V Bruay-sur-l‘Escautu [brio sir leskóti] (blizu Valencienne v Artoisu [artuáju], v Névstriji), sveta Faraílda, vdova, ki se je proti svoji volji poročila z nasilnim možem, in je živela v molitvi in spokornosti vse do starosti. († ok. 740)
Vir
Sveta Farailda je ena od starodavnih zavetnic belgijskega mesta Gent, vendar so o njej ohranjena le legendarna poročila. Rojena je bila v Gentu in se je proti svoji volji poročila z bogatim ženinom, ki je z njo grdo ravnal, morda zato, ker je ona, ki je svoje devištvo posvetila Bogu, raje preživela noči v molitvi v mestnih cerkvah kot v zakonski postelji. Farailda je kmalu postala vdova, kar je naziv, pod katerim jo obeležuje Martyrologium Romanum, čeprav jo je tradicija vedno štela za devico.
Ime te svetnice, ki je v Flandriji zelo priljubljeno, se razlikuje glede na različna lokalna narečja: Varelde, Verylde ali Veerle. Pogosto jo upodabljajo z gosjo, saj ime njenega rojstnega kraja v flamščini in nemščini pomeni prav gos. Upodabljajo jo tudi s hlebcem kruha v spomin na čudež, ki ga je storila, ko je hlebec kruha, ki ga je lakomna ženska zavrnila, da bi ga dala beraču, spremenila v kamen. Njej se priporočajo tudi matere, ki so zaskrbljene za zdravje svojih otrok in proti zobobolu. Legenda pravi, da je za napajanje žejnih žanjcev poskrbela, da je iz zemlje pritekel izvir, katerega voda je veljala za zdravilno.
IT
Farailda je izhajal iz plemiške družine. Proti svoji volji je bila poročena s plemičem, ki je z njo grdo ravnal, vendar ni mogel omajati njene trdne odločenosti, da ostane devica. Ko je po 30 letih zakona umrl, se je posvetila delom usmiljenja. O tem pripovedujejo legende: V hudem mrazu je s polja v hlev pregnala lačne divje gosi in jih naslednji dan spet izpustila na prostost; gosi, ki jih je medtem zaklal in pojedel služabnik, je iz ostankov ponovno oživila.
Tudi po smrti naj bi delala čudeže: ko jo je soseda prosila za kruh, je neka ženska v imenu svete Farailde prisegla, če ima kruh, naj se spremeni v kamen – ko je odprla skrinjico s kruhom, je bilo v njej kamenje.
Faraildini posmrtni ostanki so bili leta 754 preneseni v katedralo svetega Bava v Gentu.
Atributi: Vloga: Divja gos in hišica
DE
Sveta Farailda ali Farailda (nizozemsko Veerle) je belgijska svetnica iz 8. stoletja v rimskem katolištvu in zavetnica Genta. Njeni datumi so nenatančni, vendar je dočakala visoko starost in umrla 4. januarja pri devetdesetih letih.
Farailda se je v mladosti proti svoji volji poročila s plemičem, čeprav je dala zasebno zaobljubo devištva. Njen mož je vztrajal, da je poročena z njim in da je za svojo spolno zvestobo dolžna njemu in ne Bogu. Zato jo je fizično zlorabljal, ker se mu ni hotela podrediti in ker je pozno ponoči obiskovala cerkve. Ko je ovdovela, je bila še vedno devica in se je posvetila dobrodelnosti.
Glede na Vita Gudilae je bila Farailda sestra svete Gudule, svetega Reineldisa in svetega Emeberta, vendar to ni potrjeno v njenem lastnem življenjepisu, Vita Farailda.
Faraildin kult je bil dokumentiran že v devetem stoletju. Nosi gos kot svoje znamenje.
Njen praznik, 4. januar, praznik Fru Verelde, pa je bil konec 19. stoletja v Gentu velik praznik (po podatkih Acte de Pharailde 1882).
