V Zaragozi [saragósi] (v Španiji), sveta Genovéfa (Torres) Morales, devica, ki je že od otroških let okušala trdoto življenja in bila slabega zdravja. Ustanovila je Inštitut Sester od Presvetega Srca Jezusovega in Angelov, da bi pomagala ženskam.
Vir
»Rada imam svobodno srce in vedno sem si in si še prizadevam, da bi to v polnosti dosegla. To je duši v tako veliko pomoč, da se noben napor ne more primerjati s svobodnim srcem … Tudi če zelo trpim, mi zahvaljujoč Božji milosti ne bo zmanjkalo poguma.«
»Sveta Genoveva Torres je bila orodje Božje nežne ljubezni do osamljenih ljudi, ki potrebujejo ljubezen, udobje, fizično in duševno oskrbo. Njena duhovnost, ki se je napajala v češčenju evharistije za odpuščanje grehov, je postala temelj apostolata, polnega ponižnosti in preprostosti, samozatajevanja in usmiljenja.« (papež sv. Janez Pavel II.)
Ime: Genoveva, Genovefa je germanskega izvora. Zloženo je iz keltske besede geno »rod, pleme« in germanskega wifa »ženska«. Njegov pomen je torej: »žena rodu, plemenita žena«.
Rojena: 3. januarja 1870.
Kraj rojstva: Mesto Almenara v provinci Castellon v Španiji.
Umrla: 5. januarja 1956.
Kraj smrti: Mesto Zaragoza v Španiji.
Družina: Bila je najmlajša od šestih otrok v revni pobožni družini očeta Jožefa in matere Vincenti. Pri osmih letih je postala sirota, saj so ji naenkrat umrli starši in štirje bratje in sestre.
Mladost: Po izgubi staršev se je začelo precej težko obdobje njenega življenja. Gospodinjiti je morala deset let starejšemu bratu Jožefu, ki jo je sicer spoštoval, a je bil do nje precej zahteven in zadržan. Še otrok je morala tako preživeti precej stisk in težav ter opravljati delo, ki je velikokrat preseglo njene moči.
Poklic: Osamljena in brez prave družbe se je kmalu navadila na samoto, v kateri se je še bolj oklenila vere. Šolanje je morala opustiti, je pa rada prebirala materine nabožne knjige ter obiskovala nedeljske kateheze. Tako je kmalu, že pri desetih letih, začutila, da jo Bog kliče v duhovni poklic, ter sklenila, da se mu popolnoma posveti.
Bolezen: Težko delo in pomanjkanje sta vedno bolj načenjala njeno zdravje. Pri trinajstih letih se ji je na kolenu leve noge pojavil maligni tumor, ki ji je povzročal neznosne bolečine. Da bi jo rešili, so ji nogo amputirali, zato je morala vse življenje hoditi z berglami.
Ubožnica: Po operaciji je skoraj deset let (od 1885 do 1894) preživela v ubožnici-hospicu v Valenzi, ki so ga vodile karmeličanke. Tu se je učila šivanja in še naprej poglabljala svoje duhovno življenje. Želela se je pridružiti sestram, a ji zdravje tega ni dopuščalo.
Skupnost: Leta 1895 je zapustila hospic in se z dvema ženama, Izabelo in Amparo, vrnila v domači kraj z idejo, da bi ustanovila kongregacijo, ki bi se ukvarjala zlasti z revnimi, osamljenimi in zapuščenimi ženami ter jim nudila »tolažbo v samoti«. Po posvetovanju z različnimi duhovnimi voditelji je leta 1911 odprla hišo v Valenciji, kmalu nato pa še v nekaterih drugih mestih. Začela je nastajati skupnost Presvetega Srca Jezusovega in svetih angelov, ki jo je sveti sedež potrdil leta 1953.
Danes: Sestre danes delujejo po različnih mestih v Španiji, v Venezueli in Mehiki.
Zavetnica: Svoje kongregacije.
Beatifikacija: Sveti Janez Pavel II. jo je 29. januarja 1995 razglasil za blaženo, 4. maja 2003 pa za svetnico.
Goduje: 5. januarja.
Vir
Rodila se je 3. januarja 1870 v majhni vasi Almenara (Castellon) v Španiji revnim, a zelo krščanskim staršem. V nekaj letih je postala sirota obeh, v naslednjem letu pa so umrli tudi štirje od njenih šestih sorojencev; ostala je le ona, Genoveva, najmlajša od osmih, in njen starejši brat Joseph, star 18 let.
