Atributi: Venec na glavi, križ v desni roki
Imena: Helena, Elena, Alenka Ela, Nela, Lenčka, Jelka, Jelena, Jela, Jelica, Jelko, Jelenko, Helenca, Ilonka, Ilona, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 18 cerkva sv. Helene.
Helena pomeni svetleča, lesketajoča se, plamenica: njeno skrajšano ime je Ela, Hela, Nela, Lenčka … Helena je bila mati prvega krščanskega cesarja Konstantina Velikega. Ta je leta 312 pri Milvijskem mostu v Rimu premagal Maksencija in si tako podvrgel vse zahodno rimsko cesarstvo. Naslednje leto je izdal zgodovinsko znameniti »milanski edikt«, s katerim je dal krščanstvu svobodo.
Svetnica je bila menda po rodu hči krčmarja iz Male Azije. Tam se je seznanila in poročila z rimskim častnikom Konstancijem Klorom, ki se je, tudi iz nizkega stanu, vzpenjal vedno više, dokler ni zasedel prestola sovladarja. Najbrž leta 274 se jima je rodil sin Konstantin. Tedaj pa je moral Konstancij na pritisk cesarja Maksimijana zapustiti svojo ženo Heleno in se poročiti z Maksimijanovo pastorko Teodoro. Helena se je umaknila iz javnosti in se popolnoma posvetila vzgoji sina Konstantina. S težavo je nosila to ponižanje; še tem teže, ker še ni poznala utehe krščanske vere; bila je večji del življenja poganka. Prav v teh hudih letih se je spletla vez ljubezni med materjo in sinom, tako da ni lahko najti poganskega vladarja, ki bi tako spoštoval in ljubil svojo mater kakor Konstantin Heleno.
Heleni je spet zasijalo sonce sreče. Konstancij je za svojega naslednika določil Konstantina in ta je po omenjeni zmagi pri Milvijskem mostu prenesel prestolnico v Rim, kamor se je preselila tudi mati Helena. V kristjanih, hvaležnih cesarju za versko svobodo, je videla Helena največjo oporo svojemu sinu. Poučila se je v krščanstvu in se dala krstiti, stara že 60 let. Njen življenjepisec Evzebij poroča, da je živela tako zgledno, kakor bi jo vodil in poučeval sam Jezus Kristus. Zidala je cerkve, romala v Sveto deželo, kjer je obiskovala posvečene kraje. Njen sin Konstantin je na kraju Jezusovega križanja in pokopa sezidal dvojno cerkev, ki je veljala za čudo stavbarstva. Po starem izročilu naj bi tedaj Helena našla tudi Jezusov križ.
Goduje 18. avgusta.
Vir
Helena pomeni svetleča, lesketajoča se, plamenica: njeno skrajšano ime je Ela, Hela, Nela, Lenčka … Helena je bila mati prvega krščanskega cesarja Konstantina Velikega. Ta je leta 312 pri Milvijskem mostu v Rimu premagal Maksencija in si tako podvrgel vse zahodno rimsko cesarstvo. Naslednje leto je izdal zgodovinsko znameniti »milanski edikt«, s katerim je dal krščanstvu svobodo.
Čeprav sveta Helena velja za cesarico, ni sama ali z možem nikoli zasedala cesarskega prestola. Naziv ji je iz spoštovanja dal sin Konstantin, potem ko je sam postal cesar. V lepo mlado Heleno, po vsej verjetnosti gostilničarko in poštarico, se je zaljubil rimski častnik Konstancij Klor. Poročila sta se v trdnjavi Naissus – v Nišu – in se nato nekaj časa selila po krajih, v katerih je mož služil. Kariera mu je pozneje prinesla sovladarski sedež v zahodnem delu cesarstva. Postal je upravitelj Galije, Španije in Britanije. V pohlepu po oblasti je žrtvoval zakon, se ločil od Helene in se poročil z Maksimiljanovo pastorko Teodoro. Helena se je s sinom Konstantinom ponižana in prizadeta umaknila iz javnosti. Bila je še poganka, ni poznala Kristusovega nauka, poznala pa je kristjane, ki jih je Dioklecijan kruto preganjal. Njen nekdanji mož Konstancij je leta 305, potem ko sta se Dioklecijan in Maksimiljan odpovedala prestolu, sam vladal zahodnemu delu cesarstva, a samo eno leto. Pred smrtjo leta 306 je za svojega naslednika določil Konstatina, zrelega moža, krepkega, bistrega in odločne narave.
V Trier, kjer je vladal, je dal Konstatin takoj poklicati tudi svojo mater; sezidal ji je palačo, podelil naslov cesarice in dal kovati kovance z njeno podobo. Pozneje, ko je Konstantin premagal Maksencija, se je Helena skupaj s sinom preselila v Rim. Konstantin je čudežno zmago pripisal krščanskemu Bogu in tudi zato dal leta 313 kristjanom svobodo. Cesarica Helena je krščanstvo sprejela, ko je bila stara že 60 let, pri tem pa imela odločilen vpliv tudi na sina, ki se je sicer dal krstiti šele tik pred smrtjo. Živela je res svetniško, skromno in preprosto, pogostokrat je obiskovala božjo službo, zidala cerkve in kapele, skrbela za jetnike in zanje posredovala. Pred smrtjo je poromala v Sveto deželo in tam ostala dve leti. Hodila je po Gospodovih stopinjah, molila in zidala svetišča. Legenda jo povezuje z najdenjem Jezusovega križa, ko naj bi v prikazni videla kraj, kjer je bil zakopan. Ko so tam kopali, so res našli ostanke treh križev in več žebljev. Sveta Helena je nato te relikvije prinesla v Rim, kjer jih še danes častijo v baziliki svetega križa.
