Zavetnica: nevest, cvetličarjev in vrtnarjev, pivovarjev, rudarjev, novoporočencev, porodnic; priporočajo se ji pri porodnih bolečinah, v revščini, v smrtnih stiskah, pri lažnih obdolžitvah.
Atributi: Upodabljajo jo kot mučenko s palmo ali z mečem v roki in dečkom, ki drži košarico z jabolki in cvetjem; lahko tudi sama drži košarico; pogosto ima rože tudi v obliki venca okoli čela.
Imena: Doroteja, Dora, Dori, Doriana, Dorica, Dorina, Doris, Dorislava, Dorjana, Dorka, Dorotea, Rotija, Roteja, Teja, Tea, Tejka.
Kljub temu da o njenem življenju ni zgodovinsko zanesljivih podatkov in so jo zato leta 1969 celo črtali iz bogoslužnega koledarja, pa je bila vendarle sveta Doroteja ves čas med ljudstvom priljubljena in češčena svetnica. Zelo stara je legenda, ki izčrpno pripoveduje o njenem mučeništvu. Zasliševal jo je cesarski namestnik Sapricij, ki ji je ukazal, naj daruje poganskim bogovom. Ker ni hotela, ji je začel groziti in jo dal na natezalnico, nato pa jo izročil sestrama Kristi in Kalisti, ki sta nedavno odpadli od vere. Skušali sta jo prepričati, naj uboga Sapricija, daruje in si tako reši življenje. Ni ju poslušala, pač pa jima je začela spraševati vest in govoriti o božjem usmiljenju, če se vrneta nazaj na pravo pot. Prepričala ju je, skupaj z njima molila za milost odpuščanja in ju spremljala na njuni poti v mučeništvo. Sapricij ju je namreč pred njenimi očmi ukazal vreči v kotel vrele smole. Dorotejo pa je dal mučiti. Žgali so jo z baklami, bili po obrazu (tako dolgo, dokler se niso naveličali), na koncu pa umorili z mečem.
Ime: iz grščine, »božji dar«; naše ljudstvo jo je klicalo tudi sv. Rotija
Rodila se je okoli leta 290 v Cezareji v Mali Aziji, umrla pa kot mučenka 6. februarja okoli leta 304 v Cezareji, v času Dioklecijanovega preganjanja.
Družina: hči krščanskih staršev, njen oče naj bi bil senator.
Legenda: Med potjo na morišče je Doroteja nenehno izgovarjala ime svojega ženina Jezusa. To je slišal mlad poganski advokat Teofil, ki se je iz nje ponorčeval, naj mu pošlje (sredi zime!) iz rajskega vrta svojega ženina jabolk in rož. Doroteja mu obljubi. Na morišču se ji je prikazal deček, oblečen v škrlat, v roki pa je držal košarico s tremi jabolki in tremi rožami. Doroteja ga je prosila, naj jih podari Teofilu in tako izpolni njeno obljubo. Ta je sprejel dar in vero v Kristusa in tudi sam postal mučenec.
»Božji Sin nas vabi v raj svojih radosti, kjer so vrtovi, vsak čas polni prelepih jabolk, kjer vedno cveto bele lilije in najlepše rože, kjer zelene travniki in griči in bregovi, kjer studenci žubore in se duše svetnikov v Kristusu radujejo. Tvoje kazni so časne; trpljenje v peklu je večno. Da torej uidem večnim kaznim, se ne smem bati časnih. Spominjam se, da je rekel moj Gospod: Ne bojte se tistih, ki umore telo, duše pa ne morejo umoriti; marveč bojte se njega, ki lahko telo in dušo pogubi v pekel.«
Ime: Je sestavljeno iz grških besed doron »dar« in theos »Bog«, tj. »božji dar«.
Življenjepis: Temelji na legendi, zanesljivi so podatki o dnevu in kraju mučeništva, o njenem imenu in o Teofilu.
Rojena: Okoli leta 290.
Kraj rojstva: Cezareja v Mali Aziji.
Umrla: 6. februarja okoli leta 304.
Kraj smrti: Prav tako Cezareja.
Družina: Hči krščanskih staršev, njen oče naj bi bil senator, imela naj bi še dve sestri, Kristino in Celestino.
Življenje: Zvesto je služila Bogu kot devica v čistosti, treznosti in nedolžnosti, veliko je molila in se postila. Kljub modrosti in lepoti je bila ponižna in je živela svetniško.
Legenda: Njena zgodba je opisana v »Zlati legendi« Jakobusa de Voragine.
Preizkušnja: O Dorotejini lepoti in svetosti je slišal tudi cesarski namestnik Fabricij (Sapricij). Ukazal jo je privesti predse in jo zasliševati. Obljubljal ji je zakon in bogastvo, a ga je zavrnila. Da bi jo zlepa pridobil, je poslal k njej dve odpadli kristjani, da bi jo spreobrnili, pa je dosegel ravno nasprotno: ona je obe spreobrnila.
