V Zaragozi [saragósi] (v Španiji), sveta Genovéfa (Torres) Morales, devica, ki je že od otroških let okušala trdoto življenja in bila slabega zdravja. Ustanovila je Inštitut Sester od Presvetega Srca Jezusovega in Angelov, da bi pomagala ženskam.
Vir
»Rada imam svobodno srce in vedno sem si in si še prizadevam, da bi to v polnosti dosegla. To je duši v tako veliko pomoč, da se noben napor ne more primerjati s svobodnim srcem … Tudi če zelo trpim, mi zahvaljujoč Božji milosti ne bo zmanjkalo poguma.«
»Sveta Genoveva Torres je bila orodje Božje nežne ljubezni do osamljenih ljudi, ki potrebujejo ljubezen, udobje, fizično in duševno oskrbo. Njena duhovnost, ki se je napajala v češčenju evharistije za odpuščanje grehov, je postala temelj apostolata, polnega ponižnosti in preprostosti, samozatajevanja in usmiljenja.« (papež sv. Janez Pavel II.)
Ime: Genoveva, Genovefa je germanskega izvora. Zloženo je iz keltske besede geno »rod, pleme« in germanskega wifa »ženska«. Njegov pomen je torej: »žena rodu, plemenita žena«.
Rojena: 3. januarja 1870.
Kraj rojstva: Mesto Almenara v provinci Castellon v Španiji.
Umrla: 5. januarja 1956.
Kraj smrti: Mesto Zaragoza v Španiji.
Družina: Bila je najmlajša od šestih otrok v revni pobožni družini očeta Jožefa in matere Vincenti. Pri osmih letih je postala sirota, saj so ji naenkrat umrli starši in štirje bratje in sestre.
Mladost: Po izgubi staršev se je začelo precej težko obdobje njenega življenja. Gospodinjiti je morala deset let starejšemu bratu Jožefu, ki jo je sicer spoštoval, a je bil do nje precej zahteven in zadržan. Še otrok je morala tako preživeti precej stisk in težav ter opravljati delo, ki je velikokrat preseglo njene moči.
Poklic: Osamljena in brez prave družbe se je kmalu navadila na samoto, v kateri se je še bolj oklenila vere. Šolanje je morala opustiti, je pa rada prebirala materine nabožne knjige ter obiskovala nedeljske kateheze. Tako je kmalu, že pri desetih letih, začutila, da jo Bog kliče v duhovni poklic, ter sklenila, da se mu popolnoma posveti.
Bolezen: Težko delo in pomanjkanje sta vedno bolj načenjala njeno zdravje. Pri trinajstih letih se ji je na kolenu leve noge pojavil maligni tumor, ki ji je povzročal neznosne bolečine. Da bi jo rešili, so ji nogo amputirali, zato je morala vse življenje hoditi z berglami.
Ubožnica: Po operaciji je skoraj deset let (od 1885 do 1894) preživela v ubožnici-hospicu v Valenzi, ki so ga vodile karmeličanke. Tu se je učila šivanja in še naprej poglabljala svoje duhovno življenje. Želela se je pridružiti sestram, a ji zdravje tega ni dopuščalo.
Skupnost: Leta 1895 je zapustila hospic in se z dvema ženama, Izabelo in Amparo, vrnila v domači kraj z idejo, da bi ustanovila kongregacijo, ki bi se ukvarjala zlasti z revnimi, osamljenimi in zapuščenimi ženami ter jim nudila »tolažbo v samoti«. Po posvetovanju z različnimi duhovnimi voditelji je leta 1911 odprla hišo v Valenciji, kmalu nato pa še v nekaterih drugih mestih. Začela je nastajati skupnost Presvetega Srca Jezusovega in svetih angelov, ki jo je sveti sedež potrdil leta 1953.
Danes: Sestre danes delujejo po različnih mestih v Španiji, v Venezueli in Mehiki.
Zavetnica: Svoje kongregacije.
Beatifikacija: Sveti Janez Pavel II. jo je 29. januarja 1995 razglasil za blaženo, 4. maja 2003 pa za svetnico.
Goduje: 5. januarja.
Vir