Atributi: posodica z mazilom, knjiga, trnova krona, bič, hudičeva glava
Imena: Marija Magdalena
Žena, ki se je kakor toliko drugih žena v njenem času in njeni deželi imenovala Marija (to pomeni gospodarica), je bila doma v Magdali, ribiškem mestecu na zahodnem bregu Genezareškega jezera. Iz Svetega pisma ni znano, ali je Jezus kdaj obiskal to mesto. Morebiti je prišla do Marije Magdalene samo novica o novem preroku, učitelju, izganjalcu hudih duhov in čudodelniku Jezusu iz Nazareta, pa si je mislila, kako bi prišla do njega, da bi jo ozdravil hudih »pregreh«. Vsekakor je zahrepenela po lepšem življenju in se približala Jezusovim učencem. Ko je bil ta nekoč v hiši farizeja Simona, se je opogumila, prišla v hišo, padla Jezusu k nogam, mu jih mazilila z dragocenim oljem in mu jih brisala z lepimi dolgimi lasmi.
Potem se je Marija pridružila ženam, ki so spremljale Jezusa, da je poslušala njegov nauk. Spadala je k »služečim ženam« v Gospodovem spremstvu, k tistim ženam, ki so smele spremljati in oskrbovati potujočega pridigarja Jezusa in njegove učence. Marija Magdalena je bila med tistimi redkimi ženami, ki so bile vredne, da so bile deležne Učenikovega pouka; da, bila je med tistimi redkimi, ki so šle za Gospodom do konca, tudi do križa, ko so ga učenci zapustili in se razbežali. Te žene so bile zveste do smrti in še po njej svojemu Gospodu; ta se ni menil za takratne predsodke do žena, ki so jih porivali na rob družbe, marveč se je zavzel zanje in cenil njihovo dostojanstvo. Marija se imenuje v krogu teh žena vedno na prvem mestu, kadarkoli jih Sveto pismo omenja.
Prvo poročilo o dogodku velikonočnega jutra, kakor ga beremo v Markovem evangeliju, nam med ženami, ki so prišle k Jezusovemu grobu, spet na prvem mestu imenuje Marijo Magdaleno. Evangelist Janez pa navaja Marijo Magdaleno kot posebno pričo Gospodovega vstajenja (prim. Jn 20, 11-18). Učencem je naznanila veselo novico: »Videla sem Gospoda; šel je k svojemu in našemu Očetu.«
Vir
Žena, ki se je kakor toliko drugih žena v njenem času in njeni deželi imenovala Marija (to pomeni gospodarica), je bila doma v Magdali, ribiškem mestecu na zahodnem bregu Genezareškega jezera. Iz Svetega pisma ni znano, ali je Jezus kdaj obiskal to mesto. Morebiti je prišla do Marije Magdalene samo novica o novem preroku, učitelju, izganjalcu hudih duhov in čudodelniku Jezusu iz Nazareta.
Marija Magdalena ali Marija iz Magdale je prva žena, o kateri Lukov evangelij pravi, da je bila ozdravljena. Jezus, tako pravi evangelist Luka, je iz nje izgnal sedem hudih duhov. Razumljivo je, da je iz hvaležnosti za svojo ozdravljenje potem tako Jezusa kakor njegove apostole spremljala in jih podpirala s svojim premoženjem. Evangelij govori o njeni zvestobi, saj je kot prva omenjena pod Jezusovim križem, pri njegovem pogrebu in seveda pri ženah, ki so prišle navsezgodaj k praznemu grobu. Tam je Marija Magdalena od Jezusa dobila naročilo, da naj njegovo vstajenje sporoči apostolom. Prav zaradi tega naročila jo cerkveno izročilo imenuje s častnim naslovom “apostola apostolorum”, apóstolka apostolov.
Seveda pa ne samo preprostih vernikov, tudi cerkvenih očetov in svetopisemskih “strokovnjakov” ni toliko zanimala njena častna naloga, oznanjati Jezusovo vstajenje, kakor tisti sedmeri demoni, ki jih je Jezus iz Magdalene izgnal. In kateri bi lahko bili demoni, ki so “vladali” mladi in lepi ženi, če ne vsi grehi, ki jih pripisujemo “lahkim” ženskam in prostitutkam. Še dandanes marsikdo reče, da je njegovim faranom bolj všeč Magdalena pred svojim spreobrnenjem (fantazija je lahko bogata!), kakor potem tista, ki oznanja Jezusovo vstajenje.
Pri tem je seveda treba razlikovati med grško vzhodno tradicijo, ki je izvirno izročilo tudi ohranilo in latinsko zahodno tradicijo, ki je že od konca starega veka naprej Marijo Magdaleno “”pomešalo” z dvema drugima, v Svetem pismu omenjenima ženama. Že papež Gregor I. (okrog leta 600) je v sedmih demonih videl sedem glavnih grehov in je torej Magdaleno imel za veliko grešnico.
