Zavetnica rudarjev, stolpov, kmetov, arhitektov, gradbenih delavcev, krovcev, zidarjev, livarjev, kovačev, kamnosekov, tesarjev, grobarjev, zvonarjev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev, deklet, ujetnikov, topništva, trdnjav, gasilcev, umirajočih in za srečno zadnjo uro; proti ognju, neurju, vročici in kugi; priprošnjica v stiski.
Atributi: stolp s tremi okni, kelih in hostija, meč, plamenica, topovska cev ali pavje perje, dolg plašč, pokrivalo na glavi
Imena: Barbara, Bara, Barba, Barbi, Barbika, Barbka, Barika, Varja, Varjenka, Varvara, …
Kakor za toliko svetnikov iz zgodnje krščanske dobe moramo tudi za sv. Barbaro priznati, da o njenem življenju in mučeniški smrti nimamo zanesljivih poročil, marveč smo navezani za legendo, ki je nastala dosti pozneje. Bila naj bi edina hči nekega pogana iz Nikomedije. Oče jo je dal, nadarjeno in lepo, zapreti v poseben stolp z dvema oknoma, da bi jo zavaroval pred hudobijami tedanjega časa. Zato jo slikajo s stolpom. Sv. Barbara je priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato jo slikajo tudi s kelihom in hostijo v rokah. Rudarji, ki so v globokih rovih pod zemljo v stalni nevarnosti, so si jo izbrali za svojo zavetnico.
Razen očeta samega in dekle ni mogel nihče v njeno sicer sijajno ječo. Tu v samoti je začela Barbara premišljevati reči, ki bi ji drugače nikdar ne prišle na um, in začela je spoznavati, kako prazna je poganska vera. Temu premišljevanju je priskočila na pomoč še božja milost. Oče je silil hčer, naj se omoži, Barbara pa je možitev odklanjala. Da bi se premislila, je odšel oče na potovanje, češ, samota jo bo že nagnila, da se bo premislila. Ko je bil oče zdoma, se je posrečilo nekemu skrivnemu krščanskemu spoznavalcu, da je prišel do nje in jo poučil v krščanskih resnicah. Barbara je zdaj živela po krščanski veri. Da bi se laže spominjala Svete Trojice, je dala prebiti v svojem stolpu še tretje okno in si zapisala križ na steno.
Ko se je oče vrnil, je spoznal, kako se je hči spremenila. Ko mu je razodela, da je kristjanka, jo je v silni togoti napadel z mečem, toda svetnica mu je ubežala. Neki pastir jo je izdal. Oče je zgrabil hčer za lase in jo je sam vlekel pred sodnika. Ta jo je dal grozovito mučiti. Med mučenjem je svetnica molila: »Gospod, odvzemi mi vse, le Svetega Duha ne!«
Slednjič jo je sodnik obsodil na obglavljenje. Oče, ki je hladnokrvno gledal vse muke svoje hčere, si je celo izprosil dovoljenje, da ji je sam odsekal glavo.
Njenega godu se spominjamo 4. decembra.
Vir
Za Barbaro so se kmalu, ko je nekoliko odrasla, začeli potegovati številni snubci, saj ni bila samo bogata, pač pa tudi lepa, učena in bistrega razuma. Vztrajno jih je zavračala, ker je čutila, da more v svojem življenju narediti še kaj drugega. Po zaslugi znamenitega učenjaka Origena se je začela zanimati za krščanstvo, se udeleževala skrivnih srečanj in bogatih pogovorov kristjanov ter se kasneje dala krstiti. Ker je oče, zagrizen nasprotnik kristjanov, počasi nekaj zaslutil, pa tudi zato, ker se je zanjo zaradi njene lepote bal, jo je dal zazidati in zapreti v stolp z dvema oknoma. Kmalu je odpotoval na daljše potovanje, Barbara pa je medtem delavcem ukazala, naj namesto dveh vzidajo tri okna. Ko se je oče vrnil s potovanja, je takoj videl, da ima stolp še tretje okno, pred vrati pa je našel križ. Barbara mu je pojasnila, da je to simbol Svete Trojice in da tako skozi vsa tri okna »prihaja k njej milost troedinega Boga«. Priznala mu je, da je medtem, ko je bil odsoten, prejela krst. To je očeta tako razjezilo, da je stopil proti njej, da bi jo udaril, pa je v tleh nenadoma nastala odprtina, ki jo je skrila (zato je zavetnica rudarjev). Oče jo je dal zapreti v stolp, a so se vrata sama od sebe odprla. Pozneje jo je odvlekel pred deželnega upravitelja, ta pa jo je dal bičati. A Barbari se je to zdelo kot božanje s pavovim perjem. Ponoči se ji je prikazoval Kristus (angeli), ji ozdravljal rane in jo krepil. Deželni upravitelj jo je dal tepsti s kiji, jo žgati z baklami in ji odrezati prsi. Na koncu je ukazal, naj jo usmrtijo z mečem. Njen oče Dioskur ji je sam odrezal glavo, a ga je že v naslednjem trenutku ubila strela. Kljub temu da je njeno življenje ena sama, težko preverljiva in nezanesljiva legenda, jo ljudje vseh časov izredno častijo in jo prištevajo k štirinajstim priljubljenim zavetnikom v sili.
