Imena: Milka, Ljudmila, Mila, Milica, …
Poganski starši so jo vzgojili pogansko. Zgodaj je slišala tudi o krščanstvu, vendar ga ni marala, ker ga je imela za vero Nemcev, ki so prežali po češki zemlji. Dvanajstletna je prvič videla Nemce, ko so prodrli do njenega gradu Pšova, od koder jih je pregnal moravski knez Svetopolk. V tej vojski je poveljeval tudi češki knez Borživoj. Seznanil se je s kneginjo Ljudmilo, jo vzljubil in se z njo poročil. Tudi on je bil še pogan. Kmalu po poroki je verjetno v političnih zadevah odšel k svaku Svetopolku. Ta pot je bila zanj milost, prav tako za Ljudmilo in vse češko ljudstvo. Na Moravskem je spoznal krščanstvo v pravi luči.
Sveta brata Ciril in Metod sta nekaj prej vpeljala slovansko bogoslužje in prevedla svete knjige v slovanski jezik. Borživoj se je dal poučiti in nemara ga je krstil sam sv. Metod. Domoljubna Ljudmila je bila žalostna. Ob slovanskem bogoslužju pa je spoznala, da krščanstvo ni nemška, temveč vesoljna, katoliška vera in se je dala tudi sama krstiti. Zdaj se je začela širiti vera tudi med ljudstvom.
Že v 28. letu je Ljudmila postala vdova. Sin Vratislav se je poročil z Drahomiro, častihlepno, oblastno in ljubosumno žensko. Svetnica se je umaknila na grad Tetin, snaha jo je sovražila čedalje bolj. Slednjič je najela dva plemiča, ki sta bila prejela od Ljudmile veliko dobrot, in jima obljubila velik del njenega imetja, če jo spravita s poti. Ponoči 15. septembra 921 sta vdrla z vojaki v grad in Ljudmilo zadavila. Napis na njenem grobu v cerkvi sv. Jurija v Pragi pravi, da spi tu »mati češkega naroda«. Bila je mati sirot, tolažnica vdov, neutrudna obiskovalka jetnikov, popolna v vseh dobrih delih.
Goduje 16. septembra.
Vir
V Pragi (na Češkem), sveta Ludmila, mučenka, ki je bila postavljena kot češka kneginja za vzgojo svojega vnuka svetega Venčesláva, v katerega duha je poskusila vtisniti ljubezen do Kristusa. Bila je po zaroti snahe Dragomíre in plemiških poganov zadavljena.
Vir
Zavetnica: Je zavetnica Češke, spreobrnjencev, kneginj in vdov, priporočajo pa se ji tudi pri pravniških težavah.
Atributi: vrv ali ruta okrog vratu
Žena, ki je ogromno naredila za češki narod in krščanstvo ter tako odločilno posegla v krajevno zgodovino, je bila vzgojena v veri svojih poganskih staršev. Krščanstvo je sicer poznala, a ga je podobno kot mnogi njeni rojaki odklanjala, saj ga je povezovala s tujim zavojevalskim nemškim narodom. Komaj štirinajstletna se je poročila s češkim knezom Borivojem in se preselila k njemu na grad Prago. Borivoj je kmalu po poroki odšel k svojemu svaku Svetopolku na Moravsko ter se tu srečal s svetima bratoma Cirilom in Metodom. Tu je, tudi on, zaradi nepravilnega pristopa misijonarjev nezaupljiv, spoznal krščanstvo v popolnoma drugačni luči. Sveta brata sta namreč prevedla bogoslužne knjige in širila verske skrivnosti v domačem, slovanskem jeziku. To je Borivoja močno nagovorilo, krščanstvo je začel sprejemati in se po pripravi dal krstiti sv. Metodu. Ljudmila je vest o moževem spreobrnjenju sprejela žalostna, a je polagoma ob njem in misijonarjih, zlasti duhovniku Kajhu, kasneje tudi sama sprejela krst in krščanstvo. Z možem sta tako postala prva »misijonarja«, saj je ljudstvo, ki ju je spoštovalo in cenilo, sledilo njunemu zgledu. Obenem se je s tem začelo tudi njuno tesno sodelovanje s svetim Metodom. Širom dežele sta začela postavljati cerkvice, širila molitve in bogoslužje v domačem jeziku, Metod pa jima je pošiljal duhovnike. Potem ko je Ljudmila z možem preživela nekaj let družinske sreče in podarila življenje šestim otrokom, je še mlada ovdovela. Poleg tega, da je poslej vsa vzgoja ležala na njenih ramah, je morala namesto mladoletnega sina Spitihneva prevzeti še vladarske posle. S široko razgledanostjo in krščansko modrostjo je vodila svoj narod in skrbela za družino, izobrazbo in srčno kulturo otrok in vnukov. S tem je dala svojemu narodu modre, odločne in spretne vladarje. Žal le, da so tako mladi umirali. Najprej, po desetih letih vladanja, Spitihnev. Nasledil ga je brat Vratislav, ki je bil tisti čas že poročen z Drahomiro, pa tudi ta ni dočakal starosti. Ker je bil njegov sin prestolonaslednik Venceslav še mladoleten, je morala upravljanje kneževine prevzeti njegova mati Drahomira. Ker ni imela časa za temeljito vzgojo svojih otrok, so naprosili Ljudmilo, ki je nalogo resno opravljala. Življenjepisi jo slavijo kot ženo »radodarno z miloščino, neutrudno v bedenju, gorečo v molitvah, popolno v ljubezni in ponižno v spokornosti«. Njeno sveto življenje in priljubljenost pri ljudstvu pa sta povzročala vedno hujšo ljubosumnost in sovraštvo pri snahi Drahomiri. Ta je bila iz popolnoma drugačnega testa: častihlepna, oblastna in zelo rezka. Sklenila je, da jo bo dala umoriti in je svoj načrt tudi izpeljala. Ljudmila je zvedela, kaj jo čaka. Poskrbela je še za prejem zakramentov, razdala premoženje in se v molitvi predala rokam najetih morilcev.
