Zavetnica salezijank; za srečen porod
Atributi: redovno oblačilo salezijank
Imena: Ivana Frančiška, Ivana, Frančiška, Amalija, Malka..
Rodila se je leta 1572 v globoko verni plemiški družini v Dijonu. Dvajsetletna se je poročila z možem, ki jo je ljubil in spoštoval. Njun zakon je bil srečen, Ivana pa je vseskozi imela čut tudi za reveže, onemogle in bolnike; njen grad je imel poseben vhod in sprejemnico samo zanje. Prva hujša preizkušnja jo je doletela, ko ji je po osmih letih zakona mož nesrečno umrl in jo pustil samo s štirimi otroki. Začele so se vrstiti preizkušnje, Ivane pa niso strle, saj je še bolj skrbela za zapuščene reveže. Vsa se je posvetila molitvi in pokori; imela pa je vseskozi hude notranje preizkušnje. Njen duhovni vodja je postal sveti Frančišek Saleški. Po njegovih navodilih je ustanovila »red obiskanja« ali salezijank, kakor jih je imenovalo ljudstvo.
»Zvestoba Bogu je v popolni vdanosti njegovi sveti volji, v prenašanju vsega, kar njegova dobrota dopušča v našem življenju, ter v izpolnjevanju vseh naših dolžnosti, še posebej molitve; z ljubeznijo in zaradi ljubezni. V molitvi se moramo z našim Gospodom Bogom pogovarjati zelo preprosto, po domače, mu povedati, kakšne so naše potrebe, pri tem pa ostati ubogljiv za vse, kar želi morda iz nas narediti. Moliti moramo z veliko ponižnostjo in zavestjo nepomembnosti pred Bogom. Na pomoč moramo poklicati Svetega Duha in našega dobrega angela ter potem ostati v božji navzočnosti, polni vere, da je v nas, bolj kot mi sami v sebi. Prav nič ni narobe, če molimo brez besed ali refleksije, kajti uspeh molitve ni odvisen ne od besed ne od proučevanja. Odvisen je zgolj od preprostega dvigovanja misli k Bogu; bolj ko so preproste in prečiščene, zanesljivejši je ta uspeh. Med molitvijo se nikoli ne smemo ustavljati pri svojih grehih. Misel na to, kako bi se pred Bogom opravičevali zanje, nas namreč samo raztresa.«
»Bila je polna vere in vse življenje so jo mučile skušnjave proti njej. Imela je toliko raznih skušnjav, da jo je pogled v lastno dušo osupnil kakor podoba pekla. Kljub vsemu trpljenju njen obraz nikoli ni izgubil vedrine in je neomajno ostala zvesta Bogu. Zato jo imam za najsvetejšo dušo, kar sem jih kdaj srečal.« (sv. Vincencij Pavelski)
»Mislim, da je še eno mučeništvo, mučeništvo ljubezni. Bog ohranja pri življenju svoje služabnike in služabnice, da se žrtvujejo za njegovo čast. Tako so mučenci in spoznavalci obenem. Mislim, da so hčere obiskanja poklicane za tako mučeništvo … Recite Bogu vedno ‘da’, pa ga boste doživljale. Božja ljubezen namreč zabode svoj meč v najbolj skrite globine duše in nas loči od nas samih … To mučeništvo traja od trenutka, ko se podarimo Bogu brez pridržka, pa do konca življenja. To velja samo za velikodušne osebe, ki v zvestobi božji ljubezni ničesar ne obdržijo zase.«
Sveta Ivana Frančiška de Chantal (Šantalska), redovnica, goduje 12. avgusta.
Vir
Martirologij hvali svetost Ivane Šantalske, ki ji gre kot »devici, ženi, vdovi in redovni ustanoviteljici«. Potem ko ji je še mladi umrl mož, je zaobljubila večno devištvo in se posvetila krščanski vzgoji svojih otrok. O njeni svetosti in globokem kontemplativnem molitvenem življenju priča tudi dejstvo, da si je z razbeljenim železom vtisnila nad srce ime Jezus. Zlasti v zadnjih letih življenja je morala izkusiti veliko trpljenja in preizkušenj.
Ime: Ivana izhaja iz hebrejskega Jehohanan, Johanan, kar pomeni: »Jahve, Bog je milostljiv«; Frančišek pa izvorno pomeni »frankovski, Frank«, iz nemščine izhajajoč pa lahko tudi »svoboden«.
Rodila se je 28. januarja 1572 v Dijonu v Franciji, umrla pa 13. decembra 1641 v Moulinsu v Franciji.
Družina: Rodila se je v globoko verni plemiški družini, njen oče Bénigne Frémyot je bil predsednik burgundskega parlamenta, mati je bila Marguerite de Berbisey. Imela je še starejšo sestro Marguérite in mlajšega brata Andreja. Poročila se je z baronom Christopherjem de Chantalom in rodila šest otrok. Po desetih letih srečnega zakona se ji je mož smrtno ponesrečil.
