Sv. Favstina Kowalska (1905-1938) je znova priklicala v spomin temeljno resnico vere o usmiljeni ljubezni Boga do človeka. V svojem vsakdanjiku je izkusila globoko mistično povezanost z Jezusom, ki ji je razodeval svojo usmiljeno ljubezen do sveta. Iz njenega Dnevnika (izšel je pri cistercijanski opatiji v Stični) objavljamo nekaj odlomkov iz Jezusovih nagovorov svetnici.
Povej, moja hči, da sem sama ljubezen in usmiljenje. Če se mi duša z zaupanjem približa, jo napolnim s tako velikimi milostmi, da sama po sebi teh milosti ne more sprejeti, marveč jih izžareva na druge duše. (1074)
V tej poslednji uri človek nima ničesar v svojo obrambo razen mojega usmiljenja; srečen, kdor se je v življenju potapljal v studenec usmiljenja, ker ga pravičnost ne bo dosegla. (1075)
Vedi, moja hči, če si prizadevaš za popolnost, boš posvetila veliko duš, če pa si ne bi prizadevala za svetost, bi prav s tem veliko duš ostalo nepopolnih. (1165)
Iz vseh mojih ran kakor iz potokov priteka usmiljenje za ljudi, toda rana mojega srca je vrelec nepojmljivega usmiljenja; iz tega vrelca kipijo vse milosti za duše. Žgeta me pramena usmiljenja, želim ju izliti na človeške duše. Govori vsemu svetu o mojem usmiljenju. (1190)
O kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi – oni jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kakor (do) nečesa mrtvega, moje srce pa je vendar polno ljubezni in usmiljenja. (1147)
Sem trikrat sveti in upira se mi tudi najmanjši greh. Ne morem ljubiti duše, ki jo omadežuje greh. Ko pa se skesa, ni meja moji radodarnosti do nje. Moje usmiljenje jo objema in jo opraviči. (1728)
Z molitvijo in trpljenjem rešiš več duš kako kak misijonar s samimi nauki in pridigami. (1767)
Ko bi se ljudje popolnoma meni zaupali, bi jih sam posvečeval in jih obsipaval s še večjimi milostmi. (1682)
Favstina je v otroštvu končala le tri razrede osnovne šole, nato pa kot gospodinjska pomočnica služila pri družinah. Že kmalu je v sebi začutila redovni poklic, a so jo različne redovne družbe odklonile, dokler ni z dvajsetimi leti vstopila v Kongregacijo sester Marije usmiljenja in prejela redovno ime Marija Favstina Najsvetejšega zakramenta. V trinajstih letih redovnega poklica je v različnih samostanih delala v kuhinji, na vrtu in kot vratarica. Živela je globoko mistično notranje življenje, imela videnja, razodetja in izkusila na sebi skrivne stigme. Po naročilu predstojnikov je leta 1934 začela pisati poseben dnevnik z naslovom: »Božje usmiljenje v moji duši.« Umrla je stara komaj 33 let.
Ime: Pri krstu je prejela ime Helena, ki izhaja iz grščine in pomeni »sijajna, bleščeča«; redovno ime Favstina pa je izpeljano iz latinščine in pomeni »ugodna, prijetna, srečna«.
Rodila se je 25. marca 1905 v vasi Glogowiec v pokrajini Lodz na Poljskem, umrla pa 5. oktobra 1938 v Krakovu, prav tako na Poljskem.
Družina: Bila je tretji izmed desetih otrok v kmečki družini Marijane in Stanislava Kowalskega.
Zavetnica: Je zavetnica svetovnega dneva mladih.
Skupnost: Kongregacijo sester božje Matere usmiljenja je ustanovila v Varšavi 1. novembra 1862 mati Terezija Eva Potocka. Njeno osnovno poslanstvo je delo z dekleti in ženami, potrebnimi posebne moralne pomoči.
