Atributi: posodica z mazilom, knjiga, trnova krona, bič, hudičeva glava
Imena: Marija Magdalena
Žena, ki se je kakor toliko drugih žena v njenem času in njeni deželi imenovala Marija (to pomeni gospodarica), je bila doma v Magdali, ribiškem mestecu na zahodnem bregu Genezareškega jezera. Iz Svetega pisma ni znano, ali je Jezus kdaj obiskal to mesto. Morebiti je prišla do Marije Magdalene samo novica o novem preroku, učitelju, izganjalcu hudih duhov in čudodelniku Jezusu iz Nazareta, pa si je mislila, kako bi prišla do njega, da bi jo ozdravil hudih »pregreh«. Vsekakor je zahrepenela po lepšem življenju in se približala Jezusovim učencem. Ko je bil ta nekoč v hiši farizeja Simona, se je opogumila, prišla v hišo, padla Jezusu k nogam, mu jih mazilila z dragocenim oljem in mu jih brisala z lepimi dolgimi lasmi.
Potem se je Marija pridružila ženam, ki so spremljale Jezusa, da je poslušala njegov nauk. Spadala je k »služečim ženam« v Gospodovem spremstvu, k tistim ženam, ki so smele spremljati in oskrbovati potujočega pridigarja Jezusa in njegove učence. Marija Magdalena je bila med tistimi redkimi ženami, ki so bile vredne, da so bile deležne Učenikovega pouka; da, bila je med tistimi redkimi, ki so šle za Gospodom do konca, tudi do križa, ko so ga učenci zapustili in se razbežali. Te žene so bile zveste do smrti in še po njej svojemu Gospodu; ta se ni menil za takratne predsodke do žena, ki so jih porivali na rob družbe, marveč se je zavzel zanje in cenil njihovo dostojanstvo. Marija se imenuje v krogu teh žena vedno na prvem mestu, kadarkoli jih Sveto pismo omenja.
Prvo poročilo o dogodku velikonočnega jutra, kakor ga beremo v Markovem evangeliju, nam med ženami, ki so prišle k Jezusovemu grobu, spet na prvem mestu imenuje Marijo Magdaleno. Evangelist Janez pa navaja Marijo Magdaleno kot posebno pričo Gospodovega vstajenja (prim. Jn 20, 11-18). Učencem je naznanila veselo novico: »Videla sem Gospoda; šel je k svojemu in našemu Očetu.«
Vir
Žena, ki se je kakor toliko drugih žena v njenem času in njeni deželi imenovala Marija (to pomeni gospodarica), je bila doma v Magdali, ribiškem mestecu na zahodnem bregu Genezareškega jezera. Iz Svetega pisma ni znano, ali je Jezus kdaj obiskal to mesto. Morebiti je prišla do Marije Magdalene samo novica o novem preroku, učitelju, izganjalcu hudih duhov in čudodelniku Jezusu iz Nazareta.
Marija Magdalena ali Marija iz Magdale je prva žena, o kateri Lukov evangelij pravi, da je bila ozdravljena. Jezus, tako pravi evangelist Luka, je iz nje izgnal sedem hudih duhov. Razumljivo je, da je iz hvaležnosti za svojo ozdravljenje potem tako Jezusa kakor njegove apostole spremljala in jih podpirala s svojim premoženjem. Evangelij govori o njeni zvestobi, saj je kot prva omenjena pod Jezusovim križem, pri njegovem pogrebu in seveda pri ženah, ki so prišle navsezgodaj k praznemu grobu. Tam je Marija Magdalena od Jezusa dobila naročilo, da naj njegovo vstajenje sporoči apostolom. Prav zaradi tega naročila jo cerkveno izročilo imenuje s častnim naslovom “apostola apostolorum”, apóstolka apostolov.