Skrbeti je morala za hišo in brata, tudi ko se je ta dve leti pozneje poročil, in to stanje je trajalo do njenega trinajstega leta. Genoveva Torres Morales je tako preživela otroštvo, polno težav in žrtev, podvržena delu, ki je presegalo njene moči, kar ji je preprečilo, da bi dokončala že tako neugodno šolanje na podeželski šoli.
Leta 1882 je dobila tumor na kolenu, nedvomno zaradi zakrnelega življenja, ki ga je živela, in pri 13 letih so ji amputirali eno nogo; po rudimentarnem posegu je bila prisiljena hoditi z dvema berglama.
Preživela je dolgo in boleče okrevanje in kljub hudi invalidnosti spet začela skrbeti za gospodinjstvo, vendar je dve leti pozneje spet hudo zbolela in leta 1885 so jo sprejeli v „hišo usmiljenja“ v Valencii, ki so jo vodile karmeličanske usmiljenke.
Tu je ostala devet let, v katerih je zorela njena osebnost, poglabljala duhovno formacijo in dopolnjevala kulturno formacijo, ki ji je manjkala. Ker ni bila sprejeta v kongregacijo karmeličank, kot si je želela, je leta 1895 zapustila Hišo usmiljenja in se z dvema ženskama, Isabello in Amparo, umaknila v domače mesto z nejasno zamislijo, da bi ustanovila združenje z duhovnimi in apostolskimi cilji, in sicer evharistično bogoslužje in pomoč potrebnim; stara je bila 25 let.
Po nasvetu nadarjenih duhovnih voditeljev, zlasti jezuitov, je v naslednjih letih konkretizirala projekt novega inštituta, imenovanega „angelska družba“, s ciljem, da bi v posebnih hišah sprejemala ženske in mladenke, ki potrebujejo pomoč.
Prva hiša je bila odprta leta 1911 v Valencii, hitro pa so ji sledile še druge v Zaragozi, Madridu, Barceloni, Bilbau, Santanderju in Pamploni. Generalna hiša je bila ustanovljena v Zaragozi skupaj z noviciatom; s prijaznim in usmiljenim značajem je z duhovno modrostjo vodila delo, ki ga je ustanovila in ki je s papeževo odobritvijo postalo znano kot Kongregacija „sester Srca Jezusovega in svetih angelov“.
Le zelo trdne kreposti vere, upanja, ljubezni, ponižnosti, kreposti ter duha molitve in žrtve, ki so sestavljale njeno osebnost, so ji omogočile, da je premagala velike materialne in moralne težave, ki so jo pestile pri formaciji sester, ustanavljanju novih hiš, soočanju s številnimi in neprijetnimi potovanji, kljub resni telesni prizadetosti in vedno slabemu zdravju.
Bolezni, so se v njenih zadnjih letih še poslabšale, pridružila se jim je popolna gluhota, zaradi starosti pa so ji pešale moči. Leta 1954 je zapustila vodstvo generalne matere in obkrožena s skrbjo svojih sester umrla 5. januarja 1956 v Zaragozi.
V času njenega življenja in po smrti jo je obdajal pravi sloves svetosti, zato so jo ljudje začeli klicati z vzdevkom ‘angel samote’.
Papež Janez Pavel II. jo je beatificiral 29. januarja 1995, po samo osmih letih pa jo je isti papež 4. maja 2003 v Madridu med svojim petim potovanjem v Španijo razglasil za svetnico. Papež je v homiliji med kanonizacijo o njej dejal: „Sveta Genoveva Torres je bila orodje Božje nežnosti do osamljenih ljudi, ki so potrebovali ljubezen, tolažbo in nego telesa in duha. Značilna nota, ki je dajala zagon njeni duhovnosti, je bilo zadoščevalna adoracija svete Evharistije, temelj, iz katerega je izvajala apostolat, poln ponižnosti in preprostosti, odpovedi sebi in dobrodelnosti“.
IT
Genoveva Torres Morales se je rodila 3. januarja 1870 v Almenari, Kastilja, Španija, kot najmlajša od šestih otrok. Pri osmih letih sta ji umrla oba starša in štirje bratje in sestre, tako da je Genoveva skrbela za dom in brata Joséja. Čeprav se je do nje vedel spoštljivo, je bil José zelo zahteven in molčeč. Ker je bila Genoveva že od malih nog prikrajšana za naklonjenost in družbo, se je navadila na samoto.
