Sveta Frančiška Rimska se je rodila leta 1384 v Rimu, 7 let po avignonskem suženjstvu papeža. Zaradi tega je Večno mesto veliko pretrpelo in izgubilo, pretresale pa so ga tudi neprestane borbe med plemiškimi rodbinami Colonna in Orsini. Preživela je tudi eno od najtežjih časov v zgodovini Cerkve, tako imenovani zahodni razkol, ko je imelo krščanstvo hkrati kar tri papeže in je bilo razdvojeno. Ljubila je svoje rodno mesto, živela je in se žrtvovala zanj. Še kot deklica je v spremstvu pobožne matere Jacobelle de Roffredeschi pogosto obiskovala sedem glavnih rimskih cerkva, klečala je na grobovih mučenikov, pri vhodu pa delila miloščino številnim revežem.
Imela je poklic redovništva, pa se je vseeno morala poročiti s plemičem Lorenzom Ponziani, ker je tako zahteval njen oče Paolo de Bussi. Rodila mu je šest otrok, ki jim je bila dobra in vzorna mati, a ne samo njim, tudi številnim rimskim sirotam. Ob vsem tem je našla vedno čas, da se je umaknila v svojo celico, ki si jo je uredila na podstrešju, tam pa se je posvečala molitvi – pogovoru z Bogom.
Po smrti svojega moža in otrok se je pridružila bratovščini tako imenovanih Oblatinj v Tor de Specchi v Rimu, ki jo je sama ustanovila leta 1433 ob pomoči drugih rimskih odličnih plemiških žena, ter se vsa posvetila skrbi za uboge in bolnike. Umrla je leta 1444. Mesto Rim jo še danes spoštuje kot svojo veliko zaščitnico. Od leta 1925 se ji, ob sv. Krištofu in sv. Eliju, priporočajo kot zaščitnici avtomobilistov.
Življenje svete Frančiške Rimske je prepleteno z videnji, razodetji in duhovnim zrenjem. Rešile so je še posebno te kreposti: ponižnost, poslušnost, ljubezen, potrpežljivost, duh vere. Živo je čutila prisotnost in zaščito svojega svetega angela varuha. Živela je strogo spokorniško življenje. Jedla je samo zelenjavo, nosila spokorni pas, hodila je od hiše, do hiše ter prosila miloščine za uboge. Veliko je molila, še posebno za grešnike. Njene duhovne borbe in videnja je opisal njen spovednik, duhovnik Giovanni Mattiotti, župnik bazilike Santa Maria v Trasteveru.
Vir
Če kdo, potem si Frančiška Ponziani več kot upravičeno zasluži naziv »Rimska«. Živela je v času, ko so mesto Rim in njegovi prebivalci doživljali eno najhujših preizkušenj: vojske, kuga in lakota so ga strahotno prizadele, da je bil podoben pravemu pokopališču. Papeži so bivali v Avignonu, prebivalstvo je bilo zdesetkano in obupano. Frančiška pa je kot angel miru in ljubezni hodila po opustošenih rimskih ulicah in delila pomoč ter tolažbo. Njena telesna, še bolj pa duhovna dela usmiljenja so delala prave čudeže, njene molitve in žrtve pa so po splošnem prepričanju odločilno pripomogle h koncu cerkvenega razkola in krize v Cerkvi.
Ime: Frančišek izvorno pomeni »frankovski, Frank«, iz nemščine izhajajoč pa lahko tudi »svoboden«.
Rodila se je leta 1384 v Rimu v Italiji,
umrla pa 9. marca 1440, prav tako v Rimu.
Družina: Rodila se je v plemiški rodbini Bussa de’Leoni. Očetu je bilo ime Pavel, materi Jakobella dei Roffredeschi. Komaj trinajstletna se je poročila z mladim plemičem Lorenzom Ponzianijem in v zglednem ter ljubečem zakonu preživela štirideset let. Rodila je šest otrok, trije so umrli kmalu po rojstvu, hčerka Agneza pri petih letih, sin Evangelist pri devetih, tako da je starše preživel samo Janez Baptist.
Skupnost: Frančiška je želela že kot mlado dekle oditi v samostan, a ji domači tega niso dovolili. Kasneje se je kot oblatinja pridružila olivetanskemu redu (beli benediktinci) ter ustanovila žensko vejo »plemenitih oblatinj iz Tor de’Specchi«. Skupnost se je posvečala karitativni dejavnosti, po moževi smrti pa je vanj leta 1436 vstopila tudi sama.
Kreposti: Frančiška je poleg skrbi za svojo družino in hišo vsak dan pomagala neštetim rimskim revežem, stregla bolnikom v bolnišnicah in bila vedno na voljo ljudem, ki so pri njej iskali pomoč in nasvet. Pri tem nikoli ni zanemarjala svojega duhovnega življenja, molitve in premišljevanja.
Videnja:Bila je velika mistikinja, ohranjenih je 97 njenih mističnih videnj, ki jih je sama narekovala. Nadlegoval in mučil jo je hudič, imela je vizije o peklu, a je vse prenesla ob pomoči angela, ki ji je vedno stal ob strani, lahko ga je videla in mu sledila. Ohranjena so pričevanja za več kot šestdeset bolnikov, ki jih je sama ozdravila.
