Po kongresu o češčenju Srca Jezusovega v Paray-le-Monialu leta 1974 in v Pompejih leta 1977, na katerih so s toliko topline, teološke globine in pastoralne zavzetosti razpravljali o duhovnem bogastvu, ki se skriva v Kristusovem Srcu, z radostjo pišem življenjepis velike srednjeveške mistikinje, zavetnice Flandrije, svete Lutgarde. Živela je v zlatem stoletju pobožnosti do srca Jezusovega. Tako se v zgodovini te pobožnosti običajno imenuje obdobje, ko je po samostanih Francije, Nemčije, Belgije, Italije in Španije cvetela goreča, globoko doživljana pobožnost do Srca Jezusovega. Njen začetnik je sveti Bernard, gojile pa so jo benediktinke, posebno še v Helfti, kasneje pa tudi frančiškani in dominikanci.
Življenjepis Lutgarde je opisal Thomas de Cantimpré takoj po njeni smrti. Pisatelj jo je zelo dobro poznal, odtod tudi pomembnost njegovega pisanja. Ta življenjepis je doživel v Flandriji velik uspeh in bil večkrat ponatisnjen. Lutgarda se je rodila v Tongresu in je zelo mlada, morda že z 12. leti vstopila v samostan benediktink v Saint-Trondu. Ko je bila kasneje izbrana za predstojnico samostana, je zapustila svoj samostan in prešla v samostan v Awirsu pri Liègeu, pa v Lillois, končno pa v Aywières, kjer so govorili francoščino, medtem, ko je ona še naprej vztrajala pri flamščini. Sveta Lutgarda je pripadala velikim mistikinjam trinajstega stoletja kot so: Kristina de Saint-Trond, Julijana de Cornillon, Ida de Nivelles. Na oseben način je živela skrivnost presvetega Srca Jezusovega, obdarjena od njega z videnji in drugimi mističnimi milostmi in srečanji.
Čeprav je živela v samostanski tišini in doživljala mistične milosti, ji niso bili tuji problemi njenega časa. Za njihovo rešitev je delala veliko pokore. Z njo je želela izmoliti spreobrnjenje krivovercev albigenizma ter nekaterih velikih in javnih grešnikov. Zelo je spoštovala tudi duše v vicah in je na njihovo priprošnjo izmolila nekaj čudežnih ozdravljenj, dobila sporočila za brabantsko vojvodinjo pa tudi o svoji smrti. Zadnjih 11 let življenja je bila slepa, vendar je tudi tedaj imela zelo velik vpliv na pobožne vernike tistega časa. Živela je od lete 1182 do leta 1246.
Ko je še kot zelo mlada deklica nekega večera čakala zmenek s fantom, se ji je prikazal neznanec, odkril prsi, pokazal na njih rano, ki je krvavela in ji rekel:” V tej rani je to, kar moraš in zakaj moraš ljubiti!” To srečanje je bilo odločilno za njeno prihodnost. Pustila je svet in odšla v samostan, da bi se posvetila Jezusu, ki je trpel za nas.
Kot redovnica je opazila, kako Jezus z nekega velikega križa odtrga eno roko, da bi jo pritegnil k sebi, “jo stisnil na svoje srce in ji dal piti kri, ki je tekla iz odprte rane na strani.” Okrepljena s Kristusovo odrešenjsko krvjo je živela v molitvi za Cerkev, za grešnike, ter podoživljala Kristusovo trpljenje, združujoč svoje žrtve z njegovimi na križu za rešitev vseh ljudi, posebno tistih najbolj prizadetih zaradi greha.
Ni se zadovoljila z milostmi, ki jih je prejela od Jezusa, nekega dne ga je zaprosila, naj ji daruje svoje Srce. Gospod ji je na to odgovoril:” Glede na to, da to želiš, ti podarim svoje Srce, vendar pod pogojem, da ti meni daš svojega.” Lutgarda je na to odgovorila:” Srečna sem zaradi tega dogovora, vendar želim tudi jaz postaviti en pogoj; imel boš moje srce, vendar pod pogojem, da ga ohraniš čistega. A glede na to, da je moja ljubezen omejena, tvoja pa je brezmejna, me naredi primerno za tvojo ljubezen. Naj bo moje srce tako zedinjeno s tvojim, da bova v prijateljski povezanosti skupaj nosila skupno breme ljubezni.” Tu gre za izmenjavo dveh src, ki pa se ni zgodila na materialen ampak na povsem duhoven način.
V zgodovini mistike in duhovnosti je sveta Lutgarda prvi primer takšne mistične izmenjave src. Grob svete Lutgarde pod korom cerkve v Aywièresu je kmalu postal kraj velike pobožnosti. Redovna skupnost tega samostana je 4. decembra leta 1796, da bi se izognila posledicam revolucije, pobegnila v Ittre in s seboj odnesla relikvije drage svetnice. Te še danes hranijo v Bas-Ittreju. Slike po raznih cerkvah in galerijah prikazujejo razne prizore in dogodke iz njenega mističnega življenja. Zanesljivo je, da se ta flamska svetnica nahaja tudi v marmorni svetniški skupini, ki jo je izdelal Matthias Brun na prelepem mostu čez Vltavo v Pragi.
Čeprav nam danes ni tako lahko razumljiv jezik mistike niti mistična doživetja te velike srednjeveške svetnice, pa vseeno lahko razumemo nekatere stvari. Da je ljubezen do Jezusa najčudovitejša, da Jezus od vsakega od nas želi srce, v zameno zanj pa nam želi dati bogastvo svojega Srca, da moremo z Jezusom po molitvi in pokori sodelovati pri reševanju sveta. Nadalje je nam raztresencem, ki smo izgubili smisel za kontemplacijo, življenje velike mistikinje lahko v spodbudo, da še bolj cenimo in nato tudi prakticiramo molitev. Tako nam bo srečanje z njo rešilni dogodek, da bi še bolj hodili za tistim “edino potrebnim”.
Vir
V nunskem cistercijanskem samostanu Aywiéres [ejviér] (na Brabantskem, v današnji Belgiji), sveta Luitgárda, devica, znamenita po pobožnosti do Svetega Srca Gospoda.
Vir