Glavna zavetnika ljubljanske nadškofije in drugotna zavetnika mariborske škofije ter zavetnika proti neurju.
Imena: Ciril, Kiril, Kiro, Cirila; Metod, Metodij, Metodija, Metoda
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji jima je posvečeno šest cerkva.
Imenujemo ju slovanska apostola. Bila sta rodna brata, po rodu Grka, doma iz Soluna, mesta, v katerega okolici so se naselili Slovani. Zato se ni čuditi, da sta dobro znala slovanski jezik. Ciril se je rodil leta 826. Bil je bistre glave in resen mladenič, zato so mu rekli modrijan (filozof). Po očetovi smrti ga je vzel k sebi v Carigrad očetov prijatelj Teoktist, kjer je obiskoval dvorno visoko šolo. Tu so mu ponujali imenitne službe. Odklonil jih je, postal duhovnik in šel k bratu Metodu v samostan na gori Olimpu v Mali Aziji.
Okrog leta 860 je poslal cesar Mihael III. oba brata v južno Rusijo k Hazarom, ki so jih hoteli Judje in mohamedanci pridobiti za svojo vero. Poslanstvo jima je uspelo. Tu sta našla tudi kosti papeža sv. Klementa, ki je na Krimu okoli leta 100 umrl v pregnanstvu.
Takrat je moravski knez Rastislav poslal v Carigrad k cesarju Mihaelu poslance, naj mu pošlje misijonarjev, veščih slovanskega jezika. Cesar je poslal Cirila in Metoda. Ciril je izumil slovanske črke, glagolico; prevedla sta Sveto pismo in obredne knjige v slovanski jezik, s seboj vzela relikvije sv. Klementa in z veseljem odšla na pot kot navadna misijonarja. Po treh letih sta odšla v Rim, kamor ju je klical papež Nikolaj I. S seboj sta nesla relikvije sv. Klementa. Potovala sta skozi naše kraje. Spotoma sta se ustavila pri panonskih Slovencih in njihovem knezu Koclju. V Rimu sta bila zelo slovesno sprejeta. Papež je blagoslovil slovanske bogoslužne knjige in jih položil na oltar v baziliki Marije Snežne. Ciril je v Rimu 14. februarja 869 umrl in bil pokopan v cerkvi sv. Klementa.
Metod se je z novoposvečenimi duhovniki vrnil v Panonijo, uredil s Kocljem cerkvene zadeve in se spet vrnil v Rim. Papež ga je posvetil v nadškofa in poslal nazaj na Moravsko. Tam je moral od nemških škofov marsikaj pretrpeti, tudi ječo. Papež Janez VIII. je ukazal škofom, da so ga izpustili. Kaznoval jih je s tem, da jim je prepovedal opravljati škofovsko službo. Očital jim je tudi, da je njihovo ravnanje zoper Metoda »presegalo predrzno trinoško besnost in zverinsko divjost«.
Rovarjenja zoper Metoda z izpustitvijo ni bilo konec. Moral je še enkrat oditi v Rim; tam je sijajno dokazal svojo pravovernost in se potem spet vrnil na Moravsko. Dopolnil je še prevod svetih knjig in ko si je določil za naslednika Gorazda, je na rokah svojih učencev umrl 6. aprila 885 na Velehradu.
Papež Janez Pavel II. je bil velik častilec svetih slovanskih apostolov. Zadnjega decembra 1980 je sveta brata Cirila in Metoda razglasil za sozavetnika Evrope skupaj z zavetnikom sv. Benediktom.
Godujeta 5. julija. V vesoljni Cerkvi imata god 14. februarja.
Vir
Dragi bratje in sestre, danes bi vam rad spregovoril o svetem Cirilu in Metodu, bratih po krvi in veri, imenovanih apostola Slovanov. Ciril se je rodil v Solunu cesarskemu uradniku Leonu leta 826/827. Bil je najmlajši od sedmih otrok. Že kot deček se je naučil slovanskega jezika. Pri štirinajstih letih so ga poslali v Carigrad, da bi ga tam vzgajali v družbi z mladim cesarjem Mihaelom III. V tistih letih se je uvajal v razne univerzitetne predmete, med drugimi v dialektiko, katere ga je učil učitelj Foti. Potem ko je zavrnil bleščečo poroko, se je odločil, da prejme svete redove in postane »knjižničar« v patriarhatu. Kmalu zatem se je v želji po umiku v samoto šel skrit v samostan, a so ga kmalu našli in so mu potem zaupali poučevanje svetih in posvetnih ved; to je tako dobro opravljal, da si je prislužil naziv »filozof«. Medtem je brat Mihael (rojen ok. 815) po upravni karieri v Makedoniji okrog leta 850 zapustil svet in se umaknil v meniško življenje na gori Olimp v Bitiniji, kjer je dobil ime Metod (meniško ime se je moralo začeti na isto črko kot krstno) in postal igumen samostana Polychron.
