Zavetnica cerkvene glasbe, glasbenikov, izdelovalcev glasbenih instrumentov, pevcev, izdelovalcev orgel in pesnikov
Atributi: palma, knjiga, rana na vratu, orgle ali violina
Imena: Cecilija, Cecilja, Cica, Cicilija, Cila, Cilka, Cilika, Cecil, …
Rimska mučenka Cecilija je ena najznačilnejših podob prvega krščanstva. Verodostojna pričevanja o njenem mučeništvu niso ohranjena, temveč le pasijon iz 5. stoletja, po katerem naj bi Cecilija živela v času papeža Urbana I. (222-230). Zanesljivo pa je, da ta mučenka ni legendarna oseba, kajti v Kalistovih katakombah so našli njen grob poleg kripte papežev.
Cecilija se je poročila s poganom Valerijanom. Prosila je soproga, naj sprejme vero v enega Boga in se da krstiti. Valerijan je ubogal. Ko se je vrnil k svoji ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je pridobil za krščanstvo tudi svojega brata Tiburcija. Oba sta se ponudila, da bosta pokopala mučence, ki jih je dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana, mučena in obglavljena.
Oblastnik je hotel Cecilijo najprej pridobiti za odpad. Ko pa se mu to ni posrečilo, jo je dal sežgati. Toda iz plamenov je prišla nepoškodovana, zato je ukazal, naj jo obglavijo. Pasijon pravi, da jo je rabelj trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni in v tem času razdelila svoje premoženje. Svetega papeža Urbana pa je prosila, naj njeno hišo spremeni v cerkev.
V 15. stoletju so začeli sv. Cecilijo častiti kot zavetnico glasbe, ker je, kakor pripoveduje pasijon, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Leta 1584 je Aleksander Marino ustanovil v Rimu bratovščino sv. Cecilije kot organizacijo glasbenikov. Tudi francoski glasbeniki so od 16. stoletja častili Cecilijo za svojo patrono in njen god obhajali vsako leto 22. novembra. Kot zaščitnica glasbe je bila prvič upodobljena leta 1420 na sliki, ki jo hranijo v Frankfurtu. Najbolj znana upodobitev pa je Raffaellova slika iz leta 1516 v galeriji v Bologni, ki prikazuje svetnico z raznimi glasbili ob nogah.
Goduje 22. novembra.
Vir
Cecilija je svetnica iz prvega obdobja krščanstva, ki je bilo zaznamovano s številnimi preganjanji. Tudi sama je pretrpela mučeništvo v Rimu, najverjetneje enkrat v prvi polovici 3. stoletja.
Verodostojna pričevanja o njenem mučeništvu niso ohranjena, obstaja pa pasijon iz 5. stoletja, po katerem naj bi Cecilija živela v času papeža Urbana I. (222–230). Zanesljivo je, da mučenka ni legendarna oseba, kajti v Kalistovih katakombah so v začetku 9. stoletja poleg kripte papežev odkrili grob z njenimi nepoškodovanimi relikvijami. Ta najdba se ujema z navedbo pasijona, da je dal papež Urban njene posmrtne ostanke pokopati med škofi, spoznavalci in mučenci. Relikvije so prenesli v rimsko četrt Trastevere v baziliko, ki zdaj nosi ime sv. Cecilije.
Cecilija se je poročila s poganom Valerijanom, ki pa je na njeno prošnjo tudi sam prejel sveti krst.
Omenjeni pasijon poroča, da se je Cecilija poročila s poganom Valerijanom, ki pa je na njeno prošnjo tudi sam prejel sveti krst. Ko se je po krstu vrnil k svoji ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je pridobil za krščanstvo tudi svojega brata Tiburcija. Oba sta se ponudila, da bosta pokopavala mučence, ki jih je dal usmrtiti mestni prefekt Turcij Almahij. Pri tem sta bila zasačena in izdana, mučena in obglavljena.
Oblastnik je hotel Cecilijo pridobiti za odpad od krščanske vere. Ko se mu to ni posrečilo, jo je obsodil na grmado, vendar je iz plamenov prišla nepoškodovana, zato je ukazal, naj jo obglavijo. Pasijon pravi, da jo je rabelj trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni. V tistem času naj bi razdelila svoje premoženje, papeža Urbana pa prosila, naj njeno hišo spremeni v cerkev.
Kot zaščitnico glasbe so jo upodobili številni znani umetniki: med najzanimivejšimi je Raffaellova slika iz leta 1516, ki prikazuje svetnico z raznimi glasbili ob nogah.
V 15. stoletju so začeli sv. Cecilijo častiti kot zavetnico glasbe, ker je, kakor pripoveduje pasijon, na poročni slovesnosti v svojem srcu slišala nebeško glasbo in opevala Boga. Leta 1584 je bila v Rimu ustanovljena bratovščina sv. Cecilije kot organizacija glasbenikov. Tudi francoski glasbeniki so od 16. stoletja naprej Cecilijo častili za svojo zavetnico in njen god vsako leto obhajali 22. novembra. Njen god tudi danes obhajamo na ta datum.
Sv. Cecilijo so si za svojo zavetnico izbrali pesniki, glasbeniki, izdelovalci orgel in drugih inštrumentov ter pevci.