Ime: izhaja iz grškega imena Helene, kar naj bi pomenilo »sijajna, bleščeča«, tudi »plamenica«.
Rodila se je okoli leta 255 v Bitiniji, v mestecu Drepanum, v današnji Turčiji, umrla pa 18. avgusta 330 v Nikomediji, danes turški Izmid.
Družina: Bila naj bi hči poganskega gostilničarja, poročena z rimskim častnikom Konstancijem Klorom, s katerim je imela sina Konstatina, ki je postal rimski cesar.
Atributi: Venec na glavi, križ v desni roki
Zavetnica: Frankfurta, Pesara in Ascolija; škofij Trier, Bamberg in Basel; barvarjev in iglarjev, rudnikov, zakladnikov, arheologov, spreobrnjencev, težkih zakonov, ločencev; priprošnjica pri iskanju izgubljenih predmetov, razkrivanju tatvin ter proti streli in ognju.
Cerkve: V Sloveniji je 18 cerkva sv. Helene.
Upodobitve: Na Vzhodu je največkrat prikazana skupaj s svojim sinom, oba imata na glavi vence. Na Zahodu pa so jo slikali s cesarsko krono in modelom cerkve v rokah, nesočo križ in žeblje.
Goduje: 18. avgusta, v nekaterih koledarjih tudi 15. aprila; v vzhodni Cerkvi pa njen god slavijo skupaj z godom njenega sina, 21. maja.
Vir
V Rimu na Labikánski cesti, sveta Helena, mati cesarja Konstantina, ki se je posebno trudila pomagati revnim in pomešana med množice obiskovala cerkve. Ko je pripotovala v Jeruzalem, da bi obiskala kraje Kristusovega rojstva, trpljenja in vstajenja, je počastila jaslice in križ Gospodov z izgradnjo častitljivih bazilik.
Vir
Ime Helena je grškega izvora – po naše pomeni ‘sijajna, bleščeča’, tudi ‘plamenica’. Iz grške mitologije poznamo Heleno, hčerko najvišjega božanstva Zevsa in boginje Lede. Veljala je za poosebljeno žensko lepoto. Poročena je bila z Menelajem, kraljem iz Šparte. Pariš jo je zapeljal in jo odvedel v Trojo, kar je dalo povod za trojansko vojno, ki jo opeva pesnik Homer v svoji Iliadi.
Drugačno lepoto, lepoto srca in duše, je gojila Helena, mati cesarja Konstantina Velikega, ki je leta 313 dal krščanstvu v rimski državi svobodo. O njeni mladosti je malo znanega. Rodila se je okoli leta 255 v Mali Aziji. Menda je bila gostilničarka, ko se je vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor. Poročila sta se v mestu Naissus (današnjem Nišu v Srbiji). Leta 274 se jima je rodil sin Konstantin. Ko je Konstancij Klor postal sovladar cesarja Maksimijana, vladarja zahodnega dela rimskega cesarstva, se je ločil od Helene ter se poročil z Maksimijanovo pastorko Teodoro. Toda pred smrtjo je za svojega naslednika določil Heleninega sina Konstantina. Ta je poklical svojo mater Heleno k sebi na dvor v Trier v sedanji Nemčiji, ji dal sezidati lepo palačo, ji podelil naslov cesarice ter dal kovati novce z njeno podobo. Ko je Konstantin leta 312 v znameniti bitki pri Milvijskem mostu pred Rimom z znamenjem križa na vojaškem praporu premagal Maksencija, je naslednje leto dal krščastvu v rimskem cesarstvu svobodo. Njegova mati Helena je kmalu zatem prejela sveti krst, Konstantin pa se je dal krstiti šele tik pred svojo smrtjo, leta 337.
Helena je po krstu živela zgledno krščansko življenje in po svojih najboljših močeh skušala vplivati na svojega sina, ki je bil precej krut človek. Ko je bila že v letih, se je odpravila na romanje v Sveto deželo. Tam je ostala dve leti, hodila je po Odrešenikovih stopinjah in molila. Dala je postaviti dve cerkvi: nad votlino Jezusovega rojstva v Betlehemu ter na Oljski gori. Cesar Konstantin pa je naročil, naj na kraju Jezusovega križanja in pokopa zgradijo dve cerkvi, ki sta bili med seboj povezani s čudovitim stebriščem. Med kopanjem temeljev so našli Jezusov križ. S tem najdenjem svetega križa legende povezujejo sveto Heleno, vendar je to brez zgodovinske podlage. Zaradi te legende krščanska umetnost sveto Heleno upodablja z Jezusovim križem v rokah.
Ko je svojo nalogo opravila, se je cesarica Helena vrnila v Rim k sinu Konstantinu ter živela pri njem vse do svoje smrti okoli leta 330. Pred smrtjo je Konstantina prosila, naj skrbi za Cerkev in naj vlada modro in pravično. Blagoslovila ga je in, ko je umirala, je bila njena roka v sinovi. Njeno truplo je dal Konstantin prepeljati v Konstantinopel ali Carigrad, svojo novo prestolnico – vzhodni Rim, in sicer v cerkev svetih apostolov, kjer so leta 337 pokopali tudi njega. Postavil ji je veličasten nagrobnik iz rdečega kamna s križem na vrhu. Na Vzhodu so jo kmalu začeli častiti kot svetnico. Leta 841 so zemeljske ostanke svete Helene prenesli v francosko benediktinsko opatijo Hautvilers pri Reimsu in tako se je njeno češčenje razširilo tudi na krščanskem Zahodu.
Sveto Heleno upodabljajo s cesarsko krono, z modelom cerkve v roki, nesočo križ in žeblje. Za svojo zavetnico so jo izbrali žebljarji, barvarji – je tudi priporošnjica proti blisku in gromu ter nevarnosti ognja.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.