Pri desetih letih se je začela posebej zanimati za branje duhovnih knjig. S tem prizadevanjem je spoznala, da je prava sreča izpolnjevanje Božje volje in da je vsak izmed nas ustvarjen prav zaradi tega. To je postalo njeno življenjsko pravilo.
Pri 13 letih so Genovevi morali amputirati levo nogo, da bi ustavili gangreno, ki se je širila po njej. Amputacijo so opravili na njenem domu, in ker anestezija ni bila zadostna, so bile bolečine neznosne. Noga ji je vse življenje povzročala bolečine in težave, zato je bila prisiljena uporabljati bergle.
Od leta 1885 do 1894 je živela v Domu usmiljenja, ki so ga vodile karmeličanke. V devetih letih, ki jih je preživela s sestrami in drugimi otroki, je mlada Genoveva poglobila svoje pobožno življenje in izpopolnila svoje šiviljske spretnosti. V teh letih je škofijski duhovnik, bodoči jezuit in ustanovitelj zavetišča za gobavce v Fontillesu, pater Carlos Ferrís vodil „začetke“ njenega duhovnega in apostolskega življenja.
Bog je Genovevi podaril tudi „duhovno svobodo“, ki si jo je prizadevala uresničevati vse življenje. Ko je razmišljala o tem obdobju v Domu usmiljenja, je pozneje zapisala: „Zelo sem ljubila svobodo srca ter si prizadevala in si še prizadevam, da bi jo v celoti dosegla…. To duši prinaša toliko dobrega, da vsak trud ni nič v primerjavi s tem svobodnim stanjem srca“.
Genoveva se je nameravala pridružiti karmeličankam ljubezni, vendar se zdi, da je niso sprejeli zaradi njenega telesnega stanja. Želela je biti posvečena Bogu in ker je bila odločne narave, je bila še naprej odprta za njegovo vodstvo.
Leta 1894 je Genoveva zapustila dom karmeličank ljubezni in za kratek čas odšla živet k dvema ženskama, ki sta se preživljali z lastnim delom. Skupaj so si „delile“ samoto in revščino.
Leta 1911 je kanonik Barbarrós Genovevi predlagal, naj ustanovi novo versko skupnost, in poudaril, da je veliko revnih žensk, ki si ne morejo privoščiti samostojnega življenja in zato trpijo veliko stisko. Genoveva je že leta razmišljala o ustanovitvi verske skupnosti, ki bi se ukvarjala izključno z zadovoljevanjem potreb teh žensk, saj ni poznala nikogar, ki bi se ukvarjal s tem delom.
S pomočjo kanonika Barbarrósa in p. Martína Sáncheza, SJ, je bila ustanovljena prva skupnost v Valencii. Kmalu zatem so prišle še druge ženske, ki so želele deliti isto apostolsko in duhovno življenje. Kmalu so bile kljub številnim težavam in oviram ustanovljene še druge skupnosti v drugih delih Španije.
Stalni vir trpljenja matere Genoveve je bila njena vključenost v zunanje dejavnosti in nove ustanove. Želela se je vrniti v zanjo značilno notranjo samoto in ostati sama z Gospodom, vendar je svoj poklic sprejela kot Božjo voljo in ni dovolila, da bi jo fizično ali notranje trpljenje ustavilo.
Rekla je: „Tudi če bom morala zelo trpeti, mi zaradi Božjega usmiljenja ne bo zmanjkalo poguma“.
Znana je bila po svoji prijaznosti in odprtosti do vseh ter po dobrem smislu za humor – norčevala se je celo iz svojih telesnih tegob.
Leta 1953 je Kongregacija Srca Jezusovega in svetih angelov prejela papeževo odobritev. Mati Genoveva je umrla 5. januarja 1956. Papež Janez Pavel II. jo je 29. januarja 1995 razglasil za blaženo.