Zato je pri svojih pridigah Marijo Magdaleno enačil z ženo, ki jo evangelist Luka nekoliko prej imenuje veliko grešnico, ne zapiše pa njenega imena (Lk 7, 36-50). To je tista znamenita grešnica, ki je prišla za Jezusom v hišo Simona farizeja, padla k njegovim nogam, jih mazilila z dragocenim oljem in jih brisala z lepimi dolgimi lasmi.
Ker je ta anonimna grešnica kot znamenje pokore mazilila Jezusu noge z dišečim oljem, jo zato Gregor I. ima za Marijo iz Betanije, sestro Marte in Lazarja, ki je pred Jezusovim trpljenjem njegove noge mazilila z oljem iz pristne narde, očitno kot znamenje hvaležnosti za obujenega brata Lazarja (Jan 12, 1-10; Mk 14, 3-9; Mt 26, 6-13).
Tudi mnogi razlagalci Svetega pisma (med njimi tudi sv. Avguštin) vidijo v anonimni grešnici in Mariji iz Betanije isto osebo, čeprav takšnega enačenja nikakor ni mogoče svetopisemsko dokazati. A kljub temu je latinsko zahodno izročilo vse te tri žene enačilo in kot take jih najdemo še v misalu Pija V. Šele drugi vatikanski cerkveni zbor je tu naredil korak naprej. Tako je misal Pavla VI te zgodovinske zmote odpravil in svetopisemski lik Marije Magdalene spet prikazal v pravi luči.
Seveda je razumljivo, da je tako “pomešano” podobo Marije Magdalene človeška fantazija z veseljem pograbila in delala iz nje “svoje” zgodbe. Lik Marije Magdalene, velike grešnice, kakor jo predstavljajo apokrifi, “krivi” evangeliji (Tomažev evangelij, Marijin evangelij, Filipov evangelij) je bil seveda kot nalašč za literarne in filmske obdelave (Skrileg, Da Vincijeva koda in podobno).
Kljub temu, da nam oltarne podobe Marijo Magdaleno prikazujejo z dolgimi in razpuščenimi lasmi, več ali manj vpadljivimi dekolteji, z dišečim oljem v rokah … se ne bomo dali speljati na spolzke poti ljudske in pridigarske fantazije, ampak bomo v tej ženi iz mesta Magdale gledali prvo od apostolov, ki oznanja Jezusovo vstajenje.
S tem tudi prenehamo na žensko gledati zgolj kot na “bitje”, ki moške lovi v svoje grešne zanke, ampak gledamo na žene in matere naše krščanske zgodovine, ki so bile v družinah in človeški družbi to, kar je bila sveta Marija Magdalena v prakrščanski skupnosti, učiteljica in pričevalka resnice.
Vir
Zavetnica: magdalenk, žena, spokornic, učencev in študentov, jetnikov, zapeljanih, frizerjev, vrtnarjev, vinogradnikov, trgovcev z vinom, livarjev svinca, sodarjev, tkalcev volne, izdelovalcev rokavic, parfumov in pudra; otrok, ki se težko naučijo hoditi; priprošnjica proti očesnim težavam, slabemu vremenu, proti mrčesu.
Atributi: posodica z mazilom, knjiga, trnjeva krona, bič, lobanja, hudičeva glava, palmova veja, rožni venec, križ.
Marijino ime, lahko bi rekli tudi priimek ali vzdevek »Magdalena« pove, da je ta žena prišla iz Magdale, ribiškega mesteca na zahodnem bregu Genezareškega jezera, ki je bilo v Jezusovem času eno najpomembnejših središč za predelavo rib. Omenjena je kot prva žena, ki naj bi spremljala Jezusa in mu služila, čeprav ne vemo, kako je prišlo do njunega prvega srečanja. Iz kratke omembe v Lukovem evangeliju zvemo, da je Jezus izgnal iz nje sedem hudobnih duhov, kar v svetopisemski govorici pomeni, da je bila Magdalena popolnoma obsedena in v oblasti zla. Jezus jo je rešil in jo z močjo svoje besede iztrgal iz vezi demonov, sebičnih strasti in poželenj ter poklical v svojo službo. Marija mu je čudežno ozdravitev vračala z ljubeznijo in nesebično zvestobo ter ga skupaj z drugimi ženami spremljala, skrbela zanj in njegove učence. Niso pa samo skrbele za hrano in jim stregle, pač pa so bile tudi one deležne njegovega nauka, saj se Jezus ni prav nič oziral na predsodke tedanjega časa, da so žene manjvredna bitja. Nasprotno, vedno se je zavzemal zanje in branil njihovo dostojanstvo. Svojo predanost in zvestobo so mu na najlepši način pokazale prav v urah trpljenja in smrti, saj so ostale z njim do konca, tudi potem, ko so se učenci prestrašeni razbežali. Evangelisti med njimi vedno na prvem mestu omenjajo prav Marijo Magdaleno. Jezus ji je to njeno zvestobo poplačal na najlepši način: v velikonočnem jutru, ko je s tovarišicami zaskrbljena pohitela h grobu in tam jokala, se ji je prvi prikazal in razodel kot vstali Zveličar. Še več: naredil jo je za prvo pričo vstajenja in ji naročil, naj veselo novico sporoči učencem. Kar vidimo jo, kako je žarečega obraza, sijočih oči in urnih nog stekla v dvorano zadnje večerje, butnila v zaprta in zaklenjena vrata, jih odprla na stežaj in iz vsega grla vpila, prepevala to veselo novico vseh novic.
