Genovefa se je rodila v prelomnih časih, ko se je z ozemlja današnje Francije počasi poslavljala rimska oblast in začela svoj vzpon močna frankovska država. Ta je bila sprva še poganska, po krstu kralja Klodvika pa so Franki v celoti postali katoliški. Prav Genovefa je pri tem s svojim blagodejnim vplivom na kralja odigrala odločilno vlogo. Že od otroštva dalje je Genovefa živela razgibano življenje. S komaj osmimi leti jo je »odkril« svetniški škof German in v njej prepoznal prihodnjo svetnico. Podaril ji je svetinjo s podobo križa in ji naročil, naj jo z mislijo na Odrešenika vedno nosi pri sebi. Genovefa je poslej vsak prosti trenutek, zlasti na paši, izkoristila za molitev in premišljevanje. Ko je bila stara petnajst let, je pred pariškim škofom naredila zaobljubo devištva. Živela je zelo asketsko, v postu in molitvi, najprej v domači hiši, kasneje pa se je preselila v Pariz. Tu je skrbela za številne reveže in bolnike in kmalu zaslovela po svoji svetosti in čudežni moči. Njena hiša je kmalu postala podobna majhnemu samostanu. Pri vsem svojem delu pa je sprva doživljala tudi hude boje in nasprotovanja. Tako se je zgodilo tudi ob vdoru hunskega kralja Atile v Francijo. Meščani Pariza so brezglavo zapuščali mesto, Genovefa pa jih je ustavljala in rotila, naj računajo na božjo pomoč. Zbirala je žene, da so skupaj molile, možem pa očitala strahopetnost in nevero. Podivjana množica jo je obtožila izdaje in le malo je manjkalo, da je niso vrgli v Seno. Po posredovanju svetniškega škofa Germana so spoznali svojo zmoto, jo ubogali in se začeli pripravljati na obrambo mesta. Atila pa je medtem spremenil svoj načrt in se mestu izognil. Drugič pa je v dolgotrajnih bojih med rimsko in frankovsko oblastjo za prevlado v mestu rešila meščane lakote tako, da je z veliko iznajdljivostjo in tveganjem kupila ter organizirala prevoz hrane v oblegano mesto. Njej posvečeno cerkev, ki naj bi jo bil zgradil kralj Klodvik nad njenim grobom, so leta 1791 spremenili v posvetno stavbo – panteon, kjer je danes pokopanih šestdeset znamenitih Francozov.
Ime: je germanskega izvora; pomeni »žena rodu, plemenita žena«.
Rodila se je okoli l. 422 v Nanterru v Franciji, umrla pa 3. januarja 502 v Parizu.
Družina: Rodila se je v preprosti kmečki družini, njena pobožna starša Sever in Geroncija sta imela še rimski imeni.
Zavetnica: Pariza, žensk, voskarjev, pastirjev, viničarjev, klobučarjev, vrtnarjev; priprošnjica za zdravje oči, zoper koze, potres …
Čudeži: Ozdravljala je bolne in slabotne, njen poseben dar je bila oblast nad hudimi duhovi, saj je ozdravila mnogo obsedenih.
Upodobitve: Ponekod je upodobljena kot pastirica, največkrat pa z lučjo ali gorečo svečo v roki.
Goduje: 3. januarja.
Sv. German iz Auxerra je opazil mlado Genovefo na enem izmed potovanj po Franciji. Položil je roko na njeno glavo in prerokoval, da bo Genovefa služila Bogu kot devica. In zares, Genovefa je pri svojih petnajstih letih posvetila svoje življenje Bogu.
Živela je v času, ko so Franki osvajali območje okoli Pariza. Parižani so zaradi tega trpeli lakoto in preživljali hudo stisko. Genovefa se je popolnoma posvetila dobrodelnosti med prebivalci. Kmalu je zaslovela tudi po svojih izjemnih dosežkih. Vodila je odpravo po reki Seni v iskanju hrane za sestradano ljudstvo in se vrnila s polno ladjo žita. Ob drugi priliki je prepričala Parižane, naj tri dni molijo in se postijo za to, da bi ustavili napredovanje hunskega poglavarja Atile proti mestu. Atila je spremenil smer in mesto je bilo rešeno.