EN
Genoveva Torres Morales se je rodila 3. januarja 1870 v Almenari, vasi v pokrajini Castellón v Španiji, kot najmlajša od šestih otrok Joséja Torresa Seguíja in Vicente Morales Sanz. Pri krstu so ji dali ime Genoveva. Ko je bila deklica stara eno leto, ji je umrl oče, v nekaj letih pa so umrli tudi štirje njeni bratje in sestre. Vzgajala jo je mati, obiskovala je vaško šolo, kjer se je naučila pisati, vezenja in kuhanja. Leta 1878, ko je bila stara osem let, je umrla tudi njena mati. Genoveva je morala opustiti šolanje in od takrat skrbeti za gospodinjstvo. José, njen edini preživeli brat, ji je nadomestil očeta. Čeprav je bil dobrega srca, je bil preveč zahteven, resne narave in premalo komunikativen. Januarja 1943, ko je bila stara 73 let, je Genoveva ne brez grenkobe zapisala: „Stara sem in v življenju še nikoli nisem doživela naklonjenosti, niti od staršev. Bili so daleč stran. Le en brat, in še to le nekaj let … In kakšno uslugo sem v tem kratkem času izkazala starejšemu bratu? Kako dobro so mi naredili njegova strogost in zahteve!“
Naučila se je prenašati trpljenje in biti ponižna. Genoveva nadaljuje: „Bog mi je upravičeno dovolil, da nimam imena in izobrazbe. Manjka mi vsega; vse potrebujem.“ „Živeti kot uboga hišna služabnica, ki služi svojemu gospodarju na tem svetu, brez materialnih dobrin in duhovne pomoči, pomeni živeti pristno življenje zemeljske duše, Gospod.“
Pri desetih letih se je začela zanimati za knjige, zlasti duhovne narave. V eni od njih je prebrala, da je človek na zemlji zato, da vedno izpolnjuje Božjo voljo, in da se mora vsakdo posvetiti nalogi, ki mu jo je dodelil Bog. To je postalo pravilo njenega življenja.
Po bratovi poroki in smrti svakinje po rojstvu njenega prvega otroka je morala skrbeti tudi za svojo malo nečakinjo, ki je umrla še kot majhen otrok.
Leta 1883, pri 13 letih, ko je Genoveva že trpela za bolečimi boleznimi – nedvomno tudi zaradi velike delovne obremenitve, s katero se je morala spopadati v svojem osamljenem in prikrajšanem življenju – so ji zaradi tumorja v kolenu amputirali levo nogo. Zaradi takratnih slabih razmer so jo operirali doma na mizi – brez ustrezne anestezije, kar je pomenilo, da ji nikoli niso mogli namestiti proteze in da se je morala do konca življenja, vse do svojega 86. leta, gibati s pomočjo bergel. Leta 1885 se je bolezen ponovno pojavila. Njeno telo so prekrivale brazgotine, ob najmanjšem gibu pa je trpela hude bolečine.
Ko se je njen brat José leta 1886 ponovno poročil, je morala Genoveva na zahtevo svoje nove svakinje zapustiti družinsko hišo v Almenari, ki ji je bila zaradi številnih spominov, zapečatenih s krvjo in solzami, sveta. Nato je bila sprejeta v „hišo usmiljenja“ v Valencii, ki so jo zgradile karmeličanke, kjer je živela od leta 1885 do 1894. Spremljal in podpiral jo je don Carlos Ferris, poznejši jezuitski misijonar in ustanovitelj bolnišnice za gobavce v Fontillesu (Alicante). Po devetih letih v „hiši usmiljenja“ je zaslišala Gospodov klic k redovniškemu življenju in prosila za sprejem med karmeličanke, ki pa ji je bil zaradi telesne oslabelosti zavrnjen. Genoveva ni želela vstopiti v nobeno drugo kongregacijo. Vendar je to ni ustavilo, da ne bi še naprej iskala Gospodovega načrta v svojem življenju.
Leta 1894, pri 24 letih, je zapustila „hišo usmiljenja“ in se z dvema ženskama, Isabello Futter in Amparo Ribes, umaknila v domačo vas z nejasno zamislijo, da bi ustanovila skupnost z duhovno usmeritvijo – predanostjo evharistiji in podporo pomoči potrebnim. Genoveva se je posvetila ročnim delom, za katera je bila zelo nadarjena. Uvedla je tudi „nočno bdenje za ženske pred Najsvetejšim oltarnim zakramentom“. Navdihovala jo je evharistična ideja sprave in globoka predanost Svetemu Srcu Jezusovemu – duhovnost, ki je zaznamovala njeno življenje.
Leta 1911 je kanonik Giuseppe Barbarrós spodbudil tri družabnice, naj ustanovijo novo skupnost. „V moji spovednici je veliko revnih žensk, ki imajo le skromno pokojnino in ne morejo živeti samostojnega življenja; najrevnejše trpijo in prevzamejo nase veliko težav, ko živijo v podnajemniških stanovanjih ali se kako drugače preživljajo.“ Po posvetovanju z jezuitom Martinom Sánchezom, duhovnim voditeljem njene majhne skupine, je Genoveva 2. februarja 1911 v Valencii s štirimi lokalnimi prebivalkami ustanovila „Hišo samskih žensk … pod varstvom Marije Brezmadežne“. Tako je nastala Kongregacija sester Srca Jezusovega in svetih angelov – znane kot angelske sestre. Genoveva je bila imenovana za vodjo hiše.
