas, ko je Janez »rastel in se krepil v duhu«, je trajal triintrideset let. Kako je Janez dozorel v Krstnika, kako ga je vodil Sveti Duh, ki je Janeza napolnil že pred rojstvom in ga ni več zapustil, ostaja božja skrivnost, zakaj o tem sveto pismo molči. Moremo si misliti, da je zapustil Ain Karim takrat, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju, ker je »moral biti v tem, kar je njegovega Očeta (Lk 2, 49). Zdaj sta vlogi menjala: Jezus se je vrnil v Nazaret in bil pokoren ukazom ljudi, Marije in Jožefa, – Janez pa je odšel v puščavo onkraj Jordana in bil pokoren samo Duhu, ki ga je vodil. Mrtvičil je svoje telo, da je moglo biti pokorno temu božjemu Duhu, hranil se je s kobilicami kakor najbednejši beduini in z medom divjih čebel, ki jih je tam odkril v skritih pečinah, nosil je obleko iz velblodje dlake in se prepasal z usnjem. Morda se je pridružil esenom v bližnjih duplinah in užival njihovo ljubeznivo gostoljubje, dokler mu je bilo naloženo, da molči, kakor so tudi oni z molkom častili Boga. Njegova duša je bila drugod, četudi je bil v Qumranu telesno sredi med eseni. Ko pa je zaslišal božji klic, da se začenja njegovo poslanstvo, je šel neutegoma svojo pot, popolnoma sam, gnan po Duhu, ki ga je prejel, mu podredil svojo človeško voljo in mu »posodil« svoj glas.
In ko je zdaj Janez Krstnik spregovoril, je bil njegov glas močan in presunljiv, kakor »glas vpijočega v puščavi«. Sveti Luka je spet natančno določil, kdaj so ta glas zaslišali: V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je že bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in vsa Judeja razdeljena med četrtne oblastnike iz Herodove družine, pod velikima duhovnikoma Anom in Kajfom »je govoril Janezu, Zaharijevemu sinu, v puščavi« (Lk 3, 1-2). Zgodovinarji so mogli ta čas preračunati na naše štetje in ugotovili, da je to bilo v decembru leta 27 »po Kristusovem rojstvu«. Naznanjal je novo dobo v zgodovini človeštva; prihajajoči Mesija bo vodil svoje ljudstvo iz sužnosti greha v svoje obljubljeno božje kraljestvo. Na to je moral Jude pripraviti s spremembo mišljenja, z uporom zoper grešne navade in s pokoro, ki naj očisti srca in jih napravi sposobne za sprejem božjega zveličanja.
Iz Bethabare (apostol Janez edini rabi izraz zanjo Betanija) je Janez prehodil vso Judovsko pokrajino, oznanjal povsod krst spokoritve in v Jordanu krščeval svoje učence in vse, ki so bili voljni, da se pridružijo mesijanskemu kraljestvu. Farizejem je povedal, da ne bodo ušli prihodnji jezi, ako ne bodo Abrahamovi sinovi tudi po duhu. Zoper nje je bil oster, imenoval jih je gadja zalega in jih svaril: »Nikar ne govorite: ,Abrahama imamo za očeta’. Zakaj povem vam, da more Bog iz teh kamnov Abrahamu obroditi otroke. Že je namreč sekira nastavljena drevesom na korenino; vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, se bo posekalo in vrglo v ogenj« (Lk 3, 3-9). Vsem drugim, ki so prišli blage volje vpraševat, kaj naj store, je govoril odločno, toda blago: »Kdor ima dve suknji, naj eno podeli tistemu, ki je nima.« Cestninarjem je ukazal, naj ne terjajo več, kakor jim je določeno. Vojakom je rekel, naj ne delajo nikomur sile, naj nikogar ne varajo in naj bodo zadovoljni s svojo plačo. Vsem pa je povedal, da on krščuje samo z vodo (njegov krst ni imel zakramentalne moči), za njim pa pride močnejši od njega. Temu on – Janez – ni vreden, da bi mu odvezal jermen od njegovega obuvala. »On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Velnico ima v roki, da bo očistil svoje gumno in spravil pšenico v svojo žitnico, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem« (Lk 3, 7-18; Mt 3,7-12).
In tedaj se je zgodilo tisto zadnje in najpretresljivejše, ki razodeva, zakaj je bil Janez Krstnik rojen. Evangelist Matej je to opisal najnatančneje: Takrat pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez pa mu je branil in rekel: »Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?« Jezus mu je odgovoril: »Pusti zdaj; zakaj spodobi se nama, da tako spolniva vso pravico (tj. božjo voljo).« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Janez takoj stopil iz vode; in glej, odprla so se mu nebesa in je videl (v prikazni) božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj; in glej, začul se je glas iz nebes: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,13-17). Janezu Krstniku se je razodel troedini Bog in s tem je bila njegova naloga opravljena. Evangelist Janez je dostavil samo še to, da je drugega dne Janez spet videl Jezusa in že je pokazal nanj z velikim veseljem: »Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta… ta, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ,Na kogar boš videl Duha prihajati, ta je, ki krščuje s Svetim Duhom’ In jaz sem videl in sem priča, da je ta božji Sin« (Jan 1, 29, 33-34). – Tako zdaj tudi mi vemo, da je Bog Janeza izbral, da je za Marijo in Jožefom prvi spoznal veličino odrešenja po Jezusu, božjem Sinu. In Jezusa je Janez globoko doumel in posnemal v njegovi ponižnosti, ko je povedal: »Moje veselje je torej dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jan 3, 29-30). Največji prerok stare zaveze – Janez Krstnik – je tako obenem že velik zgled svetništva nove zaveze.
