Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Stol sv. Petra, to je službeni sedež, s katerega naj bi bil po pripovedi Peter kot rimski škof učil krščansko občino v prestolnici rimske države, se še danes hrani v vatikanski baziliki. Vdelan je v bronast prestol, ki ga nosijo kipi štirih cerkvenih očetov: Ambroža in Avguština, Atanazija in Janeza Zlatoustega. Dva predstavljata zahodne cerkvene učitelje, dva vzhodne, vsi štirje pa učiteljsko službo v Cerkvi, ki jo vodi sv. Peter, prvi papež. Seveda je ta častitljivi sedež samo simbol, da je Peter imel nazadnje svoj škofijski sedež v Rimu.
Že v 4. stoletju so marsikje obhajali spomin na ustanovitev tega škofijskega sedeža. V Rimu so ob tej priložnosti posebej poudarjali izredno odliko Petrovega sedeža, da je Kristus sam dal Petru najvišjo oblast v Cerkvi. Spomin na to se omenja za dan 22. februarja. S tem so verjetno želeli zabrisati vpliv starega osemdnevnega poganskega spomina mrtvih, ki se je prav 22. februarja končalo z veseljačenjem.
Na frankovskem ozemlju pa so praznovali spomin na podelitev ključev nebeškega kraljestva apostolu Petru 18. januarja. Zgodilo se je celo, da je praznik 18. januarja postal širše znan kakor 22. februarja. Datum je bil primernejši, ker so v postu vsa svetniška praznovanja morala odpasti. Da bi oba dneva prišla znova do veljave, je papež Pavel IV. leta 1558 določil, naj se 18. januarja praznuje spomin na sedež sv. Petra v Rimu, 22. februarja pa spomin na Petrov sedež v Antiohiji. Tega so proslavljali tudi na Vzhodu; sv. Janez Zlatousti je na primer imel bivanje sv. Petra v Antiohiji posebno v časteh. Ker pa je za vso Cerkev pomemben spomin na to, da je Kristus sezidal svojo Cerkev na Petru-Skali in ga s tem postavil za vrhovnega pastirja vse svoje črede, je od leta 1960 praznik namenjen samo temu spominu. Odslej ni več vezan na noben kraj, čeprav vemo, da je Peter »oblast ključev« izvajal najprej v Jeruzalemu, nato nekaj časa v Antiohiji in nazadnje v Rimu.
Praznika se spominjamo 22. februarja.
Praznik sedeža apostola Petra nas spominja na učiteljsko oblast Kristusovega namestnika. Katekizem nas uči: »To učiteljstvo mora varovati Božje ljudstvo pred odkloni in oslabitvami ter mu zagotavljati objektivno možnost, da izpoveduje brez zmote pristno vero,« tako da »Božje ljudstvo ostane v resnici, ki osvobaja « (KKC 890). »Kako blagoslovljena je rimska Cerkev, ki so jo apostoli napolnili z vsem svojim naukom in tudi s svojo krvjo«
(Tertulijan). »Petrov sedež ponazarja papeževo poslanstvo kot pastirja vsega Božjega ljudstva. S tem praznovanjem mu pripisujemo velik duhovni pomen in ga sprejemamo kot privilegirano znamenje Božje ljubezni« (Papež Benedikt XVI.). »Morda bi bilo koristno, če bi se vsakemu kristjanu in še bolj vsakemu duhovniku vsaj enkrat v življenju sanjalo, da je on papež, ter da bi se iz te nočne more zbudil ves prepoten od muke« (Ronald Knox).
Kakor so po Gospodovi določitvi sveti Peter in drugi apostoli en sam apostolski zbor, tako so na podoben način povezani med seboj rimski škof, Petrov naslednik, in (drugi) škofje, nasledniki apostolov. Že prastari običaj, da so po vsem svetu postavljeni škofje bili v občestvu med seboj in z rimskim škofom povezani z vezjo edinosti, ljubezni in miru, in prav tako sestajanje koncilov, na katerih so po skrbnem razgovarjanju in posvetovanju z mnogimi vse važnejše stvari skupno urejali – oboje je priča za zborno naravo in zborni značaj škofovskega reda. To jasno potrjujejo tudi vesoljni cerkveni zbori, ki so se vršili v teku stoletij. In prav to nakazuje že sam zdavnaj uvedeni običaj, da je treba poklicati več škofov, ki naj bi sodelovali pri povzdignjenju novega izbranca k službi najvišjega duhovništva. Ud škofovskega zbora postane kdo v moči zakramentalnega posvečenja in po hierarhičnem občestvu z glavo in udi zbora.