Seveda pa ne samo preprostih vernikov, tudi cerkvenih očetov in svetopisemskih “strokovnjakov” ni toliko zanimala njena častna naloga, oznanjati Jezusovo vstajenje, kakor tisti sedmeri demoni, ki jih je Jezus iz Magdalene izgnal. In kateri bi lahko bili demoni, ki so “vladali” mladi in lepi ženi, če ne vsi grehi, ki jih pripisujemo “lahkim” ženskam in prostitutkam. Še dandanes marsikdo reče, da je njegovim faranom bolj všeč Magdalena pred svojim spreobrnenjem (fantazija je lahko bogata!), kakor potem tista, ki oznanja Jezusovo vstajenje.
Pri tem je seveda treba razlikovati med grško vzhodno tradicijo, ki je izvirno izročilo tudi ohranilo in latinsko zahodno tradicijo, ki je že od konca starega veka naprej Marijo Magdaleno “”pomešalo” z dvema drugima, v Svetem pismu omenjenima ženama. Že papež Gregor I. (okrog leta 600) je v sedmih demonih videl sedem glavnih grehov in je torej Magdaleno imel za veliko grešnico.
Zato je pri svojih pridigah Marijo Magdaleno enačil z ženo, ki jo evangelist Luka nekoliko prej imenuje veliko grešnico, ne zapiše pa njenega imena (Lk 7, 36-50). To je tista znamenita grešnica, ki je prišla za Jezusom v hišo Simona farizeja, padla k njegovim nogam, jih mazilila z dragocenim oljem in jih brisala z lepimi dolgimi lasmi.
Ker je ta anonimna grešnica kot znamenje pokore mazilila Jezusu noge z dišečim oljem, jo zato Gregor I. ima za Marijo iz Betanije, sestro Marte in Lazarja, ki je pred Jezusovim trpljenjem njegove noge mazilila z oljem iz pristne narde, očitno kot znamenje hvaležnosti za obujenega brata Lazarja (Jan 12, 1-10; Mk 14, 3-9; Mt 26, 6-13).
Tudi mnogi razlagalci Svetega pisma (med njimi tudi sv. Avguštin) vidijo v anonimni grešnici in Mariji iz Betanije isto osebo, čeprav takšnega enačenja nikakor ni mogoče svetopisemsko dokazati. A kljub temu je latinsko zahodno izročilo vse te tri žene enačilo in kot take jih najdemo še v misalu Pija V. Šele drugi vatikanski cerkveni zbor je tu naredil korak naprej. Tako je misal Pavla VI te zgodovinske zmote odpravil in svetopisemski lik Marije Magdalene spet prikazal v pravi luči.
Seveda je razumljivo, da je tako “pomešano” podobo Marije Magdalene človeška fantazija z veseljem pograbila in delala iz nje “svoje” zgodbe. Lik Marije Magdalene, velike grešnice, kakor jo predstavljajo apokrifi, “krivi” evangeliji (Tomažev evangelij, Marijin evangelij, Filipov evangelij) je bil seveda kot nalašč za literarne in filmske obdelave (Skrileg, Da Vincijeva koda in podobno).
Kljub temu, da nam oltarne podobe Marijo Magdaleno prikazujejo z dolgimi in razpuščenimi lasmi, več ali manj vpadljivimi dekolteji, z dišečim oljem v rokah … se ne bomo dali speljati na spolzke poti ljudske in pridigarske fantazije, ampak bomo v tej ženi iz mesta Magdale gledali prvo od apostolov, ki oznanja Jezusovo vstajenje.
S tem tudi prenehamo na žensko gledati zgolj kot na “bitje”, ki moške lovi v svoje grešne zanke, ampak gledamo na žene in matere naše krščanske zgodovine, ki so bile v družinah in človeški družbi to, kar je bila sveta Marija Magdalena v prakrščanski skupnosti, učiteljica in pričevalka resnice.
Vir
Spomin svete Marije Magdalene, katero je Gospod osvobodil od sedmih demonov in je postala njegova učenka. Sledila mu je vse do gore Kalvarije in prva zaslužila videti Odrešenika, vstalega od mrtvih, in prinesla drugim učencem sporočilo o vstajenju.
Vir