Videnja: Najbolj jo je zaznamovalo videnje Jezusa v belem oblačilu v samostanu v Plocku 22. februarja 1931. Eno roko je imel dvignjeno v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala velika plamena žarkov, eden rdeč, drugi bled. Jezus ji je naročil: »Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili … po vsem svetu. Obljubljam, da se človek, ki bo častil to podobo, ne bo pogubil.«
Poslanstvo: – razglašati v Svetem pismu razodete verske resnice o usmiljeni božji ljubezni do vsakega človeka, celo do največjega grešnika;
– v molitvi prositi za božje usmiljenje po novih oblikah bogoslužja božjega usmiljenja, ki ji jih je posredoval Jezus.
– vzbujati veliko gibanje apostolov božjega usmiljenja, ki prevzema dolžnost oznanjati in v molitvi prositi za krščansko popolnost v evangelijskem duhu otroškega zaupanja Bogu in dejavne ljubezni do bližnjega.
Upodobitve: Upodabljajo jo v črni redovni obleki z velikim križem na prsih. Običajno drži v rokah podobo usmiljenega Jezusa.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. jo je 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000 pa za svetnico.
Goduje: 5. oktobra.
Misel: »V Stari zavezi sem k svojem ljudstvu pošiljal preroke z bliskom in gromom. Danes pa pošiljam tebe k vsemu človeštvu z mojim usmiljenjem. Nočem kaznovati obolelega človeštva, želim pa mu spregovoriti tako, da ga priklenem na svoje usmiljeno Srce« (Dnevnik svete s. M. Favstine Kowalske – št. 1588)
Vir
Rodila se je 25. avgusta 1905 v kraju Glogowiec na Poljskem kot Elena (Helena) Kowalska, tretji otrok od desetih. Kot dekle je bila gospodinjska pomočnica pri raznih družinah. Potem ko so jo odklonile razne kongregacije, so ji 1. avgusta 1925 odprle vrata redovnice iz kongregacije sester naše Gospe usmiljenja iz Varšave, ki so se posvečale skrbi za vzgojo deklet v težavah. Dobila je redovno ime Marija Favstina Najsvetejšega zakramenta. V trinajstletnem bivanju po raznih samostanskih hišah je bila kuharica, vrtnarica in vratarica.
Kot redovnica je posebej častila Brezmadežno in Najsvetejše ter molila za spravo med Bogom in ljudmi. To jo je vodilo v globoko mistično notranje življenje. Imela je videnja, dobivala razodetja, izkusila na sebi skrivne stigme. Svoja duhovna doživetja si je začela zapisovati v dnevnik. Teh zapisov se je nabralo za skoraj sedemsto strani. Okorel prevod je leta 1958 prispel v Rim. Dobil je oznako heretičen. Ko je Karel Wojtyla postal krakovski nadškof, so mu naložili preveritev zadeve. Poskrbel je za boljši prevod. V Vatikanu so ugotovili, da ne gre za nobeno krivoverstvo, marveč za delo, ki razglaša božjo ljubezen. Objavljen je bil pod naslovom Božje usmiljenje v moji duši.
Leta 1930 je s. Favstina dobila sporočilo o božjem usmiljenju od Jezusa. Naročeno ji je bilo, naj ga razširi po vsem svetu. Sporočilo o božjem usmiljenju do vsakogar posamič in do vsega človeštva.
S. Marija Favstina Kowalska je umrla za tuberkulozo 5. oktobra 1938 v Krakovu. Papež Janez Pavel II. jo je 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, za svetnico pa na belo nedeljo, 30. aprila 2000, na Trgu sv. Petra v Rimu.