Zbor ali telo škofov pa ima oblast le, če ga pojmujemo kot povezanega z rimskim škofom. Petrovim naslednikom, kot glavo zbora, in tako, da ostane neokrnjena oblast prvenstva Petrovega naslednika nad vsemi, bodisi pastirji bodisi verniki. Rimski škof ima namreč v Cerkvi v moči svoje službe kot Kristusov namestnik in pastir vse Cerkve polno, vrhovno in vesoljno oblast nad Cerkvijo in more to oblast vedno svobodno izvrševati. Red škofov, ki v učiteljstvu in pastirskem vodstvu nasleduje zboru apostolov in v katerem se neprestano ohranja apostolski zbor, pa je skupaj s svojo glavo, rimskim škofom, in nikoli ne brez njega, tudi nosilec vrhovne in polne oblasti nad vso Cerkvijo. Vendar more to oblast izvrševati le v soglasju z rimskim škofom. Gospod je edinole Simona postavil za skalo in ključarja Cerkve (prim. Mt 16,18–19) in ga določil za pastirja vse svoje črede (prim. Jn 21,15 sl.); znano pa je, da je bila služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru (Mt 16,19), podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo (Mt 18,18; 28,16–20).
Dogmatična konstitucija 2. vatikanskega koncila o Cerkvi, 22.
Vir
Danes v Katoliški cerkvi obhajamo praznik sedeža apostola Petra. Kaj to pomeni in zakaj bi sedež, stol, potreboval svoj praznik?
22. februarja je v koledarju praznik sedeža apostola Petra. Na ta dan bronasti kip sv. Petra v vatikanski baziliki vsako leto oblečejo v slovesna papeška oblačila, sedež pa okrasijo. Zakaj takšna pozornost sedežu, (pre)stolu? Poglejmo tja, kamor zadeva sega.
Posebna naloga za enega od apostolov
Jezusovi učenci, apostoli, so sestavljali poseben zbor, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »dvanajsteri«. Temu zboru kot celoti je Jezus zaupal oznanjevanje in širjenje Božjega kraljestva, nalogo posvečevati ljudi in voditi njegovo Cerkev. Med apostoli je dal posebno nalogo enemu – Petru. Jezus je Petru (tedaj Simonu) spremenil ime, kar pomeni, da ga je izbral za pomembno poslanstvo. To Petrovo prednost utemeljuje njegova izpoved vere pri Cezareji Filipovi: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« (Mt 16,16)
Peter, ključar?
Jezus je Petru zaupal celo »ključe nebeškega kraljestva«: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 16,19) Oblast ključev je veliko več kot služba ključarja. Ključi kraljestva pomenijo oblast kraljevega namestnika v odsotnosti vladarja. Jezus je torej Petru nakazal, da bo po njegovem odhodu s tega sveta prav on postal njegov namestnik. Dal mu je tudi oblast »zavezovanja« in »razvezovanja«, ki pomeni: kar bo Peter v skladu s Kristusovo voljo ukazal ali prepovedal, to bo ukazano oz. prepovedano tudi v nebesih.
Dvojni pomen praznika
Te Petrove službe se Cerkev spominja s praznikom sedeža apostola Petra, ki nosi dvojni pomen. Najprej se dejansko nanaša na sedež ali prestol, na katerem je apostol Peter sedel kot prvi papež. Uradniki v Rimskem cesarstvu so namreč sedeli na »prestolih«, kadar so nadzirali sodbe ali sodelovali na uradnih slovesnostih. Ker je izhajalo iz Rimskega cesarstva, so to izročilo prevzeli tudi v rimskokatoliški Cerkvi. Škofje, denimo, imajo še danes poseben »prestol«, na katerem sedijo med bogoslužnimi slovesnostmi v svoji »stolni« cerkvi. Prestol izraža škofovsko oblast nad določeno pokrajino in škofa povezuje z naslednikom apostola Petra, papežem.
Na današnji praznik oltar sedeža (katedre) apostola Petra v vatikanski baziliki sv. Petra krasi sto sveč.
Današnji praznik pa se nanaša tudi na duhovno oblast, ki jo je Petru podelil Jezus. Izročilo pravi, da je 22. februarja obletnica Jezusovih besed: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala« (Mt 16,18). Papež Benedikt XVI. je pri duhovni razsežnosti današnjega praznika poudarjal, da je Jezus Petra izbral kot skalo, na kateri bo sezidal svojo Cerkev (gl. Mt 16,18). Njegov sedež tako predstavlja poslanstvo, ki mu ga je zaupal Jezus: naj varuje njegovo čredo. Današnji praznik je torej treba prepoznavati v luči Božje ljubezni, ljubezni »Dobrega pastirja, ki je želel zbrati vso svojo Cerkev in jo popeljati po poti odrešenja«.