Posebna naloga nove ustanove je bila sprejemati in skrbeti za samske ženske in dekleta v stiski. Genoveva si je te domove zamislila kot nekakšno nadomestilo za dom, kjer bi ženske lahko uživale v miru in tišini, ki jim ju lastna družina ni mogla zagotoviti. Na ta način je bila zadovoljena potreba, ki še vedno obstaja v današnji družbi.
Maja 1912 se je Genoveva odpravila v Zaragozo, kjer so 31. julija odprli nov hostel. Po različnih poskusih sta se tu nahajala generalatna hiša in hiša za izobraževanje. Povečanje števila poklicev je pripeljalo do nadaljnjih ustanovitev. Od decembra 1912 so sestre nosile svojo značilno obleko. Leta 1915 je prišlo do posvetitve Bogu z zasebnimi zaobljubami, potem ko so bili pripravljeni statuti, ki so že vsebovali jedro bodoče verske skupnosti. 5. decembra 1925 je bil izdan dekret, s katerim je bila angelska skupnost ustanovljena kot škofijski zavod. Genoveva in 18 spremljevalk so 18. decembra istega leta pred nadškofom v Zaragozi izrekle svoje redovne zaobljube. Dva dni pozneje je bila imenovana za generalno predstojnico inštituta.
Sledile so nadaljnje ustanovitve, vendar sta versko preganjanje leta 1931 in španska državljanska vojna leta 1936 povzročila tudi težke razmere.
V hiši v Valencii so sestre lahko nudile zaščito ne le različnim članom verskih kongregacij, temveč tudi laiškim skupinam, z možnostjo hranjenja Najsvetejšega zakramenta. Po koncu vojne je mati Genoveva spodbujala svoje hčere, naj ponovno pridobijo hiše, ki so jih izgubile med vojno. Od takrat se je skupnost razširila po vsej Španiji. Med letoma 1939 in 1941 je bilo treba zgraditi novo hišo v bližini Bazilike od stebra, kjer so še danes generalat, dom za starejše ženske in sprejemne prakse, ki so bile tam običajne, spominjajo na Genovevino vero in dobrodelnost.
V zadnjih letih svojega bivanja tam ni skrbela le za ženske, ki so živele v hiši, temveč tudi za sestre, katerih generalna predstojnica je bila. Njene moči so postajale vse bolj izčrpane, vendar se je njeno delo še naprej širilo. Nič ni Genovevi v tem času prineslo več veselja kot „Decretum laudis“ iz Rima 25. marca 1953, ki so ga ustrezno obhajali v vseh hišah inštituta. Kongregacija je tako dobila papeško-univerzalni značaj in je od takrat naprej nosila ime Sestre Presvetega Srca Jezusovega in svetih angelov.
Zaradi popolne gluhote in vse slabšega stanja matere Genoveve je bila na četrtem generalnem kapitlju leta 1954 izvoljena nova generalna predstojnica, sestra Genoveva pa je od takrat naprej znala živeti kot spoštljiva in poslušna nuna. Po možganski kapi 30. decembra 1955 in poznejšem bolniškem maziljenju je mati Genoveva, ki so jo vsi poznali kot „angela osamljenih“, umrla v Zaragozi 5. januarja 1956 v starosti 86 let v sluhu svetosti. Njeno življenje lahko ves čas opisujemo kot čudež Božje milosti. Tako v življenju kot v smrti jo je spremljal klic resnično pristne svetosti.
Genovevini posmrtni ostanki počivajo v kripti Matične hiše, Piazza del Pilar, 22, Zaragoza, Španija, kjer so stalni cilj vernikov, ki iščejo zaščito in pomoč. Njihovo delo zdaj poteka v Španiji, Italiji, Mehiki in Venezueli. Angelike si prizadevajo biti navzoče povsod, kjer osamljenost kaže svoj boleči obraz: med starejšimi, invalidi, nerazumljenimi.
Genovevo Torres Morales je 4. maja 2003 v Madridu kanoniziral papež Janez Pavel II, ki jo je beatificiral 29. januarja 1995.
Papež Benedikt XVI. je 4. oktobra 2006 v niši cerkve svetega Petra v Rimu blagoslovil kip Genoveve Torres Morales.
DE