Po Genovefini smrti so poročali o številnih čudežnih uslišanjih na njeno priprošnjo. Tako se je leta 1129 razširila epidemija ergotizma – zastrupitve s plesnivimi rženimi rožički. Potem ko so Genovefine relikvije v procesiji nesli v stolnico, se je epidemija čudežno ustavila. Ob tem dogodku je obiskal Pariz tudi papež Inocenc II. in ukazal preiskavo. Razglasil je vsakoletni praznik v spomin na čudežno ozdravitev. Genovefa je zavetnica Pariza in priprošnjica zoper poplave, suše in epidemije.
Večni Oče, na priprošnjo sv. Genovefe mi v času stiske utrdi popolno zaupanje v tvojo previdnost.
Vir
V Parizu (v Franciji) se danes spominjajo smrti svete Genovéfe, nanterrske device, ki je pri petnajstih letih sprejela, na pobudo Germana, škofa v Auxerru, pajčolan devic. Bodrila je prebivalce mesta, prestrašene zaradi vpada Hunov, in je vzdrževala sodržavljane v času lakote.
Vir
Zavetnica Pariza, genovefovcev, žensk, pastirjev, viničarjev, klobučarjev
Kličejo jo na pomoč proti vojni, suši, kugi, vročici, očesnim boleznim
Atributi: pastirica ali devica z angelom in s hudičem, svečo ali s svetilko, včasih tudi z dvema ključema
Mogočna kupolasta stavba panteona sredi Pariza, kjer od leta 1885 hranijo telesne ostanke najslavnejših Francozov, hrani kot svoj najvidnejši okras – freske iz življenja sv. Genovefe. To zgovorno dokazuje, da se Francozi nič manj ne ponašajo s sv. Genovefo, zavetnico pariškega mesta, kakor s sv. Ivano Arško (Devico Orleansko), ki je skoraj tisoč let mlajša od nje.
Genovefa je živela v petem stoletju. Bila je hči kmečkih staršev iz bližnje okolice Pariza. Ko ji je bilo približno sedem let, sta skozi njen rojstni kraj potovala dva svetniška škofa: German iz Auxerra in Lupus iz Trovesa, namenjena v Anglijo. Med množico, ki ju je prišla pozdravit, je bila tudi Genovefa s svojimi starši. Ko je škof German položil roke na njeno glavo, se je zagledal v njene oči, žareče v verskem navdušenju, in odkril v otroku prihodnjo svetnico. Genovefi je podaril svetinjo z naročilom, naj jo stalno nosi s seboj. Otrok je to obljubil in poslej se je Genovefa čutila na poseben način povezana z Bogom. Ko je varovala svojo čredo na paši, se je potopila v molitev in se počutila srečna samo v božji bližini. Ko ji je bilo petnajst let, je Genovefa pred pariškim škofom napravila obljubo vednega devištva. Odtlej je živela zelo strogo: do smrti svojih staršev doma, nato pa pri svoji botri v Parizu. Dnevi so ji minevali v molitvi, skrbi in delu za reveže in bolnike. S preostrim postom si je nakopala bolezen. Razen telesnih bolečin je morala prenašati tudi duševne muke zaradi grdih laži, ki so jih o njej širili zlobneži. V najhujši stiski ji je pomagal sveti škof German: prepričan o njeni nedolžnosti, je kar s prižnice zavrnil hudobne lažnivce in tako rešil čast Genovefe, ki ji je bil podeljen dar, da je znala brati v srcih ljudi.
Spomladi leta 451 je vdrl v Francijo hunski kralj Atila s svojimi divjimi četami. Bližal se je Parizu. Vse je noro bežalo iz mesta. Genovefa je bežeče Parižane ustavljala, naj ostanejo v mestu in ga branijo. Zbrala je žene, da so skupaj z njo molile, može pa trdo prijela zaradi strahopetnosti. Parižani so se obrnili zoper njo: dolžili so jo izdajstva in ji očitali, da hoče s krivim prerokovanjem ljudi zavesti v pogubo. Že so jo hoteli pobiti, da je niso rešili kleriki, ki jih je bil poslal škof German. To znamenje škofove naklonjenosti do Genovefe je na mah spremenilo javno mnenje: meščani so jo zdaj ubogali in se v naglici pripravili na obrambo mesta. Atila se je obrnil proti jugu in mesto je bilo rešeno.
Genovefa je rešila mesto še enkrat, ko so ga oblegali Franki in je v njem nastala velika lakota. Uspelo ji je z ladjami po reki Seini zbrati nekaj živeža, da je mestno prebivalstvo preživelo. Genovefa je slovela zaradi velikih čudežev. Kamor koli je prišla, so ji prinašali bolne in slabotne, ki jih je ozdravljala.
