Maria Bernarda (Verena) Buetler je imela globoko notranje življenje. Zapisala je, da je pojasniti to, kar čuti, izjemno težko, če ne celo nemogoče. Vstopila je v samostan kapucink Marije Pomočnice v Altstaettnu, a je kmalu začutila poklicanost biti misijonarka. Odšla je v Ekvador. V Chonu je odprla samostan, kjer je bila ambulanta in šola za deklice. Nerazumevanje s samostanom, ki je imel sedež v Altstaettnu, je sestro Mario Bernardo Buetler prisililo, da se je od njega ločila in ustanovila red frančiškanskih sester misijonark Marije Pomočnice. Zaradi preganjanja vernikov ob koncu 19. stoletja pa je bila prisiljena samostan preseliti v Cartageno v Kolumbijo, kjer je leta 1924 tudi umrla.
Maria Bernarda Buetler je prve zaobljube naredila leta 1869, ko se je začel 1. vatikanski koncil, ki ga je sklical papež Pij IX.
Vir
V Cartageni [kartahéni] (v Kolumbiji), blažena Marija Bernarda (Veréna) Bütler, devica, po rodu iz Švice, ki je ustanovila Kongregacijo sester misijonark Frančiškank Marije Pomočnice.
Vir
»Sveti Duh me je naučil, da Jezusa v tabernaklju ob vsakem času, med delom in v izzivih v vsakdanjem življenju, obožujem, hvalim, ga blagoslavljam in se mu zahvaljujem …
Odprite svoje hiše, da bi pomagale revnim in odrinjenim na rob družbe. Skrb za uboge naj ima prednost pred vsemi drugimi dejavnostmi.«
Ime: Nekateri ga povezujejo z latinskim glagolom vereor, »bati se, spoštovati«, drugi pa ga imajo za izpeljanko iz pridevnika vera, »resnična, prava«.
Redovno ime: Marija Bernarda Marijinega Srca.
Rojena: 28. maja 1848.
Kraj rojstva: Mestece Auw v kantonu Aargau v osrednjem severnem delu Švice.
Umrla: 19. maja 1924.
Kraj smrti: Cartagena, mesto in glavno pristanišče na severni obali Kolumbije.
Družina: Starši Henrik in Katarina Bütler in njunih osem deklet so bila skromna, a poštena in verna kmečka družina. Verena se je rodila četrta po vrsti; poleg nje je postala redovnica tudi mlajša sestra Martina.
Mladost: Imela je srečno otroštvo. Bila je bistrega duha, velikodušna, rada je imela naravo. Temelj njene duhovnosti je bila že takrat pobožnost do evharistije.
Zaroka: Po končani osnovni šoli se je posvetila kmečkemu delu. V tem času se je tudi zaljubila in zaročila, a je zaroko prekinila, ko je začutila Božji klic.
Iskanje: Pri 18 letih je poskušala vstopiti v nekaj samostanov, a je hitro spoznala, da niso zanjo, zato se je za nekaj časa vrnila k družini. Ob delu, molitvi in dejavnem sodelovanju v župniji je skrbela, da klic v njej ne bi ugasnil.
Skupnost: 12. novembra 1867 je naposled vstopila v frančiškanski samostan Marije Pomočnice v Altstättnu in 4. oktobra 1869 naredila slovesne zaobljube. Trikrat je bila izvoljena za voditeljico novink in vrhovno predstojnico skupnosti.
Misijoni: Gorečnost za širjenje Božjega kraljestva jo je pripeljala do tega, da je sprejela povabilo škofa iz Ekvadorja, ki jo je prosil za pomoč. Tako se je 19. junija 1888 s šestimi tovarišicami odpravila v Ekvador in v Chonu odprla samostan, kjer je bila ambulanta in šola za deklice.
Ustanoviteljica: V Ekvadorju je ustanovila skupnost frančiškanskih misijonskih sester Marije Pomočnice. Njihovo poslanstvo je bilo predvsem lajšanje duhovnih in materialnih potreb ubogih. Leta 1895 so bile med protikatoliško revolucijo izgnane in so se naselile v Kolumbiji.
Danes: Danes sestre nadaljujejo delo v šolah, na fakultetah, v vrtcih, bolnišnicah in domovih za ostarele v Švici, Kolumbiji, Braziliji, Avstriji, Lihtenštajnu, Italiji in nekaterih afriških državah.
Moto: »Moj vodnik, moja zvezda, je evangelij.«
Beatifikacija: 29. oktobra 1995 jo je sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženo, papež Benedikt XVI. pa 12. oktobra 2008 za svetnico.
Goduje: 19. maja.
Vir