Z Olimpa oznanjat med Slovane
Ker ga je potegnil bratov zgled, se je tudi Ciril odločil, da opusti poučevanje in se umakne na goro Olimp, da bi tam premišljeval in molil. Nekaj let pozneje (ok. 861) pa mu je cesarska oblast naložila poslanstvo pri Kazarih pri Azovskem morju, ki so prosili, naj jim pošljejo učenjaka, ki bo znal razpravljati z judi in saraceni. Ciril se je v spremstvu brata Metoda dolgo zadržal na Krimu, kjer se je naučil hebrejsko. Tam je tudi iskal posmrtne ostanke papeža Klemena I., ki je bil tja izgnan. Našel je njegov grob in ko se je z bratom vračal, je s seboj odnesel dragocene relikvije. Ko sta prišla v Carigrad, ju je poslal na Moravsko cesar Mihael III., na katerega se je moravski knez Rastislav obrnil z natančno prošnjo: »Odkar je naše ljudstvo zavrnilo poganstvo, spoštuje krščansko postavo; nimamo pa učitelja, ki bi nam znal razložiti pravo vero v našem jeziku.« Misijon je hitro doživel nepričakovan uspeh. S prevodom bogoslužja v slovanski jezik sta si brata pridobila veliko naklonjenost pri ljudstvu.
To pa je zbudilo sovraštvo do njiju pri frankovski duhovščini, ki je pred tem že prišla na Moravsko in ozemlje prištevala pod svojo jurisdikcijo. Da bi brata upravičila svoje delo, sta se leta 867 odpravila v Rim. Med potjo sta se ustavila v Benetkah, kjer je prišlo do živahne razprave s pristaši tako imenovanega »trojezičnega krivoverstva«. Ti so trdili, da obstajajo samo trije jeziki, v katerih je dovoljeno hvaliti Boga: hebrejski, grški in latinski. Seveda sta brata temu z vso močjo nasprotovala. V Rimu je Cirila in Metoda sprejel papež Hadrijan II., ki jima je šel naproti s procesijo, da bi dostojno sprejel relikvije sv. Klemena. Papež je tudi razumel velik pomen njunega izrednega misijona. Od sredine prvega tisočletja so se namreč Slovani naseljevali v velikem številu na ozemljih med obema deloma rimskega cesarstva, vzhodnim in zahodnim, med katerima so se že pojavljale napetosti. Papež je uvidel, da bi lahko slovanska ljudstva odigrala vlogo mostu in bi tako prispevala k ohranitvi edinosti med kristjani iz enega in drugega dela cesarstva. Torej se ni obotavljal potrditi misijona bratov v Veliki Moravski, tako da je sprejel in potrdil rabo slovanskega jezika v bogoslužju. Slovanske knjige so položili na oltar sv. Marije Velike in obhajali bogoslužje v slovanskem jeziku v bazilikah sv. Petra, sv. Andreja in sv. Pavla.
Žal pa je Ciril v Rimu hudo zbolel. Ker je čutil, da se mu bliža smrt, se je hotel popolnoma posvetiti Bogu kot menih v enem od grških samostanov v mestu (verjetno pri sv. Praksedi) in si privzel meniško ime Ciril (njegovo krstno ime je bilo Konstantin). Potem je vztrajno prosil brata Metoda, ki je bil medtem posvečen v škofa, naj ne pusti misijona na Moravskem in naj se vrne med tista ljudstva. Na Boga se je obrnil s tole prošnjo: »Gospod, moj Bog, … usliši mojo molitev in ohrani v zvestobi do tebe čredo, ki si me postavil na njeno čelo … Osvobodi jih krivoverstva treh jezikov, zberi jih v edinosti in utrdi izvoljeno ljudstvo, složno v pravi veri in bogočastju.« Umrl je 14. februarja 869.