Po starodavnem izročilu je umrla 3. januarja leta 500. Dopolnila je osemdeset let. Pokopali so jo v lepi cerkvi Svetih apostolov, ki sta jo dala postaviti kralj Klodvik in sv. Klotilda. Pozneje so cerkev poimenovali po njej. Po sodbi strokovnjakov grob sv. Genovefe nikoli ni bil v Panteonu. Pariz jo je brž po smrti začel častiti kot svojo zavetnico.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Genovefa se je rodila leta 422 v Nanterru blizu Pariza v Franciji. Njena starša sta bila Severus in Gerontija, revna s posvetnimi dobrinami, a bogata s krepostmi. Skrbela je za ovce. Že kot otrok je bila znana po svojem angelskem vedenju, zrelem umu in izvrstni pobožnosti. Ko jo je sveti German, škof v Auxerreju, videl stati s starši med ljudmi, ko je šel mimo, je po božjem navdihu njenim staršem dejal: „Blagor vam, ki ste rodili otroka, tako ljubega Bogu. Poskrbite, da bo dobro vzgojen, saj ga je Bog izbral za žrtev.“ Nato se je obrnil k deklici in ji rekel: „Hčerka moja, ali boš postala Kristusova nevesta in mu posvetila vse svoje srce?“ „Da, bom,“ je odgovorila Genovefa. “Nimam bolj goreče želje, kot da se popolnoma posvetim Gospodu, in naj mi da svojo milost!“ Sveti škof ji je nato podaril majhen križ, ki naj bi ga nosila na vratu namesto vsega nečimrnega nakita in se ob pogledu nanj vedno spominjala odločitve, ki jo je sprejela. Od tedaj je Genovefa vsak dan rasla v kreposti; malo se je pogovarjala z ljudmi, ljubila je samoto, molitev in delo ter ni hotela ugajati nikomur razen Bogu. Nekoč je prosila mater, naj ji dovoli, da bi šla z njo v cerkev; mati ji tega ni dovolila, po večkratnih prošnjah pa jo je udarila po obrazu, vendar jo je Bog na kraju samem kaznoval s slepoto. Mati je spoznala in se pokesala za svojo napako. Genovefa je začela sočutno moliti zanjo, nato pa je iz vodnjaka nabrala vodo, nad njo naredila sveto znamenje križa in z njo umivala materine oči, nakar je ta spet dobila vid. To je bil prvi čudež svete Genovefe, ki so mu sledili številni drugi.
V štirinajstem letu starosti je z dvema drugima devicama prišla k škofu in ga prosila, naj jo posveti in sprejme v samostan. Prošnji svete Device je bilo ugodeno in Genovefa je bila vpisana med duhovne Device, s katerimi je naredila zaobljubo večne čistosti. Po smrti staršev jo je predstojnica poslala v Pariz, da bi se dala krstiti. Tam jo je Bog obiskal z zelo bolečo boleznijo udov. Ko je preizkusil njeno potrpežljivost in ponižnost, ji je dovolil ozdraveti in jo proslavil z velikimi čudeži. Atila, okrutni kralj Hunov, je z velikim besom vdrl v Francijo in na najstrašnejši način vse opustošil. Prebivalci Pariza so se bali, da bo tudi njihovemu mestu prizadejal enako usodo kot drugim, zato so kot izhod videli le beg. Toda Genovefa jim je rekla: „Ostanite v mestu in se zatecite k Gospodu. Iz skesanega srca mu ponudite molitev, post in miloščino, nato pa upajte na zaščito in odrešitev pod njegovim okriljem!“ Parižani so sledili besedi svetnice, ki se je združila z njimi in poslala svojo molitev k Bogu. In res je bila uslišana; v nasprotju z vsemi pričakovanji je strašni sovražnik šel mimo Pariza, ne da bi mestu povzročil najmanjšo škodo. Ne brez razloga so to čudežno rešitev pripisali priprošnji blažene Genovefe. Ta je nato pomagala mestu, ko ga je lakota prizadela na najhujši način. Odplula je po Seni do Troyesa in od tam kljub vsem nevarnostim pripeljala 11 vozil, naloženih z žitom, v Pariz in nahranila ljudi v stiski.
