Zgodba njenega življenja se bere kakor napet pustolovski roman, saj je morala v svojem kratkem življenju marsikaj prestati, še največ zasmehovanja, poniževanja in celo pregnanstvo. Največja pustolovščina pa je bilo prav gotovo njeno bogoljubno življenje in dobrota njenega srca. Znana je namreč kot velika dobrotnica in zavetnica ubogih, lačnih in odrinjenih. Vse svoje ogromno imetje je razdala njim, zgradila bolnišnico in v njej stregla bolnikom, na svojem gradu pa dnevno prehranjevala na stotine ljudi. Po moževi smrti in preganjanju se je odrekla blišču in živela skrajno siromašno življenje. Že dan po pogrebu (19. novembra 1231) so se začeli na njenem grobu dogajati čudeži, zato jo je papež komaj štiri leta po smrti razglasil za svetnico.
»Ljuba gospa, nikar mi ne zamerite. Glejte, tu pred menoj stoji usmiljeni, sladki in ljubeznivi Zveličar z bodečim trnjem kronan. Moja krona bi ga zasmehovala, če bi mu tako ošabna z biseri, zlatom in dragimi kamni stala pred njim.« (tašči, ki jo sili, da v cerkvi nosi krono)
»O, Gospod, ne morem se ti dovolj zahvaliti, ker mi dopuščaš te uboge ljudi, tvoje najljubše prijatelje, sprejemati in oskrbovati.«
»Vse mi je vzeto, ne preostane mi nič drugega kakor molitev v Bogu.«
»Vse, kar imam, je že dolgo lastnina ubogih. Razdelite torej, kar še ostane, mednje, razen moje slabe halje, v kateri me pokopljite. Oporoke ne delam, ker nimam drugega dediča kakor Kristusa.«
1. Potrpežljivo in v prostovoljnem uboštvu prenašaj zaničevanje drugih.
2. Ponižnost naj ti bo posebej pri srcu.
3. Ne išči človeške tolažbe in mesenih strasti.
4. Bodi usmiljena do bližnjega.
5. Zahvaljuj se Bogu, da te je s svojo smrtjo rešil pekla in večne smrti.
6. Ker je Bog veliko zate pretrpel, tudi ti potrpežljivo nosi svoj križ.
7. Imej Boga vedno v svojem srcu in v svojih mislih.
8. Z vso dušo in telesom se popolnoma posveti svojemu Bogu.
9. Večkrat se spomni, da si delo božjih rok ter si prizadevaj, da boš mogla biti z njim večno združena.
10. Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, tudi ti drugim stori.
11. Vedno se spominjaj, kako kratko je človeško življenje in da umirajo tako mladi kakor stari. Zato vedno hrepeni po nebeškem življenju.
12. Vseskozi obžaluj svoje grehe in prosi Boga, da ti jih odpusti.
(Kratka pravila za življenje, ki jih je sv. Elizabeti predpisal njen spovednik, oče Konrad.)
Sveta Elizabeta Ogrska, grofica, redovnica, goduje 17. novembra
Vir
Elizabeto Turinško štejemo med velike zgodovinske osebnosti, velja pa tudi za eno najpomembnejših žensk katoliške Cerkve. Nekateri teologi so jo imenovali “svetnico pravičnosti”. Umetnik Friedrich Heer jo je naslikal kot “eno najnežnejših, najprisrčnejših in najprijaznejših svetniških osebnosti srednjega veka”. Živela je v istem času kot sveti Frančišek. Posnemala ga je v doslednem uboštvu.
Elizabeta se je rodila leta 1207 madžarskemu kralju Andreju II. (verjetno na Madžarskem) in materi Gertrudi, ki je imela obsežno zemljiško posest na naših tleh s sedežem v Kamniku. Že štiriletno so jo zaročili s sinom turinškega deželnega kneza, Ludvikom IV., in jo poslali na dvor v Turingijo. Ko je bila stara štirinajst let, so priredili razkošno svatbo. Zgodilo se je nekaj na videz nemogočega: zakon je bil nadvse srečen. V nekaj letih je Elizabeta podarila življenje trem otrokom. Najmlajšega, rojenega leta 1227, oče ni več doživel. Ludvik IV. je namreč umrl 11. septembra 1227 v začetku križarske vojne pod cesarjem Friderikom II. v Otrantu v Apuliji.