Molimo za papeža
Sedeža torej ne praznujemo le kot materialni predmet, temveč zlasti zaradi osebe, ki je na tem sedežu sedela, in zaradi duhovne avtoritete, ki jo je Petru zaupal Jezus Kristus. Če je bil Peter nekakšen namestnik Jezusa Kristusa, pa je naslednik sv. Petra papež.
Vsak papež je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, potem je patriarh Zahoda, se pravi latinskega dela Cerkve, pripada pa mu še tretja služba: nasledstvo apostola Petra in s tem od Gospoda postavljena služba prvenstva nad vso Cerkvijo. Za katoličane je tako danes predvsem dan molitve za papeža: za njegovo modrost, svetost in zdravje. Molimo, da bi Cerkev resnično vodil po poti, ki pelje h Gospodu.
Vir
Praznik Sedeža svetega Petra, kateremu je Jezus rekel: »Ti si Peter skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev«. Na dan, v katerem so imeli Rimljani navado spominjati se svojih rajnih, se slavi sedež tistega apostola, katerega znamenje se slavi na vatikanskem polju, ki predseduje vesoljnemu zboru ljubezni.
Vir
Apostoli so sestavljali poseben zbor, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »dvanajsteri«. Kristus je temu zboru kot celoti izročil vodstvo svoje Cerkve, oznanjevanje in širjenje božjega kraljestva, nalogo posvečevati ljudi. Med apostoli je dal posebno nalogo enemu Petru. Te njegove službe se Cerkev spominja z današnjim praznikom, ki nosi ime Sedež apostola Petra.
Že tedaj, ko ga je poklical, je Jezus Petru spremenil ime, kar pomeni, da ga je izbral za pomembno poslanstvo. Uprl je pogled vanj, poroča evangelist Janez, in mu rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter). V evangelijih je Peter 114-krat omenjen na prav poseben način. Utemeljitev za Petrovo prednost je njegova izpoved vere pri Cezareji Filipovi: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus ga je najprej blagroval, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva …« Oblast ključev je mnogo več kot nekakšna služba vratarja. Ključi kraljestva pomenijo oblast kraljevega namestnika v odsotnosti vladarja Jezus je torej Petru obljubil, da bo njegovem odhodu s tega sveta postal njegov namestnik. Dal mu je tudi oblast »zavezovanja« in ‘razvezovanja’, ki pomeni: kar bo Peter v skladu s Kristusovo voljo ukazal ali prepovedal, to bo ukazano ali prepovedano tudi v nebesih. Po vstajenju je Kristus to učiteljsko in vodstveno oblast zavezovanja in razvezovanja izročil vsem apostolom. Drugi vatikanski koncil pravi, da je Kristus apostole postavil kot zbor ali trdno skupnost; na čelo tega zbora pa je dal iz njihove srede izbranega Petra. »Gospod je Cerkev postavil na apostole in sezidal na svetega Petra, njihovega prvaka, glavni vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus.« Vsak Petrov naslednik ali papež je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, potem je patriarh Zahoda, to se pravi latinskega dela Cerkve, končno pa mu pripada še tretja služba nasledstvo apostola Petra in s tem od Gospoda postavljena služba prvenstva nad vso Cerkvijo. Že v 4. stoletju so marsikje slovesno obhajali spomin na ustanovitev škofijskega sedeža. Tako slavje se omenja že v 4. stoletju tudi v Rimu in sicer 22. februarja. Ob tej priložnosti so v Rimu naglašali posebno odliko Petrovega sedeža, ki je v tem, da je sam Kristus dal apostolu Petru najvišjo službo v Cerkvi. V frankovski državi so praznovali spomin na podelitev ključev nebeškega kraljestva apostolu Petru 18. januarja. Papež Pavel IV. je leta 1558 določil, naj se 18. januarja praznuje spomin na sedež svetega Petra v Rimu, 22. januarja pa spomin na Petrov sedež v Antiohiji. Po novem koledarju je ostal samo današnji praznik z imenom Sedež apostola Petra brez omembe kraja. Za verne ljudi je to dan molitve za papeža, vrhovnega pastirja božjega ljudstva.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.