Po njej je Bog v enem dnevu osvobodil 12 obsedenih ljudi hudih duhov. Po njej je hromim ljudem vrnil ude, slepim vid, nekrščenemu otroku, ki so ga vrgli v vodnjak in je bil mrtev, življenje, številnim bolnikom pa zdravje. Bog je tej sveti devici dal dar čudežev v zelo visoki meri. Razlog, zakaj jo je Bog tako poveličeval, je bilo njeno sveto življenje. Svojo prvo nedolžnost je ohranila nedotaknjeno vse do smrti. V deviški čistosti je bila bolj podobna angelom kot ljudem. V mrtvičenju telesa je presegla mnoge puščavnike, saj je med drugim znano, da je od 15. leta starosti do svojega 50. leta jedla le malo ječmenovega kruha in fižola dvakrat na teden, in sicer v nedeljo in četrtek. Od petdesetega leta dalje ji je škof ukazal, naj svojo strogost nekoliko umiri. Vendar je bila ta zmernost le v tem, da je občasno pojedla malo mleka in rib. Vedno se je vzdržala vina. Njeno srce je bilo tako močno razvneto od ljubezni do Boga, da običajno ni mogla pogledati v nebo, ne da bi jokala. Želja, da bi imela svojega ljubljenega Odrešenika v popolni lasti, ji je v oči priklicala vroče solze hrepenenja. Nič ni bilo zanjo bolj boleče, kot ko je slišala, da je bil Bog, ki ga je ljubila nad vse in je želela, da bi ga vsi ljubili, užaljen. Zato se je od praznika svetih treh kraljev do pepelnične srede zaprla v ozko celico in ves ta čas molila, se postila in delala druge pokore; kajti že takrat so ta malikovalski praznik (pust), ki so ga kristjani prinesli v krščanstvo iz poganstva, na žalost pobožnih praznovali z deli poganov in tako so Boga v tem času pogosto žalili. Pust, piše sveti Karel Borromejski, je satanistični praznik. (Glej članek: Nečastna narava pusta) In če pogledamo njegov izvor in kako ga običajno praznujemo, sveti Karel Borromej ni povedal nič preveč.
Ko je ta velika Božja služabnica dopolnila 80 let, ji je Gospod Bog poslal bolezen kot napoved smrti, ki si jo je tako dolgo želela. Umrla je kot svetnica 3. januarja 512, mesto Pariz pa jo časti kot svojo posebno zavetnico. Pokopali so jo v cerkvi, ki so jo pozneje poimenovali po njej. Ta sveta devica je običajno upodobljena s palmovo vejico in dvema ključema v desni roki ter gorečo lučjo v levi. Upodabljajo jo tudi kot pastirico.
Bodite pozorni.
Ste razmišljali o tem, kaj je blažena Devica Genovefa storila v času tako imenovanega pustnega torka? Še enkrat preberite in se od nje naučite, da če ste se včeraj v skladu z namenom in ciljem svojega stvarjenja odločili, da boste samo in stalno služili Bogu, se v tem času ne smete družiti z lahkomiselnimi otroki sveta; ti se namreč oddaljijo od služenja Bogu, nočejo stalno služiti Bogu, ampak nekaj časa služijo svetu, mesu, satanu; ali pa razdelijo svoje srce in želijo hkrati služiti Bogu in svetu. Včeraj ste slišali, kaj lahko pričakujete od takih ljudi. Nič takega, ne odvrnite se od Boga, ampak mu služite toliko bolj prizadevno, kolikor bolj ga drugi žalijo.
DE
Rodila se je v vasi Nanterre, dve uri iz Pariza, okoli leta 422. Pri petnajstih letih se je Genovefa preselila v Pariz k teti, pri kateri je živela tudi po prejemu tančice božje neveste. Živela je izredno strogo življenje in si nenehno prizadevala pomagati posameznikom in ljudem. Zaradi njene priprošnje je bil Pariz leta 451 obvarovan pred vdorom Hunov.
Genovefa je umrla leta 502 ali 512 in bila pokopana pod današnjim pariškim Panteonom. Sto let pozneje so njene posmrtne ostanke prenesli v cerkev St-Etienne-du-Mont in jih pokopali v dragoceno svetišče.
