Imena: Hijacinta, Cintia, Cinzia, Cintija, Hiacinta, Hijancint, …
Rodila se je v odlični rimski rodovini Mariscotti. Pri krstu je dobila ime Klara. Komaj se je prav zavedala, da je na svetu, je že koprnela po uživanju svetnih nečimrnosti. Skrbna vzgoja jo je sicer obvarovala večjih grehov. Znala je ubogati in visoko je cenila deviško čast. Toda lišpa in vsakovrstne zabave ji ni bilo nikdar dovolj. Da bi jo prevzgojili, so jo starši izročili v šolo klarisam v Viterbu. Njena starejša sestra je bila tam malo prej preoblečena. A Klare niso spremenili ne zgledi pobožne sestre ne lepi nauki njenih učiteljic. Ko se je vrnila iz samostanske šole, je bila prav tako gizdava in veseljaška kakor prej.
Tiste čase je začel zahajati v družino grof Capirucchi in Klara se je vanj zaljubila. Bila je prepričana, da prihaja zaradi nje. Ko pa se je grof zaročil z mlajšo sestro Hortenzijo, je bila Klara smrtno užaljena. Zagrenila se je in sklenila stopiti v samostan frančiškank. Postala je sestra Hijacinta. A spremenila je le obleko in ime. Sama je rekla: »Zdaj sem sicer nuna, toda hočem živeti ko grofica.« Dopustili so ji, da je stanovanje opremila z izbranim pohištvom, samostansko obleko si je dala izdelovati iz dražjega blaga, imela je lastno kuhinjo, sprejemala je obiske in jih vračala.
Tako je živela deset let. V samostanu so trpeli to posvetno življenje sestre Hijacinte zaradi obzirnosti da Mariscottijev. Potem je hudo zbolela. Spovednik ji je resno dejal, da nebesa niso za prevzetne ljudi. Te besede so jo pretresle. Po spovednikovem naročilu je vse sestre prosila odpuščanja za slab zgled. Ponižanje jo je ozdravilo. Dvajset let je bilo nato njeno življenje nepretrgan čudež zatajevanja in svetosti.
Goduje 30. januarja.
Vir
V Viterbu (v Italiji), sveta Hiacínta Mariscotti [mariskóti], devica iz Tretjega reda svetega Frančiška, ki je petnajst let preživela v praznem veseljačenju, nato je sprejela najstrožje življenje in ustanovila Društvo v tolažbo starih in za češčenje Svete Evharistije.
Vir
Gizdava, domišljava in vase zagledana Hiacinta se je za vstop v samostan odločila zaradi razočaranja v ljubezni. Deset let je kljub temu, da je postala redovnica, še naprej živela svoje posvetno življenje. Šele po hudi bolezni in svarilu svojega spovednika, da nebesa niso za prevzetne ljudi, se je skesala, opravila javno pokoro in začela živeti spokorno. Poslej je bilo njeno življenje polno dobrih del apostolske ljubezni, s katerimi je pridobila več duš za Boga kot mnogi pridigarji njene dobe, kot je ob njeni razglasitvi za svetnico poudaril papež Pij VII.
Ime: Njeno krstno ime je Klara. Redovno ime Hiacinta, Hijacinta se povezuje z grško besedo hijacint v pomenih »cvetlica; drag kamen«.
Rodila se je leta 1585 na gradu Vignanello blizu Viterba v Italiji, umrla pa 30. januarja 1640 v Viterbu.
Družina: Rodila se je v grofovski družini. Njen oče, grof Mark Antonij Mariscotti, je pripadal najodličnejšemu rimskemu plemstvu, mati Otavia pa je bila kneginja iz družine Orsini, iz katere izhajajo trije papeži, vrsta kardinalov in drugih odličnežev.
Skupnost: Leta 1605 je vstopila v tretjeredniški samostan klaris v Viterbu. Red klaris je leta 1212 skupaj s sv. Frančiškom Asiškim ustanovila sv. Klara. Red je kontemplativen, zahteva klavzuro in strogo uboštvo. Gojijo zlati češčenje sv. evharistije in Marije.
Ustanove: Ustanovila je dve moški družbi in jima sestavila pravila. Ena je podobna Vincencijevi družbi in se je ohranila v Viterbu; drugo, ki so se imenovali »oblati device Marije« ali »Sassoni« in so se ukvarjali s strežbo starejšim, pa je italijanska vlada odpravila leta 1870.
Dela: Ohranil se je njen duhovni dnevnik.
Kreposti: Potem ko se je spreobrnila, je bila zelo stroga do sebe, hodila je v ponošeni redovni obleki, bosa, ves čas se je postila ob kruhu in vodi, spala na dračju in s kamnom pod glavo. Posebej ji je bilo pri srcu češčenje Najsvetejšega in Device Marije.
Pobožnost: Po Hiacintinem prizadevanju so v Viterbu vpeljali štirideset urno pobožnost češčenja Najsvetejšega tri dni pred pustom oz. pepelnico. Od tam se je ta pobožnost razširila po vsej Cerkvi in je ponekod v navadi tudi pri nas.
Darovi: Hiacinta je bila deležna številnih čudežev, videnj in ekstaz, imela je dar preroštva ter znala razbirati skrite misli drugih.
Zavetnica: Nima posebnega patronata.
Atributi: Upodabljajo jo v značilni rjavi redovni obleki, v zamaknjenju ali s križem v roki.
Upodobitve: Upodabljajo jo v značilni rjavi redovni obleki, v zamaknjenju ali s križem v roki.
Beatifikacija: 1. septembra 1762 jo je za blaženo razglasil papež Benedikt XIII., za svetnico pa 24. maja 1807 papež Pij VII.
Goduje: 30. januarja.
Misel: »Bodite veseli, prosim vas, imejte pogum in nikakor ne pozabite, da ne bomo nikdar brez napak, dokler tu doli živimo.«
Vir