Zavetnica: Ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi njihove pobožnosti, žena, vdov, rimskih gospodinj, priprošnjica proti kugi in proti smrti otrok. Leta 1925 je postala tudi zavetnica avtomobilistov, taksistov, pilotov, motociklistov. Je tudi zavetnica Rima.
Upodobitve: Upodabljajo jo v črni benediktinski redovni obleki s pasom in belo tančico, ob njej je angel, oblečen kot diakon; klečečo pred monštranco, katere žarki prodirajo v njeno srce; s krušnim peharjem v roki.
Beatifikacija 9. maja 1608 jo je papež Pavel V. razglasil za svetnico.
Grob: Pokopana je v kristalni krsti pod velikim oltarjem v cerkvi, ki so jo najprej imenovali S. Maria Nuova, kasneje pa so jo posvetili njej. Na njen god vsako leto krsto toliko odprejo, da se lahko vidijo njene kosti.
Goduje: 9. marca.
Vir
Sveta Frančiška, redovnica, ki se je kot mladenka poročila, ter štirideset let živela kot žena in družinska mati. Izkušena je bila v pobožnosti, ponižnosti in čudoviti potrpežljivosti. V času nesreče je razdelila svoje premoženje ubogim in ko je mož umrl je služila bolnim, se umaknila med oblate, katere je v Rimu združila pod Pravilom svetega Benedikta.
Vir
Ena prvih molitev, ki jo verne matere molijo s svojimi otroki, je Sveti angel. Na podlagi svetopisemskih pričevanj kristjani verujemo, da ima vsak človek svojega angela varuha, od Boga poslanega spremljevalca, ki ga ne vidimo. Nekaterim pa je bilo dano, da so svojega angela tudi videli. Med temi je bila sveta Frančiška Rimska, zakonska žena in mati, ki danes goduje. V hudih preizkušnjah, ki jih je prestajala, jo je osrčeval pogled na angela varuha. Angel jo je varoval v boju s silami teme in pomagal ji je, da je spoznavala svoje lastne napake. Če je bila preveč zaskrbljena, je angel izginil, toda brž, ko se je z vsem srcem obrnila k Bogu, se ji je angel spet prikazal. Svetloba, ki je prihajaia od angela, ji je tudi omogočala, da je brala v človeških srcih.
Frančiška je bila plemenitega rodu. Doma je bila iz Rima, kjer se je rodila leta 1384. Pobožna mati ji je dala s svojim spovednikom duhovnega voditelja, ki ji je petintrideset let pomagal rasti v svetosti. Že kot majhna deklica je v sebi začutila željo, da bi šla v samostan, toda oče jo je po tedanji navadi že obljubil v zakon mlademu plemiču Lorenzu Ponzianiju. Duhovni voditelj ji je svetoval, naj se očetovi volji ne upira. Po hudih notranjih bojih je le privolila v zakon. Poročila se je, ko še ni dopolnila trinajst let! Dobila je moža, ki ji je bil duhovno soroden: srčno pobožen, v preizkušnjah vdan v božjo voljo, poln spoštovanja do svoje soproge. Frančiška se je trudila, da bi zakonsko življenje združevala z resnično pobožnostjo. Njeni življenjepisa pravijo, da je vsak dan našla čas za molitev, zraven pa je bila skrbna gospodinja, svojim otrokom najboljša mati pa še blaga mati neštetim rimskim revežem ter več kot trideset let usmiljena strežnica bolnikov v rimskih bolnišnicah.
Rodila je šest otrok, od katerih so trije umrli kmalu po rojstvu, ena hčerka je umrla petletna, eden od sinov je ugasnil pri devetih letih. Starše je preživel samo sin Janez Krstnik in prav zanj je Frančiška žrtvovala svoje življenje. Ko mu je v bolezni stregla, si je nakopala neozdravljivo bolezen.
Svoja izredna dela ljubezni in usmiljenja je Frančiška opravljala v zelo žalostnih časih. Vojske, kuge in lakota so Rim strahovito prizadele. Papeži so skoraj sedemdeset let (1309 – 1377) bivali v Avignonu v Franciji namesto v Rimu, kjer je sedež apostola Petra. Mesto je bilo v razvalinah. Frančiška je v svoji službi vztrajala tudi zato, ker jo je podpiral njen angel varuh. Njena palača je bila pravo gostišče ubožcev. Ko je ob nekem pomanjkanju tudi v njeni kašči zmanjkalo žita, ker ga je razdelila ubogim, ji je Bog to dobrodelnost poplačal s čudežem: nekaj dni zatem je našla predale, ki jih je bila čisto izpraznila, spet polne najlepšega žita.
Po moževi smrti je zapustila dom in se preselila k olivetankam, benediktinskim tretjerednicam, kjer je živela še štiri leta. Skupaj s svojimi duhovnimi hčerami je stregla siromakom po rimskih ulicah ter bolnikom po zasebnih hišah ali bolnišnicah. Vsi, ki so prišli v stik z njo, so jo že za življenja imeli za svetnico. Umrla je 9. marca 1440. Pokopali so jo v rimski cerkvi svete Marije Nove, kamor je najraje zahajala. Ko jo je papež Pavel V. leta 1608 razglasil za svetnico, je ta cerkev dobila ime po njej.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.