V teh kratkih šestih letih zakona z Ludvikom IV. je Elizabeta vso svojo pozornost in ljubezen posvečala družini in najrevnejšim v družbi. Skrbela je za pomoči potrebne. Pred vsemi napadi plemstva, ki jim je bila izpostavljena zaradi svojega popolnoma nedvornega obnašanja, jo je branil njen globoko verni in po srcu dobri mož Ludvik.
Ko je Ludvik IV. umrl, je bila Elizabeta, ki je ostala brez sleherne obrambe, ostro kaznovana za svoje “prestopke”. Zdaj so bili na potezi njeni zavistneži, ki so uživali v svojem zmagoslavju. Ludvikov brat Raspe je prevzel oblast v Turingiji in je svoji svakinjo takoj na začetku postavil pred izbiro: ali se bo prilagodila dvornim navadam ali pa bo izgubila vse premoženje, ki ji je kot vdovi pripadalo, in bo morala zapustiti Wartburg. Elizabeta ni omahovala. Hrupnosti in zapravljivosti na dvoru se ni hotela in ni mogla prilagoditi, zato pod pogoji, ki ji jih je postavil Henrik Raspe, ni mogla več ostati tam. Tako je s tremi majhnimi otroki zapustila Wartburg.
S pomočjo odpravnine, ki jo je Henrik Raspe na zahtevo nekaterih sorodnikov izplačal mladi vdovi, je dvajsetletna Elizabeta v Marburgu v Hessnu ustanovila bolnišnico. Tam je negovala bolnike, ki jih niso hoteli sprejeti nikjer drugje. Elizabeta je to bolnišnico poimenovala po sv. Frančišku, svojem velikem vzorniku.
Leto dni pozneje, leta 1228, se je zgodilo nekaj, kar se zdaj mnogim zdi nerazumljivo. Elizabeta je oddala svoje otroke, vstopila kot tretjerednica v Frančiškov red in na veliki petek naredila zaobljube. Dokončno se je odpovedala svetu, s svojim življenjem je hotela pomagati, da bi se uboštvo uveljavilo kot najvišja krepost. Njena edina želja je bila, da bi nosila križ kot Kristus, križ trpljenja in samoponiževanja.
Elizabeta Turinška je umrla 17. novembra 1231, izčrpana od skrbi in sočutja za druge – nikakor ne zase. Dva dni pozneje, 19. novembra, so jo pokopali v bolnišnici sv. Frančiška v Marburgu. Alban Stolz, profesor pastoralne teologije, je napisal njen življenjepis z naslovom Križana usmiljenost, ki je bil leta 1923 preveden tudi v slovenščino. Na njenem grobu so se v letih po njeni smrti dogodili nešteti čudeži.
Leta 1235, ko so Elizabeto razglasili za svetnico, so v Marburgu posvetili na novo zgrajeno Elizabetino cerkev, kamor so prepeljali njene kosti. Ta bazilika je prva povsem gotska stavba v Nemčiji in še danes – zdaj je evangeličanska – spada med najpomembnejše gotske sakralne zgradbe na nemških tleh. Toda Elizabetinih relikvij ni več tukaj. Filip Hessenski, eden njenih potomcev, je dal leta 1439 odstraniti večino njenih kosti, da bi s tem preprečil njeno češčenje. Vendar mu ni uspelo, da bi uničil spomin na Elizabeto. Nekateri njeni ostanki so od leta 1588 v samostanu elizabetink na Dunaju. Druge relikvije, ki jih pripisujejo Elizabeti, v dragocenem relikviariju hrani Zgodovinski muzej v Stockholmu.
