»Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso.« (1 Kor 1,27-29).
Če obstaja svetnik ali svetnica, na katerega se lahko nanašajo te besede svetega Pavla, potem je to zagotovo francoska vaška svetnica, pastirica, sveta Germana Cousin. Resda je v očeh sveta izgledala nepomembna, vendar je ravno njo Bog izbral, da bi sprevrgel vse človeške račune, sodbe, tehtanja in ocenjevanja. Na tehtnici sveta je bila Germana prelahka, vendar izmerjena na Božji, pokaže vso vrednost. Spoznajmo ta svetniški lik, da se od nje kaj naučimo.
Germana se je rodila na nekem vaškem posestvu v vasi Pibrac, 15 kilometrov oddaljeni od Toulousa. To je bilo leta 1579, ko so v Franciji potekali nenehni oboroženi spopadi med katoličani in hugenoti. Germana je zgodaj postala sirota brez matere. Svoje mame ni niti poznala, saj je umrla kmalu po porodu svoje deklice. Oče se je ponovno poročil, vendar pa njegova hči v novi ženi ni dobila mame ampak pravo mačeho, z njo pa tudi vse kar je nasprotno od pravega, toplega, nežnega, otroku tako potrebnega materinstva.
Germana je bila že od rojstva bolehna, slabotna, drobna in suhljata. Desno roko je imela hromo, pogosto pa je zbolevala za skrofulozo. Uboga zaradi tolikih telesnih pomanjkljivosti, je v bila v očeh svoje mačehe še bolj uboga in odvratna. Zato je postala tarča posmeha, krivic, prezira in to ne samo os mačehe, ampak tudi od vseh v hiši. Bila je prava pepelka, preganjana od vseh, oropana vsake ljubezni.
Ko je bilo deklici 9 let, so jo poslali past ovce. Skoraj ves dan je bila zunaj hiše in stran od domačih. Ko se je zvečer vrnila domov, so ji odkazali prostor v staji ali kakšni bedni in mračni sobici. Za ležišče ji je služila stelja. V takšnih razmerah je preživela 22 let, dokler je niso nekega poletnega dne leta 1601 našli mrtvo.
Vseeno pa se je v tem trdem, zapostavljenem življenju, ki se je nahajalo povsem na robu tedanje družbe, skrivala velika, z Božjimi darovi obdarjena duša. Čeprav je skoraj nihče na tem svetu ni znal ljubiti, je imela sama preprosto, a presenetljivo veliko ljubezen. Izkazovala jo je do malih vaških pastirjev in pastiric s katerimi je bila skupaj na paši. Njim je velikodušno delila svoj že tako skromno odmerjen obrok. V prostem času jim je tako lepo pripovedovala o nebeškem Očetu, o Odrešeniku Jezusu Kristusu, o Presveti Devici ter jih na ta način poučevala v veri, da je postala njihova katehetinja. Od kje se je ona tega naučila? Ne iz knjig, ampak iz žive besede v cerkvi, v katero je tako rada zahajala in kar požirala vsako pridigo in vsak verski nauk. Vsak dan je šla k maši, stran od črede, vendar pa čreda v tistem času presenetljivo ni zašla v škodo. Ob praznikih se je spovedala in prejela obhajilo, rožni venec in Angelovo češčenje pa je molila vsak dan.
Meščani so jo zaradi njene velike pobožnosti posmehljivo imenovali “bogomolka”, iz nje pa so se norčevali tudi na druge načine. Dobra deklica je vse to prenašala z naravnost angelsko potrpežljivostjo. Na nikogar se ni jezila, nikomer ni vračala s hudim, nikomur se ni maščevala. Dojela je, da je zveličavnejše krivico trpeti, kakor krivico povzročiti, ter, da je boljše biti poteptan kakor pa drugemu biti vzrok bolečine in žalosti. Njena okolica, tako domača kot vaška, se je lahko dvakrat prepričala, da je ljuba v Božjih očeh, ker ji je Bog naredil dva čudeža. Nekoč, ko je hitela v cerkev je šla preko potoka, ki je narasel in se ga ni dalo prebroditi, ne da bi si sploh zmočila obleko. Drugič pa so ji domači sredi zime očitali, da je s seboj vzela preveč kruha. Ona pa je spustila predpasnik in v njem so zagledali polno svežih dišečih rož.
Ko je umrla so njeni someščani spoznali njeno veličino. Cela vas je prišla na pogreb, pokopali pa so jo pod prižnico župnijske cerkve. 34 let po smrti je bilo njeno telo nestrohnjeno. Tistim starejšim, ki so se spominjali te neobičajne deklice, se je zdelo, kot, da spi. Verniki so jo začeli častiti, zato je stekel cerkveni postopek za njeno beatifikacijo. Leta 1854 je bila razglašena za blaženo, 29. junija leta 1867 pa za svetnico. V Franciji je zelo spoštovana svetnica. In tako je veliki Bog že na tem svetu proslavil svojo izbranko.
