Genovefa se je rodila v prelomnih časih, ko se je z ozemlja današnje Francije počasi poslavljala rimska oblast in začela svoj vzpon močna frankovska država. Ta je bila sprva še poganska, po krstu kralja Klodvika pa so Franki v celoti postali katoliški. Prav Genovefa je pri tem s svojim blagodejnim vplivom na kralja odigrala odločilno vlogo. Že od otroštva dalje je Genovefa živela razgibano življenje. S komaj osmimi leti jo je »odkril« svetniški škof German in v njej prepoznal prihodnjo svetnico. Podaril ji je svetinjo s podobo križa in ji naročil, naj jo z mislijo na Odrešenika vedno nosi pri sebi. Genovefa je poslej vsak prosti trenutek, zlasti na paši, izkoristila za molitev in premišljevanje. Ko je bila stara petnajst let, je pred pariškim škofom naredila zaobljubo devištva. Živela je zelo asketsko, v postu in molitvi, najprej v domači hiši, kasneje pa se je preselila v Pariz. Tu je skrbela za številne reveže in bolnike in kmalu zaslovela po svoji svetosti in čudežni moči. Njena hiša je kmalu postala podobna majhnemu samostanu. Pri vsem svojem delu pa je sprva doživljala tudi hude boje in nasprotovanja. Tako se je zgodilo tudi ob vdoru hunskega kralja Atile v Francijo. Meščani Pariza so brezglavo zapuščali mesto, Genovefa pa jih je ustavljala in rotila, naj računajo na božjo pomoč. Zbirala je žene, da so skupaj molile, možem pa očitala strahopetnost in nevero. Podivjana množica jo je obtožila izdaje in le malo je manjkalo, da je niso vrgli v Seno. Po posredovanju svetniškega škofa Germana so spoznali svojo zmoto, jo ubogali in se začeli pripravljati na obrambo mesta. Atila pa je medtem spremenil svoj načrt in se mestu izognil. Drugič pa je v dolgotrajnih bojih med rimsko in frankovsko oblastjo za prevlado v mestu rešila meščane lakote tako, da je z veliko iznajdljivostjo in tveganjem kupila ter organizirala prevoz hrane v oblegano mesto. Njej posvečeno cerkev, ki naj bi jo bil zgradil kralj Klodvik nad njenim grobom, so leta 1791 spremenili v posvetno stavbo – panteon, kjer je danes pokopanih šestdeset znamenitih Francozev.
Ime: je germanskega izvora; pomeni »žena rodu, plemenita žena«.
Rodila se je okoli l. 422 v Nanterru v Franciji, umrla pa 3. januarja 502 v Parizu.
Družina: Rodila se je v preprosti kmečki družini, njena pobožna starša Sever in Geroncija sta imela še rimski imeni.
Zavetnica: Pariza, žensk, voskarjev, pastirjev, viničarjev, klobučarjev, vrtnarjev; priprošnjica za zdravje oči, zoper koze, potres …
Čudeži: Ozdravljala je bolne in slabotne, njen poseben dar je bila oblast nad hudimi duhovi, saj je ozdravila mnogo obsedenih.
Upodobitve: Ponekod je upodobljena kot pastirica, največkrat pa z lučjo ali gorečo svečo v roki.
Goduje: 3. januarja.
Sv. German iz Auxerra je opazil mlado Genovefo na enem izmed potovanj po Franciji. Položil je roko na njeno glavo in prerokoval, da bo Genovefa služila Bogu kot devica. In zares, Genovefa je pri svojih petnajstih letih posvetila svoje življenje Bogu.
Živela je v času, ko so Franki osvajali območje okoli Pariza. Parižani so zaradi tega trpeli lakoto in preživljali hudo stisko. Genovefa se je popolnoma posvetila dobrodelnosti med prebivalci. Kmalu je zaslovela tudi po svojih izjemnih dosežkih. Vodila je odpravo po reki Seni v iskanju hrane za sestradano ljudstvo in se vrnila s polno ladjo žita. Ob drugi priliki je prepričala Parižane, naj tri dni molijo in se postijo za to, da bi ustavili napredovanje hunskega poglavarja Atile proti mestu. Atila je spremenil smer in mesto je bilo rešeno.
Po Genovefini smrti so poročali o številnih čudežnih uslišanjih na njeno priprošnjo. Tako se je leta 1129 razširila epidemija ergotizma – zastrupitve s plesnivimi rženimi rožički. Potem ko so Genovefine relikvije v procesiji nesli v stolnico, se je epidemija čudežno ustavila. Ob tem dogodku je obiskal Pariz tudi papež Inocenc II. in ukazal preiskavo. Razglasil je vsakoletni praznik v spomin na čudežno ozdravitev. Genovefa je zavetnica Pariza in priprošnjica zoper poplave, suše in epidemije.