Običaji
K sveti Elizabeti ljudje romajo še danes. Poleg Marburga so eno glavnih romarskih središč tudi Košice na Slovaškem, v bližini Košic naj bi bil Elizabetin rojstni kraj. Elizabeto častijo še v Šleziji, Angliji, Španiji in Mehiki. Poleg Frančiškovih bratov so njeni veliki častilci še dominikanci in cistercijani.
Je zavetnica dveh dežel: Hessna in Turingije. Prav tako pa je zavetnica združenj Karitas, nemškega viteškega reda, Elizabetinih društev, vdov in sirot, beračev, po nedolžnem preganjanih, bolnikov, vseh, ki so v stiski, pekov in čipkaric.
Upodobitve
Elizabeta Turinška je na upodobitvah prikazana v knežji ali preprosti obleki: deli miloščino ali revežem umiva noge. Kot atribute ima ob sebi košaro s kruhki, skledo z ribami ali vinski vrč, včasih tudi košaro z vrtnicami, žlico, model cerkve (marburške Elizabetine cerkve), knjigo ali krono. Elizabeta je upodobljena tudi z vdovskim pajčolanom.
Na naših tleh predstavlja njeno najstarejšo upodobitev kip sv. Elizabete iz leta 1575 v glavni niši velikega oltarja Marije Snežne nad Avčami pri Kanalu. Oltarna slika na Pristavi pri Polhovem Gradcu s konca XVII. stoletja jo prikazuje v knežji obleki med berači, ki jim deli miloščino, prav tako tudi slika na levem stranskem oltarju križevniške cerkve v Ljubljani z začetka XVIII. stoletja.
Morda se premalo zavedamo, da imamo v Sloveniji najstarejšo cerkev na svetu posvečeno tej izjemni svetnici. Cerkev na čast Sveti Elizabeti Turingijski je posvetil njej stric Bertold, ki je bil v tem času oglejski patriarh. Bil je posebno velik častilec njenega spomina. Cerkev v Slovenj Gradcu je posvetil 20 let po Elizabetini smrti, 30. aprila 1251.
Zelo znana in lepa je slika sv. Elizabete v velikem oltarju župnijske cerkve sv. Elizabete v Slovenj Gradcu, ki jo je 1732 naslikal slovenjegraški slikar Franc Mihael Strauss. Nad tri metre velika slika prikazuje sv. Elizabeto, obdano s spremstvom, kako revežem in bolnim deli kruh in denar. Ob njej je služabnica s polno košaro kruha, spremljevalka na levi pa ima še mošnjiček z denarjem.
Spodbuda za nas
Iz ljubezni do Kristusa je sveta Elizabeta zapustila vse in se, z vsem svojim srcem, posvetila ubogim, bolnim in revnim. Njen zgled naj nas nauči in spodbudi, da bi tudi mi s potrpežljivostjo in z Božjo pomočjo sprejemali uboge današnjega časa. S tem bomo postali Njegove priče. Tega pa ne bomo zmogli drugače kot s tiho povezanostjo z Njim, ki se je za nas popolnoma daroval, da bi tudi mi lahko odkrili in ljubili uboštvo kot najgloblji vir miru in veselja.
Vir2
Dragi bratje in sestre!
Danes vam želim spregovoriti o eni srednjeveških žena, ki je zbudila ogromno zanimanja; gre za sv. Elizabeto Ogrsko, ki je znana tudi kot Elizabeta Turingijska.
Turingijska princesa
Rodila se je leta 1207, zgodovinarji pa niso enotni glede kraja rojstva. Njen oče je bil Andrej II., bogat in mogočen ogrski kralj, ki se je zato, da bi okrepil politične vezi, poročil z nemško grofico Gertrudo von Andechs-Merania, sestro sv. Hedvike, žene šlezijskega vojvoda. Elizabeta je živela na ogrskem dvoru samo prva štiri leta svojega otroštva skupaj s sestro in tremi brati. Rada se je igrala, poslušala glasbo in plesala; zvesto je molila svoje molitvice in kazala posebno pozornost do ubogih, ki jim je pomagala z lepo besedo ali s prijaznim dejanjem.
