Leta 1806 se je v Burgundiji pobožnim kmečkim staršem (deveta od enajstih) rodila deklica, ki so ji dali ime Katarina. Ko ji je pri devetih letih umrla mati, je morala kmalu skrbeti za gospodinjstvo družine in pomagati pri kmečkih delih. Kljub trdemu delu in naporom je vsako jutro začela v cerkvi, na kolenih pred Gospodom in z molitvijo v srcu. Prvi jasen namig o njenem poslanstvu ji je razodel starček v sanjah (pozneje je spoznala, da je bil to sv. Vincencij Pavelski), vendar je minilo še precej časa, da je lahko vstopila v samostan usmiljenk. Tu je že kot novinka imela pogosta videnja Odrešenika v Najsvetejšem. Na njeno željo pa se ji je (dvakrat) prikazala še Marija. Naročila ji je, naj da po njeni podobi izdelati svetinjo, ki bo tistim, ki jo bodo nosili, izprosila velike milosti. Katarina je sicer vse življenje preživela v nekem pariškem domu za ostarele, kjer je z vso ljubeznijo opravljala dela usmiljenja.
»Bog ti hoče zaupati posebno nalogo. Imela boš dosti težav … Nasprotovali ti bodo, toda prejela boš milost. Ne boj se! Zaupno povej vse … Povej preprosto … Zaupaj …« (Marija ob prikazovanju)
»Oh, bila sem le orodje. Sveta Devica se ni prikazala zame. Če je izbrala mene, ki nisem nič znala, je to storila zato, da bi nihče ne mogel dvomiti o njej.«
»Dne 27. novembra, v soboto pred prvo adventno nedeljo, sem zvečer ob pol šestih po prvem delu premišljevanja, ko je vladala sveta tišina, zaslišala šum, kakor bi ga bila povzročila svilena obleka, ki je prihajal z desne strani balkona, tam nekje od podobe svetega Jožefa. Ozrla sem se tja in videla sveto Devico, stoječo v višini podobe svetega Jožefa. Preblažena Devica je bila čudovita: imela je belo svileno obleko, ki se je svetila kot zarja; bel pajčolan ji je segal do stopal, pod pajčolanom pa so se ji videli lasje; obraz je imela odkrit; noge so stale na obli ali polobli; drugo kroglo pa je držala v rokah, predstavljala je zemljo; svoje roke je imela sproščene v višini prsi, oči pa obrnjene proti nebu; vsa njena pojava je bila tako čudovita, da je ne bi mogla naslikati … Tedaj sem razumela, kako nekaj lepega je klicati sveto Devico in kako darežljiva je do tistih, ki jo prosijo; kako obilne milosti deli tistim, ki jo prosijo, in kako neizrekljivo je vesela, če lahko deli milosti. Doživljala sem nedopovedljivo notranje veselje in nisem vedela, ali še živim ali ne več. Tedaj so se okoli svete Device pojavile z zlatimi črkami zapisane besede: ‘O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.’ Tedaj sem slišala tudi glas, ki mi je govoril: ‘Poskrbi, da bodo po tem vzorcu kovali svetinjico; vsi, ki jo bodo nosili okrog vratu, bodo prejeli veliko milosti. Posebnih dobrot pa bodo deležni tisti, ki jo bodo nosili z velikim zaupanjem.’«
»Ko pridem v kapelo, pokleknem pred dobrega Boga in mu pravim: Gospod, tukaj sem, daj mi, kar hočeš! Če mi kaj da, sem zadovoljna in se mu zahvalim. Če pa mi nič ne da, se mu prav tako zahvalim, saj več ne zaslužim. In potem mu povem vse, česar se spomnim: pripovedujem mu o svojih težavah in veselju in ga poslušam.«
Sveta Katarina Labouré, redovnica usmiljenka in vidkinja, goduje 31. decembra, pri lazaristih in usmiljenkah pa 28. novembra.