Ime: Maria je latinska oblika hebrejskega imena Mirjam. Razlag imena je veliko, najbolj sprejemljive pa so: »tista, ki jo ljubi Bog«,»razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«. Vzdevek Magdalena je dobila, ker je prišla iz Magdale.
Rodila se je v času Jezusovega rojstva ali malo pred njim, umrla pa sredi 1. stoletja, po eni verziji v Baumu v Provansi, po grški legendi pa v Efezu.
Upodobitve: Največkrat je upodobljena kot spokornica in puščavnica, kot žena v dolgem oblačilu, včasih tudi s plaščem. Običajno ima dolge, bujne in razpuščene lase, na mnogih upodobitvah jo vidimo pri Jezusovih nogah oz. pri križu ali pa po vstajenju pri grobu, ko se ji prikaže Jezus. Njen glavni atribut je posodica z mazilom, drugi atributi pa so še: knjiga, trnjeva krona, bič, lobanja, hudičeva glava, palmova veja, rožni venec, križ.
Goduje: 22. julija.
Vir
Spomin svete Marije Magdalene, katero je Gospod osvobodil od sedmih demonov in je postala njegova učenka. Sledila mu je vse do gore Kalvarije in prva zaslužila videti Odrešenika, vstalega od mrtvih, in prinesla drugim učencem sporočilo o vstajenju.
Vir
Današnji svetnici je ime Marija, Magdalena je njen priimek, ki pove, da je bila doma iz Magdale, ribiškega mesteca na zahodnem bregu Genezareškega jezera. Iz dveh pripomb v Lukovem in Markovem evangeliju vemo, da je Jezus iz Marije iz Magdale izgnal sedem hudih duhov. Število sedem v Svetem pismu pomeni veliko število, množico. Ta omemba hoče povedati, da je bila Marija popolnoma v oblasti hudih duhov. V skupini žena, ki so stregle zboru apostolov in njihovemu Učitelju, se Marija Magdalena vedno imenuje na prvem mestu.
Marija Magdalena je ostala Jezusu zvesta vse do konca do smrti na Kalvariji in še do groba. Pod križem je vztrajala z Jezusovo materjo Marijo in z edinim učencem Janezom, ki ni strahopetno pobegnil. Ko je minil praznični dan velike noči, so Marija Magdalena, Marija, mati Jakobova, in Marija Saloma kupile dišav, da bi Jezusovo telo v grobu mazilile. Evangelist Janez pa nam je ohranil čudoviti prizor srečanja Marije Magdalene z vstalim Jezusom. Ko je stoječ ob grobu jokala, [o je Jezus sočutno vprašal: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Magdalena je mislila, da govori z vrtnarjem, zato je prosila, naj ji pokaže, kam je del Jezusovo telo. Ko jo je Jezus poklical po imenu: »Marija!«, pa ga je prepoznala. Trdno je bila prepričana, da je Gospod vstal od mrtvih in to veselo novico je nemudoma sporočila njegovim učencem.
Skozi vsa stoletja cerkvene zgodovine razmišlja pisec slovenskega življenjepisa svete Marije Magdalene, srečujemo žene, ki učencem naznanjajo Jezusovo sporočilo. In tudi v današnjih dneh je na svetu nešteto žena, ki so pripravljene služiti Jezusu in njegovemu vstajenjskemu oznanilu. Marija Magdalena je kakor nalašč njihova svetnica. Grki so jo že zgodaj častili kot “nosilko miru in enakovredno apostolom”.
Umetniki jo upodabljajo s posodico z mazilnim oljem, stoječo pod križem, ali kot spokornico z razpuščenimi lasmi (po zgrešenem enačenju z evangeljsko grešnico) s knjigo, s Križanim, s spokornim bičem v rokah in z mrtvaško glavo pred seboj.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.