Atributi: zastava, palma, lev
Imena: Darija, Dara, Daria, Darica, Darijana, Darina, Darinka, Krizant, …
Oba sta rimska mučenca iz 3. ali 4. stoletja. Krizant je bil sin poganskih staršev. Rad je bral in tako dobil v roke tudi evangelij. Duhovnik Karpofor mu ga je razložil in ko je bil v veri dovolj poučen, se je dal skrivaj krstiti. Ko je oče to zvedel, ga je vrgel v ječo, da bi umrl od lakote. Toda Krizant je ostal telesno močan, duhovno pa prav tako odločen kakor prej. Zdaj si je oče izmislil drugo sredstvo, da bi sina odvrnil od krščanstva in ga privedel nazaj v poganstvo. Zaklenil ga je v prelepo sobo in mu poslal pokvarjene dekline, da bi ga zapeljale v greh. Krizant je premagal tudi to preizkušnjo.
Oče mu je tedaj izbral za nevesto Darijo, svečenico boginje Veste, ki naj bi ga napeljala nazaj k poganskim bogovom. Zgodilo pa se je prav nasprotno. Krizant je razložil Dariji krščansko vero. Legenda pravi, da sta razpravljala o bogovih in elementih (pri staroveških filozofih je beseda element pomenila prasnov, eno od štirih počel, iz katerih sestoji vesolje). Krizant je govoril tako prepričljivo, da je Darijo spreobrnil in končno sta v očetovo veliko veselje sklenila, da se bosta poročila, med sabo pa sta sklenila zaobljubo devištva.
Ker sta skupaj spreobračala ljudi h krščanstvu, je cesarska oblast sklenila, da morata umreti. Legenda pravi, da je dal sodnik Darijo najprej zavleči v hišo k vlačugam. Toda gospodarju hiše je iz ograjenega prostora ušel lev in obvaroval Darijo pred mladeničem, ki si jo je poželel.
Končno sta Krizant in Darija umrla mučeniške smrti tako, da so ju živa vrgli v jamo, to pa zasuli s peskom in kamenjem. Njuno češčenje se je iz Rima širilo v Francijo in v nemške dežele. Njune relikvije so pozneje prenesli v benediktinski samostan Münstereifel (južno od Kölna). Upodabljajo ju s sekiro, plamenico in jamo z muljem zraven njiju.
Godujeta 25. oktobra.
Vir
– V Rimu na Trasónskem pokopališču na Novi Salárijski cesti, sveta mučenca: Krizánt in Daríja, katere hvali papež Damaz.
– V Rimu, sveti Krizant, mučenec, ter Darja, devica in mučenka. Cesar Numerijan ju je ukazal živa zasuti z zemljo in kamenjem v peskokopu ob Salarijski cesti. († ok. 285)
Vir
O mučeništvu in življenju obeh naših mučencev največ govori izročilo iz tretjega oz. četrtega stoletja, je pa njuno češčenje izpričano že od leta 450 dalje v Hieronimovem martirologiju. »Zgodba« njunega življenja se začenja s Krizantom, ki je prišel v Rim, da bi študiral filozofijo. Tu je spoznal duhovnika Karpofora, ki ga je navdušil za krščanstvo, mu odkrival Jezusov nauk in ga tudi krstil. Očetu to seveda ni bilo všeč, zato ga je na vse načine poskušal odvrniti od krščanske vere in ga silil, da bi se ji odpovedal. Ker nobeno prigovarjanje ni zaleglo, ga je dal zapreti s petimi deklicami, ki naj bi ga zapeljale. A legenda pravi, da so se vse pogreznile v trdno spanje in ker niso ne jedle ne pile, so jih morali izpustiti. Med temi pa je bila tudi lepa in modra, boginji Vesti posvečena devica Darija, s katero se je Krizant zapletel v razpravljanje o bogovih in elementih, štirih počelih, iz katerih sestoji vesolje. Krizant je znal Dariji tako prepričljivo zagovarjati in razlagati krščanstvo, da jo je na koncu spreobrnil. Očitno pa se je med njima vnela tudi ljubezen, saj sta se poročila, a obenem sklenila zaobljubo devištva. Poslej sta oba živela za en sam cilj: spreobračati ljudi h krščanstvu. To seveda ni ostalo prikrito oblastem, zato je prefekt Celerin pooblastil tribuna Klavdija, da ju obsodi. Klavdij pa se je, skupaj s svojo ženo Hilarijo, sinovoma, nekaterimi sorodniki in prijatelji ter sedemdesetimi vojaki, ki so obsojenca čuvali, tudi sam spreobrnil. Vmes je moral poseči sam cesar Numerijan, ki je dal Klavdija z veliko skalo, privezano okoli vratu, vreči v morje, sinova in vojake pa so obglavili in pokopali ob Salarijski cesti. Krizant in Darija pa sta, po legendi, morala prestati celo vrsto mučenj. Tako so Krizanta najprej vrgli v smrdeč hlev, ki pa se je napolnil s prijetnim vonjem, brž ko je ta vstopil vanj; Darijo pa so dali zvleči v hišo k vlačugam, a jo je pred mladeničem, ki jo je hotel onečastiti, obvaroval lev, ki je ušel iz neke kletke. Ko so mučitelji videli, da jima tako ne bodo prišli do živega, so ju ukazali vreči na veliko grmado, da bi zgorela, a jima tudi ogenj ni nič škodoval. Naposled so ju vrgli v jamo in živa zasuli s peskom in kamenjem, da sta se zadušila. Njun grob je bil najprej na rimskem pokopališču Traso ob Via Salaria Nuova, uredil ga je sam papež Damaz, ga kasneje obnovil Hadrijan I., v devetem stoletju pa so njune svetniške ostanke prenesli v Nemčijo, v benediktinski samostan Münstereifel blizu Kölna, njune relikvije pa častijo tudi v Salzburgu.