Po sv. Ceciliji, zavetnici cerkvene glasbe, je dobilo ime cecilijanstvo, gibanje za prenovo katoliške cerkvene glasbe v 19. stoletju. Ta je prišla v krizo, saj so organisti začeli vanjo vnašati prvine posvetne glasbe. Pri tej prenovi je na Slovenskem pomembno vlogo odigral Gregor Rihar st. (1796–1863). Cecilijanstvo je bilo bogoslužno gibanje in je veliko pripomoglo k obnovi cerkvene glasbe, vendar je po letu 1848 slabo vplivalo na prebujanje slovenskega naroda, ker se je preveč zgledovalo po nemškem vzorcu.
Leta 1857 je v Ljubljani izšla prva številka revije Cäcilia, nemškega mesečnika z muzikološko vsebino, ki je poleg nemških vsebovala tudi slovenske pesmi, oziroma so bile nekatere nemške pesmi prevedene v slovenščino. Žal je revija že po dveh letih nehala izhajati.
Cecilijino društvo je pomenilo osrednje gibanje v skrbi za umetniško, sodobno in slovensko cerkveno glasbo.
Po zgledu cecilijanskih društev za nemško govoreče dežele je bilo leta 1877 Cecilijino društvo ustanovljeno tudi v Ljubljani, deset let pozneje pa še v Mariboru. Za širjenje svojih idej so ustanovili orglarsko šolo, ki je v letih med 1877 in 1945 vzgojila 360 organistov, ter list Cerkveni glasbenik, najstarejšo slovensko glasbeno revijo (prva številka je izšla leta 1878). Pri tem delu društva sta osrednjo vlogo odigrala Anton Foerster in Stanko Premrl.
Cecilijino društvo je pomenilo osrednje gibanje v skrbi za umetniško, sodobno in slovensko cerkveno glasbo.
Na Slovenskem je sv. Ceciliji posvečena župnijska cerkev ob kapucinskem samostanu v Celju. Sv. Cecilija je tudi zavetnica celotne župnije.
V Ljubljani v župniji Marijinega oznanjenja že od leta 1966 deluje Akademski pevski zbor sv. Cecilije.
Vir
V Rimu na pokopališču Kalista ob Apijski cesti, spomin svete Cecílije, device in mučenke. Poroča se, da je dosegla dvojno palmo iz ljubezni do Kristusa. Njeno ime nosi naslov cerkve onkraj Tibere od starih časov naprej.
Vir
Nedeljskega in prazničnega bogoslužja si kar ne moremo predstavljati brez petja in spremljave orgel ali vsaj harmonija. Že Judje so pri svojem družinskem in občestvenem bogoslužju slavili Boga s petjem psalmov in hvalnic in to navado so od njih prevzeli prvi kristjani. V zgodovini Cerkve sta se petje in glasba vedno bolj razvijala. Drugi vatikanski cerkveni zbor je v svoji Konstituciji o svetem bogoslužju izjavil: »Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja.«
V 15. stoletju so kot zaščitnico cerkvene glasbe začeli častiti sv. Cecilijo, ker je, kot pripoveduje poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Zato danes, na njen god, praznujejo cerkveni pevci in vsi, ki z glasbo bogatijo naše bogoslužje. Razen pevcev in glasbenikov so si jo za svojo zavetnico izbrali tudi izdelovalci orgel in umetniki jo pogosto upodabljajo ob orglah. Take podobe krasijo zlasti pevske kore po naših cerkvah.
Cecilija, rimska mučenka, je ena najznačilnejših likov prvih krščanskih stoletij. O njenem življenju in mučeniški smrti govori pasijon iz 5. stoletja, ki pa se po sodbi novejših raziskovalcev naslanja na trdne zgodovinske temelje. Ta mučenka zanesljivo ni legendarna oseba, kajti leta 1854 so v Kalistovih katakombah v Rimu našli njen grob poleg kripte papežev; ta najdba se ujema z navedbo pasijona, da je papež sv. Urban I., ki je Cerkev vodil v letih 222–230, dal Cecilijine posmrtne ostanke pokopati med škofi, spoznavalci in mučenci rimske Cerkve.
Omenjeni pasijon opisuje Cecilijo kot čisto devico, zaročeno s poganom Valerijanom. V poročni noči mu je Cecilija razodela, da božji angel čuva njeno deviško čistost. Soproga je prosila, naj sprejme vero v edinega Boga in se da krstiti, potem bo tudi on mogel videti angela, ki bo tudi njegov varuh. Valerijan je njeno naročilo izpolnil: šel je na Apijsko cesto in našel med grobovi skritega svetega starca papeža Urbana. Ta ga je poučil v veri in ga krstil. Ko se je Valerijan vrnil k svoji ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je za krščanstvo pridobil tudi svojega brata Tiburcija. Brata sta se ponudila, da bosta pokopala mučence, ki jih je bil dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana, prišla sta v ječo in prefekt ju je obsodil na smrt z obglavljenjem. Iz pohlepa po njunem imetju je dal zapreti še Cecilijo ter jo obsodil na smrt: sežgana naj bi bila v lastni hiši in sicer v peči za ogrevanje kopeli. Toda iz peči je prišla nepoškodovana, nato je prefekt ukazal, naj jo obglavijo. Rabelj jo je trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni in v tem času razdelila svoje imetje. Papeža Urbana je prosila, naj njeno hišo posveti v cerkev.
Ime Cecilija, ki izvira iz znanega rimskega rodovnega imena Caecilius, je pri nas že dolgo znano, vendar pa ne posebej razširjeno. Druge oblike so: Cilka, Cila, Cilika – zadnji dve bolj na Štajerskem in v Prekmurju.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.