V Bologni [bolónji] (v Emíliji), sveta Katarina, devica iz Reda svete Klare, ki je vodila svete device. Slavna po umetnosti preprosti je vodila posvečene device, še slavnejša je bila po mističnih krepostih, spokornosti in ponižnosti.
Vir
Danes bi vam rad predstavil sv. Katarino Bolonjsko, silno izobraženo, a zelo ponižno ženo; predano molitvi, a vselej pripravljeno za služenje; velikodušno v žrtvovanju, a polno veselja, ko je s Kristusom sprejemala tudi križ.
Obrnjena k nebeškim rečem
Rodila se je v Bologni 8. septembra 1413. Ko je imela okoli deset let, je vstopila na dvor ferarskega markiza Nikolaja III. d’Este kot častna damica Marjete, Nikolajeve nezakonske hčerke. V Ferrari Katarina ni občutila negativnih strani dvornega življenja; prijateljevala je z Marjeto in postala njena zaupnica. Učila se je glasbe, slikati, plesati; pesniti, pisati književna dela, igrati na violo, postala je izvedena v umetnosti miniature in kopiranja, dovršeno je znala latinsko. Jasno pa jo je odlikovala posebnost: nenehno je bila obrnjena k nebeškim rečem. V kasnejšem samostanskem življenju je zelo ovrednotila kulturno in umetniško dediščino, ki si jo je pridobila v tistih letih. Leta 1427 se je Katarina pri komaj štirinajstih letih odločila, da zapusti dvor in se pridruži skupini mladih žena iz plemiških družin, ki so bivale skupaj v Bogu posvečenem življenju.
Opazen je duhovni napredek v tem obdobju njenega življenja, velike pa so tudi preizkušnje, zlasti skušnjave hudega duha. Gre skozi globoko duhovno krizo, vse do praga obupa. Živi v noči duha, muči jo celo skušnjava nevere v evharistijo. Po tolikšnem trpljenju pa jo Gospod potolaži: v nekem videnju ji da jasno spoznanje resnične evharistične navzočnosti. Obenem pa se boleča preizkušnja zgrne na skupnost: napetosti med tistimi, ki želijo slediti avguštinski duhovnosti, in tistimi, ki so bolj usmerjene k frančiškanski duhovnosti.
Izkustvo božjega usmiljenja
Voditeljica skupine se odloči ustanoviti avguštinski samostan, Katarina pa si z nekaj drugimi izbere vodilo sv. Klare Asiške. To je dar Previdnosti, ker skupnost biva v bližini cerkve Svetega Duha, povezane s samostanom manjših bratov. Katarina in sestre se tako lahko redno udeležujejo bogoslužnih opravil in prejemajo duhovno podporo. Imajo celo priložnost prisluhniti sv. Bernardinu Sienskemu. Bog je po neki dobri spovedi v videnju razodel Katarini, da ji je odpustil vse grehe in kazni, povezane z njimi. To je bilo močno izkustvo božjega usmiljenja, ki jo je za vselej zaznamovalo.
Leta 1431 je imela videnje poslednje sodbe. Zastrašujoč prizor pogubljenih jo je spodbudil, da je še okrepila molitve in pokoro za rešitev grešnikov. V svojih spisih je Katarina opozarjala pred skušnjavami hudega duha, ki se pogosto skriva pod varljivimi podobami, da bi v vero vnesel dvome, negotovost glede poklicanosti.
Sedem božjih orožij
Ko Katarina v avtobiografski in poučni razpravi Sedem duhovnih orožij poroča o izrednih prejetih milostih, govori v tretji osebi; v prvi osebi pa govori, ko priznava svoje grehe. Prepoznava sedem orožij za boj zoper zlo, proti hudiču:
1. skrbeti za to, da vedno delamo dobro;
2. verjeti, da sami nikoli ne moremo narediti nič zares dobrega;
3. zaupati v Boga in se iz ljubezni do njega nikoli ne bati boja proti zlu;
4. pogosto premišljevati Jezusovo življenje, zlasti njegovo trpljenje in smrt;
5. spominjati se, da moramo umreti;
6. imeti duha, uperjenega v nebeške dobrine;
7. biti domači s Svetim pismom, da usmerja vse naše misli in dejanja.