Metod in učenci preganjani
Zvest nalogi, ki sta jo sprejela z bratom, se je Metod naslednje leto, to je l. 870, vrnil na Moravsko in v Panonijo (današnjo Madžarsko), kjer se je znova srečal z nasilnim nasprotovanjem frankovskih misijonarjev, ki so ga zaprli v ječo. Ni izgubil poguma. Ko je bil leta 873 izpuščen na prostost, je dejavno začel organizirati Cerkev in poskrbel za formacijo skupine učencev. Po zaslugi teh učencev je bilo mogoče premagati krizo, ki je nastala po Metodovi smrti 6. aprila 885. Preganjali so jih in pozaprli, nekaj so jih celo prodali kot sužnje in prepeljali v Benetke, kjer jih je odkupil neki carigrajski uradnik; ta jim je dovolil, da se vrnejo v slovanske dežele na Balkanu. Sprejeli so jih v Bolgariji, da so lahko nadaljevali misijon, ki ga je začel Metod, in širili evangelij v »deželo Rus«. Bog je tako v svoji skrivnostni previdnosti uporabil preganjanje, da bi rešil delo svetih bratov. Njuno delo je dobro dokumentirano s spisi. Pomislimo samo naEvangeliarij (bogoslužni odlomki Nove zaveze), Psalterij, razna bogoslužna besedila v staroslovanskem jeziku, ki sta jih pripravila oba brata. Po Cirilovi smrti dolgujemo Metodu in njegovim učencem med drugim tudi prevod celotnega Svetega pisma, Nomokanon in Knjigo očetov.
Oznanjevanje v slovanskem jeziku
Če želimo povzeti duhovni profil bratov, moramo predvsem poudariti zavzetost, s katero se je Ciril lotil spisov sv. Gregorija Nazianškega, saj se je od njega naučil, kako pomemben je pri posredovanju razodetja jezik. Sv. Gregorij je izrazil željo, da bi prek njega govoril Kristus: »Sem služabnik Besede, zato želim služiti z besedami.« Ciril, ki je hotel v tem služenju posnemati Gregorija, je prosil Kristusa, naj govori prek njega v slovanskem jeziku. Svoje prevode uvaja s slovesnim klicem: »Prisluhnite, vsi slovanski rodovi, prisluhnite Besedi, ki prihaja od Boga, Besedi, ki hrani duše, Besedi, ki vodi k spoznanju Boga.« Očitno sta Ciril in njegov brat Metod že nekaj let, preden je moravski knez prosil cesarja Mihaela III., naj pošlje misijonarje v njegovo deželo, obdana s skupino učencev začela zbirati krščanske dogme v knjigah, ki sta jih pisala v slovanskem jeziku. Tedaj se je jasno pokazala potreba po novih črkovnih znamenjih, ki bi bolj ustrezala govorjenemu jeziku. Tako se je rodila pisava glagolica, ki je pozneje, ko se je še spremenila, po snovalcu dobila ime cirilica. To je bil odločilen dogodek v razvoju slovanske kulture sploh. Ciril in Metod sta bila prepričana, da posamezna ljudstva ne morejo reči, da so v polnosti sprejela razodetje, dokler ga niso slišala v lastnem jeziku in brala z znaki, lastnimi njihovi pisavi.
Metodu gre zasluga, da delo, ki se ga je lotil brat, ni takoj propadlo. Medtem ko je bil Ciril, »filozof«, bolj nagnjen h kontemplaciji, je Metoda bolj vleklo v dejavno življenje. Zaradi tega je lahko postavil temelje, da se je pozneje uveljavila tako imenovana »ciril-metodovska ideja«. Ta je spremljala slovanska ljudstva v raznih zgodovinskih obdobjih in spodbujala njihov kulturni, narodni in verski razvoj. To je priznal že papež Pij XI. v apostolskem pismu Quod Sanctum Cyrillum, v katerem je brata označil kot »sinova Vzhoda, po domovini Bizantinca, Grka po rodu, po poslanstvu Rimljana, po apostolskih sadovih pa Slovana«. Zgodovinsko vlogo, ki sta jo odigrala, je uradno priznal papež Janez Pavel II., ko ju je z apostolskim pismomEgregiae virtutis viri razglasil za sozavetnika Evrope skupaj s sv. Benediktom. Ciril in Metod namreč predstavljata klasičen primer tega, kar danes označujemo z izrazom »inkulturacija«: vsako ljudstvo mora razodeto sporočilo umestiti v lastno kulturo in izraziti njegovo odrešilno resnico v lastnem jeziku. To predpostavlja zelo zahtevno »prevajanje«, ker zahteva izbor ustreznih izrazov, ki podajajo bogastvo razodete besede, ne da bi jo pri tem poneverilo. Prav to sta sveta brata pomenljivo izpričala; in Cerkev še danes gleda na njuno pričevanje, da se pri njem navdihuje in išče smernice.
Papež Benedikt XVI. v sredo, 17. junija 2009, o sv. Cirilu in Metodu
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir
Prvi slovanski papež Janez Pavel II. poudarja, da mora Evropa dihati z obema polovicama pljuč. S tem hoče povedati, da sta enako pomembna Zahod in Vzhod naše stare celine. Zato je ob svetem Benediktu, sinu Zahoda, za sozavetnika Evrope ob koncu leta 1980 razglasil sveta brata Cirila in Metoda, blagovestnika Slovanov, narodov evropskega Vzhoda. Slovanskim narodom sta bila sv. Ciril in Metod ne samo blagovestnika oznanjevalca evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi in vseh narodov pred Bogom, ampak tudi utemeljitelja njihove kulture. Pri misijonskem delu med Slovani sta se zavzemala za rabo domačega jezika v bogoslužju in vzgajala sta domače duhovnike.
Njuno rojstno mesto je bil grški Solun, pomembno vojaško in trgovsko središče bizantinskega cesarstva. Njun oče je bil namestnik solunskega vojvoda. Okolica Soluna je bila tedaj povečini slovanska, zato sta se brata v mladosti naučila slovanskega jezika. Imeni Ciril in Metod sta njuni samostanski imeni. Ciril, ki se je rodil proti koncu leta 826 ali v začetku leta 827, je pri krstu dobil ime Konstantin, njegov starejši brat, rojen okoli leta 812, pa je bil krščen na ime Mihael. Ta je po končanih študijih dobil službo cesarskega namestnika v pokrajini ob reki Strumi, toda zaradi političnih razprtij se je umaknil v samostan na goro Olimp, kjer je dobil meniško ime Metod. Konstantin se je šolal v Carigradu, se zaročil z božjo Modrostjo, bil posvečen v duhovnika ter postal profesor na visoki šoli v Carigradu, zato se ga je prijel vzdevek Filozof.
Carigrajski dvor je učena in pobožna solunska brata pošiljal na razna posredniška pota. Jeseni leta 862 je prispelo v Carigrad odposlanstvo moravskega kneza Rastistlava s prošnjo, naj jim pošljejo misijonarje, ki bodo oznanjali evangelij v slovanskem jeziku. Cesar Mihael je za poslanstvo izbral Konstantina in Metoda, ki sta znala slovanski jezik. Konstantin je sestavil slovansko abecedo (glagolico) in začel prevajati evangelije in bogoslužne knjige v slovanski jezik. Na Moravsko sta solunska brata prišla leta 863. Spremljalo ju je nekaj učencev, na Moravskem pa sta brž ustanovila šolo, v kateri sta pripravljala mlade može za cerkvene službe. Nadaljevala sta s prevajanjem bogoslužnih knjig. Duša vsega dela je bil Konstantin. Na Moravskem sta ostala dobra tri leta. Leta 867 sta iz Moravske odšla v Panonijo, kjer so živeli zahodni Slovani, predniki Slovencev, ki jim je vladal knez Kocelj. Še isto leto sta Konstantin in Metod potovala v Rim, da bi dosegla potrditev slovanskega bogoslužja. To je z veseljem storil papež Hadrijan II. V Rimu je Konstantin postal menih z imenom Ciril. Kmalu je zbolel in 14. februarja 869 je umrl.
Metod je ostal sam. Vrnil se je h knezu Koclju v Panonijo. Kmalu zatem je bil v Rimu posvečen za slovanskega nadškofa in metropolita. Poleti 870 je odšel na Moravsko, kjer so ga slovanskemu bogoslužju in slovanskemu misijonstvu sovražni nemški škofje zgrabili ter vrgli v ječo, iz katere ga je proti koncu leta 872 rešil papež Janez VII. Nemški škofje so njegovo delo še naprej ovirali, on pa je delal mirno in blago vse do svoje smrti 6. aprila 885. Pokopan je pri Velehradu na Moravskem. Slovenci god svetih bratov, ki sta zavetnika ljubljanske nadškofije in slovenske metropolije, praznujemo 5. julija, vesoljna Cerkev pa 14. februarja. Proti koncu prejšnjega stoletja, ko je bila zelo živa vseslovanska misel, se je cerkvenemu češčenju pridružilo tudi rodoljubno in na večer pred njunim godom so po gričih zagoreli kresovi.
Slovenski starši so po apostolih Slovanov dajali ime svojim otrokom. Veliko več kot sv. Metod je imel varovancev sv. Ciril. Znani sta tudi ženski obliki: Cirila, Metoda.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.