Njeno srečno otroštvo se je iznenada prekinilo, ko so iz daljne Turingije prišli vitezi, da bi jo odpeljali na novi dom v osrednji Nemčiji. Po navadah tistega časa se je namreč njen oče odločil, da bo Elizabeta postala turingijska princesa. Tamkajšnji landgraf oziroma deželni grof je bil eden najbogatejših in najvplivnejših evropskih vladarjev z začetka 13. stoletja in njegov grad je bil središče blišča in kulture. Za praznovanji in navidezno slavo pa so se skrivale ambicije fevdalnih gospodov, ki so bili pogosto v medsebojnih vojnah in sporih s kraljevskimi in cesarskimi oblastmi. V takih razmerah je deželni grof Herman rade volje sprejel zaroko med sinom Ludvikom in ogrsko princeso. Elizabeta je zapustila domovino z bogato doto in velikim spremstvom, vključno z osebnimi služabnicami – dve izmed njih sta ostali njeni zvesti prijateljici vse do konca. Ti sta nam ohranili dragocene podatke o otroštvu in življenju svetnice.
Po dolgem potovanju so dospeli do Eisenacha in se povzpeli v utrdbo Wartburg, mogočen grad nad mestom. Tam so obhajali zaroko med Ludvikom in Elizabeto. V letih, ki so sledila, se je Ludvik uril v viteških veščinah, Elizabeta pa se je s svojimi spremljevalkami učila nemško, francosko, latinsko, glasbo, književnost in vezenje. Čeprav so za zaroko stali politični razlogi, se je med mladima porodila pristna ljubezen, ki sta jo poživljala vera in hrepenenje po spolnjevanju božje volje. Pri 18 letih je Ludvik po očetovi smrti zavladal nad Turingijo. Elizabeta je tedaj postala tarča prikritih kritik, ker se njeno vedenje ni ujemalo z dvornim življenjem. Tako tudi poročna slovesnost ni bila razsipna in je bil del stroškov za pojedino namenjen ubogim. V svojem globokem čutenju je Elizabeta videla protislovje med izpovedano vero in premalo krščanskim ravnanjem. Polovičarstva ni prenesla. Ko je nekoč na praznik Marijinega vnebovzetja vstopila v cerkev, si je vzela krono z glave in jo položila h križu ter se z zakritim obličjem poklonila do tal in tako ostala dalj časa. Ko jo je tašča zaradi tega kregala, ji je odgovorila: »Kako bi mogla jaz, uboga stvar, še naprej nositi krono zemeljskega dostojanstva, ko vidim svojega kralja Jezusa Kristusa kronanega s trnjem?« Kakor se je vedla pred Bogom, se je vedla tudi pred podložniki. V Izrekih štirih služabnic najdemo tole pričevanje: »Ni zaužila jedi, če se prej ni prepričala, da prihajajo z moževe posesti in s pravično pridobljenih zemljišč. Medtem ko se je odrekala krivično pridobljenim dobrinam, se je trudila tudi za povračilo tistim, ki so prestali nasilje« (št. 25 in 37). Pravi zgled za tiste, ki si nadevajo vlogo voditeljev: oblast je treba na vsaki ravni izvajati kot služenje pravičnosti in ljubezni v nenehnem iskanju skupnega dobrega.