Lep program duhovnega življenja tudi za vsakega izmed nas!
Čeprav je bila Katarina vajena dvora, je v samostanu opravljala delo perice, šivilje, pekovke in skrbnice živali. Vsako delo je opravljala z ljubeznijo in urno pokorščino; s tem je sestram dajala svetal zgled. V nepokorščini je namreč videla duhovni napuh, ki uniči vsako drugo vrlino. V pokorščini sprejme službo magistre novink, čeprav se je imela za nesposobno opravljati to nalogo.
Potem ji je bila zaupana služba v govorilnici. Pogosto je morala prekiniti molitev, da je odgovarjala ljudem pri samostanski mreži, a tudi tukaj je Gospod ni nehal obiskovati. Po njeni zaslugi je samostan postajal vedno bolj kraj molitve, darovanja, molka, napora in veselja. Leta 1456 so zaprosili njen samostan, naj ustanovi novega v Bologni. Katarina bi raje končala svoje dneve v Ferrari, toda prikaže se ji Gospod in jo spodbuja, naj izpolni božjo voljo. Z osemnajstimi sestrami se odpravi v Bologno. Kot opatinja je prva pri molitvi in služenju. Kljub bolezni in oslabelosti je svojo službo opravljala velikodušno in predano.
V začetku leta 1463 so se bolezni okrepile; še zadnjič je zbrala sestre na kapitlju, da bi jim sporočila svojo smrt in jim priporočila, naj se držijo vodila. Konec februarja so jo zagrabile hude bolečine, a je sama tolažila sestre in jim zagotavljala svojo pomoč tudi iz nebes. Po prejemu poslednjih zakramentov je spovedniku izročila spis Sedem duhovnih orožij in vstopila v smrtni boj; njeno obličje se je zjasnilo; z ljubeznijo je gledala okoli stoječe in mirno izdihnila, pri tem pa trikrat izgovorila ime Jezus. Bilo je 9. marca 1463. Katarino je za svetnico razglasil papež Klemen XI. 22. maja 1712. Bologna čuva njeno nestrohnjeno telo v kapeli samostana Corpus Domini.
Izpolnjevati božjo voljo
Dragi prijatelji! Sv. Katarina Bolonjska nas z besedami in življenjem vabi, naj vsak dan izpolnjujemo njegovo voljo, čeprav se ta često ne ujema z našimi načrti, naj zaupamo v njegovo Previdnost, ki nas nikoli ne pusti samih. Po toliko stoletjih je Katarina še vedno sodobna. Kakor mi trpi skušnjave nevere, počutnosti, težkega duhovnega boja. Čuti se zapuščeno od Boga, znajde se v temi vere. V vseh teh okoliščinah pa drži za roko Gospoda, ne izpušča ga, ne zapušča ga. In ko hodi z roko v roki z Gospodom, gre po pravi poti in najde pot luči. Tako govori tudi nam: korajža velja, tudi sredi dvomov ne izpusti Gospodove roke, hodi z roko v roki z njim, veruj v božjo dobroto. Rad bi poudaril še njeno veliko ponižnost. Noče dajati dobrega videza, noče vladati. Hoče služiti drugim, izpolnjevati božjo voljo. Prav zato je bila Katarina verodostojna, ko je imela oblast, ker se je videlo, da je oblast zanjo prav služenje drugim. Prosimo Boga, naj nam po njeni priprošnji podari, da bomo uresničili načrt, ki ga ima z nami, da bo samo on trdna skala, na kateri gradimo svoje življenje. Hvala.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 15. decembra 2011.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir