Ta svetnica je se rodila v plemiški družini v Gracciano Vecchio v Italiji v drugi polovici 12. stoletja. Točen datum njenega rojstva nam je neznan, ker se glede tega mnenja življenjepiscev razhajajo. Že z devetimi let je vstopila med dominikanke v samostanu Sacco. Pokazala je izjemne, prav nedojemljive izraze svetosti, zato so jo sestre že pri petnajstih izbrale za svojo predstojnico. Glas o njej se je povsod zelo hitro širil. Zato je nekega dne prišla delegacija njenega rojstnega kraja, mesta Montepulciana, s prošnjo, naj se vrne v svoj rojstni kraj in tam ustanovi samostan. Svetnica je v tem prepoznala Božji glas in odšla v Montepulciano.
Tam je pričela z gradnjo cerkve in samostana Santa Maria Novella. Tudi tu je bila izbrana za predstojnico novonastale redovne skupnosti in v tej službi ostala vse do smrti 20. aprila leta 1317. Agnes je bila obdarjena s številnimi izrednimi darovi, vendar je ob vsem tem ostala ponižna in preprosta, brez vzvišenosti, kar je vedno znamenje, da gre za Božje delovanje. Kjer je oholost, tam Boga ni. Zato so se vsi svetniki tako zavzemali za ponižnost in jo učili z besedo in dejanjem. Sveti Janez Zlatousti izrecno pravi: “Če je nekdo skromnega obnašanja in je ponižen, to zadoščuje za grešnost. To nam pričuje cestninar Zahej, ki se ni mogel pohvaliti z dobrimi deli, a se je namesto njih globoko ponižal in se osvobodil težkega bremena greha.” Sveta Katarina Sienska, ta velika mistikinja, je leta 1377 obiskala Montepulciano, da bi počastila relikvije svete Agnes. Ona jo je imenovala: “naša mati, slavna Agnes” ter vse pozvala, naj jo posnemajo, ker “ona daje pričevanje in zgled prave ponižnosti, ki je bila njena glavna krepost.” Agnes iz Montepulciana je za svetnico razglasil papež Benedikt XIII. 10. januarja leta 1726. V italijanski umetnosti Agnes pogosto upodabljajo z drugima dvema kasnejšima dominikanskima svetnicama: sv. Katarino Siensko in sv. Rozo iz Lime.
Vir
Že čudež ob rojstvu sv. Neže, ko je bila njena hiša odeta s posebno svetlobo, je napovedoval, da bo ta otrok nekaj posebnega. Neobičajno zgodaj je vstopila v samostan dominikank in s komaj 16 leti postala prednica v samostanu v Procenu pri Viterbu. Ko je zaradi svetosti vedno bolj slovela, so rojaki želeli, da se vrne v rodno mesto. Neža je tu res sezidala samostan (na mestu javne hiše) in se posvetila molitvi, delu in trpljenju. Nadnjo so namreč prišle hude bolezni in večino časa je bila priklenjena na posteljo. Ko je umrla, so novico o tem raznašali po mestu z besedami: »Svetnica Neža je umrla!«
Ime: Izhaja iz latinskega imena Agnes, ki ga razlagajo iz grške besede hagne »čista, nedolžna«, ali iz latinske besede agnus »jagnje«.
Rodila se je 5. maja 1268 v vasici Gracciano v bližini mesteca Monte Pulciano v Toskani v srednji Italiji, umrla pa 20. aprila 1317, prav tako v Monte Pulcianu.
Družina: Rodila se je v bogati, pobožni plemiški družini Segni. Njeni materi je bilo ime Frančiška.
Skupnost: Pridigarski red dominikancev in žensko vejo dominikank je leta 1215 v Toulousu ustanovil sv. Dominik Guzman. Pri nas so bile dominikanke na Studenicah, v Velesovem, Radljah in Kopru. Njihovo poslanstvo je bilo vzgoja deklet in dobrodelnost.
Kreposti: V otroških letih je rada častila nebeško Mater in molila. Že s šestimi leti je prosila za vstop k dominikankam, veliko je molila, se postila (petnajst let je preživela ob kruhu in vodi),
Čudeži: Neža je od Boga prejela dar spoznavanja skrivnosti srca, napovedovanja prihodnjih reči in izreden dar čudežev: mnogi obsedenci so bili ozdravljeni že samo s tem, da se jim je približala, večkrat je pomnožila kruh, ozdravila številne bolnike, na njeno priprošnjo je bil obujen otrok. Med molitvijo je v zamaknjenju lebdela nad tlemi, imela je videnje Marije in deteta Jezusa. Kjer je v molitvi pokleknila, so vzcvetele vijolice, lilije in vrtnice.
Zavetnica: Je zavetnica rojstnega mesta Monte Pulciano, po njej pa se imenuje tudi bližnji zdravilni vrelec (toplice) pri mestu Chianciano.
Upodobitve: Upodabljajo jo v značilnem habitu dominikank z različnimi atributi: križem, lilijo, knjigo, največkrat pa ima ob sebi jagnje. Upodobljena je tudi z detetom Jezusom v naročju ali pa skupaj s sv. Katarino Siensko. Upodobljeni so tudi nekateri drugi prizori iz njenega življenja, npr. kako ji angel prinaša obhajilo.
Življenjepis: 50 let po njeni smrti, leta 1366, je bl. Rajmund iz Capue napisal »Legendo o sveti Neži«, kjer je popisal njeno življenje na osnovi pričevanj njenih sosester.
Goduje: 20. aprila.
Beatifikacija: Leta 1534 je bila razglašena za blaženo, za svetnico pa jo je 10. decembra 1726 razglasil papež Benedikt XIII.
Grob: Njeno nestrohnjeno telo leži v cerkvi sv. Neže v Monte Pulcianu, nekaj relikvij pa so kasneje prenesli tudi na druge kraje (Orvieto).
Vir
V mestecu Montepulciano [montepulčijáno] (v Toskáni), sveta Neža, devica, ki je kot devetletna prevzela obleko svetih devic, in bila že kot petnajstletna proti svoji volji postavljena za predstojnico nunam v Procenu. Kmalu je dajala čudovit zgled prave ponižnosti v samostanu, ki ga je sama ustanovila, po pravilih svetega Dominika.
Vir