Ime: Ime je slovanskega izvora in je zloženka iz besed ljud in mila.
Rodila se je okoli leta 860 v kraju Melnik na gradu Pšov, danes na Poljskem, umrla pa 15. septembra 921 v Tetinu pri Pragi na Češkem.
Družina: Oče je bil knez Slaviboru, ime njene matere pa ni znano. Poročila se je s češkim knezom Borivojem in rodila šest otrok, tri sinove in tri hčere.
Upodobitve: Upodabljajo jo v knežjih oblačilih in s krono; najpogosteje pa z vrvjo ali z ruto okrog vratu.
Goduje: 16. septembra.
Vir
Za življenje svetnikov, ki ga je v snopičih izdajala Mohorjeva družba v Celju od leta 1917 do druge svetovne vojne, a je ostalo nedokončano, je dr. Franc Jaklič napisal dolg življenjepis češke kneginje sv. Ljudmile. Zaključil ga je z besedami: »Sveta Ljudmila je miljenka češkega ljudstva … Prav je, da jo natančneje pozna tudi naše ženstvo. Naj si jo izbira za vzornico in zavetnico. Starši naj svojim hčeram radi dajejo njeno lepo slovansko ime.«
Ljudmila je živela v dobi svetih bratov Cirila in Metoda. Vzgojena je bila strogo v veri svojih poganskih prednikov. Krščanstvo je ni privlačilo, dokler so ga v njeni domovini širili nemški misijonarji in so mnogi od njih skušali širiti tudi nemški vpliv nad Čehi. Zelo mlada se je poročila s češkim knezom Borivojem. Ta je stopil osebno v stik s svetima bratoma Cirilom in Metodom, ki sta takrat oznanjala evangelij na Moravskem v domačem jeziku. Ko je Borivoj spoznal krščanstvo v pravi luči in videl, da nima nič skupnega z nemško nasilnostjo, se ga je oklenil. Najverjetneje ga je krstil sam sv. Metod leta 874. Ljudmila sprva ni odobravala tega koraka svojega moža. Ko pa ji je Metodov duhovnik vse razložil v domačem jeziku in ko je videla, kako blagodejno vpliva krščanstvo na njenega moža, se je tudi sama dala krstiti. Odtlej je kneginja Ljudmila z vsem srcem podpirala delo svetih slovanskih apostolov. Tudi po njeni zaslugi so med ljudmi izginjali predsodki zoper krščanstvo in poganstvo je kopnelo.
Možu je rodila šest otrok, med njimi Vratislava, očeta svetega Venceslava (ali češko Vaclava). Leta 889 ji je umrl mož, star komaj 36 let. Mlada vdova je morala za nekaj časa prevzeti še vladarske posle, kajti najstarejši sin je imel tedaj šele 14 let. Češki narod je vodila s široko razgledanostjo in krščansko modrostjo. V družini je skrbela za temeljito izobrazbo svojih otrok in pozneje svojih vnukov. Svojemu narodu je s tem vzgojila modre, odločne in spretne vladarje; najlepši cvet te vzgoje je bil njen vnuk, knez sv. Venceslav. Vzgajala je predvsem s svojim živim zgledom. Bila je mati sirot, tolažnica vdov, zvesta obiskovalka jetnikov, popolna v vseh dobrih delih, kakor jo slavi star življenjepis.
Ljubosumna snaha Drahomira ni mogla prenašati, da je Ljudmila tako priljubljena med ljudstvom, zato je proti njej skovala zaroto. V njen dom je poslala dva najeta morilca, ki sta jo ponoči v spalnici zadavila. To se je zgodilo 15. septembra najbrž leta 921. Pokopali so jo ob grajskem obzidju. Ko je leta 924 zavladal njen vnuk Venceslav, je dal nestrohnjeno telo svoje svetniške babice prenesti v cerkev sv. Jurija v Pragi, kjer ‘mati češkega naroda’ počiva še danes. Češki narod jo časti kot svojo zavetnico in se rad zateka k njej, posebno v časih hudih preskušenj.
Ljudmila spada med tista ženska imena, ki so pri nas zelo pogosta. (Po Kebrovem Leksikonu imen je bilo leta 1994 v Sloveniji skoraj 8.000 Ljudmil, nekaj nad 1.800 Milk, Milic je bilo 1510, precej redkejši pa sta bili obliki Mila in Milojka. Vse, ki nosijo ta imena, naj se danes priporočijo svoji nebeški zavetnici.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.