Ime: Razlagajo ga z grško besedo Barbaros oz. latinsko barbarus, ki pomeni: »tuj, negrški; tujec, negrk, neomikan, neveden, krut, divji, barbar«.
Rodila se je leta 273 v Nikomediji v Mali Aziji, današnjem Izmidu v Turčiji, umrla pa leta 306, prav tako v Nikomediji.
Družina: Njen oče je bil premožen pogan po imenu Dioskur, zagrizen sovražnik kristjanov.
Zavetnica: Zavetnica: stolpov rudarjev, kmetov, arhitektov, gradbenih delavcev, krovcev, zidarjev, livarjev zvonov, kovačev, kamnosekov, tesarjev, grobarjev, zvonarjev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev, deklet, ujetnikov, topništva, trdnjav, gasilcev, umirajočih, za srečno zadnjo uro, proti ognju, neurju, proti vročici in kugi, priprošnjica v stiski.
Upodobitve: Upodabljajo jo v dolgi obleki s pasom ali v imenitnem oblačilu s pokrivalom ali krono na glavi. Pri sebi ima številne atribute: stolp s tremi okni, kelih s hostijo, meč, plamenico, topovsko cev ali pavje perje. Velikokrat jo upodabljajo skupaj s sv. Katarino ali sv. Marjeto.
Goduje: 4. decembra.
Vir
»Gospod, ti preiskuješ srca in obisti, ti veš, kako močno hrepenim po tebi; prosim te, ne zapusti me in stoj mi ob strani do konca! Ne zavrzi me izpred svojega obličja in ne odvzemi mi svojega Svetega Duha!« (molitev, ki naj bi jo molila v ječi)
Ime: Izhaja iz enakega latinskega in starogrškega imena barbarus oz. barbaros, to pa iz besede barbara, ki pomeni »tujka, tuj, negrški; tujec, Negrk, neomikan, neveden, krut, divji, barbar«.
Rojena: V drugi polovici tretjega stoletja (leta 273).
Kraj rojstva: Nikomedija v Mali Aziji, današnjem Izmidu, Turčija.
Umrla: 4. decembra leta 306.
Kraj smrti: Rojstni kraj Nikomedija.
Družina: Njen oče je bil premožen in vpliven pogan (bil naj bi celo kralj) po imenu Dioskur, zagrizen sovražnik kristjanov. Mati ji je najbrž kmalu umrla.
Mladost: Barbara, edinka, na katero je bil oče silno ponosen, se je kmalu razvila v lepotico, ki ji ni manjkalo snubcev. Oče jo je ljubosumno varoval in je, da bi jo zaščitil pred hudobijo zunanjega sveta ter v skrbi, da je ne bi kdo spreobrnil h krščanstvu, sezidal stolp z dvema oknoma in jo vanjo zaprl.
Spreobrnjenje: Barbara je imela v stolpu dovolj časa, da je premišljevala o lepoti sveta, ki ga je opazovala skozi okno, ter ob tem vedno bolj spoznavala, kako praznoverno je poganstvo. Kmalu zatem je prišla v stik z znamenitim krščanskim učiteljem Origenom, ki jo je dokončno pridobil za krščanstvo.
Zapor: Očeta, ki jo je želel omožiti s poganskim kraljevičem Fabricijem, je Barbara prosila, naj je ne sili v zakon, ker za to ne čuti nagnjenja. Kmalu zatem se je oče odpravil na daljše potovanje, Barbaro pa pustil v stolpu, misleč, da se bo od samote počasi omehčala. Ta pa je medtem v stolpu dala napraviti še tretje okno (kot znamenje Svete Trojice) in pred vrata razpelo ter se dala krstiti.
Mučeništvo: Ob vrnitvi je Barbara očetu priznala, da je postala kristjanka. Oče jo je najprej sam preganjal, nato pa izročil oblastniku Marcijanu. Ta jo je v ječi dal mučiti, bičati, a se ji naslednji dan ni nič poznalo. Potem ko so jo vlačili po ulicah in pretepali, ji je na koncu oče sam z mečem odsekal glavo, a je tudi njega takoj pokončala strela z neba.