Dela usmiljenja
Elizabeta je vztrajno opravljala dela usmiljenja: dajala je jesti in piti tistim, ki so potrkali na njena vrata, poskrbela za obleko, plačevala dolgove, skrbela za bolne, pokopavala mrtve. Pogosto je šla s svojimi služabnicami dol z gradu v hiše revežev, jim nosila kruh, meso, moko in druga živila. Osebno je izročala jedi in pozorno pregledovala obleko in ležišča ubogih. Zaradi tega ravnanja so jo zatožili možu, ki ne le da ni bil nezadovoljen, ampak je odgovoril tožnikom: »Dokler mi ne proda gradu, sem čisto zadovoljen!« Sem umeščajo tudi čudež s kruhom, ki se je spremenil v vrtnice. Ko je Elizabeta šla po cesti s predpasnikom, polnim kruha za reveže, je srečala moža, ki jo je vprašal, kaj nosi. Odgrnila je predpasnik in namesto kruha so se pokazale veličastne vrtnice. To znamenje ljubezni in dobrote je na slikah sv. Elizabete pogosto upodobljeno.
Njen zakon je bil resnično srečen. Elizabeta je pomagala soprogu, da je razvil svoje človeške vrline do nadnaravne ravni, on pa je v zameno branil velikodušnost svoje žene do revežev in njeno versko življenje. Ko so Ludvika vedno bolj občudovali zaradi ženine močne vere, ji je v zvezi z njeno pozornostjo do ubogih rekel: »Draga Elizabeta, Kristusa si umila, nasitila in zanj poskrbela.« Jasno pričevanje, kako vera in ljubezen do Boga in bližnjega krepita družinsko življenje in še utrjujeta zakonsko zvezo.
Mladi par je našel duhovno oporo v manjših bratih, ki so se leta 1222 razširili po Turingiji. Med njimi je Elizabeta izbrala za duhovnega voditelja brata Rogerija (Rüdigerja). Ko ji je pripovedoval zgodbo o spreobrnjenju mladega bogatega trgovca Frančiška Asiškega, se je Elizabeta še bolj navdušila za njegovo pot krščanskega življenja. Od tistega trenutka je še odločneje sledila Kristusu, ubogemu in križanemu, navzočemu v ubogih. Tudi ko se ji je rodil prvi sin, ki sta mu sledila še dva, naša svetnica ni nikoli opustila svojih dobrih del. Manjšim bratom je tudi pomagala, da so si v Halberstadtu zgradili samostan, kjer je brat Rogerij postal predstojnik. Duhovno vodstvo Elizabete je tako prevzel Konrad iz Marburga.
Izročitev Bogu
Težka preizkušnja je bilo slovo od moža konec junija 1227, ko se je Ludvik IV. pridružil križarskemu pohodu cesarja Friderika II. in opomnil ženo, da to zahteva staro izročilo turingijskih vladarjev.
Elizabeta je odgovorila: »Ne bom te zadrževala. Vsa sem se izročila Bogu in zdaj mu moram dati še tebe.« Mrzlica je zdesetkala čete in tudi Ludvik je zbolel in umrl v Otrantu septembra 1227, še pred vkrcanjem, ko mu je bilo komaj 27 let. Ko je Elizabeta to zvedela, jo je hudo prizadelo in se je umaknila v samoto, potem pa se je, okrepljena z molitvijo in potolažena v upanju, da ga bo spet videla v nebesih, začela ukvarjati z zadevami kraljestva. Čakala pa jo je še ena preizkušnja: svak se je polastil oblasti nad Turingijo in se razglasil za pravega Ludvikovega dediča ter obtožil Elizabeto, da je pobožna ženička, ki ni sposobna vladati. Mlado vdovo so skupaj s tremi otroki izgnali z gradu Wartburg in si je morala iskati novega zatočišča. Samo dve od njenih služabnic sta ostali ob njej, jo spremljali in poskrbeli, da so se za otroke zavzeli in jih sprejeli Ludvikovi prijatelji. Elizabeta pa je hodila od vasi do vasi, delala, kjer so jo sprejeli, pomagala bolnikom, predla in šivala. Med to kalvarijo, ki jo je prenašala z močno vero, potrpežljivostjo in predanostjo Bogu, je nekaj sorodnikov, ki so ji ostali zvesti in so imeli svakovo vlado za protipravno, vrnili njenemu imenu vso čast. Tako je Elizabeta v začetku 1228 lahko dobila ustrezne dohodke in se umaknila v družinski grad v Marburgu, kjer je bival tudi njen duhovni voditelj brat Konrad. Ta je sporočil papežu Gregoriju IX. o naslednjem dogodku: »Na veliki petek 1228 je Elizabeta v navzočnosti nekaj bratov in sorodnikov položila roke na oltar v kapeli svojega mesta Eisenacha, kjer je sprejela manjše brate, se odpovedala lastni volji in vsem nečimrnostim sveta. Hotela se je odpovedati tudi vsej svoji posesti, a sem jo od tega odvrnil zaradi ljubezni do revežev. Kmalu zatem je zgradila bolnišnico, sprejemala bolnike in onemogle ter za svojo mizo stregla najbolj bednim in zapuščenim. Ko sem jo zaradi tega pograjal, je Elizabeta odgovorila, da je od revežev prejemala posebno milost in ponižnost« (Epistula magistri Conradi, 14–17).
