V mestu La Aldehuela [aldeuéla] (v madridski pokrajini, ravno tako na Španskem), sveta Marija od Jezusovih čudovitostih Pidal y Chico de Guzmán [pidál i číko degusmán], devica iz Reda bosonogih Karmeličank, ki je ustanovila mnoge samostane v Španiji in v Indiji, ter združevala kontemplativno življenje z dejavno ljubeznijo.
Vir
»Edino, kar delam, je to, da zelo pogosto čez dan govorim Gospodu, da hočem živeti le zanj, da bi ga ljubila in ga razveseljevala, in da hočem vse tisto, kar On hoče in tako kot On hoče … Gospoda ne zadovolji velikost daritve, ampak to, da dosledno in z ljubeznijo izpolnjujemo Njegovo voljo v najmanjših stvareh … Duša, ki se posvečuje, nujno pritegne druge k Bogu … Le zaradi popolne daritve more On v dušah povsem dokončati svoje delo in storiti, da duša kljub svoji revščini prinaša bogate sadove, ki jih On želi.«
Ime: Njeno krstno ime je bilo María de las Maravillas Pidal Chico de Guzman. Marija je različica hebrejskega imena Mirjam: »tista, ki jo ljubi Bog«, Jožefa pa izhaja iz imena Jožef: »naj (Bog) doda (potomstvo)«.
Rojena: 4. novembra 1891.
Kraj rojstva: Madrid, glavno mesto Španije.
Umrla: 11. decembra 1974.
Kraj smrti: Karmel v vasici la Aldehuela v Španiji.
Družina: Bila je zadnji izmed štirih otrok v plemiški družini očeta Luisa Pidal i Mona in matere Kristine Chico de Guzman i Munoz. Oče je bil markiz, prvi minister za razvoj, kasneje pa španski ambasador pri Svetem sedežu.
Zaobljuba: Že pri petih letih je ob spoznavanju življenjepisov svetnikov sklenila, da bo sledila zgledu svete Neže in naredila zaobljubo čistosti. Na podstrešju je postavila oltarček in, misleč da mora imeti pričo, poklicala nekdanjo služabnico ter v njeni navzočnosti obljubila Bogu, da bo vedno samo njegova.
Duhovni voditelj: Od leta 1903 pa do vstopa v samostan je bil njen duhovni voditelj jezuit Juan Francisco Lopez.
Poklic: Ob prebiranju spisov sv. Janeza od Križa in sv. Terezije Avilske je v sebi začutila poklic karmeličanke. Mati ji je sprva nasprotovala, kasneje pa ji je dala svoj blagoslov. 12. oktobra 1919 je vstopila v samostan El Escorial v Madridu in 7. maja 1921 naredila prve, 30. maja 1924 pa večne zaobljube.
Skupnost: Karmelski red, ki velja za enega najstrožjih redov, ima svoje začetke na gori Karmel v Sveti deželi, kjer je molil prerok Elija. V 13. stoletju se je razširil po vsej Evropi, leta 1452 je dobil tudi žensko vejo. Ta šteje danes približno 10.300 redovnic. Pri nas imajo samostana v Sori in Mirni Peči. Njihov glavni cilj je živeti v globokem in pristnem prijateljstvu z Bogom ter tako delovati za rast Cerkve.
Poslanstvo: Leta 1924 je v sebi začutila poseben Božji klic, naj ustanovi Karmel Cerro de los Ángeles, ki ga je skupaj s tremi drugimi karmeličankami odprla 31. oktobra 1926. Zelo je pazila, da ne bi dajala vtisa, da se želi odcepiti od drugih, zato je tudi vedno zavračala očitke, da so njeni samostani preveč revni, premajhni in opremljeni z golimi stenami.
Ustanove: Prvemu karmelu so kmalu sledili še drugi: najprej v mestu Kottayam v Indiji, nato v Salamanki, kasneje pa še številni drugi po vsej Španiji. Karmel La Aldeheula v Madridu je z različnimi šolami, skupnostjo hiš za reveže, cerkvami, skupnimi dvoranami in drugimi strukturami postal pravo malo mesto. Samostane, ki jih je ustanovila, je leta 1972 povezala v Združenje svete Terezije.
Zadnje besede: »Kakšna sreča je umreti kot karmeličanka!«
Goduje: 11. decembra.
Vir