Zavetnica: Rudarjev, kmetov, arhitektov, gradbenih delavcev, krovcev, zidarjev, livarjev zvonov, kovačev, kamnosekov, tesarjev, grobarjev, zvonarjev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev, deklet, ujetnikov, topništva, trdnjav, gasilcev, umirajočih, priprošnjica za srečno zadnjo uro, proti ognju, neurju, proti vročici in kugi, priprošnjica v stiski.
Upodobitve: Upodabljajo jo v dolgi obleki s pasom ali v imenitnem oblačilu s pokrivalom ali krono na glavi. Velikokrat jo slikajo skupaj s sv. Katarino ali sv. Marjeto.
Atributi: Stolp s tremi okni, kelih s hostijo, meč, plamenica, topovska cev ali pavje perje.
Vir
Spomin svete Bárbare, device, ki je bila mučenka v Nikomedíji, v času cesarja Maksimina. Po krutem zaporu so ji prerezali kite, jo žgali z baklami, ji odrezali prsi in trpinčili še z drugimi mukami. Končno je umorjena z mečem dopolnila mučeništvo.
Vir
Preprosta ljudska vera pozna včasih drugačen red vrednot kot pa razum, ki hoče vsemu priti do dna. Ena takih vrednot je zaupanje – v ljudi, v Boga in njegove prijatelje svetnike, v tem zaupanju je naš narod z mnogimi drugimi evropskimi narodi vred uvrstil današnjo svetnico Barbaro v skupino štirinajstih pomočnikov v sili. Priporoča se ji zlasti za srečno zadnjo uro. Pa tudi v drugih zadevah se ji priporočajo. Ko se bliža huda ura, se kmet obrača k svetnici, naj odvrne šibo strele od njegove domačije. Tudi rudarji, ki so v globokih rovih pod zemljo v stalni nevarnosti, so si jo izbrali za zavetnico; prav tako tudi vojaki-topničarji, zidarji, ranjenci in vsi, ki jim grozi nagla smrt. Sveta Barbara je našem ljudstvu znana po številnih upodobitvah, ki jo kažejo s stolpom, kelihom in hostijo, večkrat tudi v družbi s sv. Katarino in sv. Marjeto. Spomin nanjo je živ v ljudskih pesmih vseh slovenskih pokrajin. Sv. Barbari je pri nas posvečenih 18 cerkva; dve sta župnijski, 16 je podružničnih.
Kakor za mnoge svetnike iz zgodnje krščanske dobe, moramo tudi za sveto Barbaro priznati, da o njenem življenju in smrti nimamo nobenih zanesljivih sporočil, marveč smo navezani na legendo, ki je nastala mnogo pozneje. Po davnem izročilu je bila svetnica doma iz Nikomedije v Mali Aziji. Za krščanstvo jo je pridobil znameniti učenjak Origen. Živela je v drugi polovici tretjega stoletja in bila je hči poganskega kralja Dioskura, ki se je zanjo zaradi njene lepote bal, zato jo je zaprl v stolp z dvema oknoma. Ko se je nekega dne vrnil s potovanja, je videl, da ima stolp še tretje okno, pred vrati pa je našel križ. Barbara mu je priznala, da je sama dala prinesti križ in narediti še tretje okno, da bi “skozi vsa tri okna prihajala k njej milost troedinega Boga”.
Oče je sklenil, da bo poslej stolp njena trajna ječa. Toda vrata so se sama od sebe odprla. Oče je zahteval, naj se poroči s kraljevičem Fabricijem in daruje poganskim bogovom, kar pa je Barbara odklonila. Vrgli so jo v ječo in jo mučili. Ponoči so prišli k njej angeli in jo krepili. Naslednji dan so jo še bolj mučili. Obsodili so jo na smrt in oče ji je lastnoročno z mečem odsekal glavo, za kar ga je takoj nato ubila strela. Barbara naj bi umrla mučeniške smrti okoli leta 306, za vlade cesarja Maksimina Daja.
Stolp, s katerim upodabljajo svetnico, je simbol vsakega ujetništva; vrata, ki se nenadoma odpro, so podoba čudežne rešitve iz vsake stiske, iz katere človeku pomaga Bog. Kelih, ki je tudi eden od simbolov svete Barbare, pa pomeni okrepčilo, ki ga je njej dajala trdna vera.
VREMENSKI PREGOVOR
Barbara če po poljih pokrije (s snegom) strnišča, kuri nam v dolgi zimi peči in ognjišča.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.