Duhovni voditelj: ženevski škof sv. Frančišek Saleški.
Skupnost: Skupaj s sv. Frančiškom Saleškim je 6. junija 1610 v Annecyju ustanovila družbo obiskovalk – vizitadink, ki si je kasneje nadela ime red »Marijinega obiskanja«. Njihov prvotni namen je bila skrb za bolnike in reveže, pozneje pa tudi vzgoja ženske mladine. Red ima danes okoli 130 samostanov po vsem svetu, največ v Evropi.
Kreposti: Ivana je imela vse življenje močan čut za reveže in bolnike, ki jih je sprejemala na svojem domu, jim stregla in zanje skrbela. Po smrti moža pa se jim je vsa posvetila; veliko je molila in delala pokoro. Morala je prestati veliko poniževanj in tudi notranje preizkušnje, bila pa je deležna tudi videnj in mističnih doživetij.
Dela: Njena pisma so polna globoke duhovne vsebine.
Upodobitve: Ohranjen je njen portret, ki je bil narejen še za njenega življenja in jo kaže v redovnem oblačilu salezijank. Kot atribut ima skoraj vedno v roki srce oz. Jezusovo ime nad svojim srcem, včasih drži v desnici tudi knjigo.
Smrt: Umrla je na enem od svojih številnih potovanj, kjer je staknila pljučnico, po dolgem in zelo bolečem smrtnem boju.
Grob: Njeno truplo se prenesli v Annecy, kjer je pokopana skupaj s sv. Frančiškom Saleškim.
Beatifikacija: 21. novembra 1751 jo je papež Benedikt XIV. imenoval za blaženo, 16. julija 1767 pa Klemen XIII. za svetnico.
Goduje: 12. avgusta, prej 21. avgusta oz. 12. decembra.
Misel: »Imej svoje oči uprte v Gospoda in pusti, da on deluje. To je edina stvar, za katero bi moral skrbeti.«
Splet: www.visitationsisters.org
Vir
Sveta Ivana Frančiška Frémiot de Chantal [fremijó de šantal], redovnica, ki je imela v krščanskem zakonu šest sinov, katere je pobožno vzgojila. Po smrti soproga je pod vodstvom svetega Frančiška Saleškega živahno pretekla pot popolnosti in vršila dela ljubezni do ubogih, predvsem do bolnih. Dala je začetke Redu od obiskanja Svete Marije, katerega je modro vodila. Njena smrt se je zgodila trinajstega decembra v Moulinsu na obrežju Alliera, blizu Niversa v Franciji.
Vir
Svetopisemska hvalnica vrle žene, ki ji zaupa srce njenega moža in ki se boji Gospoda, v najpolnejši meri velja za današnjo svetnico Ivano Frančiško Fremiot de Chantal ali Šantalsko. Njeno življenje, polno preizkušenj, je rodilo veliko bogatih sadov, ker je svoje srce odprla delovanju božje milosti.
Rodila se je 28. januarja 1572 v Dijonu. Komaj osemnajst mesecev je bila stara, ko ji je umrla mati. Zdaj je oče sam prevzel vzgojo otrok. Vcepil jim je gorečo ljubezen do Boga in jih utrdil v odločnem premagovanju samega sebe. Ta očetova vzgoja je položila temelje za stavbo Ivanine svetosti.
Po očetovi volji se je dvajsetletna poročila in osem let živela v najsrečnejšem zakonu. Z možem, ki mu je bila v vsem močna opora, sta jo vezala popolno medsebojno razumevanje in neskaljena ljubezen, katere sad je bilo šest otrok. Mož je moral večkrat za dalj časa oditi zdoma, zato je na njenih ramah poleg vzgoje otrok slonela še skrb za gospodarstvo. Z močno roko in možato odločnostjo, obenem pa z materinsko nežnostjo je vodila veliko družino otrok in poslov. Zjutraj je zgodaj vstajala in bila najprej z vsemi pri maši, nato se je začelo dnevno delo. Posli so jo imeli tako radi, da ves čas, ko je ona vodila dom, nobeden ni zapustil hiše.
V njeno srečno življenje je kot strela z jasnega prišla vest o smrti ljubljenega moža, ki ga je prijatelj po nesreči ubil na lovu. Osemindvajsetletni vdovi je krvavelo srce, toda prav v teh težkih trenutkih se je z močno voljo vedno znova dvigala k Bogu. Mirno in vdano je ponavljala: »Bog dela vse iz usmiljenja.« Verovala je v božjo ljubezen, ki se skriva za tem udarcem. Prav v tem času je srečala na svoji življenjski poti svetnika, ki ji je kot duhovni voditelj pokazal pot, po kateri jo hoče Bog voditi. To je bil Frančišek Šaleški. Po njegovih nasvetih je sredi družinskega življenja naglo napredovala v svetosti. Uredila si je delo in molitev tako, da ji pobožnost ni bila v oviro, temveč v pomoč pri izvrševanju stanovskih dolžnosti. Premagovala je svojo osorno in gospodovalno naravo in vse svoje napake. Skušala je biti do vseh dobra.