Mučeništvo: Sapricij je Dorotejo najprej mučil na natezalnici, jo dal žgati z baklami in pretepati, pa ni nič dosegel. Na koncu jo je obsodil na smrt z obglavljenjem.
Rože in sadje: Mlad advokat Teofil je slišal, kako je Doroteja na poti na morišče hrepenela po raju, polnem sadja in najlepših cvetic. Ponorčeval se je, naj mu pošlje (sredi zime!) iz rajskega vrta svojega ženina teh jabolk in rož. Doroteja mu je obljubila in res se ji je na morišču prikazal deček, ki je v roki držal košarico s tremi jabolki in tremi rožami. Doroteja ga je prosila, naj jih podari Teofilu in tako izpolni njeno obljubo. Ta je sprejel dar in vero v Kristusa in tudi sam postal mučenec.
Zavetnica: Nevest, cvetličarjev in vrtnarjev, pivovarnarjev, rudarjev, novoporočencev, porodnic, pri porodnih bolečinah, v revščini, v smrtnih stiskah, pri lažnih obdolžitvah.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot mučenko s palmo ali mečem v roki in dečkom ob sebi, ki drži košarico z jabolki in cvetjem ali pa jo drži sama. Pogosto ima rože tudi v obliki venca okoli čela.
Goduje: 6. februarja, oziroma ponekod 12. marca.
Vir
Doroteja, Dora, Dori, Dorijana, Dorina, Doris, Dorislava, Dorica, Dorka, Roteja, Rotija, Tea, Teja, Tejka
Zavetnik: Zavetnica vrtnarjev, trgovcev s cvetjem, pivovarnarjev, rudarjev, novoporočencev, nevest, porodnic
Atributi: rože, sadje,
Med podobami v starih slovenskih pratikah in koledarjih redno najdemo sv. Rotijo – tako si je naše ljudstvo prikrojilo ime Doroteje ali Dore – s koškom rož in jabolk v levici in s palmovo vejico v desnici. Tudi po naših cerkvah je ta svetnica marsikje upodobljena, saj so jo radi in zelo častili kot zavetnico nevest in cvetličarjev; pogosto pa so se ji tudi priporočali kot priprošnjici vsi tisti, ki so trpeli zaradi krivičnih obdolžitev. Češčenje sv. Rotije živo izraža ljudsko zaupanje v božjo pomoč po svetniški priprošnji.
O svetnici pove bistveno že rimski martirologij: »V kapadokijski Cezareji se praznuje rojstni dan za nebesa sv. Doroteje; device in mučenke. Sapricij, cesarski namestnik te province, jo je kaznoval z mučenjem, potem so jo s pestmi bili v obraz; nazadnje pa obsodili na smrt z obglavljenjem. Ob njenem pričevanju se je k veri v Kristusa spreobrnil sodni pristav (odvetnik) Teofil; tudi njega so takoj nato trdosrčno trpinčili na mučilnem konjiču, končno pa umorili z mečem.«
To poročilo spopolnjujejo stara izročila, ki hvalijo na svetnici njeno zgledno deviško čistost, ljubezen do Boga in ubogih, pa tudi njeno modrost. Čeprav ima njena zgodba nekaj podobnosti z opisom mučeništva sv. Neže, da ju večkrat upodabljajo drugo ob drugi, ni dvoma, da je Doroteja samostojna svetniška osebnost, izpričana po dosti starem življenjepisu, pozneje legendarno spremenjenem v spodbudno pripoved. Domnevajo, da je bila mučena leta 304 pod cesarjem Dioklecijanom.
Goduje 6. februarja, oziroma ponekod 12. marca.
Vir
V Cezareji v Kapadókiji (v današnji Turčiji), sveta Dorotéja, devica in sveti Teofil, sholastik, mučenca.
Vir
V Življenju svetnikov in svetnic Božjih, dveh zajetnih knjigah, ki sta izšli že v 19. stoletju pri Družbi sv. Mohorja, je današnja svetnica Doroteja ali Rotija, kakor ji pravi naše ljudstvo, tudi upodobljena in sicer kot mlado dekle, ki drži v desni roki palmov list, simbol mučeništva, v levi pa meč, s katerim je bila umorjena. Ob njej stopa majhen deček, ki nosi v rokah košarico s cvetjem. Ta upodobitev se naslanja na legendo o njenem mučeništvu. Ko je sodnik izrekel smrtno obsodbo, je Doroteja glasno zaklicala: »Srčna hvala, ljubitelj duš, ki me vabiš, da kot nevesta pohitim k tebi!« Mladi odvetnik Teofil se je ponorčeval iz nje: »Dobro se imej, Kristusova nevesta, pa mi pošlji z rajskega vrta svojega ženina jabolk in rož!« Doroteja mu je obljubila in obljuba je bila čudežno izpolnjena. Zaradi tega legendarnega dogodka sveto Dorotejo častijo kot zavetnico nevest in cvetličarjev.