Vir
V Parizu (v Franciji), sveta Katarina Labouré [laburé], devica iz Kongregacije deklic od Ljubezni, ki je na poseben način častila Brezmadežno Bogorodico in slovela po preprostosti, ljubezni in potrpežljivosti.
Vir
V srcu Pariza je glavna ali materna hiša redovnic usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega, ki so pri nas znane pod imenom usmiljenke. Srce te hiše je kapela čudodelne svetinje, prostorna kot srednje velika cerkev. V njej se vsako leto zvrsti skoraj toliko romarjev kot v Lurdu. V tem svetem prostoru je današnja godovnjakinja sv. Katarina Laboure doživela več skrivnostnih srečanj z božjo Materjo Marijo. Pri drugem prikazanju, 27. novembra leta 1830, se je okoli nebeške Gospe prikazal napis: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!« Redovnici je Marija naročila, naj da izdelati svetinjice s podobo in z napisom, ki ju je bila videla.
Ta datum pomeni rojstni dan ‘čudodelne svetinje’. Na eni strani je lik Marije z zgoraj navedenim napisom, na drugi pa je črka M, nad njo križ, pod njo pa dve srci: eno obdano s trnjevo krono (Jezusovo), drugo prebodeno z mečem (Marijino). Čudodelna se ta svetinja imenuje po uresničitvi Marijine obljube: »Vsi, ki jo bodo nosili (z vero in zaupanjem), bodo deležni velikih milosti.«
Preprosta redovnica Katarina Laboure, ki jo je Brezmadežna izbrala za svojo glasnico, se je rodila 2. maja 1806 kot deveta od enajstih otrok pobožnih kmečkih staršev v francoski pokrajini Burgundiji. Ko ji je bilo devet let, ji je umrla mama in Katarina je nekaj časa zelo uspešno gospodinjila veliki družini. Njeno življenje je bilo delo in molitev, prosti čas pa je prebila v cerkvi. Oče jo je odločno zavračal, da bi šla v samostan usmiljenk za svojo najstarejšo sestro. Pri 24 letih ji je le uspelo priti v samostan v Parizu. Kot novinka je imela pogosta videnja Odrešenika v najsvetejšem zakramentu. Ob teh videnjih si je zaželela, da bi videla tudi božjo Mater Marijo. To se je zgodilo 19. julija 1830. »To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja.« Marija ji je dejala, da ji bo Bog zaupal neko poslanstvo. 27. novembra 1830 je med premišljevanjem redovne družine Katarina videla božjo Mater, stoječo na polkrogli, pod nogami se ji je zvijala pohojena kača, njene povešene roke, izžarevajoče valove svetlobe, so se polne usmiljenja sklonile k zemlji. Zaslišala je Marijin ukaz, naj da izdelati svetinjice s to podobo in z napisom »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.« Ko se je njen spovednik o tem naročilu pogovarjal s pariškim nadškofom, ta ni imel nobenih pomislekov. Prvih 2000 svetinjic je bilo poslanih 30. junija 1832. Eno je vzel pariški nadškof s sabo, ko je šel na obisk k nekemu umirajočemu odpadlemu duhovniku. Ta ga je najprej zavrnil, potem pa poklical nazaj, ves spremenjen. Ta čudež spreobrnjenja je bil pariškemu nadškofu potrditev za pristnost Marijinih prikazanj Katarini Laboure. Čudodelna svetinjica je v srcih katoličanov utrdila vero v skrivnost Marijinega brezmadežnega spočetja in z veseljem so pozdravili versko resnico o tem, ki jo je leta 1854 razglasil papež Pij IX. Nov razmah so dobile Marijine družbe, občestva kristjanov, ki hočejo živeti po zgledu Jezusove matere Marije.
Katarina Laboure je od svojega noviciata do smrti 46 let živela in delala kot usmiljenka v nekem pariškem domu za stare. Z vso ljubeznijo je opravljala dela usmiljenja. Umrla je 31. decembra leta 1876. Njeno nestrohnjeno telo počiva v kapeli materne hiše v Parizu. Za blaženo je bila razglašena leta 1933, za svetnico pa leta 1947.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.