Iz te trditve lahko razberemo nekakšno mistično izkustvo, podobno tistemu, ki ga je doživel sv. Frančišek: asiški ubožec je namreč v svoji oporoki zatrdil, da mu je pri služenju gobavcem tisto, kar se mu je prej zdelo odvratno, spremenilo v sladkost za dušo in telo (Testamentum, 1–3). Elizabeta je preživela zadnja tri leta v bolnišnici, ki jo je sama ustanovila, stregla bolnikom in bedela pri umirajočih. Vedno je skušala opravljati najnižja in najtežavnejša dela. Postala je tako rekoč posvečena žena sredi sveta (soror in saeculo) in je s svojimi prijateljicami, oblečenimi v siva oblačila, ustanovila redovno skupnost. Ni naključje, da je zavetnica samostanskega tretjega reda sv. Frančiška in Frančiškovega svetnega reda.
Novembra 1231 je zbolela za hudo vročico. Ko se je razširila vest o njeni bolezni, je prihitelo ogromno ljudi, da bi jo videli. Po kakih desetih dneh je zaprosila, naj zapro vrata, da bi lahko ostala sama z Bogom. Ponoči 17. novembra je mirno zaspala v Gospodu. Pričevanj o njeni svetosti je bilo toliko in so bila takšna, da jo je že štiri leta zatem papež Gregor IX. razglasil za svetnico; še istega leta je bila posvečena lepa cerkev, zgrajena njej v čast v Marburgu (prvo zunaj Nemčije je komaj 20 let po njeni smrti v Slovenj Gradcu posvetil njen stric; op. prev.).
Dragi bratje in sestre! Sv. Elizabeta nam kaže, kako vera in prijateljstvo s Kristusom ustvarjata čut za pravičnost, za enakost vseh, za pravice drugih; kako ustvarjata ljubezen in dobroto. In iz te dobrote se rojeva tudi upanje, gotovost, da nas ljubi Kristus in da nas pričakuje Kristusova ljubezen ter nas usposablja za posnemanje Kristusa in za to, da v drugih vidimo Kristusa. Sv. Elizabeta nas vabi, da znova odkrijemo Kristusa in ga vzljubimo, da imamo vero in tako najdemo pravo pravičnost in ljubezen pa tudi veselje, da se bomo nekega dne potopili v božjo ljubezen, v večno veselje z Bogom. Hvala.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 20. oktobra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Slovenski skladatelj Andrej Misson je na njeno čast napisal glasbeno delo “Kantata po sv. Elizabeti”.
Spomin svete Elizabete Ogrske, ki je bila še kot deklica poročena z Ludvikom, knezom Turingije, kateremu je rodila tri otroke. Ko je postala vdova, se je, po potrpežljivem prenašanju velikih težav in vdana premišljevanju nebeških reči, podala v bolnišnico v Marburg na Nemškem, ki jo je ustanovila. Sprejela je uboštvo in se posvečala bolnim in potrebnim do zadnjega življenjskega diha, stara petindvajset let.
Vir