Bistveno o svetnici pove rimski martirologij na dan 6. februarja: »V kapadokijski Cezareji se praznuje rojstni dan (za nebesa) svete Doroteje, device in mučenke. Sapricij, cesarski namestnik te province, jo je kaznoval z mučenjem, potem so jo s pestmi bili v obraz, nazadnje pa obsodili na smrt z obglavljenjem.
Pred pokoncilsko preureditvijo koledarja je bila sv. Doroteja glavna svetnica današnjega dne, potem pa so zaradi premalo zanesljivih zgodovinskih podatkov prednost dobili japonski mučenci. Spomin nanjo je v ljudskem koledarju: ime Dora.
Ob njenem pričevanju se je k veri v Kristusa spreobrnil sodni pristav Teofil; tudi tega so takoj nato trdosrčno trpinčili na mučilnem konjiču, končno pa umorili z mečem.« To poročilo dopolnjujejo stara izročila, ki hvalijo na svetnici njeno zgledno deviško čistost, ljubezen do Boga in do ubogih pa tudi njeno modrost. Nobenega dvoma ni, da je Doroteja samostojna svetniška osebnost, izpričana po dosti starem življenjepisu, pozneje legendarno spremenjenem v spodbudno pripoved. Mučeniško smrt je pretrpela za časa cesarja Dioklecijana, najbrž leta 304.
IME in GOD: Ime Doroteja prihaja iz grščine in pomeni ‘dar Božji’ prav podobno kot tudi Teodor (v obrnjenem vrstnem redu), ki mu ustreza latinsko ime Deodatus – slovenski Bogdan. Med ženskimi imeni je Doroteja na 164 mestu (1.400). Znano je bilo že v srednjem veku, zanimanje zanjo pa po letu 1960 upada. Druge znane oblike so: Dora (486ꜛ), Dorica (130), Doris (555ꜛ), Rotija (10), pa tudi Tea (1.609ꜛ – tudi z zavetnicami Mateja in Terezija), Teja (2.761ꜛ–101. mesto, v vzponu je moška oblika Tej (68ꜛ). Moški (Dorotej – 23) imajo svojega zavetnika tudi 5. 6. in 9. 9.
ZAVETNICA: Sv. Doroteja je zavetnica nevest, vrtnarjev, cvetličarjev, pivovarjev, rudarjev; priprošnjica v porodnih bolečinah, v revščini, v smrtni stiski.
CERKVE PRI NAS: Sv. Doroteji sta v Sloveniji posvečeni dve cerkvi; župnijska v Dornavi pri Ptuju in podružnična v Kostanju (žup. Šmartno v Tuhinju).
VREMENSKI PREGOVOR: Sv. Rotija navadno ima – vsako zimo največ snega.
Vir
Po legendarnem izročilu so jo med Dioklecijanovim preganjanjem aretirali, mučili in obsodili na obglavljenje. Ko so jo odpeljali na kraj mučenja, je srečala mladeniča po imenu Teofil, ki jo je v posmeh spraševal o cvetovih in sadovih njenega nebeškega ženina. Doroteja mu jih je obljubila in dejansko je mladenič Teofilu, ki se je spreobrnil, prinesel košaro rož in sadja. Zaradi te milostne epizode sveto Doroteja že od srednjega veka častijo kot posebno „zavetnico cvetličarjev in prodajalcev sadja“.
Relikvije svete Doroteje so prišle v Evropo na začetku drugega tisočletja krščanske zgodovine, tako da se verodostojni pisci iz 13. stoletja spominjajo njenega kulta, ki je zdaj razširjen v Nemčiji, Franciji, na Portugalskem in v petnajstih drugih italijanskih krajih; zlasti v rimskem Trastevereju na relikvije in češčenje svete Doroteje spominjajo cerkve Santa Maria, San Pietro in Montorio, SS Quattro in stara cerkev San Silvestro. Vse skupaj pa se je že s svetim letom 1500 ponovno združilo okoli cerkve San Silvestro, kjer je rektor Giuliano De Datis poskrbel za prenos in ostanke zložil na pogrebni cipus iz rimskih časov, ki se še vedno hrani v zakristiji cerkve, ki je bila od 16. stoletja dalje posvečena tudi svetima Silvestru in Doroteji.
V Nemčiji so jo zelo častili, njene podobe so pogoste v nemški umetnosti 15. in 16. stoletja: različne skulpture v berlinskem muzeju, v muzeju v Freiburgu (Nemčija) in v Marienkirche v Wùrzburgu; slike in plošče švabske šole 15. stoletja v Karlsruheju ter plošča Holbeina starejšega v augsburškem muzeju, ki prikazuje svetničino mučeništvo.
V Italiji imamo znameniti poliptih Ambrogia Lorenzettija v Sieni in ploščo iz 14. stoletja v muzeju v Pisi. Bernardino Luini jo je upodobil s palmo mučeništva in knjigo v cerkvi S. Maurizio v Milanu; Carlo Dolci je njeno mučeništvo upodobil na sliki, ki je zdaj v Darmstadtu (Nemčija).
Sv. Doroteja se praznuje 6. februarja, oziroma ponekod 12. marca.
IT