Vir
»O sveta Germaina, poglej z nebes in posreduj za številne zlorabljene otroke v našem svetu. Pomagaj jim posvetiti njihovo trpljenje. Okrepi otroke, ki trpijo zaradi posledic razbitih družin. Zaščiti tiste, ki so jih starši zapustili in živijo na ulicah. Izprosi Božjega usmiljenja za starše, ki zlorabljajo svoje otroke. Posreduj za invalidne otroke in njihove starše. Sveta Germaina, ki si potrpežljivo trpela, ko so te zanemarjali in zlorabljali, prosi za nas!«
Ime: Je ženska oblika imena German, ki izhaja iz latinske besede, ki pomeni »rodni, bratski, germanski« oz. »rodni brat«.
Rojena: leta 1579.
Kraj rojstva: Majhna vasica Pibrac blizu Toulousa v južni Franciji.
Umrla: Spomladi 1601 pri 22 letih starosti.
Kraj smrti: Pod stopnicami v domači hiši.
Družina: Bila je edina hči obubožanega kmeta Lovrenca Cousina in Marije, roj. Laroche. Ko je bila stara pet let, ji je mati umrla za kugo, oče pa se je drugič poročil s Hermino de Rajols.
Bolezen: Od rojstva je bila nežna in krhkega zdravja, imela je pohabljeno desnico in je bolehala za skrofulozo, obliko tuberkuloze, zaradi katere je imela ves čas gnojne vratne žleze.
Otroštvo: Mačeha je Germaine prezirala, bila do nje groba in hudobna. Spati je morala v staji ali v hiši pod stopnicami, hranila se je z ostanki, velikokrat je bila pretepena, če je bilo kaj narobe, pa so jo polivali z vrelo vodo.
Pastirica: Z devetimi leti je postala pastirica. Vsak dan je v mrazu, dežju in soncu morala biti na paši. Mačeha jo je nalašč pošiljala past v kraje, kjer so plenili volkovi, a njej in čredi niso nikoli ničesar naredili.
Molitev: Večino časa na paši je preživela v molitvi. Njena edina knjiga in katekizem je bil rožni venec, narejen iz zavozlane vrvice. Vsak dan je bila pri maši, pogosto pri spovedi in obhajilu, čredo pa je medtem zaupala angelu varuhu.
Dobra dela: Čeprav ni imela ničesar, je svoj suh kruh vedno delila z drugimi pastirji in ga razdajala revežem. Majhnim otrokom je rada razlagala katekizem.
Čudeži: Veliko čudežev se je ob njej dogajalo že za časa njenega življenja. Da bi lahko šla k maši, je enkrat morala čez divjo deročo reko, a je hodila po njej, ne da bi si zmočila obleko. Ko pa jo je nekoč mačeha obtožila, da ji krade kruh in ga nosi v predpasniku, so se sredi zime iz njega usule pomladanske rože.
Češčenje: Ljudje so spoznali, da je Germaine nekaj posebnega in jo začeli spoštovati in nanjo gledati kot na svetnico. Dokumenti navajajo več kot 400 čudežev in izrednih milosti, prejetih na njeno posredovanje.
Zavetnica: Pozabljenih in zapuščenih, revnih, bolnih, pohabljenih in prizadetih, invalidov, pastirjev, kmečkih deklet, zlorabljenih otrok, drugih žrtev zlorab, priprošnjica proti osiromašenju, revščini, različnim telesnim boleznim.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot revno pastirico s palico, ovcami in psom čuvajem.
Grob: Pokopali so jo v župnijski cerkvi in ko so po 40 letih grob odprli, je bilo njeno telo sveže in nedotaknjeno. V času francoske revolucije so jo revolucionarji vrgli v jamo in posuli z živim apnom, a je njeno telo ostalo enako nedotaknjeno.
Beatifikacija: 7. maja 1846 jo je bl. Pij IX. razglasil za blaženo, 29. junija 1867 pa za svetnico.
Goduje: 15. junija.
Vir
V Pibracu [pibráku] (v toulouski [tulúzki] pokrajini, v Franciji), sveta Germána, devica, ki je bila od nepoznanih staršev. Že od otroških let je trpela kot služkinja. Prenašala je vse vrste težav pogumno in z veselim obrazom, dokler se ni pri dvaindvajsetih letih pobožno spočila v Gospodu.
Vir