Večni Oče, na priprošnjo sv. Genovefe mi v času stiske utrdi popolno zaupanje v tvojo previdnost.
Vir
V Parizu (v Franciji) se danes spominjajo smrti svete Genovéfe, nanterrske device, ki je pri petnajstih letih sprejela, na pobudo Germana, škofa v Auxerru, pajčolan devic. Bodrila je prebivalce mesta, prestrašene zaradi vpada Hunov, in je vzdrževala sodržavljane v času lakote.
Vir
Zavetnica Pariza, genovefovcev, žensk, pastirjev, viničarjev, klobučarjev
Kličejo jo na pomoč proti vojni, suši, kugi, vročici, očesnim boleznim
Atributi: pastirica ali devica z angelom in s hudičem, svečo ali s svetilko, včasih tudi z dvema ključema
Mogočna kupolasta stavba panteona sredi Pariza, kjer od leta 1885 hranijo telesne ostanke najslavnejših Francozov, hrani kot svoj najvidnejši okras – freske iz življenja sv. Genovefe. To zgovorno dokazuje, da se Francozi nič manj ne ponašajo s sv. Genovefo, zavetnico pariškega mesta, kakor s sv. Ivano Arško (Devico Orleansko), ki je skoraj tisoč let mlajša od nje.
Genovefa je živela v petem stoletju. Bila je hči kmečkih staršev iz bližnje okolice Pariza. Ko ji je bilo približno sedem let, sta skozi njen rojstni kraj potovala dva svetniška škofa: German iz Auxerra in Lupus iz Trovesa, namenjena v Anglijo. Med množico, ki ju je prišla pozdravit, je bila tudi Genovefa s svojimi starši. Ko je škof German položil roke na njeno glavo, se je zagledal v njene oči, žareče v verskem navdušenju, in odkril v otroku prihodnjo svetnico. Genovefi je podaril svetinjo z naročilom, naj jo stalno nosi s seboj. Otrok je to obljubil in poslej se je Genovefa čutila na poseben način povezana z Bogom. Ko je varovala svojo čredo na paši, se je potopila v molitev in se počutila srečna samo v božji bližini. Ko ji je bilo petnajst let, je Genovefa pred pariškim škofom napravila obljubo vednega devištva. Odtlej je živela zelo strogo: do smrti svojih staršev doma, nato pa pri svoji botri v Parizu. Dnevi so ji minevali v molitvi, skrbi in delu za reveže in bolnike. S preostrim postom si je nakopala bolezen. Razen telesnih bolečin je morala prenašati tudi duševne muke zaradi grdih laži, ki so jih o njej širili zlobneži. V najhujši stiski ji je pomagal sveti škof German: prepričan o njeni nedolžnosti, je kar s prižnice zavrnil hudobne lažnivce in tako rešil čast Genovefe, ki ji je bil podeljen dar, da je znala brati v srcih ljudi.
Spomladi leta 451 je vdrl v Francijo hunski kralj Atila s svojimi divjimi četami. Bližal se je Parizu. Vse je noro bežalo iz mesta. Genovefa je bežeče Parižane ustavljala, naj ostanejo v mestu in ga branijo. Zbrala je žene, da so skupaj z njo molile, može pa trdo prijela zaradi strahopetnosti. Parižani so se obrnili zoper njo: dolžili so jo izdajstva in ji očitali, da hoče s krivim prerokovanjem ljudi zavesti v pogubo. Že so jo hoteli pobiti, da je niso rešili kleriki, ki jih je bil poslal škof German. To znamenje škofove naklonjenosti do Genovefe je na mah spremenilo javno mnenje: meščani so jo zdaj ubogali in se v naglici pripravili na obrambo mesta. Atila se je obrnil proti jugu in mesto je bilo rešeno.
Genovefa je rešila mesto še enkrat, ko so ga oblegali Franki in je v njem nastala velika lakota. Uspelo ji je z ladjami po reki Seini zbrati nekaj živeža, da je mestno prebivalstvo preživelo. Genovefa je slovela zaradi velikih čudežev. Kamor koli je prišla, so ji prinašali bolne in slabotne, ki jih je ozdravljala.
Po starodavnem izročilu je umrla 3. januarja leta 500. Dopolnila je osemdeset let. Pokopali so jo v lepi cerkvi Svetih apostolov, ki sta jo dala postaviti kralj Klodvik in sv. Klotilda. Pozneje so cerkev poimenovali po njej. Po sodbi strokovnjakov grob sv. Genovefe nikoli ni bil v Panteonu. Pariz jo je brž po smrti začel častiti kot svojo zavetnico.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.