Svetnici pripisujejo več čudežev. Legenda pravi, da je Farailda poskrbela za izvir vodnjaka, katerega voda je ozdravila bolne otroke, spremenila je kruh, ki ga je skriva lakomna ženska, v kamen, obstajajo pa tudi pričevanja o „gosjem čudežu“, ko je Farailda oživila kuhano ptico, le iz kože in kosti.
EN
Sveta Farailda (Farahilde, Farailde, Farahilda, Pharailde, Pharahildis, Pharailde, Pharaild, Vareide, Varelde, Verylde, Veerhilde, Veerle) je priljubljena belgijska svetnica, vendar so zgodbe o njej zmedene in pogosto neverjetne. Edino, kar o njej vemo zagotovo, je, da je živela sveto življenje in da se je popolnoma posvetila Bogu. Njeno ime je priljubljeno v Flandriji, vendar se razlikuje glede na različna lokalna narečja.
Rodila se je leta 650 v Gallia Belgica, najbolj razširjeno izročilo pa pravi, da se je rodila v Gentu v pokrajini Vzhodna Flandrija v flamsko govoreči regiji Flandriji v Belgiji. Izhajala je iz plemiške merovinške družine, ki je imela v lasti veliko zemlje v današnjih provincah Hainaut in Brabant, nekateri zgodovinarji pa natančneje omenjajo območji Geetbroek in Gherbroek v bližini gradu Ham med Brusljem in Mechelen/Malines. Njen oče je bil Thierry (Theoderik, Theoderic, Theuderic, Theuderich, Theoderich, Theoderich, Theodoric; nl: Duiderik) in je bil plemič, ki je spremljal kralja na njegovih vojaških pohodih, v času miru pa je živel na njegovih posestvih in vilah. Kot vsa dekleta iz dobrih družin tistega časa je bila tudi Farailda deležna solidne verske vzgoje v samostanu Nivelles, ki ga je vodila sveta Gertruda iz Nivellesa (626-59). Živela naj bi v Steenokkerzeelu (prej Steenockerzeel) v pokrajini Flamski Brabant v Flandriji v Belgiji in v Bruay-sur-l’Escautu v departmaju Nord v regiji Nord-Pas-de-Calais v severni Franciji.
Izhajala je iz plemiške družine in čeprav je svoje devištvo posvetila Bogu, se je bila prisiljena poročiti z bogatim ženinom, Guidom (Guyem), sinom Otona, vodje saškega plemena, ki se je naselilo v Bruay-sur-l’Escaut („Bruay ob reki Šeldi“). Z njo je ravnal zelo kruto, ker je vztrajala, da bo živela kot devica in, ker je nasprotoval njenemu prenočevanju v lokalnih cerkvah. Umrl je pred njo, potem ko je bil hudo ranjen med lovom na konju, tako da je končno lahko živela v skladu s svojo zaobljubo. Legenda pravi, da je ves čas zakona zavračala spolne odnose z možem, vendar temu morda nasprotuje sprememba njenega statusa v novi izdaji Martyrologium Romanum (2004) iz tradicionalne „devica“ v „vdova“.
V Martyrologium Romanum je zapisano: V Bruáci ad Scaldim prope Valentiánam in Artésia Néustriae, sanctae Pharaíldis, viduae, quae, invíta viro violénte nupta, oratiónem et vitae austeritátem usque ad senectútem ampléxa esse dícitur (“V Bruay-sur-l’Escaut blizu Valenciennesa v Artoisu v Neustriji, v današnji Franciji, sveta Farailda, vdova, ki je bila prisiljena v poroko z nasilnežem. Pravijo, da je do visoke starosti živela molitveno in asketsko življenje”).
