Sestrica Hijacinta (Jacinta) Marto, najmlajši otrok, se je rodila 11. marca 1910. Bila je podjetnejša in živahnejša od Frančiška.
Lucija pripoveduje v svojem prvem spominu o nekaterih otroških napakah, ki jih je razodevala pri igri. Bila je zelo občutljiva, trmasta in zamerljiva. Hitro se je našobila in šla mulo kuhat. Sicer pa je bila dobrega srca, prijazna in prikupna. Zlasti je nanjo vplivalo Lucijino večkratno pripovedovanje o Kristusovem trpljenju. Takrat je jokala iz sočutja in rekla: »Jezus se mi smili. Nikoli ne bom grešila! Nočem, da bi Jezus še bolj trpel.« Imela je izreden smisel za nadnaravne stvari in ljubezen do Boga. Zbolela je ob koncu oktobra 1918 in umrla v bolnici, 20. februarja 1920, brez navzočnosti domačih, stara še ne polnih deset let.«
Vir
Dne 13. maja 2000 je papež Janez Pavel II. v Fatimi razglasil Frančiška in Jacinto Marto za blažena, 13. maja 2017 pa papež Frančišek za sveta.
Konec oktobra 1918 je tudi Jacinta zbolela in legla v posteljo. Po tem, ko je prebolela špansko gripo, se ji je za nekaj dni stanje izboljšalo. Na to je kmalu spet zbolela. Dobila je pljučnico, zaradi katere se ji je na pljučni mreni naredila gnojna rana. To ji je povzročalo neznosne bolečine v prsih. Konec avgusta 1919 so jo starši po nasvetu zdravnika odpeljali v bolnišnico v Vili Novi de Ourem. Tam je ostala dva meseca. Za osemletno deklico je bila to huda preizkušnja. Pogrešala je svoje domače, posebno Lucijo. Še vedno je trpela hude bolečine, zdravljenje pa je bilo brez uspeha. Domov se je vrnila z odprto rano na prsnem košu, ki jo je bilo treba vsak dan previjati. Ker pa ni bilo ustreznih pripomočkov, se je rana okužila, zagnojila in se širila naprej po telesu. Jacinta je zaradi tega zelo oslabela. Zdravnik je njeno stanje opisal takole: „Deklica je kot okostnjak. Lakti so strahotno drobni. Odkar je prišla iz bolnišnice, kjer se je zdravila brez uspeha, jo kar naprej kuha huda vročina. Jetika neusmiljeno gloda njen slabotni organizem /…/“
Jacinta je vse trpljenje junaško prenašala. V času Marijinih prikazovanj je zelo napredovala v ljubezni do Boga, Jezusa in Marije. Resno je vzela Marijino naročilo, naj veliko moli in se žrtvuje za spreobrnjenje grešnikov in za svetega očeta. Čeprav je zaradi bolezni že tako veliko trpela, si je v ta namen nalagala še prostovoljne odpovedi ali žrtve. Tako se je na primer odpovedala sladkemu grozdju, ki so ji ga ponujali in ga je imela zelo rada. Namesto tega je raje popila skodelico mleka, čeprav se ji je zelo upiralo. Ponoči je večkrat vstajala s postelje in kljub hudim bolečinam kleče na tleh dolgo ponavljala angelovo molitev. Vdano in celo z veseljem je prenašala trpljenje zaradi gnojne rane. Potrpežljivo je sprejemala radovedne ljudi in kljub hudim glavobolom odgovarjala na njihova vprašanja.
V decembru 1919 je imela Jacinta ponovno videnje Marije, ki ji je napovedala, da se bliža najtežja preizkušnja. Razodela ji je, da bo morala kmalu v drugo bolnišnico. Staršev in Lucije ne bo več videla. Tam bo še naprej veliko trpela in sama umrla. Marija jo je spodbudila, naj se kljub vsemu ne boji, saj bo ves čas ob njej, ob uri smrti pa jo pride iskat, da jo odpelje v nebesa. Te besede so bile Jacinti v veliko tolažbo. Kljub temu je v sebi zelo trpela in pretočila veliko grenkih solz, ko je pomislila na to, da se bo morala kmalu za vselej posloviti od domačih. Večkrat se je oklenila Lucije in hlipala: „Nikoli več te ne bom videla! In umrla bom sama!“ Nekoč je poljubljala Marijino podobo in pri tem govorila: „O moja nebeška Mamica, ali moram res sama umreti?“
Marijina napoved se je čez mesec dni začela uresničevati. Slavni doktor Eurico je obiskal Jacinto in njene starše. Prepričan je bil, da morajo izčrpati vse možnosti, da ji poskusijo rešiti življenje. Dogovorili so se, da bo Jacinta odpotovala v Lizbono in se tam zdravila na eni od najboljših klinik na Portugalskem. Pred odhodom se je za vedno poslovila od svojih domačih in Lucije. Na oslu so jo še zadnjič peljali v Irijsko globel, kjer je zmolila rožni venec in nabrala nekaj cvetlic za v kapelo.
Bolnišnica je bila nov kraj Jacintinega trpljenja. Neznosnim bolečinam se je pridružila še osamljenost. 10. februarja je bila operirana. Brez splošne anestezije so ji odstranili dve levi rebri. Bolečine so bile strašne. Nekaj dni po operaciji jo je ponovno obiskala Marija. Zaupala ji je dan in uro bližajoče se smrti. Jacinti je odvzela vse telesne bolečine. Čez štiri dni, 20. februarja 1919, je Jacinta umrla sama v Lizbonski bolnišnici, daleč stran od svojih domačih. 13. maja 2000 je bila razglašena za blaženo.
Vir
V kraju Aljustrel [aldžustrel] (blizu Fatime, na Portugalskem), sveta Hijacinta Marto, ki je, čeprav še deklica nežne starosti, prenašala trpljenje bolezni in z vsem trudom dokazala pobožnost do Device Marije.
Vir