Ime: Ime Darij, Darija, ima svoj izvor v staroperzijskem imenu Darayavahuš, skrajšano Daray, v pomenu »držeč bogastvo« t. j. »posestnik, mogočnež«;
Rodila sta se in živela v 3. stoletju, Darija je bila rojena v Grčiji, Krizant pa v Egiptu v Aleksandriji, umrla pa najverjetneje leta 283 v Rimu.
Družina: Oba sta bila iz poganskih družin, Darija je bila svečenica boginje Vesti. Krizantovemu očetu naj bi bilo ime Polemij.
Zavetnika: mest Eissel v Nemčiji in Salzburga v Avstriji; Krizanta pa kot svojega zavetnika častijo tudi sodniki.
Upodobitve: Upodabljajo ju z domnevnimi orodji mučenja: sekiro, plamenico in jamo z muljem zraven njiju (ker naj bi ju vrgli v peščeno jamo in živa zasuli).
Godujeta: 25. oktobra.
Vir
Ni mogoče natančno ugotoviti, kdaj sta svetniška zakonca pretrpela mučeništvo; izročilo govori za tretje ali četrto stoletje. Njun grob na rimskem pokopališču ob novi salarijski cesti je papež Damaz sam okrasil z latinskim napisom. Ob navalu Gotov v 6. stoletju je bil razdejan, papež Hadrijan I. pa ga je dal kasneje obnoviti. Njuno češčenje se je iz Rima širilo proti severu Italije ter od tam v Francijo in nemške dežele. Njun praznik se obhaja na današnji dan že od leta 450 dalje in ga navaja Hieronimov martirologij. Njuni sveti ostanki danes počivajo v pozlačeni leseni krsti v benediktinskem samostanu Münsterfeld južno od Kölna. Nekaj relikvij je prinesel leta 830 v Salzburg nadškof Adalwin z romanja v Rim. Krizanta in Darijo so za svoja zavetnika izbrali sodniki.
Opis njunega trpljenja je iz poznejše dobe in se bere kot poučna zgodba, nima pa zgodovinske vrednosti. Krizant je bil že kristjan, ko ga je oče silil, naj se krščanski veri odpove. Vse je bilo zaman, zato ga je dal zapreti s petimi deklinami, ki naj bi ga zapeljale. Te so se pogreznile v trdno spanje, tako da z njimi ni bilo nič. Modra, boginji Vesti posvečena devica Darija naj bi Krizanta pregovorila, da zataji krščansko vero. Med njima se je razpletel pogovor o verskih vprašanjih in Krizant je o krščanstvu govoril tako prepričljivo, da je Darijo spreobrnil. Končno sta v očetovo veselje sklenila, da se bosta poročila, med sabo pa sta sklenila zaobljubo devištva. Zdaj sta skupno spreobračala ljudi h krščanstvu. Neki knez (sodnik), ki je preganjal kristjane, je dal Krizanta vreči v smrdljiv hlev, ki pa se je napolnil s prijetnim duhom, ko je svetnik stopil vanj. Darijo je dal zvleči v hišo k vlačugam. Toda lev, ki je ušel knezu iz ograjenega prostora, je varoval Darijo pred moškimi. Tudi služabnike, ki so hoteli Darijo zgrabiti, je prestrašil, ni jim pa storil nič hudega. Zdaj je knez ukazal, naj zakurijo veliko grmado, na kateri naj bi sežgali Krizanta in Darijo z levom vred. Darija je levu ukazala, naj gre proč. Svetnikoma tudi ogenj ni nič škodoval, zato so ju vrgli v jamo ter živa zasuli s peskom in kamenjem, kjer sta se zadušila. Tako sta dosegla venec mučeništva.
Danes godujejo tiste žene in dekleta, ki jim je ime Darija, Darja ali Darinka in jih je na Slovenskem kar precej. Ime Darija izhaja iz perzijščine, kjer so se trije kralji imenovali Darij oziroma Darej, kar je prvotno pomenilo ‘posestnik, mogočnež’.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.