Mnogi menijo, da je bila Farailda hči svete Amalburge iz Maubeuge (umrla okoli leta 690), ki je kot otrok želela vstopiti v samostan. Toda namesto tega ji je bila namenjena poroka in se je poročila z grofom Witgarjem Brabantskim, pobožnim in krepostnim možem. Imela sta več otrok in Amalburga je bila vzorna mati. Njen sin, sveti Emebert, je verjetno identičen škofu Hildebertu iz Cambrai-Arrasa, ki je umrl okoli leta 700 in je pokopan v Maubeuge. Witgar in Amalburga sta imela tudi sveti hčeri Gudulo in Reineldis. Normanske kronike pišejo, da je bila dvakrat poročena, najprej s Teoderikom (fr: Thierry), sinom kralja Kildeberta, po njegovi smrti pa z grofom Witgarjem, vendar se zdi, da to ne drži. Bollandisti tudi ne priznavajo, da sta njena otroka Farailda in Ermelende. Po Vita Gudilae je bila Farailda sestra Gudule, Reineldisa in Emeberta, vendar to ni potrjeno v njeni lastni biografiji Vita Farailda.
Farailda je umrla okoli leta 740 (nekje med letoma 740 in 750) in naj bi bila stara okoli devetdeset let, kar je bilo v tistem času izjemno. Pokopali so jo v kapeli, posvečeni svetemu Janezu Krstniku, ki jo je dala zgraditi. Ta kapela je postala cerkev Sainte-Pharailde, verjetno v kraju Bruay sur l’Escaut. Ljudje so kmalu po njeni smrti začeli moliti k njej, saj so jo imeli za svetnico, in po njihovi zaslugi je njena svetost postala vsem vidna. Leta 754 so njene posmrtne ostanke prenesli v katedralo svetega Bava (nl: Sint Baafskathedraal; fr: Saint-Bavon) v Gentu, kjer so jih pokopali. Večina njenih relikvij je še vedno tam. V tistem času je bil pokop enakovreden kanonizaciji, zato je skupaj s svetim Bavom iz Genta (ok. 590-ok. 655) postala zavetnica mesta Gent.
Leta 810 je Faraildina svetost omenjena v življenjepisu Saint-Saulve, tj. svetega škofa Salvija, ki je bil s svojim spremljevalcem Superijem mučen okoli leta 768 v Beuvragesu pri Valenciennesu ob reki Šeldi v departmaju Nord v regiji Nord-Pas-de-Calais na severovzhodu Francije. Leta 1645 je bila ustanovljena faraildska bratovščina, ki je bila potrjena leta 1788.
Nekatere relikvije že dolgo častijo tudi v Bruayu v starodavni provinci Artois na severovzhodu Francije, blizu meje z Belgijo. Vendar pa obstaja nekaj nejasnosti glede tega, za kateri Bruay gre. Zaradi imena „Bruay v Artoisu“ nekateri menijo, da gre za Bruay-en-Artois, ki je bil samostojna občina, dokler se ni leta 1987 združil s sosednjo občino La Buissière in postal Bruay-la-Buissière (62700) v departmaju Pas-de-Calais v regiji Nord-Pas-de-Calais. V resnici pa je Bruay-sur-l’Escaut (59860) v departmaju Nord, sosednjem departmaju Pas-de-Calais v regiji Nord-Pas-de-Calais.
Cerkev Sainte-Pharailde v Bruay-sur-l’Escaut (1891-93) je nadomestila kapelo, imenovano Basilicula sanctae Pharailde, ki jo je zgradili Faraildi v začetku 7. stoletja in jo je v listini iz leta 914 omenil kralj Robert I. (922-23), ki je bil takrat grof v Parizu (898-923). Vendar so kapelo med vdorom v letih 879-883 uničili Normani. V 10. stoletju so jo obnovili. Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1891 na mestu stare. Nemci so 7. oktobra 1918 celotno pročelje razstrelili in odstranili tudi 700 kg težak zvon Françoise-Marie, ki je bil ulit leta 1665. Cerkev je bila obnovljena 16. oktobra 1921 in ponovno odprta za cerkveno rabo 27. aprila 1924. Novi zvon se imenuje Germaine-Marie.
