Škofija Plasencia, ki leži zahodno od Madrida proti portugalski meji, praznuje 14. marca god svoje patrone sv. Florentine. Ta svetnica je tudi sicer znana povsod med Španci, saj spada s svojimi tremi brati, ki so vsi svetniki, med utemeljitelje španske vernosti. Največ je sodelovala z bratom sv. Leandrom sama pa je vzgojila mlajšega brata sv. Izidorja Seviljskega, slovečega cerkvenega učitelja. Zunaj svoje družine je bila začetnica španske veje redovnic benediktinskega reda, ki je več stoletij slovela po vsej zahodni Evropi. Florentina se je rodila nekaj pred letom 550 in se je z očetom Severijanom iz rodne Cartagene umaknila pred Bizantinci v Sevillo. Bila je bister in prisrčno pobožen otrok, ki je zgodaj vzljubil sveto pismo in premišljevanje. Kazala pa je tudi dejansko dobrotljivost in blag vpliv na svojo okolico. Ko sta družini umrla oče in mati, je Florentina prevzela vzgojo najmlajšega brata Izidorja, ki se je rodil šele v Sevilli.
Odrasli bratje so odšli vsak za svojim meniškim duhovniškim poklicem, Florentina pa je oddala Izidorja preskušenim učiteljem in odšla k starejšemu bratu Fulgenciju, škofu v Eciji. Tu je ustanovila družbo redovnic, ki ji je po letu 575 izdelal brat Leander po vrnitvi iz Carigrada redovna pravila. Podlaga pravilom je bila ista, kakor jo je določil sv. Benedikt za sestro Sholastiko; Leander pa jim je dodal premišljena dopolnila, primerna za španske razmere. Verjetno se je o tem posvetoval s sv. Gregorijem v Carigradu. Naslov spisu je bil »O pouku devic in zaničevanju posvetnosti«, bolj znan pa je kot »Pravila sv. Leandra«.
Ker je Florentina želela s svojimi nunami preučevati sveto pismo, ji je tudi brat sv. Izidor napisal bogoslovno razlago svetopisemskih resnic. Spis je znan pod naslovom: »O katoliški veri zoper Jude«. Stara poročila soglasno hvalijo vzgojiteljske vrline svete Florentine, njeno modrost, učenost in ponižnost. Medtem, ko so njeni trije bratje kot dušni pastirji, učenjaki in državniki svoje sile zastavili za široko versko prevzgojo ljudstva, ki je delno šele tedaj prešlo iz arijanstva v katolištvo, je Florentina dopolnjevala njihovo delo kot vzgojiteljica žena in posebej še njene elite v redovnih ustanovah.
Poročajo, da je razen matične hiše v Eciji (S. Maria della Valle) ustanovila in vodila še 40 do 50 samostanov. Ob tako pomembnem prehodnem času je dalo delo sv. Florentine trden temelj španski bogoljubnosti.
Umrla je med leti 610 in 612. Njen grob so prvotno častili v Seviljski stolnici, kjer sta bila pokopana tudi brata sv. Leander in Izidor. Pred Mavri so relikvije sv. Florentine pozneje prenesli na skrit kraj, zdaj pa jih hranijo največ v Plasenciji, nekaj pa še v Murciji in Escorialu.
Goduje 28. avgusta, ponekod pa 14. marca ali 20. junija.
Vir = Leto svetnikov
V Hispalu [ispálu] (v pokrajini Andalúzija na Španskem), sveta Florentína, devica, zelo izvedena v cerkveni disciplini, kateri sta brata Izidor in Eleander posvetila razprave odličnega nauka.
Vir