Vir = Leto svetnikov
Slovesni praznik Rojstva svetega Janeza Krstnika, predhodnika Gospodovega, ki je bil že v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom in je od veselja poskočil nad prihodom človeškega Odrešenika, katerega rojstvo je napovedovalo Gospoda Kristusa. In tako velika milost je zažarela v njem, da je sam Gospod rekel o njem, da ni bil nobeden večji med rojenimi od žena od Janeza Krstnika.
Vir
V bogoslužnem letu se slovesno spominjamo rojstva dveh oseb, ki sta najpomembnejši v zgodovini odrešenja: učlovečenega božjega Sina Jezusa (na božič) in njegove deviške matere Marije. Godovi svetnikov so navadno postavljeni na dan njihove smrti rojstva za nebesa. Edini svetnik, čigar rojstvo Cerkev proslavlja s posebnim praznikom, je Janez Krstnik, Jezusov predhodnik. Njegova vloga ob prehodu iz stare v novo zavezo je tako pomembna, da je Bog preroku Malahiju petsto let pred Kristusom navdihnil besede: »Glej, pošljem svojega angela /glasnika/, da pripravi pot pred menoj.« Da je ta ‘angel’ prav Janez Krstnik, je potrdil Jezus sam, ko je pridigarja ob Jordanu imenoval največjega preroka in ‘več kot preroka’.
Evangelist Luka poroča, kako je Bog po angelu naznanil očetu Zahariju Janezovo rojstvo, podobno kot malo kasneje Mariji iz Nazareta učlovečenje Jezusa, božjega Sina. V obeh primerih je božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je naznačeno njegovo poslanstvo. Ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni ‘Bog je milostljiv’. Janezu pravimo Krstnik zato, ker je oznanjal krst spokornosti in je tiste, ki so se s pokoro hoteli pripraviti na Odrešenikov prihod, krščeval v reki Jordan; predvsem pa je dobil vzdevek Krstnik zato, ker je krstil tudi Jezusa ter ga pri tem razglasil za obljubljenega Mesija.
Kdor sodeluje pri cerkvenem bogoslužju ali kdor sam bere Sveto pismo, ima živo pred očmi prizor oznanjenja rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju v jeruzalemskem templju. Njegova žena Elizabeta, sorodnica Jezusove matere Marije (uveljavil se je naziv ‘teta’), je vztrajno prosila Boga, da bi jima naklonil potomstvo, po katerem bi bila deležna sreče mesijanskih časov. Zaharija in Elizabeta sta živela v kraju Ain Karem kakih sedem kilometrov jugozahodno od Jeruzalema. Ko je prišel angel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, dejal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno.« Marija je brž pohitela k svoji sorodnici. Ob njunem srečanju je iz Marijinega srca privrel najlepši hvalospev Bogu: njena hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ko je Elizabeta rodila sina, so mu hoteli sorodniki dati ime po očetu, toda Zaharija je vzel deščico in nanjo zapisal: »Janez je njegovo ime.« Tedaj je spet mogel govoriti: začasna onemelost je bila kazen, ker ni veroval angelovemu oznanilu. Sorodnike in sosede je ob vsem tem obšel strah in spraševali so se, kaj bo s tem otrokom, ko se že ob njegovem rojstvu dogajajo tako nenavadne stvari. Janez je bil rojen za to, da pripravi pot Odrešeniku. To nalogo je izpolnil, ko je Jezusa predstavil ob krstu v Jordanu.
»Kaj bo iz tega otroka?« se lahko vprašamo ob rojstvu vsakega otroka. Vsak človek je po božjih načrtih enkraten in neponovljiv, vsakemu je določena posebna naloga, ki jo mora izpolniti prav on in nihče drug. Na to pa ga morajo pripraviti predvsem njegovi starši pa tudi drugi vzgojitelji.
Ime Janez je na Slovenskem tako razširjeno, da je postalo skoraj sinonim za Slovenca (‘kranjski Janez’). Janez je ime mnogih svetnikov (skupaj 224, v Letu svetnikov jih je 49 ), najbolj znana pri nas sta Janez Krstnik in Janez Evangelist (27. decembra). Danes imajo god številni Slovenci, ki jim je ime Janez, Ivan, Janko, Jani, Johan, Anže ter Slovenke z imenom Ivana, Ivanka, Iva, Jana …
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.