„Genovefa se je rodila okoli leta 422 in je bila stara sedem let, ko sta se sveti German iz Auxerra in sveti Lupus iz Troyesa, ki sta potovala v Britanijo, da bi se borila proti Pelagijevi hereziji, za eno noč utaborila v Nanterru. Škofa sta komaj prispela, ko ju je obkrožila velika množica ljudi, ki je želela njun blagoslov. Med pobožnimi ljudmi so bili tudi Genovefa in njeni starši. Toda sveti German jo je znal razločiti po višji razsvetljenosti, ki mu jo je nenadoma prinesel Božji Duh, in jo povabil, naj se zbližata s starši, ter njuni hčeri napovedal prihodnjo svetost. Dodal je, da bo uresničila svojo odločitev, da bo služila Bogu, in da bo s svojim zgledom veliko prispevala k posvečenju drugih. Ker mu je Genovefa nato povedala, da že dolgo goji željo, da bi živela v večnem devištvu in da ne bi nosila drugega imena kot nevesta Jezusa Kristusa, ji je dal svoj blagoslov, da bi jo od tega trenutka posvetil Bogu; nato jo je v spremstvu vseh ljudi, ki so se zbrali okoli njega, popeljal v cerkev in med petjem psalmov in molitvami držal svojo roko nad njeno glavo. Med jedjo jo je zadržal pri sebi in jo izpustil šele, ko je od njenega očeta dobil obljubo, da jo bo lahko zjutraj naslednjega dne pred odhodom spet videl.
Severus in Gerontija sta ob dogovorjeni uri s hčerko odšla k svetniku, ki je Genovefo vprašal, ali se še spominja obljube, ki jo je dala Bogu: „Da,“ je odgovorila, „še vedno se je spominjam in upam, da mu bom s pomočjo milosti zvesta.“ Svetnik, navdušen nad tako lepim odgovorom, jo je spodbudil, naj vztraja v teh čustvih. Nato ji je podaril bakreno medaljo z vgravirano podobo križa in ji svetoval, naj jo vedno nosi okrog vratu in se tako spominja, da se je posvetila Bogu. Povedal ji je tudi, naj se kot nevesta Jezusa Kristusa odpove bisernim ogrlicam, zapestnicam, zlatim in srebrnim draguljem ter vsemu posvetnemu nakitu.
Leta 451 je hunski kralj Atila s svojimi divjimi hordami vdrl v Francijo in korakal proti Parizu, kjer je vse pobijal, požigal in uničeval. Prebivalci, ki jih je strah in obup nad možnostjo upora odvrnil, so želeli z begom rešiti sebe in svoje dragocenosti. Genovefa je temu načrtu junaško nasprotovala in prerokovala: „Ne bežite, ker bo Atila opustošil prav tisto območje, kamor želite pobegniti. Ne bo prišel v Pariz, če se boste z molitvijo in postom izkazali za vredne Božjega varstva.“ Uspeh njenih prošenj in pozivov je bil, da so se ženske strinjale z njo in se ji pridružile v molitvi. Moški pa so bili besni in so jo označili za izdajalko, ki jih hoče izročiti hunski sekiri, ter ji grozili s smrtjo. Ravno ob pravem času je arhidiakon od svetega Germana v Pariz prinesel nekaj daril, ki jih je umirajoči škof namenil Genovefi, in za preganjano devico poskrbel s takšno vnemo, da se je strastno razburjenje ljudi umirilo.
Ko je Atila nepričakovano obrnil svoj pohod stran od Pariza, kamor so želeli pobegniti prebivalci, in se je Genovefina napoved uresničila, so jo prepoznali kot božjo služabnico in jo počastili kot rešiteljico z radostnimi zahvalami.“
Genovefa je upodobljena s svečo, nad njo pa lebdita angel in hudič. Svečo, ki jo je hudič upihnil, vedno znova prižiga angel. V drugi roki drži čaši podobno posodo in ključe Pariza. Kelih naj bi se napolnil kot odgovor na njeno molitev in gasil žejo graditeljev cerkve St Denis, dokler cerkev ni bila dokončana.
Genovefa je zavetnica mesta Pariz, delavcev z voskom, žensk, pastirjev in vinogradnikov. Zlasti jo kličejo kot zaščito pred sušo, vojno, nesrečo in epidemijami.
Genovefa je omenjena le v regionalnem koledarju francosko govorečega sveta. V strasbourški škofiji se 3. julij praznuje kot neobvezen dan spomina na svetnico, ki je bila zlasti v preteklosti zelo priljubljena tudi pri nas kot krstna zavetnica.
DE