Bog ji je poslal tudi hude notranje preizkušnje: mučili so jo verski dvomi in duševna zapuščenost. Vse to jo je pripravljalo na nove velike naloge, ki jih ji je Bog namenil. Vedno jasneje je spoznavala božjo voljo, da se mu popolnoma posveti kot redovnica. Ko je poskrbela za svoje otroke, se je temu božjemu klicu odzvala. Po dogovoru s sv. Frančiškom Šaleškim je sklenila, da bo ustanovila novo redovno družbo, v kateri ne bo strogih zunanjih pokor, pač pa bodo morale sestre gojiti toliko večjo notranjo pokoro in služiti Bogu v premagovanju samih sebe. Njena redovna družba, ki si je privzela ime red Marijinega obiskanja (vizitatinke), je bila ustanovljena leta 1610, Cerkev pa jo je potrdila leta 1618.
Za ustanovitev in duhovno usmeritev reda ima veliko zaslug sv. Frančišek Šaleški, Ivanin duhovni voditelj, toda Ivana je redu dala neizbrisen pečat s svojo osebnostjo. Ko je postala redovnica, ji je bilo 38 let, v samostanu je živela še 31 let. Kot močna žena je uspešno vodila mlado redovno družbo vse do smrti 13. decembra 1641. Rimski martirologij (svetniški koledar) jo slavi zaradi njene svetosti, v kateri se je odlikovala v štirih stanovih: kot devica, žena, vdova in redovnica.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Ivana (Johanna) Frančiška je bila hčerka predsednika burgundskega parlamenta Frémyota in se je pri 20 letih poročila s še mladim, premožnim in veselim baronom Christophejem de Rabutinom, baronom de Chantal, ki mu je v srečnem zakonu rodila šest otrok, od katerih so preživeli štirje. Leta 1601 je njen mož umrl v nesreči na lovu. Ta udarec usode je pobožno žensko še bolj usmeril vase; njeno življenje sta zaznamovali molitev in pokora, pojavila pa so se tudi prva mistična doživetja in videnja. Med drugim se ji je razodel njen bodoči duhovni vodnik.
Leta 1604 je Johanna-Franziska prvič srečala Franca Saleškega in v njem prepoznala človeka, ki se ji je razkril v videnju; med njima se je razvilo iskreno prijateljstvo in dopisovanje, ki se je ohranilo vse do danes. Odločila se je, da bo v prihodnje živela neporočena. Nekaj časa se je družila s karmeličankami v njihovem samostanu v Dijonu in si razjasnila svoj poklic. Svoje otroke je dala v dobre roke; njena najstarejša hči se je poročila z bratom Frančiška Saleškega in Ivana Frančiška je zdaj lahko izpolnila svojo usodo.
Ivana Frančiška je leta 1610 skupaj s Frančiškom Saleškim ustanovila red Marijinega obiskanja, salezijanske sestre – znane tudi kot vizitatorke -, katerih članice naj bi živele sveto življenje brez formalizirane strogosti drugih redov. Za sestre je pomembna individualna odločitev, da sledijo Jezusu Kristusu, in notranja askeza, ne pa izpolnjevanje zunanjih vaj; to pobožnost, ki izhaja iz Frančiška Saleškega, je podpirala tudi Ivana Frančiška. Leta 1615 je bil v Lyonu ustanovljen prvi samostan, ki so ga kmalu preselili, naslednje leto pa je sledila ustanovitev samostana v Moulinsu.
Red je hitro rasel in Ivana Frančiška je zadnja leta svojega življenja posvetila njegovi širitvi; ob njeni smrti je bilo v njem že 87 redovnih hiš, med njimi tudi samostan pri cerkvi Visitazione v Torinu, ki je bil ustanovljen leta 1638 s podporo vojvodinje. Ivana Frančiška je umrla izčrpana zaradi izčrpanosti, ki sta jo povzročila pljučnica in plevritis med vizitacijo v njenem samostanu v Moulinsu.
Krsta Ivane Frančiške od leta 1911 stoji poleg krste Frančiška Saleškega v Basiliki de la Visitation v Annecyju.
Na zahtevo Francoske škofovske konference je bil spominski dan Ivana Frančiška leta 2001 prestavljen na 12. avgust. Do takrat je bil njen spominski dan 12. december, pred letom 1970 pa 21. avgust.
Kanonizacija: Ivana Frančiška je papež Benedikt XIV. beatificiral 21. avgusta 1751, papež Klement XIII. pa jo je kanoniziral 16. julija 1767.
Atributi: Duh: srce, knjiga
Zavetnica za srečen porod
DE