Leta 1893 so med gradnjo sedanje cerkve med rušenjem stare cerkve pod prezbiterijem našli Faraildin kenotaf iz 12. stoletja. Kenotaf (grško: kenos – „prazen“ in taphos – „grob“) je spominska plošča ali spomenik osebi ali skupini ljudi, ki niso pokopani na tem mestu. Kenotafi v rimskem slogu so v severni regiji zelo redki, ta v Bruayu pa je zagotovo najstarejši. Z odlokom z dne 15. aprila 1896 je uvrščen med zgodovinske spomenike.
Cerkev hrani tudi Faraildino relikvijo, ki je shranjena v relikviariju, ki ga je v 15. stoletju izdelal draguljar Gilles Steclin. Ta relikviarij iz graviranega srebra je edinstven po svoji fini izdelavi. Sestavljen je iz kvadratnega stolpa, ki ga obkrožata dva loka iz pozlačenega srebra. Na vrhu stolpa je stolp z uro s štirimi slopi in okroglimi ploščicami. Ta predmet je bil z odlokom z dne 17. marca 1934 razglašen za zgodovinski spomenik.
Vse, kar vemo o Faraildi, je skoraj v celoti legenda. Pravijo, da je storila tri čudeže. Enkrat je v kraju Bruay sur l’Escaut poskrbela, da je pritekel izvir, ki je pogasil žejo nekaj delavcev, ki so delali na žetvi, voda tega izvira pa naj bi imela zdravilne učinke na bolne otroke. Zaradi tega se na Farailda obračajo matere, ki so zaskrbljene zaradi zdravja svojih otrok.
Drugi čudež pojasnjuje, zakaj je v umetnosti pogosto upodobljena z gosjo, kar je igra flamskega in nemškega imena za Gent, in sicer Gand (Gans = gos). Legenda pravi, da je na enem od svojih pšeničnih polj našla celo jato gosi, toda ali je bilo to v Bruayu ali Steenokkerzeelu, je odvisno od tega, katero od različic zgodovinarjev izberete. Žalostna Farailda jih je pozimi pustila v svoji lopi. Nekega dne, ko je bila v cerkvi, pa je prišel kmet, ukradel gos in jo s prijatelji pojedel za večerjo. Ko se je Farailda vrnila, je odkrila izgubo. Zbrala je ostanke goske, kosti in perje ter oživila gos, ki je odletela.
Pogosto je upodobljena tudi s kruhom, kar se nanaša na tretji čudež, ki kaže, da je lahko delala čudeže tudi po smrti. Legenda pripoveduje o bogati, a nevoščljivi ženski, ki ni hotela deliti svojega kruha z beračem. Prisegla je pri sveti Faraildi, da če bo v hiši kakšen kruh, upa, da se bo spremenil v kamen. Od takrat se je ves kruh, ki je prišel v to hišo, spremenil v kamen. Ta čudež se je zgodil v Steenockerzeelu leta 1300 in je potrjen z opisom iz leta 1342, ki ga je podpisalo pet duhovnikov s tega območja in potrdilo s pečatom nadškofa iz Cambraija in dekana iz Sainte-Gudule v Bruslju. Hlebce kruha, spremenjene v kamne, je mogoče najti v cerkvi v Steenockerzeelu, potem ko je bila v začetku leta 1990 zaradi širitve bruseljskega letališča porušena kapela v Geetbroeku.
Faraildin spominski dan v zadnji izdaji Martyrologium Romanum (2004) je 4. januar, omenjen pa je tudi 23. junij. Njen praznik, ki je bil v kraju znan kot praznovanje gospe Verelde, je bil konec 19. stoletja v Gentu velik praznik. Je ena od zavetnic Genta in sosednjega mesta Smetlede, ki je danes del mesta Lede v Vzhodni Flandriji. V Flandriji je še vedno priljubljena svetnica. O njej obstajajo vsaj trije življenjepisi, vsi so legendarni in izvirajo iz obdobja po 11. stoletju. Zaradi svojih čudežev je Farailda pogosto upodobljena s tremi hlebci kruha in gosjo ali s hlebcem kruha v rokah.
NOR