Vir
s. Faustina Helena Kowalska je bila rojena 25. 8. 1905 v vasi Glogowiec na Poljskem kot tretja izmed desetih otrok. Njeni starši so bili revni, a učili so svoje otroke ljubezni do Boga in spoštovanja do drugih. Vse ľivljenje sta jo ti dve vrlini spremljali. Z dvajsetimi leti je stopila v Apostolsko kongregacijo Naše Usmiljene Gospe, kjer je kot ponižna in delovna sestra živela še zadnjih trinajst let svojega življenja. Goreča ljubezen do Boga in ljudi jo je vodila na vrh samožrtvovanja in junaštva. Odlikovala se je s posebno pobožnostjo do Božjega usmiljenja in z zaupanjem v Jezusa in s tem navdušila tudi vsakega, ki jo je poznal. Umrla je 5.10. 1938 v duhu svetosti v samostanu svojega reda v Krakowu in bila pokopana na samostanskem pokopališču. 25. 11. 1966 so med procesom za njeno beatifikacijo njeno truplo prenesli v samostansko kapelo, kjer leži v relikvariju ob stranskem oltarju pod čudovito podobo usmiljenega Jezusa.
Vir
V Krakovu (na Poljskem), sveta Marija Favstína (Helena) Kowalska, devica od Sester Blažene Device Marije od Usmiljenja, zelo zaposlena z razodevanjem skrivnosti Božjega usmiljenja.
Vir
»Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce … Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju,« je govoril Jezus v videnju mladi poljski redovnici Favstini Kowalski, ki je njegove besede zapisala v svoj Dnevnik, katerega je na izrecno Jezusovo željo pisala zadnja štiri leta življenja. Lahko rečemo, da “po božjem nareku”, ker vsebuje tako globoke misli, da teologi sestro Favstino, ki je imela manj kot tri razrede osnovne šole, uvrščajo med velike mistike Cerkve.
Rodila se je 25. avgusta 1905 kot tretji izmed desetero otrok v revni in pobožni kmečki družini v vasi Glogowiec pri Lodzu. Pri krstu so ji dali ime Helena. Od otroških let se je odlikovala v pobožnosti, delavnosti in ubogljivosti. Šolo je obiskovala manj kot tri leta, ker je zaradi revščine morala pomagati doma. Ko ji je bilo šestnajst let, je zapustila rodni dom in šla služit, da se je sama preživljala in pomagala staršem. Starši so zavrnili njeno prošnjo, da bi šla v samostan, čeprav je Helena že od svojega sedmega leta čutila v sebi božji klic. Prošnjo je ponovila pri osemnajstih letih in spet so starši rekli ne. Šla je služit v Lodz in po dveh letih, 1. avgusta 1925, so se ji končno odprla vrata samostana sester Božje Matere usmiljenja v Varšavi. »Zdelo se je mi, da sem stopila v rajsko življenje. Iz srca mi je kipela ena sama zahvalna molitev.«
V skupnosti je prejela ime sestra Marija Favstina. Noviciat je opravila v Krakovu in tam izpovedala prve, po petih letih pa večne redovne zaobljube. V raznih redovnih hišah je opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica in vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. »Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna.« Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je s trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke Božjega usmiljenja. Globino njenega duhovnega življenja razkriva njen Dnevnik, ki je po obliki knjiga spominov, v katero z okornimi črkami zapisovala predvsem ‘srečanja’ svoje duše z Bogom.
Usmiljeni Jezus se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: »Zvečer sem v svoji celici videla Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bled … Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: “Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu.”« Kmalu zatem je prejela Jezusovo naročilo: »Hočem, da bi bila ta podoba, ki jo boš naslikala s čopičem, slovesno blagoslovljena prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja.« Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik. Češčenje Božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu.
Sestra Favstina, telesno popolnoma izčrpana, duhovno pa v polnosti dozorela, mistično zedinjena z Bogom, je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, ko je dopolnila komaj 33 let. Ob začetku postopka za njeno beatifikacijo (1966) so njene posmrtne ostanke prenesli v svetišče Božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki. Blaženi Janez Pavel II., papež Poljak, ki je čutil, kako potrebno je za naš čas sporočilo usmiljenja, je s. Favstino Kowalsko 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000 pa za svetnico. Tisti dan je bila bela nedelja, ki se je prvič obhajala kot praznik Božjega usmiljenja.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.